Danes jih imam 33! 
Morda izgledam nekaj let mlajša ali pa tudi ne!? A še vedno se počutim – kot da jih imam 25, ko pa me ‘zaštiha’ v hrbtu, sem kot kakšna 60 letnica.
Nekoč, pred 10 leti, je bilo vse čisto drugače, no, skoraj vse… Nase sem lahko brez problema navlekla najkrajšo ‘oblekco’, zdaj se veliko bolje počutim v kavbojkah. Vrtoglavo visoke pet sem zamenjala za ‘flip-flops-e’, supergice in balerinke – za katere sem vedno menila, da so ubijalke strasti in da ženska v njih izgleda prav nezapeljivo.
Takrat sem celo noč preplesala s prijateljicami v najljubšem diskaču in namesto, da bi se ob 5h zjutraj odpeljala domov, sem zavila na AC in proti Pagu. Nič kaj takega, 4 ure vožnje. Starša pa sta me zjutraj samo debelo gledala (no, po parih nenapovedanih obiskih v soboto zjutraj, sta se le navadila, brata pa sta vsakič znova – ko sta zjutraj dobila sms, da sem šla za vikend na morje– vedno znova zmajala z glavo…najbrž sta si mislila – ‘joj, tamala, ti in tvoji podvigi…’).
No, sem pa že včasih rabila eno uro – preden sem odšla od doma. Najprej sem celo večnost stala pred omaro in se ene deset krat preoblekla, potem pa še pred ogledalom. Brez ‘popolnega’ make upa nisem stopila iz hiše. In to mi je ostalo še danes… Vendar zdaj eno uro porabim, ker moram previti, preobleči in nahraniti Brino in ko že zaklepam vrata, se seveda še pokaka in to čez cel hrbet, tako da jo moram še skopati in preobleči. Ura je tako naokoli, jaz pa hitim in frendicam pišem sms: »Zamujam.« 
Moja torbica je zdaj polna plenic, kremic in rezervnih oblačil za Brino (če se slučajno pokaka), nekoč pa so bili v njej (poleg denarnice, ključev in telefona) lip glosi, make up torbica in lak za nohte. Spomnim se, da je bila takrat najtežja dilema, ki sem jo morala sprejeti in o kateri sem ‘tuhtala’ ves teden…kaj bom oblekla v petek za tisti tako pomemben žur!? Pa je bil res tako pomemben?? Mah, kje! Danes se ga nihče ne spomni, kaj šele – kako sem bila oblečena!
V avtu so bili vedno rezervni čevlji z visoko peto in oblačila za različne ‘izhode’. ‘Do fula’ naglas sem obvezno poslušala takrat najljubši CD. No, potem pa sem najprej dvoseda zamenjala za karavana, ki je zdaj vedno ‘nabutan’ do vrha – otroški voziček, prenosna posteljica, stolček, potovalke,… saj smo ves čas na poti. Je pa res, da še zdaj na ves glas prepevam in na semaforju, ko stojim pri rdeči luči še vedno plešem, da me kakšen ata iz sosednjega avta – samo debelo gleda. Ja, to mi je ostalo, vsaj zaenkrat. Brina se namreč še me pritožuje, saj običajno med vožnjo spi in tako so otroške pesmice (za zdaj) le občasno na sporedu.
V četrtem desetletju imam sicer nekaj več gubic, visečo in manj elastično kožo pa tudi celulit. Da ne govorim, da sem nekoč lahko pojedla celo pico ali pa ‘big meka’ in ‘pomfri’ – pa se mi ni nikjer poznalo. Danes jem veliko bolj zdravo, redno športam, pa se kljub vsemu borim s kilogrami.
A če potegnem črto… odlično se – kljub letom in vsem kar sodi zraven – počutim v svoji koži. Ničesar ne obžalujem in nič ne bi spremenila. Jah, je že moglo biti tako. Je pa nekaj zagotovo – boga moja starša, ki sta z vsem razumevanjem in ljubeznijo prenašala vse moje muhe. Hvala vama, ker sta ‘moj steber’!
Najbrž se je v teh vrsticah našla marsikatera punca, spet druge (ki še nimate otrok) pa se boste morda čez leta oziroma – ko boste postale mamice – spomnile in si rekle: »O moj bog, pri meni je čist isto«.
