Naše prve počitnice – Kanarski otoki

»Oh, Kanarci, ‘here we go’!«, sem vzkliknila, ko smo z najetim avtomobilom zapeljali na avtocesto proti našemu resortu na jugu otoka Gran Canaria.

Kanarski otoki, ki jih na leto obišče več milijonov turistov, so poznani tudi kot »Otoki večne pomladi«. Z okoli 300 sončnih dni na leto, so aktualni vseh dvanajst mesecev, temperature januarja pa se gibljejo med 20 in 25 stopinj Celzija (poleti do 30), zato je bilo povsem logično, da smo bunde, volnene kape in rokavice zamenjali za kratke hlače in japonke.

Okoli pol dveh po lokalnem času smo prispeli v hotel Lopesan Costa Meloneras Resort v Melonerasu, ki je eno od glavnih turističnih območij s številnimi (zlato peščenimi) plažami in z osupljivo raznoliko pokrajino. Pravzaprav cel otok slovi po pohodniških poteh, ki vodijo mimo jam, jezer in preko gora, na svoj račun pa boste prišli tudi športni navdušenci – številne kolesarske poti, golf igrišča, kot tudi vodne aktivnosti.

A kot sem napisala v prejšnjem blogu, brez zapletov ni šlo… V hotelu – šok! Ne, ni bil kriv hotel, pač pa povišana telesna temperatura – dobrih 39 stopinj, mrzlica – čeprav je bilo zunaj okoli 23 stopinj ter utrujenost… In ne, tudi Brina ni doživela temperaturnega šoka, jaz sem bila tista, mene je ‘pokosilo’. Ko smo prišli v hotel in je ‘potovalna napetost’ popustila, me je izmenično začela tresti mrzlica in oblivati vročina. Moja laična diagnoza, ki sem si jo postavila, je bila precej verjetna… Ker sva z Darkom imela za seboj neprespano noč, pa tudi na letalu nisem zatisnila oči za več kot pol ure, sem bila izčrpana. Poleg tega sem pila premalo tekočine in zato sem bila tudi dehidrirana.

Obležala sem v postelji. Pokrita do ušes sem zaspala ter spala, spala, spala…do devetih zvečer, ko smo odšli na večerjo. Čeprav nisem imela nobenega apetita, sem se prisilila pojesti vsaj nekaj grižljajev zelenjave z žara in košček ribe ter spiti vroč čaj… Potem pa zopet nazaj v posteljo in spet spat. Na srečo je bila utrujena tudi Brina, tako da jo je Darko brez problema uspaval, sam pa se je podal raziskovati okolico. Vem, da si je mislil.. če ne bo počitnic zasrala ‘tamala’, jih bo ‘tastara Jurglička’.

Zjutraj odprem oči, zunaj je bil že dan. »Kaj mi fali, imam še vedno vročino, me kuha?«, sem se v strahu spraševala… A strah je bil popolnoma odveč, bila sem kot prerojena. Pogledam proti Darku in Brini, ki sta še sladko spala, skočim iz postelje in se odpravim proti kopalnici… ko zagledam skuštrano podobo v ogledalu, se ji prijazno nasmejim, saj sem v sebi čutila, da so se naše počitnice pričele.

Tako kot na letališču smo tudi v hotelu dobili potrditev – kako super je počitnikovati z dojenčkom. No, res pa je, da nismo izbrali ‘ low budget’ hotela. Že ob nastanitvi smo v sobi dobili (prenosno) otroško posteljico, lokacija sobe pa je bila le nekaj korakov stran od otroškega bazena.

Pred odhodom na Kanarske, sem sklenila, da Brine ne bom izpostavljala hotelski hrani (doma jo, vse od četrtega meseca, vsaj enkrat dnevno že hranim z gosto hrano), da se slučajno ne bi zgodilo, da bi bila zaprta ali (morda celo huje) da bi dobila drisko. A ker nama je že prvi večer, ko sva z Darkom začela jesti, ona pa naju je medtem opazovala iz otroškega vozička, dala jasno vedeti (s tem, ko je glasno protestirala), da na počitnicah ne bo jedla/pila samo maminega mleka, sem tudi njo – trikrat na dan hranila z gosto hrano, ki sem jo skrbno izbrala. Pazila sem namreč, da je bila vsa hrana dobro termično obdelana.

In kaj je jedla?

• Zajtrk: Dva Baby piškota, ki sem ju prelila z malo vrele vode, sem zmešala z jogurtom ali skuto;
• Kosilo: Pripravljena zelenjavna kašica;
• Večerja: Krompir ali riž, na žaru popečena zelenjava (bučke, šparglji, brokoli, cvetača) in bela riba – vse skupaj sem dobro pretlačila kar z vilico.

Z Darkom nisva komplicirala, ker še ne sedi samostojno, sva jo hranila kar v otroškem vozičku, le naslonjalo sva nastavila v pokončni položaj ali pa v njenem ležalniku. Prav z veseljem sva jo opazovala, kako je z užitkom jedla in strah, da bi dobila drisko oziroma bila zaprta je bil povsem odveč.

Doma sem si belila glavo tudi – kako bo Brina spala v tuji posteljici?! Kot sem že omenila, nama je hotelsko osebje, potem, ko so ob prijavi videli, da imava dojenčico, v sobi pripravili še otroško posteljico. Brina ni imela nobenih težav s privajanjem na nepoznano okolje in spala je tako dobro kot doma. No, kdaj pa kdaj se je predramila in zastokala, a sem ji le nazaj v usta potisnila dudo in je spala dalje. Čez dan pa sva posteljico postavila kar na teraso, da se je Brina v njej brezskrbno igrala, midva pa sva medtem lahko počela druge stvari – jaz sem na primer ob bazenu, udobno zleknjena na ležalniku, pisala blok. [smeh]

Uživali smo tudi v bazenu. Čeprav je Brina izkušnje z njim že okusila, kopali smo se že pri njenih štirih mesecih, sva jo zdaj prvič dala v vodo v Fredovem obroču, ki mi ga je priporočila znanka. To je poseben plavalni (napihljiv) obroč, za otroke stare od treh mesecev do treh let je rdeče barve, sicer pa obstajata še oranžen in rumen (za večje otroke). Otrok, ki je v njem pripet z varnostnim pasom, je postavljen v pravilno lego za plavanje. Fredov obroč sem, nekaj dni pred odhodom na Kanarske, kupila v Ljubljani, v eni izmed otroških trgovin. Brina sicer še ni samostojno čofotala, je pa zadovoljno ležala v obroču in lovila svojo račko. Sva se pa morala pošteno potruditi, da sva ji na Kanarskih kupila kopalke in klobuček, saj so imeli (večinoma) zimsko garderobo, tako da smo morali prečesati kar nekaj nakupovalnih centrov, da nama je uspelo kupiti kopalke za šest mesecev starega dojenčka. No, kopalke so služile le kot zaščita pred soncem, pod njimi je imela oblečene tudi plavalne plenice.

Veliko smo tudi vozičkali ob morju. Poti so bile lepo urejene in primerne za sprehode z otroškim vozičkom. Še najmanj pa smo uporabljali avto, čeprav smo ga imeli najetega ves čas. Nekje srednje velik avto se lahko najame za okoli 15-20 evrov na dan in je zagotovo najboljša možna izbira za raziskovanje in potepanje po otoku. Mi smo naredili le nekaj krajših izletov v Mogan, Playa del Ingles in okolici Melonerasa.

Naše prve počitnice so bile nepozabne (na srečo je mama vseskozi fotkala, tako da imamo skoraj vse dokumentirano), a so čisto prehitro minile in ne, ko smo prišli domov nisva rabila dopusta, da bi se spočila od dopusta! [smeh] Sva pa z Darkom vendarle nekaj ‘zasrala’… en teden počitnic je bilo čisto premalo, naslednjič gremo za dlje časa.

Tako, s tem smo otvorili naše novo obdobje – potovanja v troje. Vse se da, samo na pravi način in z veliko mero odgovornosti!