Tokrat sem se odločila, da samo za vas odprem svojo torbico oziroma bolje rečeno torbo, previjalno torbo. Ne da obožujem velike torbe, odkar imam Brino, jih tudi nujno potrebujem. Predvsem pa ker smo veliko na poti, imam zdaj v njej vseskozi stvari, ki jih mamica z dojenčkom nujno potrebuje.
Že pred časom me je s svojimi unikatnimi nahrbtniki in torbicami ‘kupila’ slovenska modna oblikovalka Teja Jeglič in zato je bila najbrž logična odločitev, da sem si prvo ‘custom made’ previjalno torbo naročila prav pri njej. A ker Brina raste in z njo tudi njene ‘potrebe’, sem morala tisto torbo v črno-rdeči kombinaciji zamenjati. 
Tudi ta, nova in precej večja torba je nastala izpod rok Teje, a zdaj sem se odločila za enobarvno, črno. Kdor me pozna, ve, da obožujem črno barvo. Pred časom sem slišala ‘shopping rule’, ki mi je bil tako simpatičen, da sem ga kar posvojila, glasi se pa takole: »If it’s not black, put it back!«
In zdaj v torbo stlačim prav vse kar potrebujem zase in za Brino. Pa poglejmo, kaj vse se skriva v njej. 
Zaželela sem si torbo, ki ima dva prekata in na vsaki strani še tri manjše predale, kjer imam na eni strani Brinine plenice, na drugi pa svoje osebne stvari, kot so telefon, denarnica, lip glosi, krema za roke, ključi,…
Poleg vsega tega, s seboj nosim še previjalno podlogo, komplet oblačil za Brino, pa stekleničko s čajem in steklen kozarček s hrano ter žličko. V 
manjši toaletni torbici, ki je v enaki črni niansi kot torba, pa imam spravljene Brinine kremice, ampule s fiziološko raztopino in še kaj bi se našlo.
Seveda pa so tudi slabosti takšne torbe, predvsem se mi kdaj pa kdaj zgodi, da kako stvar po torbi iščem kot nora in ko že mislim, da sem jo pozabila doma ali pa celo zgubila, jo le zatipam na dnu torbe.
Aja, pa še nekaj…To je torba, ki jo jaz označim za #musthave in je odlična ideja za darilo novopečeni mamici.
‘Stajlingu’ tokrat nisva namenjala posebne pozornosti. V kino rada hodiva udobno oblečena. Obožujem kavbojke, zato sploh ni bilo dvoma, da bi oblekla kaj drugega, sem jih pa po dolgem času (od 
Darko pa je na moje godrnjanje le pripomnil, češ bi pa obula kaj bolj udobnega in bi lahko hitreje hodila. »Halo, nisi tega rekel,« sem nergala. Ampak moj dragi ne bi bil moj dragi, če ne bi bil hladen kot špricer in se mi le ljubeznivo smejal. Na koncu nama je uspelo priti, čeprav zadnjo minuto.
Do zdaj, ko pišem ta blog, sem prebrala kar nekaj kritik/recenzij drugega dela ljubezenske zgodbe med zdaj že nekdanjo študentko Anastasio Steele in multimilijarderskim mogotcem Christianom Greyjem. Moje mnenje je, da je film ustvarjen predvsem za žensko občinstvo. Preteklo je sicer že nekaj let, odkar sem prebrala knjižno uspešnico, tako da je prebrana vsebina že precej zbledela, a nadaljevanje svetovne uspešnice mi je bil bistveno bolj všeč kot prvi del. Čeprav mi ni bil noben presežek, je moja splošna ocena: »luškan film«.
Preostanek večera sva preživela v najini najljubši restavraciji in prijetno kremljala. Za piko na i pa večer zaključila še v slaščičarni in se pregrešila še vsak s svojim koščkom slastne torte. Ko sva prišla domov, je Brina že sladko spala pri babici v naročju. Midva pa sva po dolgem času preživela čudovit (valentinov) večer v dvoje.
Valentinovega pravzaprav nikoli nisem zares praznovala oziroma mu nisem dajala pretiranega poudarka, kot primerljivo ‘amerikaniziranemu’ prazniku – Halloween-u, saj nisem ravno romantična duša. Vsi ti srčki, vsepovsod ‘ljubezen’ in rdeča barva pa so za moj okus čisto preveč pocukrana kombinacija. Dan zaljubljenih je zame zgolj še en uvožen praznik, praznik trgovcev. No, tako se vseskozi prepričujem, a očitno mu, kot boste videli/prebrali, kljub vsemu namenim nekaj pozornosti… Čisto indiferentna kot kaže le nisem, le priznam si ne. [smeh]
Od kar imava Brino, torej že sedem mesecev, so le redki trenutki, ko si z Darkom lahko vzameva čas samo za naju. In tu se verjetno najdete mnogi starši. Tudi zvečer, ko jo dava spat (v svojo sobo), nikoli čisto ne odklopiva, z enim ušesom vendarle prisluškujeva, če se bo morda zbudila…
Po mojem mnenju si moramo na vsake toliko partnerji vzeti tudi čas samo zase. Jaz temu rečem – čas za dva. V dandanašnjem tempu življenja, ko hote ali nehote vso pozornost posvečamo našim otrokom, se vse prevečkrat zgodi, da enostavno pozabimo na svoje boljše polovice in živimo eden mimo drugega. In da se nam ne zgodi, da pademo v dnevno rutino, potrebujemo nekaj romantike. Zato mislim, da je potrebno kdaj tudi ‘kak tak’ praznik kot je valentinovo izkoristiti in ga uporabiti za priročen izgovor, da se posvetimo tudi samo njim.
Vstopnici za kino sem kupila! A ne za kateri koli film. Gledat greva nadaljevanje enega bolj razvpitih filmov v zadnjih letih, posnetega po knjižni trilogiji pisateljice E. L. James, ki je podirala vse rekorde. Če se ne motim, sem pred časom zasledila podatek, da so jo prodali v več kot 100 milijonih izvodov; literarni fenomen, ni kaj. Knjižno uspešnico sem prebrala tudi sama, prav tako sem si ogledala film Petdeset odtenkov sive, oziroma v izvirniku Fifty Shades of Grey. In tudi ta je podiral rekorde… Po svetu je zaslužil 560 milijonov dolarjev, v Sloveniji pa si ga je ogledalo več kot 136 tisoč gledalcev.
A moje mnenje do sedaj je, da film (posnet po knjigi) nikoli ne bo boljši od knjige, pa naj si bo to Petdeset odtenkov sive, Angeli in demoni, Da Vincijeva šifra ali pa Čefurji raus. A kljub vsemu je najbrž logično, da si bova ogledala tudi drugi del.
S sadjem. Ja in jasno sem s tem sprožila val ogorčenja pri številnih ‘pametnjakovičih’, ki so mi znali povedati, kako se otroka začne navajati najprej na zelenjavo, ker če ga navadiš najprej na sadje, potem ne bo jedel zelenjave. ‘Wrong!’ Naša Brina je dokaz, da temu ni tako. Najprej je začela z jabolki, hruškami, avokadom in bananami, saj sva z Darkom želela, da hranjenje spozna kot pozitivno izkušnjo in da bo rada ter z veseljem jedla pa tudi, da se bo najedla oziroma ne bo lačna. In imela sva prav, Brine nikoli ni bilo treba siliti s hrano. Po približno 14 dneh sva sadne obroke zamenjala z zelenjavnimi, katere ima celo raje kot sadne. Je vso zelenjavo – brokoli, bučke, blitvo, cvetačo, krompir, 
Nato sem jo začela hraniti še z jogurtom, skuto, zelenjavi dodajati kislo smetano in maslo…Ja, nekateri boste zdaj skočili v ‘luft’ – češ, mlečnih izdelkov se ne daje do devetega meseca starosti. 
A Brina jih naravnost obožuje, povrhu vsega pa jih je požegnala tudi pediatrinja, potem ko sva ji pojasnila, da ni bilo nikakršnih zapletov. Postopoma sem dodajala še belo ribo, rumenjak, kruh, riž, piškote, žitne kosmiče, gres, telečje meso pa še kaj sem verjetno pozabila. Izogibam se sladkorju in soli ter živilom, ki so na seznamu, ki bi lahko povzročala alergije oziroma druge reakcije. To pa so jajčni beljak, oreščki, med, agrumi ter kravje mleko.
Korak dalje pri prehranjevanju smo naredili na 
Pri hranjenju večinoma uporabljam ‘plastificiran slinček’, ki izgleda kot nekakšna pelerina. Brino tako kar oblečem vanj in ne rabim posebej paziti, če gre kaj mimo, prav tako je priročen kadar že sama je žemljico ali piškot. Po hranjenju slinček snamem in ga samo sperem pod tekočo vodo. Sem pa enega sušila na razbeljenem radiatorju in se je stopil – tako da ‘don’t do that’. [smeh] Ko smo ravno pri slinčkih… meni so najljubši, predvsem pa najbolj praktični slinčki na ježke. 
Tisti, ki jih je potrebno zavezati, so nepriročni za tako žive otroke kot je Brina. Eno obdobje, ko se je Brina precej slinila, da sem ji zamenjala par slinčkov na dan, sem skoraj prej obupala, predno sem ji ga uspela zavezati. No, ali pa sem jo morala presneto dobro animirati, da se ni obračala kot kakšna vrtavka in si ga je po možnosti snela, še predno mi je uspelo narediti mašno. Slinčki na ježke so tako na mojem ‘must have’ seznamu.
In kdaj vem, da se je Brina najedla in je sita?
Pa še to. Če se Brina zvečer dobro naje, brez zbujanja in pritoževanja –