Jadranje z otrokom
»A smo ready to go?« vpraša Darko, ko je na vrh vse prtljage v prtljažniku postavil še Brinino kahlo in ga zaprl. »Gremo!« sva z Urošem, Darkovim bratom, z nasmehom do ušes vzkliknila v en glas, letos smo namreč dopust splanirali skupaj z njim. Via morje – novim dogodivščinam, predvsem pa novim avanturam naproti!
Aja, v bistvu vam sploh še nisem povedala – kam gremo na počitnice. No, tisti, ki mi sledite na Instagramu, približno veste – kje smo se potepali, za vse ostale pa – Jurgliči smo šli že letos na jadranje. Zakaj sem napisala ŽE? Ko sem znancem omenila, da gremo z Brino jadrati, je bilo polovico njih začudenih, da ne rečem kar ogorčenih in najbolj tipično vprašanje, ki je sledilo globokemu vzdihu – je bilo: »Kaj, z Brino greste na jadrnico, a ni to malo prekmalu, a ni Brina premajhna? A te ni nič strah?« ali pa: »F**k, res si upate, mi gremo z našim, pa je star dve leti samo do Novigrada!« Zmagala je pa itak izjava: »Joj, Špela – ti boš rabila dopust od dopusta! Veš kako boš prišla čisto crknjena nazaj – jadranje z otrokom, a si sploh predstavljaš – kako je to naporno?!«
No, če boste brali naprej, vam razkrijem – kako je bilo, s kom/s čim smo imeli težave in kdo je potreboval dopust od dopusta, kdo pa je najbolj užival.
Naj povem, da smo se Jurgliči (tudi zato) tako pogumno in samozavestno odločili za dopust na jadrnici, ker sta tako Darko, sploh pa Uroš, izkušena mačka, oba ‘skipper-ja’ z dolgoletnimi izkušnjami. V Biogradu na Moru nas je čakala 14-metrska jadrnica, torej je bilo pred nami dobre štiri ure vožnje, vsaj tako smo mislili, dejansko pa smo se vozili osem ur, ja, prav ste prebrali – dolgih osem ur, ker so bili na cesti proti morju strašni zastoji. 
A na pot (čeprav sem računala le štiri ure) sem se kar dobro pripravila, s seboj sem namreč vzela Brinine najljubše igrače, dve flaški čaja in tokrat smo naredili izjemo ter ji dovolili, da je lahko jedla kar v avtu, med potjo. Del poti sva sicer prespali, preostali čas pa sva se na zadnjih sedežih imeli prav luštno, se zabavali, brali knjigice in sestavljali kocke. Tako da je vožnja, z dvema postankoma, minila brez slabe volje.
Polni pričakovanj in željni novih dogodivščin smo se vkrcali na našo jadrnico. Z Darkom sva se skupaj odločila, da bo Brina spala pri nama v kabini, čeprav je bila jadrnica dovolj prostorna in bi na njej lahko bivalo tudi deset ljudi. Naj povem še to, da Brina ni imela popolnoma nobenih težav s slabostjo, niti z zibanjem jadrnice, pravzaprav je zvečer zaspala kot ubita, je pa res, da se je ponoči zbujala, ker ji je bilo vroče.
In če se dotaknem še naše trase: Biograd na Moru – Pašman – Šolta – Hvar – Brač – Šolta – Kaprije – Pašman – Biograd na Moru. Čeprav smo imeli plan pluti do Korčule, so nam načrte prekrižali valovi. 
Tako smo se bili prisiljeni ustaviti na Hvaru, saj nismo želeli Brine izpostavljati nevarnosti zaradi visokih valov. Zaradi njih smo namreč imeli že precej težav, ko smo se vkrcavali na pomožni čoln in pristankom na kopno. Poleg morja pa nam je – težave ali pa bolje rečeno skrbi povzročal še Darko, ki mu je bilo zaradi razburkanega morja in premetavanja malo slabo, a če njega vprašate – nič resnega. In če nam je na eni strani ponagajalo vreme oziroma morje, pa smo imeli na drugi strani srečo, saj smo ob enajstih zvečer, po večerji na kopnem – po spletu naključij dobili zadnjo prosto sobo v okolici in tako smo na Hvaru prenočili na kopnem in se šele zjutraj, ko se je morje že ‘pomirilo’ in ga je obsijalo sonce, vrnili nazaj na našo jadrnico. Preostanek jadranja pa nam je bil tako vreme kot tudi veter ugoden za plovbo.
Čeprav sem kdaj pa kdaj morala tudi sama poprijeti za krmilo, sta bila glavna akterja naše ekspedicije – Uroš in Darko, ki sta vlekla vrvi in dvigovala oziroma pospravljala jadra ter iskala njihovo pravo/ustrezno nastavitev, midve z Brino pa sva se medtem igrali, spali ali počeli kaj tretjega. 
Največkrat se je sicer zgodilo, da je mala spala ravno takrat (zgolj naključje), ko sta me ‘moja mornarja’ potrebovala za sidranje, privez v marini ali lovljenje boje, sicer pa sem ji v salonu uredila prostor, kjer se je sproščeno igrala.
Imeli smo se super, kaj super – imeli smo se fantastično, na poti, z vetrom v laseh in soljo na koži, smo iskali skrivne kotičke ali pa zalive z najbolj turkiznim morjem, kjer smo potem skakali v vodo, se potapljali in čofotali.
No, in če mi verjamete ali ne, sem na jadranju najbolj uživala prav jaz, saj je bila (če malo pretiravam) moja edina večja skrb – kje bom popila jutranjo kavo, ves dan sem bila v kopalkah in si nisem rabila beliti glavo – kaj vse potrebujemo za na plažo, v vodo pa sem skočila, ko se mi je zahotelo oziroma bolje rečeno, ko mi je bilo prevroče. Res pa je, da jadrnica ni hotel pet zvezdic, tako da smo morali zajtrk pripraviti sami, kosilo oziroma večerjo pa smo si privoščili na kopnem.
Čez dan, običajno pa ob večerih, ko smo tudi občudovali čudovite sončne zahode, smo tako z jadrnico pristali na rivi oziroma kakšnem zalivu in se z gumenjakom odpeljali na obalo, kjer smo se sprehodili po mestu/vasici, se odpravili na kavo, večerjo ali pa se povzpeli le na vrh hriba. 
Žal je tako, da vse lepe stvari prehitro minejo in tako se je tudi naš dopust iztekel. In dragi moji, ne, po dopustu z Brino ne potrebujem dopusta. Ni bilo naporno, v bistvu je bilo prav sproščeno in na ‘easy’. Je pa dopust rabila Brina, kaj je bil razlog – pa prihodnji teden, ko vam napišem še nekaj nasvetov oziroma priporočil za prijetno jadranje z otrokom.