Road trip
A veš tisto, ko imaš neznansko željo obiskati eno deželo, ki jo imaš praktično pred nosom, pa se tja odpravljaš vse od srednje šole, 15 let?! No, to… Hrepenenje po Azurni obali, še sama točno ne vem zakaj!?
Če rečem, da sva z Darkom pot načrtovala, bi se zlagala. Na ad hoc je padla odločitev, rezervirala sva hotel, spakirala najnujnejše in naš road trip se je pričel. Monaco – Nica – Cannes – Saint Tropez.
Aja, še to… S seboj smo vzeli tudi našo novo igračo, drona – DJI Sparka, našega Čmrlja, kot smo ga poimenovali. Ob prvi priliki napišem objavo, posvečeno samo njemu. Zdaj pa Azurna, ‘here we come’!
KDAJ: september 2017
ČAS POTOVANJA: od srede do ponedeljka
POT: z avtom, cca. 2000 kilometrov
Po Evropi z Darkom najraje potujeva z avtom, saj je udobno, relativno hitro, kar nama je pa najbolj pomembno – sama si narekujeva tempo, poleg tega pa lahko v avto napokaš pol stanovanja, če je že ravno potrebno. [smeh]
Štartali smo v bistvu v noči iz torka na sredo, okoli pol dveh, zato da je Brina vso pot v avtu spala, midva z Darkom pa sva prevozila vsak pol poti, no, Darko malo več.
Zjutraj, ko se je dan šele dobro prebujal, smo se na poti v Nico, kjer smo imeli rezerviran hotel, ustavili v Monacu, ki je od italijanske meje oddaljen dobrih 10 kilometrov oziroma slabih 15 po avtocesti.
Več o kneževini Monaco, ki je velika komaj 1,95 kvadratnega kilometra, si lahko preberete v sredinih Kratkih novičkah, tu je nekaj fotografij, tudi z našim dronom. In za pokušino lahko povem, da je naša prva asociacija – žepna državica, ki pooseblja bogastvo.
Pot pa smo nadaljevali v Nico, kjer smo imeli rezerviran hotel in tam ostali pet noči. Kot se je kasneje izkazalo, je bila mikro lokacija hotela odlična, in to kar v dveh pogledih:
– nismo imeli težav s parkiranjem, ker nismo bili v strogem centru. Tja smo se vozili (cca 1 kilometer) s tramvajem, ki je imel praktično za vogalom hotela postajališče (cena ene vozovnice 1,5€).
– odlična izhodiščna točka za enodnevne izlete.
Nico smo tako prehodili po dolgem in počez ter si ogledali glavne znamenitosti mesta, no, ali pa vsaj tiste, ki so bile v našem interesu. Predvsem je tu res prava paša za oči – Angleška promenada, ki je dolga sedem kilometrov – ljudje se tam sprehajajo, tečejo, kolesarijo – ob njej pa je čudovita plaža in turkizno modro morje. 
Naj povem, da sva se z Darkom kopala v morju, ki je bilo še izredno toplo, čeprav nam vreme ni bilo pretirano naklonjeno, precej je pihal veter, kakšen dan je tudi deževalo.
Več o ‘naši’ Nici pa v petkovih Kratkih novičkah.
Kot sem že omenila, je bila Nica odlična izhodiščna točka za izlete. Do St.Tropeza je približno uro in pol vožnje po urejeni avtocesti, okoli 110 kilometrov. Ne vem ali sva z Darkom naredila napako, ker smo se tja odpravili v petek, ali pa je tam povsem običajno, da se v petek dopoldne, naj povem še, da je bilo precej slabo vreme (pihal je veter in padla je tudi kakšna kaplja dežja) – tja vali množica ljudi. Tako se je naša vožnja podaljšala za še enkrat toliko. Edina sreča, da naša Brina tako dobro prenaša vožnjo z avtomobilom.
No, ker smo se tako dolgo vozili, je – jasno mene – že zelo tiščalo na wc in zato smo se usedli v lokal na glavni promenadi. Za vse tiste, ki mi ne bi verjeli, prilagam foto dokaz: bela kava stane 10€, Aperol spritz pa 16€.
A bolj kot nad samim mestom sem bila navdušena nad tamkajšnjimi plažami, ki so v času našega obiska (najbrž zaradi slabega vremena) samevale in tudi lokali na plažah so bili zaprti. Tudi mi se zato nismo ravno dolgo zadržali tam, smo pa z dronom naredili kar nekaj čudovitih posnetkov. Aja, ne smem pa pozabiti povedati, da je na peščeni plaži najbolj uživala Brina, se prav prisrčno valjala po drobnem pesku in se glasno smejala.
Ko smo popoldan želeli zapustiti St.Tropez, pa smo doživeli podobo situacijo na cestah kot je bila že ob našem prihodu. Gneča, gneča in še enkrat nepopisna gneča. Sploh si ne morem predstavljati, kako obsedeno stanje mora biti tam šele poleti, saj je plaža v St.Tropezu ena najbolj zaželjenih destinacij v Evropi… In žal vam moram še enkrat napisati, več o ‘našem’ Saint Tropezu v Kratkih novičkah, kmalu.
Iz Nice pa smo v nedeljo naredili še en izlet – Cannes. Čeprav je ravno v tistem času tam potekal sejem plovil, sem bila pozitivno presenečena, da je bil promet relativno tekoč in brez problema smo parkirali v eni od garažnih hiš na obali in se sprehodili po glavni promenadi – Croisette. Bilo je sicer zelo toplo in sončno (okoli 24 stopinj), a je zelo močno pihalo, tako da žal nismo mogli v zrak spustiti našega Čmrlja in mest ovekovečiti še iz zraka.
Croisette veljala za najlepšo promenado na Azurni obali, z dragimi hoteli, prestižnimi restavracijami in trgovinami znanih blagovnih znamk, višjega cenovnega razreda, a je bila večina v nedeljo zaprtih. Tu se tudi nahaja prestižni hotel Carlton, ki je zaščitni znak Cannesa in v času filmskega festivala drugi dom zvezdnikov. Sprehodili smo se tudi mimo festivalne dvorane, ki me ni prav nič impresionirala, pravzaprav sem bila nad celim Cannesom, od vseh obiskanih krajev, še najmanj navdušena. Preprosto me ni tako zelo prevzel (kot ostala tri mesta), čeprav je bil vreden ogleda in bi se tja še vrnila.
V ponedeljek smo zapustili (ob 12h) hotel in imeli v načrtu še vse popoldne pohajkovati po mestu in plaži, vendar nam je tudi tokrat načrte prekrižalo vreme in smo opravili še zadnje nakupe spominkov za prijatelje in domače ter se počasi, po obalni cesti pričeli vračati domov. Ob cesti smo se večkrat ustavili, saj je bil razgled osupljiv.
Za piko na i našemu nepozabnemu potovanju smo si ogledali še slikovito vasico Eze, ki ji pravijo tudi orlovo gnezdo. Romantična vasica z ruševinami gradu iz 14. stoletja kraljuje na pečini (427 metrov nad morjem) in kljub slabemu vremenu je bil zelo lep razgled.
Polni novih doživetji, čudovitih vtisov in nepozabnih spominov smo se v poznih večernih urah vrnili domov. Aja, nečesa mi pa ni uspelo narediti – že na poti tja, ko sem prevzela volan, sem želela prešteti vse predore na avtocesti med Genovo in Monacom, pa sem se izgubila pri enem stotem tunelu, no, nazaj grede je vozil Darko, jaz pa sem omagala in zaspala pri 56.tunelu.
Imam izziv za prihodnjič. [smeh]