Čeprav sem si Nico predstavljala bolj kot butično mesto, sem že pred prihodom tja ugotovila, da je v bistvu zelo velika, saj ima slabe pol milijona prebivalcev in je peto največje mesto v Franciji, takoj za Parizom, Marseillem, Lyonom in Toulousom. Še bolj kot velikost, pa me je presenetil podatek da je Nica francoska postala šele leta 1860, torej v 19.stoletju.
In prav v tistem času so jo zaradi izjemno ugodne klime (sredozemsko podnebje; mile zime, temperatura nikoli ne pade pod 10 stopinj) odkrili angleški in ruski aristokrati, ki so radi preživeli tam svojo kislo jesen in zimo.
Obalna promenada je dobila ime – Promenade des Anglais, Angleška promenada, po Angležih (angleški skupnosti), ki je leta 1822 financirala njeno ureditev. Nad njo sem bila sama povsem fascinirana, kar nisem se mogla nagledati tako čudovitega razgleda – Zaliv angelov, palme, več kilometrov dolga pot in ob njej plaža ter turkizno modro morje. Res osupljivo in dih jemajoče. 
No, in prav tukaj najdemo tudi številne znamenitosti, med drugim najbolj prestižen hotel v mestu, ki je kar nekakšen zaščitni znak Nice in simbolizira razkošje, obilje in sijaj. Hotel Negresco je leta 1913 zgradil Romun Henri Negresco, v njem pa pogosto prenočijo številni prestižni gostje in estradniki.
Po mojem mnenju se je ob ogledu mesta obvezno ustaviti na trgu Massena in (cvetlični) tržnici Cours Saleya. Mi smo jo obiskali (tudi) v ponedeljek dopoldan, ko se namesto z rožami trguje s starinami. Sprehodite se še po starem mestnem jedru, kjer vas ne sme presenetiti, da v ozkih ulicah še vedno z mnogih oken visi obešeno perilo. Za piko na i se je po mojem mnenju treba povzpeti tudi na grajski hrib Cimiez.
Aja, pa še to, če ste vsaj malo sladkosnedi si privoščite sladoled, ponekod lahko izbiraš tudi med 90 različnimi okusi.
Mama na poti priporoča.