Month: October 2017

Spomnim se, kako sem v drugem razredu osnovne šole pri predmetu Spoznavanje narave in družbe (SND), ko smo se pogovarjali o soncu in sončenju, pogumno dvignila roko in dejala, da je sončenje nevarno in da lahko dobiš kožnega raka. Tovarišica mi je zaprla usta, z izjavo v smislu, da so mi to sigurno doma povedali! Ja, to je bilo davnega leta 1992 in ja, že takrat so me starši opozarjali na kožnega raka. Dandanes pa nas na vsakem koraku strokovnjaki opozarjajo, da je prekomerno izpostavljanje soncu, nezdravo in nevarno, kožni rak pa je med najbolj pogostimi oblikami raka na svetu.

Večina kožnih (materinih) znamenj, vsaj tistih, ki so mi postala v zadnjih letih ‘motečih’ so se mi pojavila v otroštvu in najstniških letih. Potem pa so samo rastla, do te mere, da so postala izbočena in hkrati moteča, saj sem morala vseskozi paziti, da jih nisem poškodovala. Sledila je povsem logična odločitev, predvsem pa je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bom opogumila in naredila ta korak. Najbrž je jasno o čem govorim – o laserskem odstranjevanju kožnih znamenj.

Po temeljitem premisleku sem se odločila, da ta poseg zaupam – strokovnjakom iz Estetske kirurgije Fabjan. Preprosto, po telefonu sem se naročila na prosti termin. Priznam, ko je napočil dan D in sem se iz Ljubljane odpeljala v Celje, sem bila nemirna, po glavi so se mi podila najrazličnejša vprašanja, predvsem sem se spraševala, kaj če bo šlo kaj narobe oziroma kaj bi šlo lahko narobe?!

V ordinaciji me je prijazno sprejel doktor Matic Fabjan, ki mi je v krajšem posvetu pojasnil potek odstranjevanja in nadaljnjo zdravljenje oziroma celjenje ter odgovoril na moja vprašanja in pomisleke. Med drugim me je skrbelo ali je poseg boleč, ali lahko znamenja na mestu, kjer jih bo odstranil, ponovno zrastejo? Zanimalo me je tudi ali je pomembno kdaj (v katerem letnem času) odstranimo znamenja, kakšne so možne negativne posledice? Doktor Fabjan mi je pred posegom vsa znamenja še pregledal, potem sem dobila lokalno anestezijo in AKCIJA.

Laserska metoda je sodobna metoda odstranjevanja nenevarnih kožnih sprememb v estetske namene, sam poseg, ki je bil (tudi zaradi anestezije) neboleč, pa je trajal okoli 20 minut in sem ga ves čas budno spremljala. Ja, kot bi mignil, je bilo konec. Na mestu, kjer sem imela znamenja, je ostala sled (brez pigmenta), ki naj bi v nekaj mesecih izginila, okoli pa blaga rdečica. Doktor mi je po odstranitvi znamenj nato mesta prekril z obliži in mi naročil, da jih moram redno mazati z Bepanthenom. Naj povem, da so mi v lekarni priporočili Bepanthen plus, ki je antiseptična krema, ki pospešuje celjenje površinskih ran in preprečuje okužbo. Med drugim se tako uporablja tudi za celjenje manjših operacijskih ran. Prav celjenje pa naj bi bilo po laserskem posegu nekoliko daljše, vendar bodo zato brazgotine manj vidne ali pa jih sploh ne bo, mi je še pojasnil dr. Fabjan. In kot sem predvidevala, sončenje oziroma obisk solarija ni priporočljiv najmanj tri mesece oziroma toliko časa ‘ranjena’ mesta ne smemo direktno izpostavljati UV žarkom. Če pa že gremo na sonce, morajo biti ustrezno zaščitena, torej jih je potrebno prelepiti z obliži. Prav zaradi tega sem se jaz za ta poseg odločila jeseni. Mislim, da je jesensko – zimski čas idealen za takšne posege.

Čez nekaj mesecev vam pokažem rezultate in vam javim, kako uspešno so se zacelile rane, vi pa lahko že zdaj na www.znamenja.si (najdete jih tudi na Facebooku, Kožna Znamenja.si aplikacija) brezplačno preverite vaša znamenja.

Saj veste, kaj pravijo: »Mal‘ d’narja, mal’ muske!« Običajno se s tem rekom popolnoma strinjam, ampak naš otroški voziček – marela je tista svetla izjema. O njenem nakupu sem že pisala v blogu Počitnice. Se še spomnite, kako sem jo kupila? Za osvežitev spomina…

Ker smo bili tik pred odhodom na morje, nisem imela časa za raziskave po spletu in gledanje testov na YouTubu. V otroško trgovino sem prišla z Brino v naročju, prodajalki sem zelo na hitro razložila, da potrebujem marelo za na jadranje. Torej mora biti kvalitetna in trpežna, da ne bo ‘počepnila’ za prvim ovinkom, enostavno se mora zložiti, ne sme biti predraga, saj v kolikor bo šlo na jadranju kaj narobe, jo bomo tam zavrgli. Brinino novo prevozno sredstvo je tako postal voziček znamke Fillikid, model Leon, za dobrih 50 evrov, ker je bil v akciji.

No, marela je ‘preživela’ jadranje, pa še kaj.

V bistvu sem z njo izredno zadovoljna, je pa res, da jo, od kar je Brina shodila, precej manj uporabljam, predvsem na izletih. Testirala sem jo na vseh možnih terenih. Z njo sem tudi rolala in tekla, je pa res da sem sploh po kakšni klančini pogrešala ročno zavoro, ki jo je Peg Perego imel, ima le (nožno) zavoro za zadnji dve kolesi. Sicer pa ima marela spodaj košaro (sicer ne tako veliko kot prejšnji), kamor pospravim najnujnejše, ko Brina med vožnjo v njem zaspi, ji podrem naslonjalo v ležeči položaj. Ima nastavljivo oporo za noge, pet točkovno jo privežem, sončna strehica je tudi čisto dovolj velika. Kar mi je tudi zelo pomembno, čeprav imam karavana, da jo brez problema zložim in spravim v prtljažnik. Zdaj počasi, ko postaja bolj hladno, bom dokupila še zimsko vrečo. Še to, voziček je primeren za otroke do 15 kg.

No, nekaj pa zelo pogrešam, ‘cupholder’, ampak ne zaradi tistega, kar je njegova osnovna funkcija, pač pa kot nosilec oziroma držalo za telefon. [smeh] Mama blogerka, pač. [smeh]

In še nekaj. S to Fillikid marelo ne boste izstopale in bile tarča občudovanja. Je zelo nevpadljiva, ne izgleda nič posebnega, tako da z njo ne moraš ‘šminkirati’, ne po Ljubljani, kaj šele po Nici in tudi nobena mamica se ne uzre za mano, kaj šele, da bi mi bila ‘fovš’, ker imam ‘hudo’, predvsem pa drago marelo. Ampak, meni je pač bolj pomembno, da je funkcionalna, kot pa zavidanja vredna.

Ta marela tako zagotovo ni bila zgrešen nakup in je čisti dokaz, da je lahko tudi kakšna poceni stvar, dobra in kvalitetna.

Stara sem 15 mesecev. Joj, prosim ne še vi: »Ooo, a že!?« Ker vsak teden vsaj enkrat slišim mamo, kako mojemu Dadotu cvili: »Poglej, kako je bila micena, zdaj je pa že takšna punčka!« Ja, velika punca sem in ne samo to, znam tudi že veliko stvari, v bistvu se vsak dan naučim kaj novega, tudi kako lumparijo, veste kako zabavno je nagajati mami in Dadotu?! In ker sem tako velika, bom pisala tudi svoj dnevnik.

Kaj dogaja pri meni oziroma kot bi se izrazila moja mama – prelomnice in mejniki: Moja hoja po ravnem, predvsem pa po domačem in poznanem terenu je zelo suverena, a veste – kako šibam, včasih me iz kakšnega ovinka kar odnese. Dobro tole že obvladam, vam povem. Malo več težav sem imela zadnjič pri starem atu v zidanici, tam je samo hrib in sem raje kričala: »Dado, Dado!« in molila roke v zrak, da me je nosil, pa tudi sicer, če se mi ne da več tekati na okoli znam ornk zatežiti, da me kdo nese. Aja, nisem vam povedala še nekaj – mama me včasih na kakšnih izletih sili, da sedim v vozičku – »HALO!?!« – kot da ne bi vedela, da sem že velika.

In ker sem že tako velika, veliko tudi govorim, no, čebljam. To, da pokličem: »mama, Dado«, to že veste, a ne?! A vam je moja mama tudi že povedala, da račke kličem: »Ga-ga«, moj kužek Bruno, ki je sicer moja plišasta igrača renči: »How, how«, pa tudi sicer, če kje zagledam kužka – pokažem kar s prstom nanj (mama mi namreč še ni povedala, da se ne sme oziroma ni lepo kazati s prstom) in jih oponašam. Mačka Murija kličem Ma, aja, pa mama ali pa Dado mi morata vsako jutro in vsak večer prebrati knjigico Maček Muri, če slučajno pozabita, jima jo prinesem, zlezem v naročje in beremo. Zelo rada odprem na tisti strani, kjer je Muca Maca, pa tudi tam, kjer Maček Muri in Muca Maca jesta kosilo. No, na splošno imam rada živali, velikokrat grem pogledat ko-ko kokoške, krave, ki rečejo: »Muuu«, konjičke, »beee« ovce in koze. Aja, če se udarim, pa tudi povem, da je auuu in je treba nujno popihati. In še nekaj… Zelo mi je všeč vohati rožice, tudi če jih vidim samo na sliki, rada ponazorim, da jih duham.

Pokličem tudi: »Baba, oma, nono«, ko pa me mama vpraša: »Brina, kdo ima tebe zelo rad?« ne rabim premišljevati– »HALO, mama, saj to je jasno kot beli dan«, zato vedno kot iz topa izstrelim: »Dado!« Aja, a sem vam že povedala kakšen car je moj Dado? To, da mi je kupil moj prvi avto itak veste, pa da sem že pravi avto manijak tudi, zdaj sem pa ta glavna frajerka, ko se usedem v Dadov avto, na njegov sedež in šofiram, no, ok – vsaj delam se. Mama je pa bolj zategnjena, me hoče vseskozi kontrolirati in mi diha za ovratnik, kot da sem dojenček.

Ah, še to moram nujno povedati… Mami ali pa Dadotu vsaj nekajkrat na dan vzamem telefon in jima ukažem, da morata na YouTubu naštimati Račke ali pa Kuža pazi in potem pojem ga-ga oziroma how, how ter če sem pri volji tudi plešem.

No, ker sem že velika punca, običajno, če se nam nikamor ne mudi, zelo rada jem sama, s svojo žlico. Joj, kako se moram včasih upirati mami, ker misli, da sem še kar dojenček in me hoče pitati. In če mislite, da sem pujsa, se fino motite, jem kot prava mična gospodična, mama je sicer tečna in mi okoli vratu zaveže slinček, ampak res ni potrebe, pa dobro, pri čem moram tudi jaz popustiti.

Kaj najraje jem? Vse pojem, zaenkrat se še nisem srečala s hrano, ki je ne bi marala, je pa res, da sem včasih bolj, včasih manj lačna. Mama je lahko srečna, da me ima, ker sem zadnjič slišala, ko se je pogovarjala z znanko, ki ji je obupano razlagala, da njen sinček vso hrano ven pljuva. »Joj, dojenček«, sem si mislila.

Moram pa priznati, da čeprav sem že tako velika, se rada crkljam pri mami, zjutraj se še vedno zelo rada – kot jaz temu rečem – joškam, mama bi rekla, da me doji. Ja, in čeprav imam že 10 zob, vedno pazim, da je ne ugriznem.

In kaj se je dogajalo ta mesec, kar bi si mogla zapomniti, mama temu baje reče nepozabna doživetja: O počitnicah na Azurni obali se je razpisala že mama, tako da tega ne bom še enkrat izpostavljala, ker že vse na dolgo in široko veste, kako sem uživala.

Dado me je peljal v Krško na Raceland, kjer se je vozil z gokardi, jaz pa sem ga navdušeno opazovala in ker sem bila ultra pridna, sem si tudi jaz lahko izposodila gokard, takšnega otroškega.

Mama ima ta mesec veliko enih stvar, te odrasle zadeve, tako da sem veliko na počitnicah pri starih starših. Da vam povem, kako je pa to noro. Vse se vrti okoli mene. No, skoraj vse ali pa vsaj veliko mi je dovoljeno. Stari starši so zakon, vam povem. Hodimo na izlete, pa ne samo to, niso tako zateženi, kot mama, ki me sili spat, ko je zunaj še dan. A si lahko mislite, zunaj sije sonce in mi mama reče, da greva ninat. Nepredstavljivo! Seveda se, da je ljubi mir, sprijaznim in zaspim. No, tega pri starih starših ni. Zaspim, ko sem zaspana, zvečer je to malo pred deveto in če mi le uspe, mirno prespim vso noč, včasih pa se mi sanja kaj groznega in potem kar v sanjah pojokam. Umirim se šele, ko v postelji zatipam flaško s čajem, malo polokam in ninam dalje. Ok, zdaj sem pa že malo odbluzila od nepozabnih doživetji tega meseca. Samo še to vam povem. Ta mesec sem imela prvo, čisto ta pravo in ta zaresno, profesionalno fotkanje. Sem pozirala kot ta velika. Na Ljubljanskem gradu smo se odlično imeli, fotke pa so čudovite.

Tako, to je to za 15 mesecev od mene, se vam kmalu, ko se mi bo spet kaj dogajalo, javim.

Čaw-čaw,

Brina

Le kdo od nas si ne želi čudovitih las? Mene mati narava ni obdarila s pretirano gostimi in lepimi lasmi. Dolga leta (cca. 15, 16 let) sem bila zaprisežena blondinka, eno obdobje, ko sem jih štela malo čez dvajset, sem imela tudi lasne podaljške. Nekaj mesecev po porodu, sem se, tako kot večina mamic, soočila tudi s težavo, da so mi lasje močneje in bolj intenzivno izpadali. Toliko na kratko za uvod o ‘zgodovini’ mojih laseh.

Pred meseci sem na spletu zasledila, da je hit letošnjega leta šampon za hitrejšo rast las, nad katerim je navdušenih veliko žensk in ki naj bi bil najbolj prodajan izdelek v Evropi. »Ah, še en dober marketinški trik«, sem si mislila, a mi ni dalo miru in sem si rekla: »Ok, dajmo poskusiti, saj nimam kaj izgubiti!« Za piko na i, da sem se vendarle odločila za nakup, me je prepričal podatek, da šampon ne vsebuje sulfatov in parabenov. Kupila sem tako šampon kot balzam za lase.

Tako… jaz bom, da bo testiranje kar se da realno in verodostojno naredila preprost test. V torek, 26. septembra sem bila pri frizerju, ostrigla sem se, ampak tako kot običajno – samo konjice. Moja frizerka Brigita, ki ima tudi sama nadvse čudovite lase, mi je nato izmerila dolžino las in ta znaša 58 centimetrov. O tem, da moji lasje rastejo izjemno počasi, sem že zapisala v blogu Od A do Ž, tako da bom izdelka uporabljala – dva, tri mesece, ko ponovno obiščem Brigito in vam bom nato javila mojo osebno izkušnjo oziroma rezultate testiranja. Da ne bom preveč razočarana – nimam utopičnih pričakovanj, bomo videli.

Lase si običajno operem dvakrat na teden, tako da sem šampon in balzam do sedaj uporablja že trikrat. Moji prvi vtisi so pozitivni, oba izdelka imata namreč čudovit vonj, lasje pa so po umivanju sijoči in enostavno jih lahko razčešem.

In katere sestavine pravzaprav vsebuje šampon:

• BIOTIN preprečuje izpadanje las, poveča elastičnost in spodbuja zdravo rast las.
• KOFEIN – spodbuja prekrvavljenost lasnih mešičkov za novo in hitrejšo rast las. Kofein začne delovati na lasišču po 2 minutah.
• ARGANOVO OLJE – odpravi težave z lasiščem kot so srbečica, prhljaj, ekcem… Pomaga pri obnovi las, jih nahrani in jim povrne sijaj.
• ROŽMARIN (izvleček) – spodbuja rast las, deluje proti-bakterijsko, lasišče očisti strupov, izboljša prekrvavitev lasišča, preprečuje plešavost in blagodejno vpliva na razdraženo, luskasto ter suho lasišče s prhljajem.
• ALANTOIN – blagodejno vpliva na celjenje ran na lasišču, pospešuje obnovo celic in pomaga pri odstranjevanju odmrlih kožnih celic in s tem vpliva na hitrejšo obnovo lasišča.
• PROTEINI VOLČJEGA BOBA (hidrolizirani) – istočasno delujejo na 3 glavne dejavnike, ki vplivajo na rast las: hormonsko ravnovesje, ožilje in celični metabolizem lasnih mešičkov (omogoča dobavo kisika in hranilnih snovi, potrebnih za razvoj las).
• Vitamini in antioksidanti, kot so H, B7, B3, B6, C in E, krepijo lase in imajo dobro prepoznan pozitiven učinek na zaščito lasišča.

Naj povem še to, da bova šampon in balzam uporabljala oba z Darkom.

No, zdaj pa vam z velikim veseljem najavljam še mojo prvo nagradno igro na blogu Na poti, ki poteka v sodelovanju z Watermans.

Kaj morate storiti… Na Facebooku ali Instagramu morate všečkati Na poti (FB) oziroma napoti.si (IG), deliti objavo in v komentarju označi vsaj dve osebi. Igra traja do torka, 17.10., do 20h.

Kdo je srečni nagrajenec, ki bo prejel šampon in balzam Watermans, bom sporočila v Kratkih novičkah, na Facebook strani Na poti in Instagram profilu napoti.si. Srečno.

Še to, tisti, ki želite šampon in balzam naročiti (tukaj), pa vam koda »START10« zagotavlja 10% popusta.

Z Brino na Azurno obalo

Velikokrat slišim starše, predvsem mamice: »Z otrokom ne moreš na potovanje!« Ali pa: »Joj, naš je pa čisto premajhen, da bi kam šli!« Pa tisti tipični izgovori: »Zdaj ima krče, zdaj mu rastejo zobje, zdaj ima obdobje, ko ponoči slabo spi!«, itd., itd. Da ne govorim, da mi je nekoč ena rekla, da če bi vedela, da je tako grozno, ko imaš otroka, da ga sploh ne bi imela, ker zdaj ne more nikamor iti!

Dragi moji, temu ni čisto tako, res pa je, da je potovati z otrokom malo drugačno, kot brez njega. Tukaj je nekaj nasvetov, na kaj smo mi pozorni, ko se odpravimo na izlet/počitnice.

– POT: Na daljšo pot z avtom, če se le da, se odpravimo ponoči, da Brina vso pot prespi. Je pa res, da naša zelo dobro prenaša vožnjo z avtomobilom in se v bistvu rada vozi.

– NAMESTITEV: Običajno iščemo hotele, ki imajo vsaj štiri zvezdice in so otrokom prijazni. Ob rezervaciji pa tudi izpostavim, da imam majhnega otroka ter poudarim, da bi si v času bivanja v hotelu rada izposodila otroško posteljico.

– HIGIENA: Priznam, od kar je mala shodila, je zame bistveno bolj naporno, ampak, samo v enem pogledu. Prej sem jo imela v vozičku in se je lahko dotaknila izključno samo tistega, kar je imela na dosegu rok, torej ne prav veliko stvari.

Zdaj pa… Brina šiba okoli, pade, se (!) z rokami pobere, šiba naprej, na tleh zagleda ‘zaliman’ žvečilni gumi, ki ga, jasno, poskuša popraskati iz tal, potem gre naprej, potipa stebriček, kamor se je pet minut nazaj polulal pes, se spet spotakne in pade v blato in na koncu pride do mene ter prosi ‘ama, ama’ za piškot, ali pa jo samo srbi dlesen, ker ji rastejo zobje in si celo dlan zarine v usta.

To sem zdaj seveda malo karikirala, vendar ni daleč od resnice. Zato sem se že pred potovanjem na Azurno obalo ‘oborožila’ z dezinfekcijskim sredstvom za roke in robčki, ki sem ju kupila v lekarni. Nad robčki (znamka Hartmann) sem navdušena saj sem z njimi res čistila vse: Brinine roke (ko nismo imeli v bližini tekoče vode), otroški voziček, mize, otroške stolčke v restavracijah in hotelu. Naj povem, da smo se na Azurni obali vsaj enkrat na dan prehranjevali zunaj, v restavraciji (v hotelu smo imeli samo zajtrk). Nočem sicer metati vse v isti koš in vse povprek posploševati, vendar nisem naletela na en otroški stolček, ki ne bi bil tako zelo umazan, da se ne bi od umazanije kar lepil, marsikateri je bil celo tako svinjski, da nisem čisto dobro vedela, kakšne barve je v osnovi. Če potegnem črto, alkoholni dezinfekcijski robčki so zakon. Priporočam vsem meni podobno mislečim mamam! Vem pa, da bo marsikdo od vas rekel tisto, da mora otrok pojesti toliko in toliko svinjarije, ampak meni to ne rabite govoriti, tako da vas lepo prosim, da se vzdržite komentarja, če se z mano o tem ne strinjate.

– ZDRAVJE: S seboj imamo vedno ‘našo potujočo lekarno’, o kateri sem že pisala, ko smo bili na jadranju.

– HRANA: Čeprav se je Darko (v preteklosti) sprva jezil, ker sem s seboj jemala še eno (hladilno) vrečo ‘nepokvarljive’ hrane, se je zdaj že sprijaznil, saj je ugotovil, da nam je vedno prišla prav. Za Brino tako vzamem: jogurte/skuto, otroške piškote, sadje, žemljice, sir, vodo v plastenkah, pa še kaj. Ker vsak dan popije od 3 do 5 stekleničk čaja, vzamem še manjši grelnik za vodo, čaj in med.

Pa še dve stvari bi rada izpostavila:

Vsako naše potovanje začnem s turističnim vodnikom v roki in preučevanjem ‘terena’, kaj vse si bomo ogledali. In nič drugače ni bilo z odhodom na Azurno obalo. Čeprav sva se z Darkom tako na hitro odločila, sem zadnjo minuto kupila še turistični vodnik (tokrat »Naj 10, Provansa in Azurna obala«, nad katerim sem bila na splošno razočarana, med drugim –  slabi zemljevidi, pa npr. v njej piše, da je v Nici na določenem naslovu slaščičarna, ki je dejansko ni bilo,…). Ampak pustimo to, hotela sem povedati… Ko imaš otroka, ne letaš iz enega ogleda znamenitosti do drugega, ampak kraje, ki si jih želiš ogledati/obiskati, prilagodiš željam vseh družinskih članov. Potrebno je postaviti pravo razmerje med ogledi in igro za otroka, s tem boste njim kot tudi sebi prihranili slabo voljo. Mi smo tako veliko časa preživeli na plaži, se igrali s kamenčki, čofotali na hotelskem bazenu, da ne govorim – kako zelo je mala uživala v parku na vrtiljaku.

Druga stvar pa je rutina. Ko smo doma se točno ve – kdaj se jé, umiva, spi,… Na potovanju pa se je ne držimo kot pijanec plota. Ker smo bili cele dneve na okoli, je bila Brina (vsak večer) ob devetih že čisto utrujena, tako da smo pri spanju imeli kar enak ritual kot ga imamo doma. Čez dan pa je bila druga pesem. Največkrat je dopoldansko ali popoldansko spanje kar preskočila. Tudi pri hrani nismo bili tako striktni. Čeprav sem pazila, da je jedla čim bolj zdravo, brez rogljičkov in vafljov za zajtrk ni šlo.

V glavnem, tudi če ne komplicirate, je potovanje z otrokom ali brez njega – dva povsem različna svetova. Ampak, malo se prilagodiš in se imaš lahko nadvse super. Naporno? Niti malo. Bi ponovila? Vsekakor. Road trip brez Brine ne bi bil tako fantastičen, kot je bil.