Brinin dnevnik: Tenerifi

[embedyt] https://www.youtube.com/watch?v=ANw-GPqtC90[/embedyt]

»Ti Kanarski nam niso usojeni!« je mama ponavljala in ponavljala dan pred našim (predvidenim) odhodom. Nisem razumela, le zakaj ne bi šli? Pa saj imamo sredi dnevne sobe na pol spakirane kovčke, poleg tega pa mi je Dado že v začetku tedna naročil, da spakiram svoj nahrbtnik. Res mi ni jasno, kako naj zdaj to povem še ‘Ov-ov-u’ – Brunu in obema ‘Ma-jema’ – Minki in Muriju. Sigurno bodo razočarani, ko jim bom povedala, da sta starša odpovedala počitnice in ne bodo šli z mano. Sedela sem v svojem igralnem kotičku, a nisem se mogla igrati, preveč me je skrbelo. Bomo res ostali doma? Dado je visel na telefonu, z nekom se je pogovarjal v enem čudnem jeziku, ki ga nisem razumela. Nekdo, ki sta ga starša klicala Niki Air, nas je zafrknil. Če sem prav razbrala iz njunega pogovora, je bilo problem letalo tega gospoda Niki Air-a. Sicer ne razumem, kaj pomeni, da gre letalski prevoznik v stečaj, vendar sta se pogovarjala nekaj v tem smislu.

Čas je že bil za moje spanje, utrujena sem bila od skrbi, a ponovni klic tete iz turistične agencije, me je povsem napolnil z energijo. Bila sem vznemirjena. Naj Dado že hitro odloži telefon. »Gremo na Tenerife, vendar moramo na pot že čez pet ur, iz Dunaja letimo,« nama je nasmejano zaklical. Mama me je odnesla v posteljo, ker je morala do konca spakirati. Mudilo se je. Od vznemirjenja nisem mogla zaspati, v postelji sem se igrala z Brunom, Minko in Murijem. Vedela sem, da moram biti zelo, zelo pridna, če želim, da odpotujemo na počitnice. Misli na čofotanje v bazenu so me zazibale v spanec.

Zvok Dadove budilke je prekinil moje brezskrbne sanje. V hipu se mi je pospešil utrip srca, zunaj je bila še tema in čeprav sem bila še zelo zaspana, sem se mami do ušes nasmejala ter jo poljubila, ko me je dvignila iz postelje. »Waw, res gremo, kot sta obljubila.« Oblečena, z nahrbtnikom in mikrofonom, ki mi ga je podarila teta Mojca iz Italije, v rokah, sem stala pred vhodnimi vrati in čakala… Potem smo šli. Pot do letališča sem prespala, v celoti.

Na letališču pa mi je zelo dogajalo. Koliko novih, nepoznanih stvari. Zelo od blizu sem opazovala letala. Vem, da vam je mama že ‘prodajala’ neke nasvete, kako iti z otrokom kot sem jaz na letalo, ni vam pa povedala – kako zelo pridna sem bila. Vse sem ju ubogala. Čisto vse. Da ne govorim, kako zelo fino je bilo na letalu, kukala sem skozi okno, tete stevardese so mi prinesle sok po slamici pa še kužka sem hodila opazovati k eni teti, ki je sedela le nekaj sedežev pred nami.

Ne vem, kdo je bil bolj srečen, ko smo pristali na Tenerifih –  jaz, mama ali Dado? Vsem se je smejalo do ušes. Tokrat nismo najeli avta, pač pa nas je do hotela odpeljal avtobus agencije pri kateri smo vzeli aranžma.

Hotel, verige H10 se je spet izkazal za odlično izbiro oziroma kot jaz zdaj temu rečem – bil je »bomba«. Sobe so bile čiste, hotelska hrana zelo okusna. Mama tokrat celo ni drgnila kot zmešana hotelskih otroških stolčkov, ker so bili izredno čisti. Imeli smo ogrevan otroški bazen, kjer sem spoznala nove prijateljice, s katerimi smo si izmenjevale igrače. Da sem lahko dlje časa čofotala v bazenu, sta mi starša že pred odhodom na Kanarske, po spletu naročila neopren, ki se je bil zadetek v polno. Če vprašate mamo, vam ga zagotovo priporoča. Vsak večer smo šli v mini disko, kjer sem plesala dolgo v noč, no, vsaj meni se je tako zdelo, ker sta mi starša dovolila, da sem bila dlje časa pokonci.

Veste kaj… Čeprav sem stara šele 17. mesecev, so po mojem mnenju Tenerifi raj za otroke. Hodili smo na dolge sprehode ob plaži. In če mislite, da sem se dolgočasila, se pošteno motite. Praktično na vsakem koraku so bila otroška igrala, kjer sem se spuščala po toboganu in se gugala.

Noro sem se zabavala tudi na plaži. Delala sem potičke, v mivki iskala izgubljene ‘zaklade’, mama mi je zidala gradove, ki sem jih z največjim veseljem takoj porušila in mama je morala začeti znova. Od glave do pete sem bila vsa od mivke. Mama mi za čuda ni težila. Bila sem presenečena in kar vriskala sem od veselja, ker mi je dovolila, da sem se valjala po mivki kolikor me je bila volja. In ne samo to, tudi v morju sem čofotala, čeprav ne tako dolgo kot v bazenu, ker je bila voda bolj mrzla.

A veste, kaj mi je bilo pa najbolj super? Doma, v Sloveniji je bil mraz. Vedno, ko smo šli ven, mi je mama na glavo vlekla kapo. Zunaj je bilo vse belo, starša sta mi govorila, da je to sneg. No, karkoli že temu rečemo, na Tenerifih tega ni bilo in tudi mrzla ne. Imeli smo sončni in toplo vreme, okoli 22, 23 stopinj. Ravno prav za kratke rokave. Po drugi strani pa je bilo vse okrašeno tako kot v Ljubljani – na vsakem koraku božična drevesa, lučke, božične pesmi. Hotelski vrt so krasile božične rože – božične zvezde. Predbožični čas na Tenerifih je bil čaroben.

A našo družinsko idilo je presekal telefonski klic iz Slovenije. V trenutku se je vse spremenilo, starša sta postala žalostna. Vsi naši načrti, kako bomo obiskali številne znamenitosti, med njimi Loro in Siam park ter raziskali otok so se v hipu razblinili. Spet nisem nič razumela, kaj se je zgodilo in zakaj predčasno odhajamo domov. Pa saj smo šele dobro prišli in se že vračamo nazaj, zakaj? Da se je zgodilo nekaj resnega sem ugotovila, ko sta starša začela po spletu mrzlično iskati letalske karte za povratni let. Ne, ni bila šala, nista me vlekla za nos. Po le nekaj dneh smo se predčasno vrnili domov. Mama je imela prav. Več kot očitno nam tokrat Kanarski niso bili usojeni.