Naše prve počitnice – na letalo z dojenčkom

Ko so se temperature v prestolnici spustile do ledišča, megla pa je že postala stalnica vsakega jutra, sva z Darkom soglasno sklenila: »Zimo bo potrebno ‘presekati’!« Podala sva se na lov za zimskimi počitnicami nekje na toplem. Izbirala sva med zelo različnimi destinacijami: Tajska, Filipini, Dubaj, Egipt, Kanarski in Zelenortski otoki, Florida,… A moj prvi pogoj je bil, da z dojenčico ostanemo v Evropi, pa ne zato ker sem komplikatorka, pač pa so bili pomisleki predvsem v smeri – higienskih in zdravstvenih razlogov oziroma morebitnih zapletov. Torej so nam preostali le Kanarski otoki…Na enemu izmed njih, Fuerteventuri sva že bila lani (v prvi polovici aprila) na ‘Babymoons-ih’ in je ravno takrat izredno pihalo. In ker sem se hotela izogniti tudi morebitnim nevšečnostim z vetrom, sva se na koncu odločila za Gran Canario, Meloneras – mestece na jugu otoka.

Odlično! Kot kakšen majhen otrok, ki šteje kolikokrat mora še spat, da bo prišel Božiček, sva nestrpno odštevala dneve. A kljub navdušenju in veselju, sta se mi po mislih podili dve teoriji možnega razpleta naših prvih počitnic:

  • Ali do njenega 5 leta oziroma dokler ne bo dovolj velika in razumna, ne bomo šli nikamor, ker bodo počitnice za naju taka nočna mora, pravi pekel;
  • Ali pa se bomo imeli fantastično.

Napočil je dan/noč odhoda. Na Kanarske smo leteli z Dunaja, torej nas je čakala še slabe 4 ure dolga pot iz Ljubljane do letališča. Vožnja je bila precej naporna, zlasti za Darka, saj je vso pot močno snežilo, avtocesta pa je bila že popolnoma bela.

»Zdaj gre za res«, mi je odmevalo v glavi, ko so se pred mano odprla drsna vrat na vhodu letališča, in skoraj bi padla na nos, saj sem se spotaknila ob prag. Še dobro, da sem pred seboj potiskala otroški voziček, kjer je Brina mirno spala, ura je bila namreč 5 zjutraj. Darko, ki je vlekel kovčka, me je debelo pogledal in v smehu pripomnil: »Štorček moj!« PRIZNAM, skrbelo me je. Leteti z otrokom je lahko zelo stresna situacija, zlasti za novopečene starše. Imela sem en kup dilem…

– Prtljaga:

Že nekaj dni pred odhodom sem napisala seznam potrebščin (zase in za Brino). Potem pa sem še kaj dopisala oziroma sčrtala – da je bil seznam dan pred odhodom, ko sem pakirala – kar se da racionalen. V bistvu se seznam ni kaj dosti razlikoval od tega – Brezskrbno na pot z dojenčkom, dodala sem le še Fredov obroč (o njem več prihodnjič). Sklenila sem namreč, da v kolikor bomo karkoli potrebovali, bomo šli tam v trgovino (kopalke, klobuček in kopalne plenice smo že tako planirali kupiti tam) oziroma če bo potrebno – bom kaj oprala na roke.

Pod črto – s seboj smo imeli dva velika kovčka, kamor smo zložili tudi ležalnik – gugalnik BabyBörn, poleg tega pa še Brinino previjalno torbo, nahrbtnik, kamor sva zložila dokumente, računalnik, itd in otroški voziček.

Prtljago (oba kovčka) sva po ustaljenem postopku oddala na »check in-u«. Otroški voziček je uslužbenec letalske družbe s katero smo leteli sicer opremil z ‘listkom’ za prtljago, vendar sva ga oddala tik pred vstopom v letalo.

Kot se je izkazalo, je leteti z dojenčkom vrhunsko, nadvse fantastično, priporočam. Kot starš z majhnim otrokom si deležen cel kup ugodnosti. Že na »check in-u« sva prosila, da so nama dodelili ‘boljša’ sedeža in ne samo to, dali so nam še enega, ki je bil ‘frej’, da se je Brina lahko igrala oziroma počivala, ko ni rabila biti pripeta z varnostnim pasom. Naprej, med drugim imajo (vsaj na Dunaju) poseben rentgenski pregled (za otroške in invalidske vozičke) in se ni potrebno drenjati in čakati v nepregledno dolgi koloni, ki ji ni videti konca in kraja. Tekočino (pijačo), ki jo običajno na rentgenu zaplenijo, sva lahko brez problema imela s sabo, saj sva navedla, da je za dojenčka. Tudi na letalo smo se vkrcali kot prednostni potniki in se tako ponovno izognili čakanju v vrsti.

– Letalo:

Kot sem že omenila, sva Brino pripeljala z otroškim vozičkom do vhoda v letalo, kjer sva nato osebju oddala voziček. Prijazna stevardesa mi je takoj, ko smo se namestili za Brino prinesla vzglavnik in otroško kašico ter varnostni pas za otroka. Otrok do drugega leta starosti namreč sedi pri staršu v naročju (politika večine letalskih družb) in je pripet z dodatnim varnostnim pasom za otroka, kateri se pripne na pas starša.

Ko sva z Darkom planirala počitnice z letalom, sem si na spletu prebrala kar nekaj člankov in forumov…in med drugim izvedela tudi, da je potrebno dojenčka dojiti oziroma mora sesati steklenico ali dudo – predvsem pri vzletu in ob pristanku, kajti to naj bi pomagalo pri morebitnih spremembah zračnega tlaka v otrokovih ušesih (ne zna še izenačevati pritiska) zato običajno otroci tudi jokajo. Brino sem sicer začela dojiti, vendar mi je še pred vzletom zaspala. Tako da tovrstnih problemov mi na srečo nismo imeli.

Tukaj je še nekaj nasvetov, ki vam morda pridejo prav, meni (nama) so olajšali peturni polet na Kanarske:

  • Če letite s parterjem se izmenično ukvarjajta z otrokom, drugi naj počiva.
  • S seboj imejte previjalno torbo, kjer naj bodo ‘back-up’ oblačila, plenice, itd. Otroka lahko (na večini letal) tudi previjete v zato namenjenih prostorih.
  • Imejte s seboj igrače za otroka. Verjetno največji problem pri letenju s 6 mesecev starim dojenčkom je, kaj početi na letalu oziroma na sedežu in to 5 ur oziroma kolikor pač traja vaš let. Priporočam, da vzamete kakšno novo igračo, ki je še ne pozna in bo zato toliko bolj atraktivna.
  • Še ena stvar, ki se mi je zdela izredno pomemba je Brinina rutina in urnik in to kljub temu, da smo bili na letalu. 6 mesecev star dojenček ima po vsej verjetnosti že rutino za spanje oziroma jutranji in popoldanski počitek. Če je Brina preveč izčrpana in utrujena ni nujno, da zaspi, prej postane nenormalno sitna. Zato sem se kljub letu držala njenega ritma spanja in je nisem po nepotrebnem zbujala, kvečjemu sem jo uspavala – po rentgenskem pregledu in tudi na letalu.
  • Na letalo vzemite odejo ali brisačo, ki jo lahko pogrnete na tla oziroma sedež, da lahko otroka odložite in kjer se bo lahko igral. 

Let je hitro, predvsem pa mirno minil. Na letališču Las Palmas nas je pričakalo sonce, prevzeli smo rent a car, ki je bil na našo zahtevo že opremljen z otroškim sedežem, in se odpeljali novim dogodivščinam naproti. Vse je šlo kot po maslu sva si mislila, a počitnice niso minile brez zapletov.

Več pa prihodnji teden…

Šest mesecev

Ufff, šest mesecev nepozabnih doživetij in dogodivščin, kako gre hitro čas, že pol leta je od kar sem rodila Brino. Še enkrat toliko in bomo pihali prvo svečko. Brina je izredno zvedava in radovedna, vse dogajanje okoli sebe hoče imeti pod nadzorom, je zelo živahen otrok, vseskozi v gibanju, vsak dan se zgodi kaj novega.

Prelomnice in mejniki: Suvereno se že plazi in pivotira, da ne govorim – kako obvlada iz ležečega položaja na hrbtu – se prekobaliti na trebuh, v ‘kravice past’ in to v trenutku. Največji izziv pa ji trenutno predstavlja dvigovanje v sedeči položaj, a to ji še ne uspe brez pomoči. Si pa z veseljem sezuje nogavičko in potem boso stopalo tlači v usta. Tudi odziva se že, ko jo pokličemo po imenu in poišče očesni kontakt ter nadvse ljubo se ji je opazovati v ogledalu. Zelo rada se smeje, ko ji rečem ‘Ciao bella’ ali pa ko oponašam konjička, včasih prav glasno, celo že zavriska od navdušenja. Počasi že preizkuša tudi svoje glasilke in  veselo žlobudra.

Konfekcijska številka: 68/74

Cepljenje: V tem tednu nas čaka sistematski pregled in tretje obvezno cepljenje oziroma tretji odmerek cepiva (davica, tetanus, oslovski kašelj, otroška paraliza). Prvo in drugo cepljenje (3. in 4.mesec) je zelo dobro prenesla, na srečo brez reakcij. Meni pa je bilo slabo, zvijalo me je v trebuhu že dan pred njenim pregledom, ona pa je z nasmehom na obrazu prestala oba cepljenja, kot da se ni zgodilo nič. Je pa na drugem cepljenju v čakalnici očarala fantka Marka, ki ji je želel podariti njegov najljubši avtomobilček.

Hrana: Bučke, buče, beluši, blitva, riba (brancin), jogurt, riž,… Čeprav jo še vedno dojim, smo z uvajanjem goste hrane začeli že pri njenih štirih mesecih, najprej s sadjem kot so jabolka, hruške, banane, nato smo nadaljevali z zelenjavo. Za vse tiste prestrašene starše, ki vam vsi razlagajo, kako je potrebno začeti uvajati najprej zelenjavo, češ, če otroka najprej navadiš na sadje, ne bo hotel jesti zelenjave… Naša Brina je čisti dokaz, da temu ni tako.

Najljubša igrača: Ropotuljice, ninice in grizljavčki. Dlesni jo zelo srbijo, zato si rada z igračami drgne po njih. Aktualni pa so še drugi predmeti, ki se svetijo ali šumijo, pa vrvice, vezalke in štrikci. Z zanimanjem opazuje tudi luči.

Najljubše pesmice/uspavanke: Tam dol na ravnem polju. Pojem ji tudi druge – Dekle je po vodo šla, Čuk se je oženil, Prebudil se je rano, Regiment po cesti gre, Ob bistrem potoku je mlin, Lisička je prav zvita zver,…

Spanje: Brina običajno zaspi okoli 22h. Še vedno dobro spi; enkrat, dvakrat na noč sicer pojoka, ker ji pade ven duda. Najraje pa zaspi v otroškem vozičku Peg Perego (že več kot mesec dni imamo športni del), ki smo ga zdaj še dodatno opremili s podlogo iz ovčke, ki sem jo kupila v krznarstvu Eber. Prav tako rada zaspi tudi v ležalniku – gugalniku, ki ga vedno in povsod vzamemo s seboj.

Nepozabno doživetje: Naše prve, čisto prave počitnice in to z letalom, kjer smo praznovali tudi njen ‘mini rojstni dan’. Kam smo odpotovali, vam razkrijem v prihodnjem blogu.

Ležalnik – gugalnik

Ležalniku – gugalniku oziroma otroškemu stolčku Balance Soft BabyBjörn sem že v enem od svojih blogov, ko sem pisala o uspavanju dojenčka – namenila nekaj vrstic. Tokrat sem se odločila, da mu posvetim celoten blog. Zakaj?

Opažam, da se mnogo mamic, ki imajo otročke, ki še ne znajo samostojno sedeti, hkrati pa ne ležijo več pri miru, težave – kje oziroma kam odložiti otročička medtem, ko same pospravljajo, kuhajo ali pa počno kaj tretjega. Konec koncev – ko gredo pod tuš. Ena od rešitev je seveda tako imenovani igralni center oziroma igralna podloga, vendar če je otrok tako živahen kot naša Brina, ki je pri miru samo takrat ko spi, je to nemogoče. Brina se namreč že od petega meseca plazi in če je nimam neprestano na očeh, jo znam kaj hitro najti tudi na drugem koncu dnevne sobe, za po vrhu vsega pa še točno tam, kjer bi si jo najmanj želela.

Ko je bila stara približno mesec dni, sva z Darkom kupila ležalnik – gugalnik BabyBjörn, torej ga zdaj uporabljamo že skoraj pet mesecev. Brini je guganje zabavno, hkrati pa nanjo deluje pomirjujoče in jo zaziblje v spanec.

Je povsem enostavno nastavljiv in Brine ne rabim vzeti iz stolčka, če želim spremeniti naklon, možni pa so štirje:

  • najvišji položaj – pri nas uporabljamo za hranjenje; Brino namreč počasi že uvajamo na gosto hrano;
  • srednji položaj – nastavim, kadar počiva, vendar še ne spi; takrat se še igra ali pa samo malo kuka naokoli;
  • najnižji položaj – je idealen za spanje; največkrat jo gugam kar z nogo in jo tako najlažje in najhitreje uspavam;
  • položaj za prenašanje/shranjevanje.

In zakaj sem izbrala ravno BabyBjörn? Problem, ki sem ga pred nakupom zaznala je, da je na trgu toliko različnih otroških stolčkov – gugalnikov in je težko ugotoviti, kateri je najboljši za otroka. Cenovni razpon je precej velik – od nekaj 10 evrov, pa tudi do nekaj 100 evrov. Kupite lahko tudi takšnega, ki je na baterije in se ne rabite vi truditi z guncanjem. Izbiri (za nas) najboljšega, ki bo kakovosten in varen, sem posvetila kar nekaj časa. Med drugim me je prepričalo, da je švedski proizvajalec stolček, ki dojenčku nudi pravilno podporo glavice in hrbta, razvil v sodelovanju s pediatri. Ker smo veliko na poti, mi je pomembno tudi, da se enostavno zloži, ne zavzame veliko prostora in ga lahko vzamemo povsod s seboj, pa še lahek je, saj tehta okoli 2 kilograma. Tkanina, ki je zračna in omogoča, da zrak kroži, zato otroku ni vroče, se pere v pralnem stroju na 40 stopinj. Na voljo pa je v različnih barvah, jaz sem se odločila za sivo – bež kombinacijo.

Aja pa še nekaj, da ne pozabim omeniti… pazite, da je otročiček, ki se že prekobaca v ‘kravce past’ – v njem vedno pripet, ker se lahko zgodi (nam se je), da otrok iz njega zdrsne, kot bi se spustil po toboganu. No, Brini na srečo ni bilo nič, v bistvu ji je bilo zelo zabavno, tako da je še kar nekajkrat poskusila zlesti iz njega, meni pa je, ko sem jo opazovala – kaj se dogaja, zastal dih in medtem, ko me je kar pognalo od tal in sem skočila do nje, mi je celo uspelo iz sebe spraviti prestrašen krik.

Slabost: Cena ni ravno najbolj ugodna – okoli 160 evrov.

Prednost: Enostavno se ga zloži in ko ga ne uporabljate, ga lahko pospravite na primer kar pod kavč. In ne samo to, lahko ga celo zložite (razstavljenega) v malo večji kovček, torej gre lahko z vami tudi na počitnice.

Moja splošna ocena: odlična investicija, vreden nakupa. Izdelek, ki mu jaz rečem ‘must have’.

P.S. Je odlična ideja za darilo prijateljici/prijatelju, ko dobijo novega družinskega člana.

________________________________________________________________

Mnenje o ležalniku – gugalniku je popolnoma in zgolj samo moje, blog namreč ni sponzoriran oziroma ne gre za prikrito oglaševanje, pač pa izključno za mojo empirično izkušnjo.

Uspavanje dojenčka

Če se mnogo nosečnic ‘ubada’ z vprašanjem – kaj potrebuje za novega družinskega člana in kaj vzeti s seboj v porodnišnico,  se novopečene mamice (pa tudi očki) ‘ubadajo’ – kako uspavati dojenčka? Misija uspavanje, misija nemogoče? Sploh ne… No, vsaj pri nas ne… Brina mi je prizanesla z nočnimi dežurstvi, saj noč prespi kot za šalo. Prve dva meseca je spala nekje od 22h, 23h do 6h, pol 7h, zadnji mesec pa je spanje še podaljšala, tako da zdaj spi do cca 7.20. Fraza ‘spi kot dojenček’ tako pri nas drži kot pribito. In kako nam to uspeva???

Uspavanja sem se lotila že v porodnišnici (dve noči sva prespali tam)… Brina je spala zraven mene. S konico svojega nosu sem se jo nežno dotikala po laseh, obrazu in ušesih, tako da je slišala moje dihanje, kar jo je zelo pomirjalo in zazibalo v spanec. S takšnim načinom – v kombinaciji z dojenjem sem nadaljevala tudi prve tedne doma. Poleg tega sem jo prvi mesec na trdo povijala v tetra plenico (prepognila sem jo v trikotnik) – kar ji je omejilo gibanje in ji dajalo občutek – kot da je na varnem v mojem trebuhu. Zdaj pa jo le dobro pokrijem in pazim, da ji je prijetno toplo, a ne prevroče.

Preden zaspi, jo dobro podojim in običajno začne že med hranjenjem dremati. Uspavanje z dojenjem Darku sicer ni preveč všeč, ker pravi, da jo bova razvadila in bo dojenje smatrala tudi kot crkljanje. Predvsem pa – ko jo uspavava – ne pretiravava s tišino. Okoli 20.30 jo hranim, potem jo začneva uspavati in običajno imamo ta čas prižgano televizijo ali pa imamo obiske. Ena največjih napak, ki jo po mojem mnenju delajo starši je, da hodijo po prstih in s ‘pššššt’ (s kazalcem čez usta) opozarjajo na tišino, ker otrok spi. Napaka! Otrok je hrupa navajen iz maminega trebuha.

img_6245Kmalu po rojstvu sva ugotovila, da jo zibanje/tresenje uspava. Tako smo veliko na poti z vozičkom (tudi telovadim z njim), spi pa tudi v avtomobilu – samo da se premikamo, ko pa se ustavimo, se zbudi in običajno zajoka.

img_6296Doma jo – tako čez dan – kot tudi zvečer uspavava še z enim trikom. Ko je bila stara cca en mesec sva kupila ležalnik-gugalnik BabyBjörn in to se je izkazalo kot najboljši nakup. Ležalnik tako vedno vzamem s seboj, ko grem s prijateljicami na kavo, ko gremo v gostilo ali pa k starim staršem na obisk. Brina ima v njem dokaj dober razgled (zdaj je že radovedna in zvedava ter želi imeti dogajanje okoli sebe pod kontrolo), ob enem sva z Darkom brez skrbi, da ne bi kam padla, saj je v njem največkrat pripeta, hkrati pa zibanje nanjo deluje pomirjajoče. Midva pa lahko ta čas brezskrbno počneva druge stvari. Ko zvečer v njem zaspi, jo samo prenesem v njeno posteljo, čez dan pa jo pustiva, da kdaj spi kar v njem.

img_6336Zdaj (pri treh mesecih) – ko Brina čez dan že precej manj spi, pa jo, da ni slabe volje in tečna – uspavam tudi z dudo, ninico in knjigico. Običajno je položim na povšter, preberem knjigico z živalmi, ki poleg tega, da so ilustracije živih barv, ima še zvočno animacijo. Če je slučajno potrebno dam – ko že drema – eno roko pod povšter in jo še malo pozibam, nato pa jo prestavim v njeno posteljico. Če se slučajno zgodi, da ko jo odložim – odpre oči, jo samo z eno roko primem pod ritko in jo še kakšno minuto tresem. Ko trdno zaspi ji vzamem iz ust dudo (včasih pa jo že sama ven pljune).

In še ena stvar, ki se mi zdi pri spanju zelo pomembna. Vsak večer pred spanjem, dobro prezračim Brinino sobo, kjer je okoli 20° C. Ja, Brina od prvega dne, ko sva prišli iz porodnišnice spi v svoji sobi, v svoji posteljici. Nikoli pri/med nama. A da mi ponoči ni potrebno vstajati in preverjati ali diha, sva v posteljico namestila monitor dihanja. Moje mnenje – ker spi v svoji sobi, se tako dobro naspi ona, kot tudi midva z Darkom.

In le naspana mama – je tudi srečna mama.