Sem slaba mama? 1.del

Koliko je bil star vaš otrok, ko je čez noč prespal pri starih starših, sorodnikih, prijateljih? O tem sem se ves teden spraševala, brskala na spletu, brala številne forume in iskala odgovore. Katera je torej tista ‘prava’ starost?

Verjetno se sprašujete, zakaj je to tako pomemben podatek?

Naša Brina je namreč v teh dneh dopolnila 10 mesecev in z Darkom sva se odločila, da gre lahko na počitnice k mojim staršem. Beseda je dalo besedo, moja starša sta bila kajpak takoj za, spakirali smo ‘kovček’ in je šla. Na svoje prve, čisto prave počitnice, brez ‘zoprnih staršev’.

Torej, Brino sem v nedeljo, ko je bilo sonce še visoko na nebu, odpeljala k moji mamici in očiju. Naj povem, da je mala nanju precej navezana, kot tudi na Darkove starše, saj se veliko družimo in se ju/jih vedno znova razveseli, saj ju/jih očitno že prepozna.

Brina je bila sicer do sedaj že večkrat v varstvu pri njima, vendar vedno samo čez dan, zvečer pa sta jo pripeljala nazaj domov. S takšnim principom varstva smo začeli nekje pri njenih petih, šestih mesecih, vzporedno, ko smo začeli z uvajanje goste hrane. Tako postopno jo privajamo tudi zato, ker Brina jeseni (oziroma ko se meni izteče porodniška) ne bo šla v vrtec, pač pa jo bo pazila moja mami. O tem zakaj otroka ne bom dala v vrtec, pa v kakšnem od prihajajočih blogov.

Vrnimo se nazaj na pot na počitnice. Prispeli sva k mojim staršem in preostanek dneva je minil po običajnih ritualih. Igranje, večerja, umivanje, previjanje, pižama in spanje. A v posteljo jo je skupaj z mačkom Murijem dala moja mami, vendar tako kot doma – sobo prezračimo, ugasnemo luč, damo si poljubčka in zapremo vrata. Približno mesec dni imamo zdaj takšno rutino in nam dobro uspeva. Brina zaspi sama, brez joka in kričanja. Staršema sem namreč dala pogoj, da jo imata lahko do naslednjega dne (torej eno noč), če je ne bosta razvajala (saj vemo kakšni so stari starši) ampak se bosta držala naših pravil, saj nisem želela, da nam porušita ‘kar smo že osvojili’.

Naša mami pa si je morala dan in vsa opravila popolnoma prilagoditi in podrediti željam ter potrebam njene vnukinje, a očitno sta se dobro ujeli, saj je iz predvidene ene, Brina tam ostala štiri noči oziroma slabih pet dni.

Domov pa se je vrnila še z eno novo osvojeno veščino, ki smo jo sicer začeli uvajati pred kakšnim mesecem, vendar jaz nisem bila toliko dosledna kot moja mami. Brina nam po novem redno vsak dan (običajno dvakrat v dopoldnevu) kaka na kahlico. Kako smo to dosegli? Običajno sva jo z Darkom zjutraj, ko smo vstali kar posadila na kahlico ter jo čez dan opazovala, ko pa se je začela napihovati, sva ji hitro slekla pleničko in jo posadila na kahlico. Ta je potem, ko se je polulala oziroma pokakala zapela, mi pa smo skupaj z Brino ploskali in se vsakič znova razveselili njenega dosežka. In ker je bila mami še toliko bolj vztrajna, je Brini postalo očitno jasno, da nam mora dati vsakič, ko jo tišči kakat znak (kriči in se napihuje) in tako v pleničko ni kakala že več kot teden dni.

Tako mala in njena oma sta več kot očitno uživali in se imeli nadvse fino, kako pa sem jaz preživela pet dni brez hčerke? Iskreno? Vsak dan je bilo huje, saj so se mi po glavi podila najrazličnejša vprašanja, med drugim nisem mogla mimo – SEM SLABA MAMA?

Kaj vse sem počela, ko sem imela tudi jaz počitnice in sem zopet okusila radosti ‘samskega’ življenja brez obveznosti, pa v prihodnjem blogu.

Se beremo!