Naše prve počitnice – Kanarski otoki

»Oh, Kanarci, ‘here we go’!«, sem vzkliknila, ko smo z najetim avtomobilom zapeljali na avtocesto proti našemu resortu na jugu otoka Gran Canaria.

Kanarski otoki, ki jih na leto obišče več milijonov turistov, so poznani tudi kot »Otoki večne pomladi«. Z okoli 300 sončnih dni na leto, so aktualni vseh dvanajst mesecev, temperature januarja pa se gibljejo med 20 in 25 stopinj Celzija (poleti do 30), zato je bilo povsem logično, da smo bunde, volnene kape in rokavice zamenjali za kratke hlače in japonke.

Okoli pol dveh po lokalnem času smo prispeli v hotel Lopesan Costa Meloneras Resort v Melonerasu, ki je eno od glavnih turističnih območij s številnimi (zlato peščenimi) plažami in z osupljivo raznoliko pokrajino. Pravzaprav cel otok slovi po pohodniških poteh, ki vodijo mimo jam, jezer in preko gora, na svoj račun pa boste prišli tudi športni navdušenci – številne kolesarske poti, golf igrišča, kot tudi vodne aktivnosti.

A kot sem napisala v prejšnjem blogu, brez zapletov ni šlo… V hotelu – šok! Ne, ni bil kriv hotel, pač pa povišana telesna temperatura – dobrih 39 stopinj, mrzlica – čeprav je bilo zunaj okoli 23 stopinj ter utrujenost… In ne, tudi Brina ni doživela temperaturnega šoka, jaz sem bila tista, mene je ‘pokosilo’. Ko smo prišli v hotel in je ‘potovalna napetost’ popustila, me je izmenično začela tresti mrzlica in oblivati vročina. Moja laična diagnoza, ki sem si jo postavila, je bila precej verjetna… Ker sva z Darkom imela za seboj neprespano noč, pa tudi na letalu nisem zatisnila oči za več kot pol ure, sem bila izčrpana. Poleg tega sem pila premalo tekočine in zato sem bila tudi dehidrirana.

Obležala sem v postelji. Pokrita do ušes sem zaspala ter spala, spala, spala…do devetih zvečer, ko smo odšli na večerjo. Čeprav nisem imela nobenega apetita, sem se prisilila pojesti vsaj nekaj grižljajev zelenjave z žara in košček ribe ter spiti vroč čaj… Potem pa zopet nazaj v posteljo in spet spat. Na srečo je bila utrujena tudi Brina, tako da jo je Darko brez problema uspaval, sam pa se je podal raziskovati okolico. Vem, da si je mislil.. če ne bo počitnic zasrala ‘tamala’, jih bo ‘tastara Jurglička’.

Zjutraj odprem oči, zunaj je bil že dan. »Kaj mi fali, imam še vedno vročino, me kuha?«, sem se v strahu spraševala… A strah je bil popolnoma odveč, bila sem kot prerojena. Pogledam proti Darku in Brini, ki sta še sladko spala, skočim iz postelje in se odpravim proti kopalnici… ko zagledam skuštrano podobo v ogledalu, se ji prijazno nasmejim, saj sem v sebi čutila, da so se naše počitnice pričele.

Tako kot na letališču smo tudi v hotelu dobili potrditev – kako super je počitnikovati z dojenčkom. No, res pa je, da nismo izbrali ‘ low budget’ hotela. Že ob nastanitvi smo v sobi dobili (prenosno) otroško posteljico, lokacija sobe pa je bila le nekaj korakov stran od otroškega bazena.

Pred odhodom na Kanarske, sem sklenila, da Brine ne bom izpostavljala hotelski hrani (doma jo, vse od četrtega meseca, vsaj enkrat dnevno že hranim z gosto hrano), da se slučajno ne bi zgodilo, da bi bila zaprta ali (morda celo huje) da bi dobila drisko. A ker nama je že prvi večer, ko sva z Darkom začela jesti, ona pa naju je medtem opazovala iz otroškega vozička, dala jasno vedeti (s tem, ko je glasno protestirala), da na počitnicah ne bo jedla/pila samo maminega mleka, sem tudi njo – trikrat na dan hranila z gosto hrano, ki sem jo skrbno izbrala. Pazila sem namreč, da je bila vsa hrana dobro termično obdelana.

In kaj je jedla?

  • Zajtrk: Dva Baby piškota, ki sem ju prelila z malo vrele vode, sem zmešala z jogurtom ali skuto;
  • Kosilo: Pripravljena zelenjavna kašica;
  • Večerja: Krompir ali riž, na žaru popečena zelenjava (bučke, šparglji, brokoli, cvetača) in bela riba – vse skupaj sem dobro pretlačila kar z vilico.

Z Darkom nisva komplicirala, ker še ne sedi samostojno, sva jo hranila kar v otroškem vozičku, le naslonjalo sva nastavila v pokončni položaj ali pa v njenem ležalniku. Prav z veseljem sva jo opazovala, kako je z užitkom jedla in strah, da bi dobila drisko oziroma bila zaprta je bil povsem odveč.

Doma sem si belila glavo tudi – kako bo Brina spala v tuji posteljici?! Kot sem že omenila, nama je hotelsko osebje, potem, ko so ob prijavi videli, da imava dojenčico, v sobi pripravili še otroško posteljico. Brina ni imela nobenih težav s privajanjem na nepoznano okolje in spala je tako dobro kot doma. No, kdaj pa kdaj se je predramila in zastokala, a sem ji le nazaj v usta potisnila dudo in je spala dalje. Čez dan pa sva posteljico postavila kar na teraso, da se je Brina v njej brezskrbno igrala, midva pa sva medtem lahko počela druge stvari – jaz sem na primer ob bazenu, udobno zleknjena na ležalniku, pisala blok. [smeh]

Uživali smo tudi v bazenu. Čeprav je Brina izkušnje z njim že okusila, kopali smo se že pri njenih štirih mesecih, sva jo zdaj prvič dala v vodo v Fredovem obroču, ki mi ga je priporočila znanka. To je poseben plavalni (napihljiv) obroč, za otroke stare od treh mesecev do treh let je rdeče barve, sicer pa obstajata še oranžen in rumen (za večje otroke). Otrok, ki je v njem pripet z varnostnim pasom, je postavljen v pravilno lego za plavanje. Fredov obroč sem, nekaj dni pred odhodom na Kanarske, kupila v Ljubljani, v eni izmed otroških trgovin. Brina sicer še ni samostojno čofotala, je pa zadovoljno ležala v obroču in lovila svojo račko. Sva se pa morala pošteno potruditi, da sva ji na Kanarskih kupila kopalke in klobuček, saj so imeli (večinoma) zimsko garderobo, tako da smo morali prečesati kar nekaj nakupovalnih centrov, da nama je uspelo kupiti kopalke za šest mesecev starega dojenčka. No, kopalke so služile le kot zaščita pred soncem, pod njimi je imela oblečene tudi plavalne plenice.

Veliko smo tudi vozičkali ob morju. Poti so bile lepo urejene in primerne za sprehode z otroškim vozičkom. Še najmanj pa smo uporabljali avto, čeprav smo ga imeli najetega ves čas. Nekje srednje velik avto se lahko najame za okoli 15-20 evrov na dan in je zagotovo najboljša možna izbira za raziskovanje in potepanje po otoku. Mi smo naredili le nekaj krajših izletov v Mogan, Playa del Ingles in okolici Melonerasa.

Naše prve počitnice so bile nepozabne (na srečo je mama vseskozi fotkala, tako da imamo skoraj vse dokumentirano), a so čisto prehitro minile in ne, ko smo prišli domov nisva rabila dopusta, da bi se spočila od dopusta! [smeh] Sva pa z Darkom vendarle nekaj ‘zasrala’… en teden počitnic je bilo čisto premalo, naslednjič gremo za dlje časa.

Tako, s tem smo otvorili naše novo obdobje – potovanja v troje. Vse se da, samo na pravi način in z veliko mero odgovornosti!

Naše prve počitnice – na letalo z dojenčkom

Ko so se temperature v prestolnici spustile do ledišča, megla pa je že postala stalnica vsakega jutra, sva z Darkom soglasno sklenila: »Zimo bo potrebno ‘presekati’!« Podala sva se na lov za zimskimi počitnicami nekje na toplem. Izbirala sva med zelo različnimi destinacijami: Tajska, Filipini, Dubaj, Egipt, Kanarski in Zelenortski otoki, Florida,… A moj prvi pogoj je bil, da z dojenčico ostanemo v Evropi, pa ne zato ker sem komplikatorka, pač pa so bili pomisleki predvsem v smeri – higienskih in zdravstvenih razlogov oziroma morebitnih zapletov. Torej so nam preostali le Kanarski otoki…Na enemu izmed njih, Fuerteventuri sva že bila lani (v prvi polovici aprila) na ‘Babymoons-ih’ in je ravno takrat izredno pihalo. In ker sem se hotela izogniti tudi morebitnim nevšečnostim z vetrom, sva se na koncu odločila za Gran Canario, Meloneras – mestece na jugu otoka.

Odlično! Kot kakšen majhen otrok, ki šteje kolikokrat mora še spat, da bo prišel Božiček, sva nestrpno odštevala dneve. A kljub navdušenju in veselju, sta se mi po mislih podili dve teoriji možnega razpleta naših prvih počitnic:

  • Ali do njenega 5 leta oziroma dokler ne bo dovolj velika in razumna, ne bomo šli nikamor, ker bodo počitnice za naju taka nočna mora, pravi pekel;
  • Ali pa se bomo imeli fantastično.

Napočil je dan/noč odhoda. Na Kanarske smo leteli z Dunaja, torej nas je čakala še slabe 4 ure dolga pot iz Ljubljane do letališča. Vožnja je bila precej naporna, zlasti za Darka, saj je vso pot močno snežilo, avtocesta pa je bila že popolnoma bela.

»Zdaj gre za res«, mi je odmevalo v glavi, ko so se pred mano odprla drsna vrat na vhodu letališča, in skoraj bi padla na nos, saj sem se spotaknila ob prag. Še dobro, da sem pred seboj potiskala otroški voziček, kjer je Brina mirno spala, ura je bila namreč 5 zjutraj. Darko, ki je vlekel kovčka, me je debelo pogledal in v smehu pripomnil: »Štorček moj!« PRIZNAM, skrbelo me je. Leteti z otrokom je lahko zelo stresna situacija, zlasti za novopečene starše. Imela sem en kup dilem…

– Prtljaga:

Že nekaj dni pred odhodom sem napisala seznam potrebščin (zase in za Brino). Potem pa sem še kaj dopisala oziroma sčrtala – da je bil seznam dan pred odhodom, ko sem pakirala – kar se da racionalen. V bistvu se seznam ni kaj dosti razlikoval od tega – Brezskrbno na pot z dojenčkom, dodala sem le še Fredov obroč (o njem več prihodnjič). Sklenila sem namreč, da v kolikor bomo karkoli potrebovali, bomo šli tam v trgovino (kopalke, klobuček in kopalne plenice smo že tako planirali kupiti tam) oziroma če bo potrebno – bom kaj oprala na roke.

Pod črto – s seboj smo imeli dva velika kovčka, kamor smo zložili tudi ležalnik – gugalnik BabyBörn, poleg tega pa še Brinino previjalno torbo, nahrbtnik, kamor sva zložila dokumente, računalnik, itd in otroški voziček.

Prtljago (oba kovčka) sva po ustaljenem postopku oddala na »check in-u«. Otroški voziček je uslužbenec letalske družbe s katero smo leteli sicer opremil z ‘listkom’ za prtljago, vendar sva ga oddala tik pred vstopom v letalo.

Kot se je izkazalo, je leteti z dojenčkom vrhunsko, nadvse fantastično, priporočam. Kot starš z majhnim otrokom si deležen cel kup ugodnosti. Že na »check in-u« sva prosila, da so nama dodelili ‘boljša’ sedeža in ne samo to, dali so nam še enega, ki je bil ‘frej’, da se je Brina lahko igrala oziroma počivala, ko ni rabila biti pripeta z varnostnim pasom. Naprej, med drugim imajo (vsaj na Dunaju) poseben rentgenski pregled (za otroške in invalidske vozičke) in se ni potrebno drenjati in čakati v nepregledno dolgi koloni, ki ji ni videti konca in kraja. Tekočino (pijačo), ki jo običajno na rentgenu zaplenijo, sva lahko brez problema imela s sabo, saj sva navedla, da je za dojenčka. Tudi na letalo smo se vkrcali kot prednostni potniki in se tako ponovno izognili čakanju v vrsti.

– Letalo:

Kot sem že omenila, sva Brino pripeljala z otroškim vozičkom do vhoda v letalo, kjer sva nato osebju oddala voziček. Prijazna stevardesa mi je takoj, ko smo se namestili za Brino prinesla vzglavnik in otroško kašico ter varnostni pas za otroka. Otrok do drugega leta starosti namreč sedi pri staršu v naročju (politika večine letalskih družb) in je pripet z dodatnim varnostnim pasom za otroka, kateri se pripne na pas starša.

Ko sva z Darkom planirala počitnice z letalom, sem si na spletu prebrala kar nekaj člankov in forumov…in med drugim izvedela tudi, da je potrebno dojenčka dojiti oziroma mora sesati steklenico ali dudo – predvsem pri vzletu in ob pristanku, kajti to naj bi pomagalo pri morebitnih spremembah zračnega tlaka v otrokovih ušesih (ne zna še izenačevati pritiska) zato običajno otroci tudi jokajo. Brino sem sicer začela dojiti, vendar mi je še pred vzletom zaspala. Tako da tovrstnih problemov mi na srečo nismo imeli.

Tukaj je še nekaj nasvetov, ki vam morda pridejo prav, meni (nama) so olajšali peturni polet na Kanarske:

  • Če letite s parterjem se izmenično ukvarjajta z otrokom, drugi naj počiva.
  • S seboj imejte previjalno torbo, kjer naj bodo ‘back-up’ oblačila, plenice, itd. Otroka lahko (na večini letal) tudi previjete v zato namenjenih prostorih.
  • Imejte s seboj igrače za otroka. Verjetno največji problem pri letenju s 6 mesecev starim dojenčkom je, kaj početi na letalu oziroma na sedežu in to 5 ur oziroma kolikor pač traja vaš let. Priporočam, da vzamete kakšno novo igračo, ki je še ne pozna in bo zato toliko bolj atraktivna.
  • Še ena stvar, ki se mi je zdela izredno pomemba je Brinina rutina in urnik in to kljub temu, da smo bili na letalu. 6 mesecev star dojenček ima po vsej verjetnosti že rutino za spanje oziroma jutranji in popoldanski počitek. Če je Brina preveč izčrpana in utrujena ni nujno, da zaspi, prej postane nenormalno sitna. Zato sem se kljub letu držala njenega ritma spanja in je nisem po nepotrebnem zbujala, kvečjemu sem jo uspavala – po rentgenskem pregledu in tudi na letalu.
  • Na letalo vzemite odejo ali brisačo, ki jo lahko pogrnete na tla oziroma sedež, da lahko otroka odložite in kjer se bo lahko igral. 

Let je hitro, predvsem pa mirno minil. Na letališču Las Palmas nas je pričakalo sonce, prevzeli smo rent a car, ki je bil na našo zahtevo že opremljen z otroškim sedežem, in se odpeljali novim dogodivščinam naproti. Vse je šlo kot po maslu sva si mislila, a počitnice niso minile brez zapletov.

Več pa prihodnji teden…