Ko so se temperature v prestolnici spustile do ledišča, megla pa je že postala stalnica vsakega jutra, sva z Darkom soglasno sklenila: »Zimo bo potrebno ‘presekati’!« Podala sva se na lov za zimskimi počitnicami nekje na toplem. Izbirala sva med zelo različnimi destinacijami: Tajska, Filipini, Dubaj, Egipt, Kanarski in Zelenortski otoki, Florida,… A moj 
prvi pogoj je bil, da z dojenčico ostanemo v Evropi, pa ne zato ker sem komplikatorka, pač pa so bili pomisleki predvsem v smeri – higienskih in zdravstvenih razlogov oziroma morebitnih zapletov. Torej so nam preostali le Kanarski otoki…Na enemu izmed njih, Fuerteventuri sva že bila lani (v prvi polovici aprila) na ‘Babymoons-ih’ in je ravno takrat izredno pihalo. In ker sem se hotela izogniti tudi morebitnim nevšečnostim z vetrom, sva se na koncu odločila za Gran Canario, Meloneras – mestece na jugu otoka.
Odlično! Kot kakšen majhen otrok, ki šteje kolikokrat mora še spat, da bo prišel Božiček, sva nestrpno odštevala dneve. A kljub navdušenju in veselju, sta se mi po mislih podili dve teoriji možnega razpleta naših prvih počitnic:
- Ali do njenega 5 leta oziroma dokler ne bo dovolj velika in razumna, ne bomo šli nikamor, ker bodo počitnice za naju taka nočna mora, pravi pekel;
- Ali pa se bomo imeli fantastično.
Napočil je dan/noč odhoda. Na Kanarske smo leteli z Dunaja, torej nas je čakala še slabe 4 ure dolga pot iz Ljubljane do letališča. Vožnja je bila precej naporna, zlasti za Darka, saj je vso pot močno snežilo, avtocesta pa je bila že popolnoma bela.
»Zdaj gre za res«, mi je odmevalo v glavi, ko so se pred mano odprla drsna vrat na vhodu letališča, in skoraj bi padla na nos, saj sem se spotaknila ob prag. Še dobro, da sem pred seboj potiskala otroški voziček, kjer je Brina mirno spala, ura je bila namreč 5 zjutraj. Darko, ki je vlekel kovčka, me je debelo pogledal in v smehu pripomnil: »Štorček moj!« PRIZNAM, skrbelo me je. Leteti z otrokom je lahko zelo stresna situacija, zlasti za novopečene starše. Imela sem en kup dilem…
– Prtljaga:
Že nekaj dni pred odhodom sem napisala seznam potrebščin (zase in za Brino). Potem pa sem še kaj dopisala oziroma sčrtala – da je bil seznam dan pred odhodom, ko sem pakirala – kar se da racionalen. V bistvu se seznam ni kaj dosti razlikoval od tega – Brezskrbno na pot z dojenčkom, dodala sem le še Fredov obroč (o njem več prihodnjič). Sklenila sem namreč, da v kolikor bomo karkoli potrebovali, bomo šli tam v trgovino (kopalke, klobuček in kopalne plenice smo že tako planirali kupiti tam) oziroma če bo potrebno – bom kaj oprala na roke.
Pod črto – s seboj smo imeli dva velika kovčka, kamor smo zložili tudi ležalnik – gugalnik BabyBörn, poleg tega pa še Brinino previjalno torbo, nahrbtnik, kamor sva zložila dokumente, računalnik, itd in otroški voziček.
Prtljago (oba kovčka) sva po ustaljenem postopku oddala na »check in-u«. Otroški voziček je uslužbenec letalske družbe s katero smo leteli sicer opremil z ‘listkom’ za prtljago, vendar sva ga oddala tik pred vstopom v letalo.
Kot se je izkazalo, je leteti z dojenčkom vrhunsko, nadvse fantastično, priporočam. Kot starš z majhnim otrokom si deležen cel kup ugodnosti. Že na »check in-u« sva prosila, da so nama dodelili ‘boljša’ sedeža in ne samo to, dali so nam še enega, ki je bil ‘frej’, da se je Brina lahko igrala oziroma počivala, ko ni rabila biti pripeta z varnostnim pasom. Naprej, med drugim imajo (vsaj na Dunaju) poseben rentgenski pregled (za otroške in invalidske vozičke) in se ni potrebno drenjati in čakati v nepregledno dolgi koloni, ki ji ni videti konca in kraja. Tekočino (pijačo), ki jo običajno na rentgenu zaplenijo, sva lahko brez problema imela s sabo, saj sva navedla, da je za dojenčka. Tudi na letalo smo se vkrcali kot prednostni potniki in se tako ponovno izognili čakanju v vrsti.
– Letalo:
Kot sem že omenila, sva Brino pripeljala z otroškim vozičkom do vhoda v letalo, kjer sva nato osebju oddala voziček. Prijazna stevardesa mi je takoj, ko smo se namestili za Brino prinesla vzglavnik in otroško kašico ter varnostni pas za otroka. Otrok do drugega leta starosti namreč sedi pri staršu v naročju (politika večine letalskih družb) in je pripet z dodatnim varnostnim pasom za otroka, kateri se pripne na pas starša.
Ko sva z Darkom planirala počitnice z letalom, sem si na spletu prebrala kar nekaj člankov in forumov…in med drugim izvedela tudi, da je potrebno dojenčka dojiti oziroma mora sesati steklenico ali dudo – predvsem pri vzletu in ob pristanku, kajti to naj bi pomagalo pri morebitnih spremembah zračnega tlaka v otrokovih ušesih (ne zna še izenačevati pritiska) zato običajno otroci tudi jokajo. Brino sem sicer začela dojiti, vendar mi je še pred vzletom zaspala. Tako da tovrstnih problemov mi na srečo nismo imeli.
Tukaj je še nekaj nasvetov, ki vam morda pridejo prav, meni (nama) so olajšali peturni polet na Kanarske:
- Če letite s parterjem se izmenično ukvarjajta z otrokom, drugi naj počiva.
- S seboj imejte previjalno torbo, kjer naj bodo ‘back-up’ oblačila, plenice, itd. Otroka lahko (na večini letal) tudi previjete v zato namenjenih prostorih.
- Imejte s seboj igrače za otroka. Verjetno največji problem pri letenju s 6 mesecev starim dojenčkom je, kaj početi na letalu oziroma na sedežu in to 5 ur oziroma kolikor pač traja vaš let. Priporočam, da vzamete kakšno novo igračo, ki je še ne pozna in bo zato toliko bolj atraktivna.
- Še ena stvar, ki se mi je zdela izredno pomemba je Brinina rutina in urnik in to kljub temu, da smo bili na letalu. 6 mesecev star dojenček ima po vsej verjetnosti že rutino za spanje oziroma jutranji in popoldanski počitek. Če je Brina preveč izčrpana in utrujena ni nujno, da zaspi, prej postane nenormalno sitna. Zato sem se kljub letu držala njenega ritma spanja in je nisem po nepotrebnem zbujala, kvečjemu sem jo uspavala – po rentgenskem pregledu in tudi na letalu.
- Na letalo vzemite odejo ali brisačo, ki jo lahko pogrnete na tla oziroma sedež, da lahko otroka odložite in kjer se bo lahko igral.
Let je hitro, predvsem pa mirno minil. Na letališču Las Palmas nas je pričakalo sonce, prevzeli smo rent a car, ki je bil na našo zahtevo že opremljen z otroškim sedežem, in se odpeljali novim dogodivščinam naproti. Vse je šlo kot po maslu sva si mislila, a počitnice niso minile brez zapletov.
Več pa prihodnji teden…
Ufff, šest mesecev nepozabnih doživetij in dogodivščin, kako gre hitro čas, že pol leta je od kar sem rodila Brino. Še enkrat toliko in bomo pihali prvo svečko. Brina je izredno zvedava in radovedna, vse dogajanje okoli sebe hoče imeti pod nadzorom, je zelo živahen otrok, vseskozi v gibanju, vsak dan se zgodi kaj novega.
Prelomnice in mejniki: Suvereno se že plazi in pivotira, da ne govorim – kako obvlada iz ležečega položaja na hrbtu – se prekobaliti na trebuh, v ‘kravice past’ in to v trenutku. Največji izziv pa ji trenutno predstavlja dvigovanje v sedeči položaj, a to ji še ne uspe brez pomoči. Si pa z veseljem sezuje nogavičko in potem boso stopalo tlači v usta. Tudi odziva se že, ko jo pokličemo po imenu in poišče očesni kontakt ter nadvse ljubo se ji je opazovati v ogledalu. Zelo rada se smeje, ko ji rečem ‘Ciao bella’ ali pa ko oponašam konjička, včasih prav glasno, celo že zavriska od navdušenja. Počasi že preizkuša tudi svoje glasilke in veselo žlobudra.
Cepljenje: V tem tednu nas čaka sistematski pregled in tretje obvezno cepljenje oziroma tretji odmerek cepiva (davica, tetanus, oslovski kašelj, otroška paraliza). Prvo in drugo cepljenje (3. in 4.mesec) je zelo dobro prenesla, na srečo brez reakcij. Meni pa je bilo slabo, zvijalo me je v trebuhu že dan pred njenim pregledom, ona pa je z nasmehom na obrazu prestala oba cepljenja, kot da se ni zgodilo nič. Je pa na drugem cepljenju v čakalnici očarala fantka Marka, ki ji je želel podariti njegov najljubši avtomobilček.
Najljubša igrača: Ropotuljice, ninice in grizljavčki. Dlesni jo zelo srbijo, zato si rada z igračami drgne po njih. Aktualni pa so še drugi predmeti, ki se svetijo ali šumijo, pa vrvice, vezalke in štrikci. Z zanimanjem opazuje tudi luči.
Spanje: Brina običajno zaspi okoli 22h. Še vedno 
Tokrat sem se potepala po ljubljanskih Kosezah oziroma natančneje okoli Koseškega bajerja, ki je umetno jezerce na obrobju Ljubljane, kjer bodo otroci navdušeni predvsem nad labodi, videli pa boste lahko tudi žabe, številne dvoživke, kačje pastirje in druge ptice.
V bajerju se skrivajo ribe kot so krapi in somi, na obrežju lahko srečate tudi kakšno nutrijo, ki naj vas ne prestraši, čeprav po izgledu spominja na veliko podgano. Poleti pa vam lahko sprehod zagreni, da ne rečem zasrbi, tudi kakšen roj komarjev.
Okoli bajerja, ki zaradi umazanije sicer ni primerno za kopanje, je lepa, urejena sprehajalna pot, kjer je tudi nekaj lesenih ploščadi in razgledni pomol ter dovolj klopi, da se lahko usedete in v miru nahranite svojega otroka, saj drevesa in grmičevje nudi zadostno intimo.
Lokacija je primerna tudi za tiste z majhnimi otroki, ki že sami veselo tekajo naokoli, saj so ob bajerju postavljena otroška igrala, 
Ta blog sem se odločila napisati, ker se mi je v zadnjih štirih mesecih ničkolikokrat zgodilo, da so me na ulici ustavile nosečnice ali pa že mamice z vozički… In vprašanje, ki je sledilo se je običajno glasilo nekako takole: »A vas lahko nekaj vprašam? Kako ste zadovoljni z vozičkom?«
Peg Perego Book Cross. Vendar le-ta ni bil moja prva želja oziroma izbira, ko sem si začela ogledovati otroške vozičke. V bistvu je bil na moji ‘wish listi’ voziček švedskega proizvajalca in bila sem že čisto na tem, da ga kupim. Tik pred zdajci, pa sem dobila priporočilo znanke, da so tudi Peg-Perego kvalitetni in lepi vozički. Zato sem si jih ogledala tudi v živo, kjer mi je prodajalka predstavila vozičke in pokazala katalog z barvno paleto. Zelo hitro sem prišla do spoznanja, da eden voziček ustreza mojemu načinu življenja, vendar sem domov odšla praznih rok. Bila sem v precepu.
Spomnim se, da sem tisti dan in še celo noč tuhtala in tehtala, kateri voziček naj kupim. Na Youtubu sem pregledala vse možne videe o vozičku in prebrala kar nekaj forumov. Torej, ali izbrati takšnega za šminkiranje v mestu, ali takšnega s katerim bom šla lahko tudi rolati, na kakšen hrib, po možnosti ‘off-road’? In tehtnica se je nagnila krepko v prid slednjemu, vsestranskemu trikolesniku. Dejansko ga vozim po vseh možnih terenih, športni del je opremljen s 5-točkovnim varnostnim pasom, naslonjalo je nastavljivo po višini z zunanje strani do popolnoma ležečega položaja, spodaj ima še prostorno košaro, kamor lahko zložim nakupovalne vrečke ali stvari za na plažo.
Kot sem že omenila je zmagovalni voziček predstavljal najboljši kompromis, pri katerem pa je bilo še nekaj prostora za izboljšave. Tako smo voziček opremili še s ‘cupholder-jem’, ki služi bolj kot nosilec oziroma držalo za telefon. Previjalno torbo, ki sem jo dobila poleg vozička kot del standardne opreme, sem zamenjala za dizajnersko torbo Teje Jeglič, vozičku pa smo dodali še števec, ki beleži vsak prevožen kilometer. Z vidika večje varnosti smo mu dodali še pašček, ki ga uporabljam kot varovalo, ob teku po hribu navzdol, občasno, npr. kadar gremo rolat po kolesarski stezi, pa nanj namestim še majhno vzvratno ogledalo. In tako je nastal skoraj popoln voziček za avanturistično mamo, ki je ves čas na poti.