Čeprav (zaenkrat) blogam samo ob ponedeljkih, sem se tokrat odločila, da tako pomemben dan, kot je materinski – obeleži z blogom, zato ga objavljam prej. Torej, točno na materinski dan, ker je moj PRVI! Ne bom filozofirala in odkrivala tople vode, kako čudovito je biti mama in kako je to najlepša, a hkrati najbolj težka služba na svetu, ki traja 24 ur na dan, 7 dni v tednu, 365 dni v letu.
V tem blogu bom pisala o težavah, s katerimi se je najbrž že srečala marsikatera mamica. Že večkrat sem razmišljala, da bi odprla to temo, pa sem kar odlašala in odlašala…
V slabih 9 mesecih sem se srečala s številnimi tegobami, na katere prej nisem niti pomislila, da bi mi lahko grenile življenje (pa ne mislim na prehlad, prva buška,…) in nanje nimaš vpliva ali pa le delno. Izpostavila bom tri meni največje težave, ko se z Brino odpraviva ven.
⁂ To izgleda nekako takole… Z avtom se pripeljem na željeno lokacijo. Problem številka ena. Parkirišče oziroma parkirno mesto, ki je tako ozko, da se komaj ‘štlačim’ ven. Jaz že, kako pa naj spravim ven Brino? Ozka parkirna mesta so prava nočna mora za mamico, ki mora iz lupinice ali pa skupaj z njo – iz avtomobila spraviti otroka. No, če že najdem dovolj široko parkirno mesto, se mi je že ničkolikokrat zgodilo, da ko sem se vrnila nazaj k avtu, sem ugotovila, da je avto poleg mojega parkiran tako na tik, da sem morala najprej ven zapeljati avto, da sem lahko vanj dala Brino.
Najbrž se mnogi ne boste strinjali ali pa me boste morda celo linčali, vendar je moje mnenje, da bi morale imeti mamice/očki z dojenčki (avtomobili) takšen status kot invalidi, ki imajo svoja parkirna mesta. Res je, da imajo na primer v Ljubljani, v garažni hiši pod Kongresnim trgom za nas ‘vozičkarje’ takšna, prav posebna parkirna mesta, ki so tudi označena, da so rezervirana za ‘nas’, za kar županu oziroma tistem, ki ima za-to zasluge – vse pohvale in čestitke. 
Ampak, jah, to sem že zapisala, da je pri meni vedno še en ‘ampak’… Kar nekajkrat se mi je namreč že zgodilo, da so bila ta parkirna mesta zaparkirana z avtomobili, ki so že na daleč kričali, da jih ne vozijo mamice oziroma očki z dojenčki.
Morda pa komu, ki ima vpliv na to v razmislek, da predlaga ureditev statusa ‘vozičkarjev’.
Moja enostavna rešitev – v teh mesecih sem se že naučila in točno vem, na katere lokacije oziroma parkirišča ne grem parkirati, da mi ni potrebno izgubljati živcev s parkiranjem.
⁂ Ok, predstavljajte si, da sem uspešno parkirala in grem z vozičkom naokoli. Ampak se mi kar stemni pred očmi, ko me začne tiščati na wc. Kam naj grem z vozičkom na stranišče? Kaj a naj grem kar v prvi lokal in rečem, če mi popazijo otroka, da grem lahko lulat?
Marsikje imajo tako majhne toaletne prostore, da se v njem komaj obrneš, kaj šele, da prideš na wc z vozičkom. Moj nasvet – čim manj komplicirajte. Jaz se tudi tu rada poslužujem wc-jev, ki so sicer namenjeni za invalide. Je pa res, da to ni povsod mogoče. Tako se mi je že zgodilo, da sem prišla na stranišče in pred njega zapeljala voziček ter lulala pri odprtih vratih.
⁂ No, in če sem predolgo na poti oziroma na potepu, se seveda zgodi, da je potrebno previti tudi polulano, če ne celo pokakano Brino. Še vedno kar ne morem verjeti, da je v Sloveniji toliko lokalov, restavracij, slaščičarn,…, ki na wc-ju nimajo previjalne mize. Spomnim se…Bil je oktober. S prijateljico sem sedeli v znani ljubljanski kavarni, ko sva ugotovili, da se je Brina pokakala (in to je bilo ravno v tistem obdobju, ko je bila pokakana do sredine hrbta). In kot zakleto v kavarni, čeprav je priljubljena lokacija tudi med mamicami z majhnimi otroki, nimajo previjalne mize. »Joj, kaj naj naredim?« je kričalo v meni in oblivala me je vročina. A to je bil le trenutek slabosti. Že v naslednjem trenutku, sem prijateljici rekla: »Jah kaj – tle na klopi jo bom previla!« in takrat me ni zanimalo, če se pri sosednji mizi kakšna fina gospa masti s tortico.
Da ne govorim, da sem že naletela na wc-je, ki imajo na steni/vratih napisano, kje (v katerem lokalu, nakupovalnem centru) je najbližja previjalna miza.
Poleti oziroma ko je (bilo) toplo zunaj – sem Brino previjala tudi kar v vozičku ali pa v avtomobilu – na prednjih ali zadnjih sedežih, pa tudi v prtljažniku.
No, sicer pa so tudi svetle plati vozičkanja, ko se ti vsi umikajo, odstopijo stol ali pa so tako ali drugače ustrežljivi. In tega je precej več kot težav, tako da pozitivnih plati vozičkanja ne bi mogla stlačiti v en sam blog. Ja, lepo je biti mama!
Drage mamice, želim vam, kot bi rekli Američani: Happy mother’s day!
A kmalu je sledil nov zaplet. Bila je zelo mirna in otožna, zato sem ji pomerila temperaturo – 38,3. Preostanek dne je preležala v postelji z obkladkom na čelu. Zvečer, ko ji je temperatura padla, je bila zopet ‘stara’ Brina, zvedava in živahna.
Dobila je svoj prvi zobek in sledilo je olajšanje. V razponu nekaj dni pa mu je sledil še drugi. A to še ni bilo konec tegob. Po drugem zobku je ves teden driskala, tudi po šestkrat na dan. 
Kakšen dan je bilo morda za odtenek bolje, potem pa sem plenice znova menjala kot po tekočem traku. In ne samo to, ritko je imela zelo rdečo, kar žarela je. Ker sem bila po dobrem tednu že malo obupana, sem poklicala pediatrinjo in ji razložila situacijo. Brina je bila sicer (spet) dobrovoljka, zelo rada in veliko je jedla, pa tudi izredno sem pazila, da je pila dovolj tekočine, da ne bi dehidrirala. Pediatrinja me je pomirila, da je to po vsej verjetnosti reakcija zaradi zobkov. 
Po desetih dneh, ko je imela še vedno drisko, pa je meni le ‘kliknilo’ – drisko ima zato, ker jaz pijem ingverjev čaj! In kot pravi Darko: ‘spet sem imela prav’. Še vedno jo namreč dojim, kljub temu, da jé gosto hrano petkrat na dan. V tem obdobju sem si kuhala/pila ingverjev čaj, ker so bili vsi okoli naju nahodni in sem se želela izogniti prehladu. Prenehala sem s pitjem tega čaja, mala pa je nehala driskati. Aleluja!
Naj povem, da sem ji ves ta čas ritko mazala tudi s ‘Praško pasto’, ki sem jo kupila v lekarni. Sedaj smo morali premagati še ‘smrkelj’. 
Nos sem ji večkrat na dan spirala s pršilom (Tonimer Hypertonic Baby). Najbolj je bila boga ponoči, saj je zaradi zamašenega noska težko dihala in posledično glasno smrčala, mah kaj smrčala – na trenutke prav žagala. Sicer pa je rabila kar nekaj časa, da se je navadila, da ji pršilnik porinem v nos. Nekaj dni se je upirala, kričala in se z vsemi štirimi trudila pobegniti oziroma se izviti iz mojega primeža. Njej ni uspelo, meni je! [smeh]