Če se mnogo nosečnic ‘ubada’ z vprašanjem – kaj potrebuje za novega družinskega člana in kaj vzeti s seboj v porodnišnico, se novopečene mamice (pa tudi očki) ‘ubadajo’ – kako uspavati dojenčka? Misija uspavanje, misija nemogoče? Sploh ne… No, vsaj pri nas ne… Brina mi je prizanesla z nočnimi dežurstvi, saj noč prespi kot za šalo. Prve dva meseca je spala nekje od 22h, 23h do 6h, pol 7h, zadnji mesec pa je spanje še podaljšala, tako da zdaj spi do cca 7.20. Fraza ‘spi kot dojenček’ tako pri nas drži kot pribito. In kako nam to uspeva???
Uspavanja sem se lotila že v porodnišnici (dve noči sva prespali tam)… Brina je spala zraven mene. S konico svojega nosu sem se jo nežno dotikala po laseh, obrazu in ušesih, tako da je slišala moje dihanje, kar jo je zelo pomirjalo in zazibalo v spanec. S takšnim načinom – v kombinaciji z dojenjem sem nadaljevala tudi prve tedne doma. Poleg tega sem jo prvi mesec na trdo povijala v tetra plenico (prepognila sem jo v trikotnik) – kar ji je omejilo gibanje in ji dajalo občutek – kot da je na varnem v mojem trebuhu. Zdaj pa jo le dobro pokrijem in pazim, da ji je prijetno toplo, a ne prevroče.
Preden zaspi, jo dobro podojim in običajno začne že med hranjenjem dremati. Uspavanje z dojenjem Darku sicer ni preveč všeč, ker pravi, da jo bova razvadila in bo dojenje smatrala tudi kot crkljanje. Predvsem pa – ko jo uspavava – ne pretiravava s tišino. Okoli 20.30 jo hranim, potem jo začneva uspavati in običajno imamo ta čas prižgano televizijo ali pa imamo obiske. Ena največjih napak, ki jo po mojem mnenju delajo starši je, da hodijo po prstih in s ‘pššššt’ (s kazalcem čez usta) opozarjajo na tišino, ker otrok spi. Napaka! Otrok je hrupa navajen iz maminega trebuha.
Kmalu po rojstvu sva ugotovila, da jo zibanje/tresenje uspava. Tako smo veliko na poti z vozičkom (tudi telovadim z njim), spi pa tudi v avtomobilu – samo da se premikamo, ko pa se ustavimo, se zbudi in običajno zajoka.
Doma jo – tako čez dan – kot tudi zvečer uspavava še z enim trikom. Ko je bila stara cca en mesec sva kupila ležalnik-gugalnik BabyBjörn in to se je izkazalo kot najboljši nakup. Ležalnik tako vedno vzamem s seboj, ko grem s prijateljicami na kavo, ko gremo v gostilo ali pa k starim staršem na obisk. Brina ima v njem dokaj dober razgled (zdaj je že radovedna in zvedava ter želi imeti dogajanje okoli sebe pod kontrolo), ob enem sva z Darkom brez skrbi, da ne bi kam padla, saj je v njem največkrat pripeta, hkrati pa zibanje nanjo deluje pomirjajoče. Midva pa lahko ta čas brezskrbno počneva druge stvari. Ko zvečer v njem zaspi, jo samo prenesem v njeno posteljo, čez dan pa jo pustiva, da kdaj spi kar v njem.
Zdaj (pri treh mesecih) – ko Brina čez dan že precej manj spi, pa jo, da ni slabe volje in tečna – uspavam tudi z dudo, ninico in knjigico. Običajno je položim na povšter, preberem knjigico z živalmi, ki poleg tega, da so ilustracije živih barv, ima še zvočno animacijo. Če je slučajno potrebno dam – ko že drema – eno roko pod povšter in jo še malo pozibam, nato pa jo prestavim v njeno posteljico. Če se slučajno zgodi, da ko jo odložim – odpre oči, jo samo z eno roko primem pod ritko in jo še kakšno minuto tresem. Ko trdno zaspi ji vzamem iz ust dudo (včasih pa jo že sama ven pljune).
In še ena stvar, ki se mi zdi pri spanju zelo pomembna. Vsak večer pred spanjem, dobro prezračim Brinino sobo, kjer je okoli 20° C. Ja, Brina od prvega dne, ko sva prišli iz porodnišnice spi v svoji sobi, v svoji posteljici. Nikoli pri/med nama. A da mi ponoči ni potrebno vstajati in preverjati ali diha, sva v posteljico namestila monitor dihanja. Moje mnenje – ker spi v svoji sobi, se tako dobro naspi ona, kot tudi midva z Darkom.
In le naspana mama – je tudi srečna mama.