Uvajamo gosto hrano

Mnogo mamic me je, potem ko sem v prejšnjem blogu napisala, da Brino hranimo z gosto hrano in to že več kot dva meseca, začudeno kontaktiralo. Številne se sprašujejo predvsem kdaj in s čim začeti.

Vem, da se tako kot pri vseh stvareh (sploh pa kar se tiče dojenčkov) tudi tu krešejo mnenja in da se najdejo zagovorniki, ki trdijo, da je potrebno dojenčka le in zgolj dojiti do šestega meseca starosti, spet drugi pa pravijo, da je potrebno začeti čim prej. Kakorkoli, jaz se nisem držala – kot pijanec plota – priporočil, še manj sem se obremenjevala s tem – kdaj začeti, pa tudi nisem poslušala ‘vsevednih staršev’, pač pa sem začela, ko sem začutila, da je prav, predvsem pa sem opazovala Brino.

Pri dopolnjenih treh mesecih sem ugotovila, da naju je medtem ko sva z Darkom jedla, zvedavo opazovala. Kdaj pa kdaj je spustila tudi kakšen krik in že nakazovala, da bi tudi ona jedla oziroma je segala proti krožnikom na mizi. Tako sem najprej začela poskusno le po kakšno žličko na dan, a kmalu to ni več zadoščalo.

In s čim smo začeli?

S sadjem. Ja in jasno sem s tem sprožila val ogorčenja pri številnih ‘pametnjakovičih’, ki so mi znali povedati, kako se otroka začne navajati najprej na zelenjavo, ker če ga navadiš najprej na sadje, potem ne bo jedel zelenjave. ‘Wrong!’ Naša Brina je dokaz, da temu ni tako. Najprej je začela z jabolki, hruškami, avokadom in bananami, saj sva z Darkom želela, da hranjenje spozna kot pozitivno izkušnjo in da bo rada ter z veseljem jedla pa tudi, da se bo najedla oziroma ne bo lačna. In imela sva prav, Brine nikoli ni bilo treba siliti s hrano. Po približno 14 dneh sva sadne obroke zamenjala z zelenjavnimi, katere ima celo raje kot sadne. Je vso zelenjavo – brokoli, bučke, blitvo, cvetačo, krompir, buče (hokaido), grah, korenje, špinačo, itd… Nato sem jo začela hraniti še z jogurtom, skuto, zelenjavi dodajati kislo smetano in maslo…Ja, nekateri boste zdaj skočili v ‘luft’ – češ, mlečnih izdelkov se ne daje do devetega meseca starosti. A Brina jih naravnost obožuje, povrhu vsega pa jih je požegnala tudi pediatrinja, potem ko sva ji pojasnila, da ni bilo nikakršnih zapletov. Postopoma sem dodajala še belo ribo, rumenjak, kruh, riž, piškote, žitne kosmiče, gres, telečje meso pa še kaj sem verjetno pozabila. Izogibam se sladkorju in soli ter živilom, ki so na seznamu, ki bi lahko povzročala alergije oziroma druge reakcije. To pa so jajčni beljak, oreščki, med, agrumi ter kravje mleko.

Korak dalje pri prehranjevanju smo naredili na naših prvih počitnicah na Kanarskih otokih, ko je Brina začela jesti trikrat, štirikrat na dan. In s tem nadaljujemo tudi po vrnitvi domov. Dojiva se tako samo še zjutraj in zvečer…no, pa še kdaj čez dan, ko se crkljava.

Ne dolgo nazaj sem dobila očitek, da se otroka ne hrani z gosto hrano, če ne sedi samostojno. In tudi tega se nismo držali. Brino običajno hranim v ležalniku BabyBjörn, ki ga dam v najbolj pokončni položaj, če smo na poti pa ali v otroškem vozičku (naslonjalo prav tako nastavim v pokončni položaj) ali pa jo držim kar v naročju. Nikoli je ne hranim v leže.

Pri hranjenju večinoma uporabljam ‘plastificiran slinček’, ki izgleda kot nekakšna pelerina. Brino tako kar oblečem vanj in ne rabim posebej paziti, če gre kaj mimo, prav tako je priročen kadar že sama je žemljico ali piškot. Po hranjenju slinček snamem in ga samo sperem pod tekočo vodo. Sem pa enega sušila na razbeljenem radiatorju in se je stopil – tako da ‘don’t do that’. [smeh] Ko smo ravno pri slinčkih… meni so najljubši, predvsem pa najbolj praktični slinčki na ježke. Tisti, ki jih je potrebno zavezati, so nepriročni za tako žive otroke kot je Brina. Eno obdobje, ko se je Brina precej slinila, da sem ji zamenjala par slinčkov na dan, sem skoraj prej obupala, predno sem ji ga uspela zavezati. No, ali pa sem jo morala presneto dobro animirati, da se ni obračala kot kakšna vrtavka in si ga je po možnosti snela, še predno mi je uspelo narediti mašno. Slinčki na ježke so tako na mojem ‘must have’ seznamu.

Še ena stvar, ki se mi zdi pri hranjenju pomembna… Kar precej časa sem se lovila, ker se mi je dogajalo, da je Brina postala Brina – zverina [smeh] in da se je drla kot bi jo dajali iz kože – ko je postala lačna, jaz pa še nisem imela skuhane jedi. Predno sem skuhala zelenjavo in potem še ohladila… joj, je trajalo. Potem pa sem si začela beležiti na koliko časa Brina je in sem hrano pripravila malo prej, a kljub vsemu ni bila hladna in postana, izognili pa smo se tudi ‘zverinjenju’.

In kdaj vem, da se je Brina najedla in je sita?

Sita je, ko izgubi zanimanje za hrano. To zgleda nekako takole…najprej je osredotočena samo na žličko, ki potuje od skodelice s hrano do njenih ust. In ne samo to, če ji ne dam dovolj hitro, spusti še kakšen krik, ki spominja kot da se krega name. Ko pa se nasiti, začne glavo obračati na vse strani, raziskuje in posega po vsem, kar lahko doseže in jo zanima vse drugo samo žlička s hrano ne več. Pa tudi zmoti jo vsak najmanjši šum, zvok ali glas, ki jo odvrne od hranjenja. Če še vztrajam in jo prepričujem, da naj poje še kakšno žličko, pa prične jokati.

Pa še to. Če se Brina zvečer dobro naje,  brez zbujanja in pritoževanja – prespi celo noč.

Tako…Ne rečem, da morate svoje otroke uvajati na gosto hrano po takšnem vrstnem redu in na takšen način. Pri nas je uvajanje tako steklo kot po maslu. Svetujem pa vam, naj se vam ne mudi, opazujte svojega otroka in mu pričarajte kar se da pozitivno vzdušje, da bo čim prej osvojil ritual hranjenja in v njem užival, tako kot uživa naša Brina.

Ta vnos je bil objavljen v BLOG z značkami , , , , , , , , , , , . Zaznamek za trajno povezavo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja