Devet mesecev in vsi čari materinstva 2.del

Zadnjič sem bila na kavi s prijateljico (nima otrok), ki je izustila izjavo tedna: »Špela, od kar si mama, samo še ‘dekolteje furaš’!« Začela sem se glasno smejati in ji odvrnila, češ to je tako, če si mama, ki še vedno doji. No, a mi je vseeno dala misliti. Ja, odkar sem mama, sem se precej spremenila (nekaj sem sicer že pisala v blogu Razlika je očitna) predvsem kar se tiče stylinga. Jaz temu rečem ‘mama fashion’.

Majice z globokimi dekolteji in oblačila, ki se zapenjajo/odpenjajo na zadrgo ali gumbe, so super rešitev za doječe mame. Sploh, če (tako kot jaz) ne kompliciraš in otroka podojiš ne glede – kje se nahajaš (v gostilni, trgovskem centru ali v parku). Razlika mame Špela, ko se podam v shopping je zdaj ta, da so moji nakupi bolj premišljeni, saj imam vedno v mislih, da izberem takšna oblačila (tudi športna), v katerih bom brez težav (in slačenja) lahko nemoteno dojila.

In če ostanemo še pri oblačilih… Izbiram takšna, ki so trpežnih barv in na katerih se toliko ne poznajo madeži Brininih rok in njenega slinjenja. Pa smo spet pri tistem mojem pravilu: »If it’s not black, put it back!« [smeh]

Na prste ene roke bi lahko preštela kolikokrat sem v tem času obula visoke pete. Za kakšen praznik, obletnico ali posebno priložnost, potem se pa konča. Vso zimo sem ‘gulila’ Ugg-ice, zdaj sem jih zamenjala za supergice, sem pa že z mislimi v poletju, ko bodo aktualni ‘flip-flops-i’ ter letos zelo ‘in’ kosmati natikači. Obdobje brez visokih pet pa bo tako najbrž trajalo še kar nekaj časa, vsaj dokler ne grem v službo.

Če pogledam fotografije, ki so nastale v teh mesecih, tudi ni težko ugotoviti, da imam na 99% zelo podobno frizuro, mama frizuro. Lasje so vedno speti v figo, no, morda kdaj pa kdaj samo v čop (konjski rep), če pa imam na kakšni sliki spuščene lase, sem si jih zagotovo spustila samo za slikanje. Zakaj je temu tako? Ker imam rada lase spete v figo? Mah, kje. Tudi to je iz čisto praktičnega razloga. Če imam spuščene lase in Brino v naročju, ne bo trajalo tri sekunde, ko me bo začela lasati. Tako je moja vaskodnevna rutina in to še pred obvezno jutranjo kavo – spenjanje las.

In še en mejnik, ki bi ga lahko izpostavila v teh devetih mesecih… Kronično utrujena. Čeprav Brina prespi celo noč (običajno zaspi okoli 21h ter spi do 7h), sem iz dneva v dan bolj utrujena. Priznam, v devetih mesecih se še nisem pošteno naspala.

A kljub vsem tem čarom materinstva, sem rada mama!

Devet mesecev in vsi čari materinstva 1.del

Ne morem verjeti, da je Brina dopolnila devet mesecev, natanko toliko, kolikor sem jo jaz nosila pod svojim srce, no, pravzaprav in če sem bolj natančna sem jo nosila nekje med želodcem in črevesjem.

Prelomnice in mejniki: Brina je v mesecu ali dveh naredila velik preskok v razvoju. Začela je mahati ‘čao-čao’, z dlanjo udarja po mizi in hkrati govori ‘ama-ama’ (kar pomeni, da je lačna), če ji nastaviš dlan in ji rečeš: »Brina, daj petko!«, ti udari po njej. Začela pa je tudi ploskati, ko se česa razveseli, ko jo pohvališ ali pa ko se zagleda v ogledalu.

Suvereno že sedi, se postavlja na noge in ob kavču naredi korak ali dva. Da ne govorim, kako hitro se po vseh štirih priplazi iz enega konca na drugega. S pogledom poišče mene, Darka in stare starše, ko jo kdo vpraša po nas. Z Darkom jo zjutraj navajava na kahlico, ki zapoje, ko se polula (in tudi pokaka), česar se Brina vsakič znova razveseli in ploska.

V zadnjem času je postala prava občutljivka, štejem samo še jaz. Neprestano žlobudra: »Mama, mama« in se tesno privija k meni, ko pa me izgubi iz vidnega polja, začne glasno protestirati. Na srečo gre kljub temu še vedno rada v varstvu k starim staršem. Dobiva tudi že prve izpade trme, ko ji na primer česa ne dovolim, na drugi strani pa pokaže tudi čustva kot sta sreča in veselje. Prav prisrčno jo je opazovati, kako se glasno smeji, ko jo čez glavo pokrijem z deko in jo vprašam – kje je Brina, ali pa ko zagleda Darka, ki se je po celem dnevu vrnil iz službe.

Konfekcijska številka: 74/80; dobila pa je tudi svoje prve supercice (Nike št.19) in copate (št.17), ki niso samo za okras.

Hrana: Zelo sem vesela, da pri hrani nimamo težav z neješčostjo ali pa še huje – z alergijami. Jé čisto vse od kraja. Izogibam se živilom, ki naj bi bila alergena – oreščki, med, agrumi ter kravje mleko. Brez najmanjših težav gremo lahko jest ven in ji tako naročim gostilniško hrano (prosim jih le, da je ne solijo). Sem pa opazila, da zelo dobro spi (beri: dolgo) in je zjutraj tudi dobre volje ter je ne rabim takoj panično (da ne bi začela tuliti in tako zbudila Darka) dojiti, če za večerjo jé avokado. Še vedno pa jo tudi dojim.

Najljubša igrača: Maček Muri in hojica.

Spanje: Predno so se konec marca prestavili urini kazalci, me je – priznam – skrbelo, da bi lahko to vplivalo na Brinin ritem spanja, vendar smo jo na srečo odnesli brez vidnih sprememb. V povprečju spi od okoli 21h in do cca 7h. Ponoči najbrž podoživlja stvari, ki jih je doživela čez dan, saj se velikokrat zgodi, da postoka, kaj zamomlja ali pa zakriči v spanju.

Spanje čez dan pa je poglavje zase. Opažam, da sem popolnoma mrzla, če nimam povsod s seboj ležalnika BabyBjörn-a, saj ni niti najmanjše možnosti, da bi spala. V ležalniku pa zaspi nekje dvakrat do trikrat na dan za maksimalno pol ure, 45 minut. Če želim, da čez dan spi uro, uro in pol je edina opcija vožnja z avtomobilom in če imam zares srečo v otroškem vozičku. Pred dnevi sem jo skoraj dve uri vozila okoli (v vozičku) in se je potem komaj vdala in zaspala, a po 20-ih minuta je že radovedno gledala okoli.

Nepozabno doživetje: Obisk živalskega vrta in igra v peskovniku. Sprva sem se bala, da bo pesek oziroma kamenčke želela pojesti, vendar je na moje presenečenje mirno sedela in se prav ljubko igrala z lopatko, kanglico in ostalimi igračami.

In kaj se je v devetih mesecih spremenilo za mamo Špelo?

Življenje se mi je obrnilo na glavo.

Se beremo prihodnji teden…

Stolček za hranjenje

Ko smo se januarja vrnili s Kanarskih otokov, sva z Darkom začela resneje razmišljati, da bo počasi potrebno Brini kupiti stolček za hranjenje, saj smo z uvajanjem goste hrane začeli že pred meseci, počasi pa je začela tudi samostojno sedeti. Podala sva se na lov. In tako kot pri otroškem vozičku sva vedela, da bova morala tudi tu izbrati takšnega, ki bo predstavljal najboljši skupek kompromisov.

Najbolj sem bila pozorna na praktičnost in varnost ter bolj kot na ceno, sem gledala na izgled. Všeč mi je modern dizajn, a ker je naše stanovanje relativno majhno, sva iskala stolček, ki bi se tako tudi lepo podal v prostor.

Med iskanjem tistega pravega sem naletela na zelo različne stolčke, ki so v teoriji obljubljali marsikaj. A nekaj je tisto, kar prenese papir oziroma teorija, drugo je praksa, zato sem s seboj na testiranje vzela še Brino. In tako kot za voziček, sem se tudi za stolček na koncu odločila za znamko Peg Perego, model Siesta. In zakaj se mi je zdel boljši od drugih?

Siesta je večnamenski stolček, predvsem pa mi je všeč, da lahko Brino (ko sedi v njem) povsem varno premikam po stanovanju. Zakaj mi je to tako pomembno? Ko pripravljam kosilo/večerjo, stolček pripeljem v kuhinjo in Brina me z veseljem opazuje kaj počnem, jaz pa jo imam pod nadzorom, kajti zdaj je že tako živahna in hitra, v kolikor jo pustim, da se prosto giblje po stanovanju, je zdaj tu, v naslednjem trenutku pa na drugem koncu stanovanja in mimogrede še kaj ušpiči. In tako združiva prijetno s koristnim.

Kolesa na stolčku so gumirana, a ne puščajo sledi na parketu, premikajo se le ob hkratnem pritisku na dva varovalna gumba – t.i. zavorni sistem Stop & Go. Na hrbtni stani naslonjala je mrežast žep, kamor največkrat pospravim slinček (Brina velikokrat jé tako lepo, da se slinček niti ne umaže). Sedežu, ki je mehak in oblazinjen z eko-usnjem, se lahko spreminja naklon (5 različnih položajev) in tako stolček za hranjenje postane udoben ležalnik. Mi ga sicer kot ležalnik ne uporabljamo prav pogosto (to je najverjetneje zelo uporabno za mlajše dojenčke) – saj v ta namen uporabljamo ležalnik BabyBjörn.

Mizico enostavno odstranim, všeč pa mi je tudi, da je sestavljena iz dveh pladnjev. Zgornjega, po hranjenju, preprosto odstranim in ga sperem pod tekočo vodo. Pomembno mi je tudi, da ima stolček počivalo za Brinine nogice (3 različni položaji) ter 5-točkovni varnostni pas, saj če Brine ne pripnem dobro, se 1, 2, 3 kar v sedežu postavi na noge.

In čeprav je stolček, ki sem ga izbrala v belo-sivo-črni kombinaciji, izredno občutljive barve, ga je povsem preprosto, enostavno in hitro očistiti. Ko Brina jé žemljico ali piškot, verjetno ne rabim posebej razlagati, da so drobtinice in ‘pocasti’ ostanki razmazani po celem stolčku. Običajno ga po hranjenju posesam in pobrišem z mokro krpo in to naredim tako spotoma, da mi ne vzame niti omembe vredno časa.

In kaj so slabosti stolčka Siesta:

  • težak za dvigovanje (ima okoli 10 kg);
  • zavzame precej prostora;
  • Brina ga bo lahko uporabljala le do 3. leta starosti;
  • cena ni ravno najbolj ugodna (stane okoli 200 €). 

Pa še ena primerjava… Pri starih starših za hranjenje uporabljamo tradicionalni, lesen, otroški stolček. Le-ta nima mizice zato ga lahko potisnem prav do mize, zavzame tudi precej manj prostora in ga bo Brina najverjetneje uporabljala precej dlje kot Siesto. A lesen stolček je neroden za prenašanje (skupaj z otrokom), predvsem pa je manj udoben za sedenje kot Siesta, zato ga uporabljamo zgolj, ko jo hranimo. V Siesti pa se Brina tudi igra, saj ji na mizico velikokrat zložim igrače in se tako zamoti, ko imam jaz druga opravila.

ZOO Ljubljana

Končno, pomlad in z njo toplejši dnevi so tu. Lepo, sončno dopoldne sem zato z Brino načrtovala preživeti na prostem, v naravi, a kljub vsemu se nisem bila pripravljena voziti prav daleč, v bistvu sem hotela ostati v prestolnici, saj si nisem želela izgubljati časa z vožnjo. Meni ljubi ‘zeleni’ kotički v Ljubljani, ki sem jih imela v ožjem izboru in sem bila prepričana, da so primerni za prijeten sprehod z vozičkom: Park Tivoli, živalski vrt, Rožnik. Na koncu je padla odločitev: »Brino peljem PRVIČ v živalski vrt.« Zdaj je že tako velika ( 8 mesecev), da čedalje bolj dojema okolico. Pred dnevi je bila tako čisto prevzeta, ko je od blizu videla mucka, ki je glasno mijavkal. Ker je bil Darko v službi, sva za družbo s seboj vzeli Brinino babico.

Tukaj je nekaj foto utrinkov:

Ker je bilo med tednom in v dopoldanskem, delno zgodnje popoldanskem času – v ZOO-ju ni bilo gneče. Mimo nas je edino ‘privreščala’ skupina osnovnošolcev, ki so ukradli Brinino pozornost, sicer pa smo srečali le nekaj turistov in meni podobnih mamic.

Ker so se nekatere živali le leno kuščarile na soncu, se skrivale v svojih kletkah in ogradah (tiger, gepard, leopard) ali pa so bile ‘premajhne’ – pri Brini niso vzbudile zanimanja. Je bila pa navdušena nad morskima levoma, z zanimanjem je opazovala žirafi, papigo, kamele in opice.

Prav prevzeta je bila nad slonom.

Največja atrakcija pa je bila panda (mačji panda). Ne vem kdo je bil bolj prevzet – Brina, ki jo je opazovala (ravno med hranjenjem) ter iz sebe spuščala glasne vzklike, ali jaz, ko sem opazovala Brinino navdušenje.

In prav panda je Brino tako ‘utrudila’, da je v trenutku, ko sem jo odložila nazaj v voziček, da bi nadaljevale pot, zaspala. Midve z babi sva Brinino spanje izkoristili za prigrizek in kavico v tamkajšni restavraciji. Izbira sicer ni pretirana, sva bili pa nad postrežbo in ustrežljivostjo zadovoljni.

Midve sva se tako okrepčali, Brinči pa naspala, potem pa smo nadaljevale z raziskovanjem po živalskem vrtu. Mene je poleg številnih, ljubkih živali navdušilo urejenost vrta ter števila igrala (tobogani, trampolini,..). Priznam, sem si že slikala, kako bo Brina čez kako leto, dve tekala tam naokoli in uživala v igri.

Moja splošna ocena: Cena vstopnice za odraslo osebo je 8 evrov, za predšolske oziroma šoloobvezne je 5,5 evra, za otroke do drugega leta starosti pa brezplačno. Štiri članska družina tako samo za vstopnice (maksimalno) odšteje malo manj kot 30 evrov. Drago ali pač ne – odvisno od družinskega proračuna.

Parkiranje je urejeno in brezplačno.

Poti (po  ZOO-ju) so urejene in primerne za vozičkanje.

Spomladanski dnevi, ko še ni pretirane vročine in še posebej med tednom, v dopoldanskem času, ko tudi ni gneče – je ljubljanski vrt vreden ogleda. Priporočam.