Devet mesecev in vsi čari materinstva 1.del

Ne morem verjeti, da je Brina dopolnila devet mesecev, natanko toliko, kolikor sem jo jaz nosila pod svojim srce, no, pravzaprav in če sem bolj natančna sem jo nosila nekje med želodcem in črevesjem.

Prelomnice in mejniki: Brina je v mesecu ali dveh naredila velik preskok v razvoju. Začela je mahati ‘čao-čao’, z dlanjo udarja po mizi in hkrati govori ‘ama-ama’ (kar pomeni, da je lačna), če ji nastaviš dlan in ji rečeš: »Brina, daj petko!«, ti udari po njej. Začela pa je tudi ploskati, ko se česa razveseli, ko jo pohvališ ali pa ko se zagleda v ogledalu.

Suvereno že sedi, se postavlja na noge in ob kavču naredi korak ali dva. Da ne govorim, kako hitro se po vseh štirih priplazi iz enega konca na drugega. S pogledom poišče mene, Darka in stare starše, ko jo kdo vpraša po nas. Z Darkom jo zjutraj navajava na kahlico, ki zapoje, ko se polula (in tudi pokaka), česar se Brina vsakič znova razveseli in ploska.

V zadnjem času je postala prava občutljivka, štejem samo še jaz. Neprestano žlobudra: »Mama, mama« in se tesno privija k meni, ko pa me izgubi iz vidnega polja, začne glasno protestirati. Na srečo gre kljub temu še vedno rada v varstvu k starim staršem. Dobiva tudi že prve izpade trme, ko ji na primer česa ne dovolim, na drugi strani pa pokaže tudi čustva kot sta sreča in veselje. Prav prisrčno jo je opazovati, kako se glasno smeji, ko jo čez glavo pokrijem z deko in jo vprašam – kje je Brina, ali pa ko zagleda Darka, ki se je po celem dnevu vrnil iz službe.

Konfekcijska številka: 74/80; dobila pa je tudi svoje prve supercice (Nike št.19) in copate (št.17), ki niso samo za okras.

Hrana: Zelo sem vesela, da pri hrani nimamo težav z neješčostjo ali pa še huje – z alergijami. Jé čisto vse od kraja. Izogibam se živilom, ki naj bi bila alergena – oreščki, med, agrumi ter kravje mleko. Brez najmanjših težav gremo lahko jest ven in ji tako naročim gostilniško hrano (prosim jih le, da je ne solijo). Sem pa opazila, da zelo dobro spi (beri: dolgo) in je zjutraj tudi dobre volje ter je ne rabim takoj panično (da ne bi začela tuliti in tako zbudila Darka) dojiti, če za večerjo jé avokado. Še vedno pa jo tudi dojim.

Najljubša igrača: Maček Muri in hojica.

Spanje: Predno so se konec marca prestavili urini kazalci, me je – priznam – skrbelo, da bi lahko to vplivalo na Brinin ritem spanja, vendar smo jo na srečo odnesli brez vidnih sprememb. V povprečju spi od okoli 21h in do cca 7h. Ponoči najbrž podoživlja stvari, ki jih je doživela čez dan, saj se velikokrat zgodi, da postoka, kaj zamomlja ali pa zakriči v spanju.

Spanje čez dan pa je poglavje zase. Opažam, da sem popolnoma mrzla, če nimam povsod s seboj ležalnika BabyBjörn-a, saj ni niti najmanjše možnosti, da bi spala. V ležalniku pa zaspi nekje dvakrat do trikrat na dan za maksimalno pol ure, 45 minut. Če želim, da čez dan spi uro, uro in pol je edina opcija vožnja z avtomobilom in če imam zares srečo v otroškem vozičku. Pred dnevi sem jo skoraj dve uri vozila okoli (v vozičku) in se je potem komaj vdala in zaspala, a po 20-ih minuta je že radovedno gledala okoli.

Nepozabno doživetje: Obisk živalskega vrta in igra v peskovniku. Sprva sem se bala, da bo pesek oziroma kamenčke želela pojesti, vendar je na moje presenečenje mirno sedela in se prav ljubko igrala z lopatko, kanglico in ostalimi igračami.

In kaj se je v devetih mesecih spremenilo za mamo Špelo?

Življenje se mi je obrnilo na glavo.

Se beremo prihodnji teden…

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *