Zapeljiv pogled

Ženske smo rade lepe, pika. Kakšne ekstra hude filozofije tukaj ni! In vse ali pa vsaj veliko smo pripravljene naredili za-to. Najbrž je temu tako, ker nas v to ‘sili’ družba. Reklamni blok na televiziji skoraj ne mine brez reklame, ki napeljuje k nakupu izdelka za lepši izgled. Iz tv-ja pa se nam smehlja ‘supermodel’ s popolnim nasmehom, napeto kožo, čvrsto zadnjico, čudovitimi lasmi in zapeljivim pogledom.

In čeprav nas mati narava žal ni vse obdarila z dolgimi trepalnicami, si večina nas želi čudovitih trepalnic, takšnih, ki poudarijo oči, odprejo pogled in pustijo nepozaben vtis, točno takšnega kot iz tv reklam. Res pa je, da lahko nekaj k temu pripomore izbira dobre maskare, vendar te ne delajo čudežev.

Kmalu po rojstvu Brine so mi kar na enkrat začeli izpadati lasje, kot tudi trepalnice. To naj bi bilo popolnoma normalen proces. Po mesecu, dveh se je stvar sicer umirila, vendar so moje trepalnice ostale precej krajše. Naj povem, da sem bila prej z dolžino in gostoto povsem zadovoljna. Niso bile pretirano dolge, niti goste – čisto povprečne trepalnice bi bila moja ocena.

Ravno tako je potem naneslo, bil je tudi najbolj čaroben mesec v letu, veseli december, ko je vedno kaj dogajalo, da sem se odločila za trenutno zelo ‘in’ – ‘svilene’ trepalnice. Podaljševanje trepalnic pa je po mojem mnenju trenutno najbolj vroč modni trend, ki je osvojil tudi Slovenijo. V zadnjih letih je cena tovrstne storitve izredno padla, najbrž tudi zaradi tega, ker je na tem področju zelo velika konkurenca (dandanes ima že vsaka druga narejen tečaj za podaljševanje trepalnic) podobno kot pri geliranih nohtih.

Priznam, občutek, ko sem se zjutraj zbudila, pogledala v ogledalo in se je iz njega smejal zapeljiv pogled, je bil neprecenljiv. Brez ličil sem bila takoj pripravljena na nov dan. Ampak (!) to je trajalo zelo kratek čas, kmalu so začele trepalnice odpadati in moj popoln pogled ni bil več tako popoln. Postopek sem ponovila (samo) dvakrat. Moje trepalnice so po dveh tretmajih ostale krhke, tanke, predvsem pa bistveno krajše kot pred tem. Kar na enkrat so bile tako (zaradi odpadanja po porodu in ‘prizadete’ od podaljšanih trepalnic) že na prvi pogled za pol krajše, kot pred nosečnostjo.

Ok, nekaj bo treba ukreniti, sem si rekla… Odločila sem se za serum za naravno rast trepalnic DERMALUXELASH, ki je klinično testiran. Prvi teden sem se z njim mazala vsak večer, pred spanje, potem pa na vsake tri dni. Na veko, tam, kjer si sicer nanesemo ‘eyeliner’, sem si tako nanesla serum. Hitro in enostavno, pazila sem le, da mi tekočina ni stekla v oko. Prve rezultate sem opazila že po kakšnem tednu, očitno razliko po treh tednih.

Moje trepalnice so zdaj spet čudovite, maskare na dnevni bazi sploh ne uporabljam, če pa si želi pogleda kakršnega imajo hollywoodske dive pa nanesem še maskaro. Še opozorilo – uporaba tega seruma se v času nosečnosti odsvetuje!

Naj se dotaknem še cene. Konkretno ta izdelek stane okoli 40 evrov, odvisno kje ga kupite – splet, lekarna, Müller,… Na tržišču pa je kar nekaj podobnih serumov. Moja prijateljica, mi je ravno pred dnevi, ko je že nastajala ta objava, priporočala serum iz DM-a, ki je bistveno cenejši in pravi, da je prav tako učinkovit.

Seveda, da ne bo pomote, tudi te trepalnice bodo po približno šestih tednih odpadle in postopek bo potrebno ponoviti. Nič ni večno.

Dolžna sem vam še eno pojasnilo… To objavo (blog) nisem načrtno naslovila s »Testiram«, ker sem prav ta serum pred leti že uporabila in sem vedela – kaj približno me čaka in v kolikor bi blog naslovila z oznako testiram – ne bi bila iskrena do vas.

No, ko smo pa ravno pri testiranju, pa vam z veseljem najavljam, da bom v teh dneh pričela s testiranjem izdelka – ki obljublja – privlačno bele zobe in posledično bleščeč nasmeh. V dar sem namreč dobila aktivno oglje – MAGICOAL – 100% naravni proizvod, ki je pridobljen iz kokosovih lupin in ne vsebuje umetnih substanc, ki bi poškodovale sklenino. Hvala, Magicoal.

Se že veselim.

________________________________________________________________

Še to – mnenje o serumu je popolnoma in zgolj samo moje, blog namreč ni sponzoriran oziroma ne gre za prikrito oglaševanje, pač pa izključno za mojo empirično izkušnjo.

Sem slaba mama? 2.del

S prijateljico sem se dobila na kavi. Že od daleč mi je mahala izza mize, ko sem se približala, me je debelo pogledala in začudeno vzkliknila: »Ja, kje imaš pa Brino?« Nasmejala sem se ji do ušes in ji razložila, da je že tretji dan na počitnicah. Potem pa se je vsul plaz vprašanj, med drugim tudi – kako se počutim brez nje. Kaj sem ji odgovorila, vam povem nekoliko kasneje.

Vrnimo se nazaj… Brino sem v nedeljo pustila na počitnicah pri mojih starših… Takoj, ko sem se odpeljala proti domu, sem jo, ja, začela pogrešati. V avtu je bila tišina. No, vsaj meni se je zdela, čeprav je iz zvočnikov prihajala živahna glasba, pa vendar se mi je zdelo, da je vse mirno in tiho. Bila sem v svojem svetu, v mislih sem kovala načrte in prebirala seznam obveznosti, ki so me čakale naslednji dan. A kljub vsemu, sem se večkrat zapazila, da sem se ozrla v vzvratno ogledalo, da bi preverila, kaj počne Brina.

Veste kaj je bil prvi Darkov stavek, ko sem doma stopila skozi vrata: »Kje imaš Brinči?!« Si lahko mislite?!

Kot sem že zapisala (v prejšnji objavi) je mala ostala od nedelje do četrtka zjutraj pri mojih starših. In čeprav nama je manjkala njena družba, je bilo po drugi strani prav super, da sva bila brez obveznosti. Lagala bi, če bi rekla, da nisva uživala, ko sva po dolgem času spet okusila radosti ‘samskega’, predvsem pa brezskrbnega življenja. Naj povem, da smo z Brino oziroma mojo mami komunicirali preko video klica, tako da sva jo vsak dan vendarle videla in bila obveščena o njenih vragolijah.

Zvečer sva udobno zleknena ležala na kavču. Vsak za svojim računalnikom, Darko še ‘v službi’, jaz pa – kajpak drugega – blogala sem. Tišino je presekal Darkov glas: »Greva v kino!«

Gledala sva osmo nadaljevanje meni ljubega filma, Hitri in drzni. Veste kaj, v Darkovi družbi sem se počutila kot najstnica, ko gre s fantom prvič v kino in ne, nisem imela slabe vesti, ker sem t’malo pustila v varstvu, midva pa sva pohajkovala naokoli. Sem zato slaba mama? Morda si tako misli katera od zagrenjenih mamic, ostarele gospe iz soseščine ali pa celo soseda. A požvižgam se nanje, moje življenjsko poslanstvo ni samo – biti mama. Poznam kar nekaj takšnih, ki sicer vztrajajo, da so nadvse srečne mame, po drugi strani pa samo jamrajo, kako nimajo niti pet minut časa zase, kako si že celo večnost niso kupile nič novega, itd, itd., da ne govorim, kako vreščeče kričijo na svoje otroke, ko kaj ušpičijo.

Torej, kaj je bolje – vesela ali zagrenjena mama? Kot pribito zagovarjam, da moramo biti srečni in zadovoljni v svoji koži in če nas osrečuje, da imamo nekaj trenutkov samo zase, da odklopimo (tudi od otroka) – si jih drage mamice vzemite, zaradi tega ne boste slabe mame, prej nasprotno. In še nekaj – čeprav smo mame, ne pozabite, da smo tudi žene, tako da ne zapostavljajte svojih boljših polovic.

Aja, dolžna sem vam še odgovor, ki sem ga dala prijateljici: »Zadovoljna mama, srečen otrok!« Pri nas to zagotovo velja!

Sem slaba mama? 1.del

Koliko je bil star vaš otrok, ko je čez noč prespal pri starih starših, sorodnikih, prijateljih? O tem sem se ves teden spraševala, brskala na spletu, brala številne forume in iskala odgovore. Katera je torej tista ‘prava’ starost?

Verjetno se sprašujete, zakaj je to tako pomemben podatek?

Naša Brina je namreč v teh dneh dopolnila 10 mesecev in z Darkom sva se odločila, da gre lahko na počitnice k mojim staršem. Beseda je dalo besedo, moja starša sta bila kajpak takoj za, spakirali smo ‘kovček’ in je šla. Na svoje prve, čisto prave počitnice, brez ‘zoprnih staršev’.

Torej, Brino sem v nedeljo, ko je bilo sonce še visoko na nebu, odpeljala k moji mamici in očiju. Naj povem, da je mala nanju precej navezana, kot tudi na Darkove starše, saj se veliko družimo in se ju/jih vedno znova razveseli, saj ju/jih očitno že prepozna.

Brina je bila sicer do sedaj že večkrat v varstvu pri njima, vendar vedno samo čez dan, zvečer pa sta jo pripeljala nazaj domov. S takšnim principom varstva smo začeli nekje pri njenih petih, šestih mesecih, vzporedno, ko smo začeli z uvajanje goste hrane. Tako postopno jo privajamo tudi zato, ker Brina jeseni (oziroma ko se meni izteče porodniška) ne bo šla v vrtec, pač pa jo bo pazila moja mami. O tem zakaj otroka ne bom dala v vrtec, pa v kakšnem od prihajajočih blogov.

Vrnimo se nazaj na pot na počitnice. Prispeli sva k mojim staršem in preostanek dneva je minil po običajnih ritualih. Igranje, večerja, umivanje, previjanje, pižama in spanje. A v posteljo jo je skupaj z mačkom Murijem dala moja mami, vendar tako kot doma – sobo prezračimo, ugasnemo luč, damo si poljubčka in zapremo vrata. Približno mesec dni imamo zdaj takšno rutino in nam dobro uspeva. Brina zaspi sama, brez joka in kričanja. Staršema sem namreč dala pogoj, da jo imata lahko do naslednjega dne (torej eno noč), če je ne bosta razvajala (saj vemo kakšni so stari starši) ampak se bosta držala naših pravil, saj nisem želela, da nam porušita ‘kar smo že osvojili’.

Naša mami pa si je morala dan in vsa opravila popolnoma prilagoditi in podrediti željam ter potrebam njene vnukinje, a očitno sta se dobro ujeli, saj je iz predvidene ene, Brina tam ostala štiri noči oziroma slabih pet dni.

Domov pa se je vrnila še z eno novo osvojeno veščino, ki smo jo sicer začeli uvajati pred kakšnim mesecem, vendar jaz nisem bila toliko dosledna kot moja mami. Brina nam po novem redno vsak dan (običajno dvakrat v dopoldnevu) kaka na kahlico. Kako smo to dosegli? Običajno sva jo z Darkom zjutraj, ko smo vstali kar posadila na kahlico ter jo čez dan opazovala, ko pa se je začela napihovati, sva ji hitro slekla pleničko in jo posadila na kahlico. Ta je potem, ko se je polulala oziroma pokakala zapela, mi pa smo skupaj z Brino ploskali in se vsakič znova razveselili njenega dosežka. In ker je bila mami še toliko bolj vztrajna, je Brini postalo očitno jasno, da nam mora dati vsakič, ko jo tišči kakat znak (kriči in se napihuje) in tako v pleničko ni kakala že več kot teden dni.

Tako mala in njena oma sta več kot očitno uživali in se imeli nadvse fino, kako pa sem jaz preživela pet dni brez hčerke? Iskreno? Vsak dan je bilo huje, saj so se mi po glavi podila najrazličnejša vprašanja, med drugim nisem mogla mimo – SEM SLABA MAMA?

Kaj vse sem počela, ko sem imela tudi jaz počitnice in sem zopet okusila radosti ‘samskega’ življenja brez obveznosti, pa v prihodnjem blogu.

Se beremo!

Kako zamotiti 9-10 mesecev starega dojenčka

Imate tudi vi živahnega dojenčka, ki ni pri miru več kot 10 sekund? No, če je temu tako, je tu nekaj idej, kaj pri nas ‘užge’, da se Brina sama igra oziroma zamoti za malo dlje časa ali če povem drugače – želite imeti pol ure časa in v miru popiti kavo, ne da bi vam vaš dojenček, ki postaja že malček neprestano cvilil »mama, mama« in plezal po vas?

  • Kovček

Ker smo veliko na poti, se dejansko zgodi, da kovčkov ne razpakiramo. In ko naša Brina odkrije kovček, se ji ‘odpre svet’. Najprej začne vleči oblačila, igrače in vse kar je v njem iz njega in to veselo raznaša po vsem prostoru, potem ko pride do dna kovčka, pa seveda romajo stvari v obratni smeri, za piko na i pa zleze vanj še sama. Če pa se slučajno zgodi, da pustim odprto še omaro, kjer imamo oblačila, je slika zelo podobna. Slaba stran tega je, da moram jaz potem vse pospraviti.

  • Peskovnik

Če sem povsem iskrena, sem bila začudena, ko je Brina pred slabim mesecem prvič v roke vzela sposojeno kanglico in lopatko ter se začela veselo igrati v improviziranem peskovniku, v Seči, ‘outdoor’ fitnesu. Še bolj pa me vsakič znova preseneti, ker tistih malih kamenčkov dejansko ne nosi v usta (čeprav ima trenutno ravno fazo, ko vse nese vanje), pač pa se zadovoljno igra v peskovniku. Je pa res, da je slaba stran takšne igre, da je potem tako umazana, da jo lahko po končanem ustvarjanju samo še umijem in preoblečem v sveža oblačila.

  • Časopisi, revije in star papir

Zadnje čase namerno na ekološki otok ne odnašam starih časopisov in revij, ker tako lahko vsako jutro v miru popijem kavo, pregledam objave na Instagramu in še Facebook, Brina pa še vedno pod mojimi nogami lista in obrača revije, trga papir in se nad vse zabava s prelaganjem časopisa. Podobno kot pri ‘Kovčku’ je slaba stran tega, ga je potem vse na meni, da pospravim.

  • Igralni kotiček

Brini sem doma, v našem relativno majhnem stanovanju igralni kotiček ustvarila kar v dnevni sobi. Prijatelja, ki imata že starejša otroka, sta mi priporočala igralno podlogo, blazino Airex, ki oblaži morebitni udarec, prav tako je prijetna na dotik – rebrasta površina blazine, ne drsi, všeč pa mi je tudi, da se hitro in enostavno očisti. A ker Brine ni bilo moč animirati samo z igračami, ki so jo čakale v igralnem kotičku, oziroma jo tam zadržati, sem morala kotiček zagraditi. To sem naredila tako, da sem vzela dve večji kartonasti škatli jih odrezala na ustrezne dimenzije, jih pobarvala v vijolične odtenke, ki se lepo podajo v naše stanovanje, na karton sem pritrdila improvizirane noge, ki imajo na spodnji strani ježke, prav tako sem ježke nalepila na tla, za piko na i pa sem karton okrasila še s fotografijami naše družine. Brino zanimiram, da se začne sama igrati v igralnem kotičku, nato pa jo zaprem in na primer v miru posesam stanovanje.

  • Žemlja

Meni daleč najljubša metoda kupovanja miru oziroma časa pa je kupovanje s piškotki ali (še bolje) z žemljo. Res je, da je potem vse naokoli nadrobljeno (če jé doma, je potebno vedno vse posesati) in jo je potrebno (tako kot če je v peskovniku) preobleči, vendar glodanje žemlje Brini vzame okoli pol ure časa in vso njeno pozornosti. Tako ubijem dve muhi na en mah – imam čas zase in še Brina pomalica en obrok.

Tako… Morda pa bo kakšna od zgornjih metod uspela tudi pri vas!?

Mama blogerka #MAMIBLOGERKE

Foto: NPL Studio

Brina je bila stara dva meseca, noči je brez problema prespala, čez dan je bila zelo pridna, meni pa je začelo nekaj manjkati! Najbrž si bo kdo od vas mislil: »Oh, kako grozna mama! Novopečena mamica, pa ji nekaj manjka! Halo!?!« Ja, manjkalo mi je in to brez sramu priznam… Zato sem začela blogati. Moj dragi, mami in tašča so mi veliko pomagali pri gospodinjskih opravilih in roko na srce, v bistvu se v življenju niti ne počutim, da sem ustvarjena samo za gospodinjo in mamo, ki se vrti le okoli štedilnika in umazanega perila.

Tisti, ki me poznate, veste, da sem se kar nekaj let preživljala z novinarstvom, ki ni bil le moj poklic, pač pa je bil moj način življenja. Čeprav so mnogi mislili, da so se izjave sogovornikov posnele kar same, prav tako, da so se prispevki napisal in zmontiral kar sami po sebi, iz domačega, udobnega fotelja je namreč izgledalo vse tako lahkotno, sanjska služba. Mnogokrat sem slišala očitek: »Nič ne delaš, samo kažeš se na vklopih v živo in sigurno full dobro zaslužiš, glede na to, da se voziš v dvosedu.« Nihče pa ni nikoli pomislil, da sem bila vse dneve v službi, ne glede na to, ali je bil petek zvečer, nedelja ali praznik. Ko je na primer večina vas sedela s svojimi najbližjimi pri božični večerji, sem jaz z ekipo zmrzovala na ljubljanskih ulicah in snemala material za prispevek, ki je bil objavljen naslednji dan. In še bi lahko naštevala. Le malokdo pa je vedel, da sem imela pred leti (ko sem pokrivala poplave) več kot 15 krat v enem letu vnetje mehurja in sem kljub temu hodila službo.

Foto: NPL Studio

In morda se tudi tu skriva delček odgovora zakaj mi je ‘nekaj manjkalo’, zakaj sem si želela biti koristna in ustvarjalna.

Še danes se spomnim tistega avgustovskega dne, ko sem Darku namignila, da bi ‘kaj pisala’, beseda je dala besedo, in začela sem pisati NA POTI. Če vam iskreno povem, da takrat pravzaprav sploh nisem vedela koliko mamic piše blog, niti se nisem s tem obremenjevala, se mi je pa zdelo, da bloganje ni nekaj kar je ‘in’ samo v tujini. Po nekaj mesecih pisanja, sem ugotovila, da blogi, ki jih pišejo mamice ‘rastejo kot gobe po dežju’, a nikoli se nisem z nobeno primerjala, še manj, da bi jo kopirala. Želim biti JAZ in moji zapisi ne nastanejo, zato da so všečni, pač pa so osebne izpovedi, iskrene in točno takšne kot jih zapišem, brez olepšavanja. Sem iskrena do sebe in iskrena do vas.

Foto: NPL Studio

Blogati in s tem svojo družino postavljati pred strogega sodnika, na oči širše javnosti, sem začela, ker si želim, da se morda kdo najde v kakšnem mojem zapisu, ali da bo kakšna objava pomagala drugim staršem. Ne pa zato, ker sem popolna mama, kar nisem, daleč od tega.

NA POTI je luč svetlobe ugledal pred približno sedmimi meseci, v tem času sem vsak ponedeljek objavila en osebni zapis in se morda odpovedala kaki kavici s prijateljico ali pa gledanju televizije, zagotovo pa ne druženju z Brino.

In v vsem tem času sem ugotovila, da bloganje mamic zahteva veliko poguma. Ne da kogarkoli pocenjujem, ali pa celo omalovažujem, vendar naši blogi niso samo nastavljanje pred fotografskimi objektivi s popolnim make upom, pač pa veliko več. Zato sem bila toliko bolj vesela povabila v skupino MAMI BLOGERKE, katere mama in idejna vodja je Anja iz bloga Maminamaza. Namesto, da bi si metale polena pod noge, smo stopile skupaj in združile moči. V mesecu dni smo postavile Instagram in Facebook stran ter organizirale naše prvo srečanje, ki smo ga okronale še s spletno stranjo (www.mamiblogerke.si), kjer lahko najdete naše najboljše bloge in zagotovo bo vsak od vas našel nekaj zase.

Bila je sobota, 22. april, dan zemlje, ja, dan mame zemlje, zgolj naključje?

Foto: NPL Studio

Kakorkoli, bilo je hladno, a sončno jutro, priprave na dan D pa so potekale že precej dlje časa. Odpeljala sem se na drugi konec Ljubljane, spotoma pobrala edino blogerko, ki jo poznam še iz časov najine nosečnosti, ko sva skupaj telovadili pri Fit nosečkah, vedno nasmejano Polono, ki jo mnogi poznate kot Zlato ptičko. Brez težav sva našli lokacijo, prostor za piknike, imenovan Piknik pri Kozolcu. Zbralo se nas je 42 mamic blogerk, ja, kdo bi si mislil, da nas je toliko. Tri ure našega druženja pa je minilo, kot bi mignil, vendar nam je v tem času uspelo skovati načrte za prihodnost in stkati nova poznanstva, seveda pa ne bi bile prave blogerke, če ne bi imele vseskozi v rokah telefone, se slikale in neprestano zasipale sledilce z novimi in novimi fotkami. Naše nepozabne trenutke pa je ovekovečila tudi fotografinja Nika (NLP Studio), ki je v svoj objektiv lovila naše druženje. Vesele pa smo bile tudi darilc, ki so jih prispevali vsi, ki verjamejo v projekt #mamiblogerke.

Tako, mi se bomo trudile za vas, vi pa nas lahko spremljajte na spletni strani in upam, da nas boste z veseljem prebirali ter da bodo teme o katerih pišemo, teme vaših pogovorov ob kavi.

Se veselim, da bomo od slej skupaj NA naši POTI!