Mama blogerka #MAMIBLOGERKE

Foto: NPL Studio

Brina je bila stara dva meseca, noči je brez problema prespala, čez dan je bila zelo pridna, meni pa je začelo nekaj manjkati! Najbrž si bo kdo od vas mislil: »Oh, kako grozna mama! Novopečena mamica, pa ji nekaj manjka! Halo!?!« Ja, manjkalo mi je in to brez sramu priznam… Zato sem začela blogati. Moj dragi, mami in tašča so mi veliko pomagali pri gospodinjskih opravilih in roko na srce, v bistvu se v življenju niti ne počutim, da sem ustvarjena samo za gospodinjo in mamo, ki se vrti le okoli štedilnika in umazanega perila.

Tisti, ki me poznate, veste, da sem se kar nekaj let preživljala z novinarstvom, ki ni bil le moj poklic, pač pa je bil moj način življenja. Čeprav so mnogi mislili, da so se izjave sogovornikov posnele kar same, prav tako, da so se prispevki napisal in zmontiral kar sami po sebi, iz domačega, udobnega fotelja je namreč izgledalo vse tako lahkotno, sanjska služba. Mnogokrat sem slišala očitek: »Nič ne delaš, samo kažeš se na vklopih v živo in sigurno full dobro zaslužiš, glede na to, da se voziš v dvosedu.« Nihče pa ni nikoli pomislil, da sem bila vse dneve v službi, ne glede na to, ali je bil petek zvečer, nedelja ali praznik. Ko je na primer večina vas sedela s svojimi najbližjimi pri božični večerji, sem jaz z ekipo zmrzovala na ljubljanskih ulicah in snemala material za prispevek, ki je bil objavljen naslednji dan. In še bi lahko naštevala. Le malokdo pa je vedel, da sem imela pred leti (ko sem pokrivala poplave) več kot 15 krat v enem letu vnetje mehurja in sem kljub temu hodila službo.

Foto: NPL Studio

In morda se tudi tu skriva delček odgovora zakaj mi je ‘nekaj manjkalo’, zakaj sem si želela biti koristna in ustvarjalna.

Še danes se spomnim tistega avgustovskega dne, ko sem Darku namignila, da bi ‘kaj pisala’, beseda je dala besedo, in začela sem pisati NA POTI. Če vam iskreno povem, da takrat pravzaprav sploh nisem vedela koliko mamic piše blog, niti se nisem s tem obremenjevala, se mi je pa zdelo, da bloganje ni nekaj kar je ‘in’ samo v tujini. Po nekaj mesecih pisanja, sem ugotovila, da blogi, ki jih pišejo mamice ‘rastejo kot gobe po dežju’, a nikoli se nisem z nobeno primerjala, še manj, da bi jo kopirala. Želim biti JAZ in moji zapisi ne nastanejo, zato da so všečni, pač pa so osebne izpovedi, iskrene in točno takšne kot jih zapišem, brez olepšavanja. Sem iskrena do sebe in iskrena do vas.

Foto: NPL Studio

Blogati in s tem svojo družino postavljati pred strogega sodnika, na oči širše javnosti, sem začela, ker si želim, da se morda kdo najde v kakšnem mojem zapisu, ali da bo kakšna objava pomagala drugim staršem. Ne pa zato, ker sem popolna mama, kar nisem, daleč od tega.

NA POTI je luč svetlobe ugledal pred približno sedmimi meseci, v tem času sem vsak ponedeljek objavila en osebni zapis in se morda odpovedala kaki kavici s prijateljico ali pa gledanju televizije, zagotovo pa ne druženju z Brino.

In v vsem tem času sem ugotovila, da bloganje mamic zahteva veliko poguma. Ne da kogarkoli pocenjujem, ali pa celo omalovažujem, vendar naši blogi niso samo nastavljanje pred fotografskimi objektivi s popolnim make upom, pač pa veliko več. Zato sem bila toliko bolj vesela povabila v skupino MAMI BLOGERKE, katere mama in idejna vodja je Anja iz bloga Maminamaza. Namesto, da bi si metale polena pod noge, smo stopile skupaj in združile moči. V mesecu dni smo postavile Instagram in Facebook stran ter organizirale naše prvo srečanje, ki smo ga okronale še s spletno stranjo (www.mamiblogerke.si), kjer lahko najdete naše najboljše bloge in zagotovo bo vsak od vas našel nekaj zase.

Bila je sobota, 22. april, dan zemlje, ja, dan mame zemlje, zgolj naključje?

Foto: NPL Studio

Kakorkoli, bilo je hladno, a sončno jutro, priprave na dan D pa so potekale že precej dlje časa. Odpeljala sem se na drugi konec Ljubljane, spotoma pobrala edino blogerko, ki jo poznam še iz časov najine nosečnosti, ko sva skupaj telovadili pri Fit nosečkah, vedno nasmejano Polono, ki jo mnogi poznate kot Zlato ptičko. Brez težav sva našli lokacijo, prostor za piknike, imenovan Piknik pri Kozolcu. Zbralo se nas je 42 mamic blogerk, ja, kdo bi si mislil, da nas je toliko. Tri ure našega druženja pa je minilo, kot bi mignil, vendar nam je v tem času uspelo skovati načrte za prihodnost in stkati nova poznanstva, seveda pa ne bi bile prave blogerke, če ne bi imele vseskozi v rokah telefone, se slikale in neprestano zasipale sledilce z novimi in novimi fotkami. Naše nepozabne trenutke pa je ovekovečila tudi fotografinja Nika (NLP Studio), ki je v svoj objektiv lovila naše druženje. Vesele pa smo bile tudi darilc, ki so jih prispevali vsi, ki verjamejo v projekt #mamiblogerke.

Tako, mi se bomo trudile za vas, vi pa nas lahko spremljajte na spletni strani in upam, da nas boste z veseljem prebirali ter da bodo teme o katerih pišemo, teme vaših pogovorov ob kavi.

Se veselim, da bomo od slej skupaj NA naši POTI!

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *