Sem slaba mama? 2.del

S prijateljico sem se dobila na kavi. Že od daleč mi je mahala izza mize, ko sem se približala, me je debelo pogledala in začudeno vzkliknila: »Ja, kje imaš pa Brino?« Nasmejala sem se ji do ušes in ji razložila, da je že tretji dan na počitnicah. Potem pa se je vsul plaz vprašanj, med drugim tudi – kako se počutim brez nje. Kaj sem ji odgovorila, vam povem nekoliko kasneje.

Vrnimo se nazaj… Brino sem v nedeljo pustila na počitnicah pri mojih starših… Takoj, ko sem se odpeljala proti domu, sem jo, ja, začela pogrešati. V avtu je bila tišina. No, vsaj meni se je zdela, čeprav je iz zvočnikov prihajala živahna glasba, pa vendar se mi je zdelo, da je vse mirno in tiho. Bila sem v svojem svetu, v mislih sem kovala načrte in prebirala seznam obveznosti, ki so me čakale naslednji dan. A kljub vsemu, sem se večkrat zapazila, da sem se ozrla v vzvratno ogledalo, da bi preverila, kaj počne Brina.

Veste kaj je bil prvi Darkov stavek, ko sem doma stopila skozi vrata: »Kje imaš Brinči?!« Si lahko mislite?!

Kot sem že zapisala (v prejšnji objavi) je mala ostala od nedelje do četrtka zjutraj pri mojih starših. In čeprav nama je manjkala njena družba, je bilo po drugi strani prav super, da sva bila brez obveznosti. Lagala bi, če bi rekla, da nisva uživala, ko sva po dolgem času spet okusila radosti ‘samskega’, predvsem pa brezskrbnega življenja. Naj povem, da smo z Brino oziroma mojo mami komunicirali preko video klica, tako da sva jo vsak dan vendarle videla in bila obveščena o njenih vragolijah.

Zvečer sva udobno zleknena ležala na kavču. Vsak za svojim računalnikom, Darko še ‘v službi’, jaz pa – kajpak drugega – blogala sem. Tišino je presekal Darkov glas: »Greva v kino!«

Gledala sva osmo nadaljevanje meni ljubega filma, Hitri in drzni. Veste kaj, v Darkovi družbi sem se počutila kot najstnica, ko gre s fantom prvič v kino in ne, nisem imela slabe vesti, ker sem t’malo pustila v varstvu, midva pa sva pohajkovala naokoli. Sem zato slaba mama? Morda si tako misli katera od zagrenjenih mamic, ostarele gospe iz soseščine ali pa celo soseda. A požvižgam se nanje, moje življenjsko poslanstvo ni samo – biti mama. Poznam kar nekaj takšnih, ki sicer vztrajajo, da so nadvse srečne mame, po drugi strani pa samo jamrajo, kako nimajo niti pet minut časa zase, kako si že celo večnost niso kupile nič novega, itd, itd., da ne govorim, kako vreščeče kričijo na svoje otroke, ko kaj ušpičijo.

Torej, kaj je bolje – vesela ali zagrenjena mama? Kot pribito zagovarjam, da moramo biti srečni in zadovoljni v svoji koži in če nas osrečuje, da imamo nekaj trenutkov samo zase, da odklopimo (tudi od otroka) – si jih drage mamice vzemite, zaradi tega ne boste slabe mame, prej nasprotno. In še nekaj – čeprav smo mame, ne pozabite, da smo tudi žene, tako da ne zapostavljajte svojih boljših polovic.

Aja, dolžna sem vam še odgovor, ki sem ga dala prijateljici: »Zadovoljna mama, srečen otrok!« Pri nas to zagotovo velja!

Ta vnos je bil objavljen v BLOG z značkami , , . Zaznamek za trajno povezavo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja