Krst 1.del

Priprave na krst (teoretičen del)

Brino bomo krstili! Tako sem se že kmalu po njenem rojstvu odločila, pa čeprav sama nisem krščena, in ne to ni bila Darkova želja, niti želja mojih staršev ali pa celo od tašče, ampak je bila to prvovrstno moja želja. Moja.

Za mnoge je krst samoumeven, za druge ne in so mnenja, da se bo o tem odločil otrok sam. Jaz mislim, da je krst lep družinski dogodek, ki otroku prav gotovo ne more škoditi, poleg tega pa – čeprav je zapisano z Ustavo (7. člen – ločitev države od verskih skupnosti) – ne moremo mimo dejstva, da so krščanski prazniki tudi državni, torej tudi jaz in moja družina živimo v tem duhu.

V tem času sem se o krstu veliko pogovarjala z različnimi ljudmi. Eni so me spodbujali, drugi so bili indiferentni, tretji pa so me zabodeno gledali in se glasno spraševali: »Brino boš dala krstiti? A jo sploh lahko – glede nato, da sama nisi?« Dajmo takoj razjasniti… Ja, vsak otrok ima pravico biti krščen!

No, ampak tu vam ne želim pametovati in filozofirati ali otroka krstiti ali ne, pač pa želim za tiste, ki vam je to področje nepoznano (pa si tako kot jaz želite otroka krstiti) dati kakšen nasvet oziroma informacijo – kaj potrebujete za krst in kako ga urediti. Torej ta blog priporočam v branje – tistim, ki boste botri ali pa starši krščenega otroka.

Za otrokov krst je najprej potrebno najti cerkev (običajno je to tista, ki je najbližja vašemu domu, no, vsaj tako mi je razložil ‘naš’ župnik) – lahko pa se dogovorite drugače in najdete vam ljubo cerkev ter tam potrkate na vrata župnišča. Dandanes se je mogoče vse potrebno dogovoriti tudi po telefonu, je pa seveda veliko odvisno od župnika.

Na spletu sem našla različne zapise/forume o pripravah na krst. Nekje potekajo te priprave po več ur, celo po več dni, spet drugje pa je to samo kratek obisk pri župniku. To se pač razlikuje od cerkve do cerkve oziroma od župnika do župnika.

Pri nas smo imeli enourni sestanek, kjer nam (nama z Darkom in še petim drugim staršem) je župnik podal osnovne informacije o krstu, podaril knjigo »Krst vašega otroka«, odgovoril na tisoč in eno (moje) vprašanje, si zapisal naše podatke (Brinine, moje, Darkove in Brininega botra), določili smo datum krsta in se poslovili ter si pomahali v pozdrav.

Kdo je torej lahko boter?

»Zakonik cerkvenega prava določa, naj bo boter ali botra samo eden, lahko pa sta eden in ena. Prav tako je določeno, da botra izbere krščenec sam ali njegovi starši. Izbrani mora biti sposoben in voljan opravljati to službo. Biti mora katoličan, ki je že bil pri obhajilu in birmi ter je star najmanj šestnajst let. Njegovo življenje mora biti zgledno in primerno nalogi, ki jo bo sprejel. Krščeni, ki je član nekatoliške cerkvene skupnosti (npr. pravoslavne ali evangeličanske vere), ne more biti boter, lahko pa je skupaj s katoliškim botrom priča krsta.« (vir: dr. Nežič Julka, Krst vašega otroka)

Kaj še potrebujem za krst?

  • – krstno (belo) oblačilo
  • – bel prtiček
  • – krstno svečo

Krstna sveča simbolizira človekovo življenje – ko prvič zagori, se zdi kot da je oživela, podobno kot človek ob rojstvu, goreča sveča je čedalje manjša, neizbežno se bliža, da bo pogorela/koncu, tako kot je človek vsak dan bliže smrti.

Tisti, ki ste iz Ljubljane, lahko te stvari (svečo in prtiček) kupite v specializirani trgovini Zvon na Resljevi cesti.

Tako torej ‘izgleda’ teoretičen del krsta, kako pa je dejansko izgledal Brinin krst, pa vam več povem prihodnji teden. Se beremo v ponedeljek.

»Nič nimam za obleči!«

Predstavljajte si situacijo: Nabito polna garderobna omara oblačil in mene, ki stojim pred njo. In vedno ista situacija: »Nič nimam za obleči!« Punce, a se vam to sliši znano?

Se mi zdi, da vse kar potegnem iz omare, spada v kategorijo ‘mama oblačila’ – torej oblačila za igranje z Brino ali pa kavbojke in udobna majica za zgoraj, ko pa moram obleči kaj bolj resnega, za kakšen bolj ‘svečan’ dogodek, potem pa postopam pred omaro in kombiniram in kombiniram, dokler se ne vdam, dvignem roke in pade odločitev… V shopping bo treba!

Naj povem, da tokrat potrebujem oblekico. Ne, ne kakršno koli, pač pa prav posebno oblekico, s prav posebnimi/določenimi zahtevami – mora biti namreč dovolj (do kolen) dolga, pokrita ramena, zaželeno v beli ali pa vsaj v kombinaciji z belo barvo. Seveda, pa dober moram izgledati v njen, to je v bistvu prvi pogoj! In zakaj takšen dress code? Brino bomo krstili, torej za v cerkev.

A vrnimo se k shopping-u, ki se je raztegnil na cel teden, Brina je bila namreč spet na počitnicah pri starih starših, jaz pa sem tekala po trgovinah. A veste kako je to izgledalo… Vse drugo bi lahko kupila – kopalke, kavbojke, celo pižamo, da ne govorim kaj vse sem kupila – le oblekice ne! Joj, a imam res tako nerealne želje?

Se mi zdi, da sem jih pomerila vsaj 20 in pri vsaki me je kaj motilo, nekaj ni bilo v redu. No, potem sem tako kot vedno (ali pa vsaj velikokrat) v življenju – sklenila kar nekaj kompromisov in kupila oblekico za Brinin krst. Več o krstu pa v ponedeljek na blogu.

Se beremo.

Must have tega poletja

Letos je očitni (umetno) krzno zelo IN. Že modni trendi letošnje zime so bili krzneni cofi na kapah, s krznom obrobljene kapuce, celo krzneni cofi kot obeski. No, ali pa vsaj imitacija le-tega. In očitno, tako namreč vse kaže, se evforija s krznom še ni polegla, čeprav smo že pošteno zakorakali v poletne temperature. Tako so hit letošnjega poletja puhasti natikači/sandali oziroma kot sem nekje zasledila – tako imenovani kosmatinci.

In ‘vroče’ natikače obožujejo tudi svetovne zvezdnice. Popularna pevka Rihanna je celo za (športno) blagovno znamko Puma oblikovala takšne natikače, in sicer v treh različnih barvah, tudi v meni ljubi črni ter še v nežni roza in beli.

Nosite jih lahko tako na kavbojke, kratke hlače kot tudi oblekice, saj so krzneni natikači in gola koža zelo privlačen, zapeljiv kontrast.

Po mojih izkušnjah puhasti natikači zelo hitro (če malce pretiravam) – v trenutku izginejo s prodajnih polic. Jaz imam sicer kar štiri pare in za najcenejše sem odštela 10 evrov. Kupila sem jih pred meseci v Mia fashion v BTC-ju (hala A), najdražji pa so v bistvu ‘custommade’ (narejeno po meri). Kupila sem bele Nike natikače, v krznarstvu Eber pa so mi izdelali krznen pas/trak. In čeprav niso bili ravno najbolj poceni, so zelo udobni za hojo, poleg tega pa še (za moj okus) čisto hudo izgledajo.

Sicer pa se takšne – drzne, poletne natikače lahko kupi in to po zelo dostopnih cenah, v praktično v vseh večjih in bolje založenih trgovinah s čevlji, kot sta Transporter in Humanic. Prav v slednji trgovini sem kupila kar dvoje. Za ene sem odštela okoli 30 za druge pa nekaj centov manj kot 50 evrov.

In prav ti črni so bili razlog, da napišem ta blog, saj sem potem, ko sem objavila Namig za (sprehod) izlet – Zbiljsko jezero – kjer sem bila obuta v njih, dobila izredno veliko pohval in vprašanj glede natikač.

Te v nežni (umzani) roza barvi, ki so poleg umetnega krzna okrašeni še z ‘diamantki’ pa sem si kupila za eno prav posebno priložnost o kateri bom kmalu pisala na blogu.

Pa še nekaj… sicer sama še nisem prakticirala, vendar sem takšne kosmatince našla tudi na spletu, na Amazonu. Če si jih torej želite tudi ve, jih lahko poklikate kar TU.

Tako to so natikači, ki jim jaz to poletje rečem #musthave.

Testiram… Philips Lumea Prestige

Ker sem v zadnjih treh mesecih, od kar sem objavila blog Testiram…IPL dobila neverjetno veliko vprašanj na to temo, se zdaj počutim dolžno, da vam napišem vsaj prve ugotovitve. Naj povem, da s testiranjem še nisem čisto zaključila, zato sem se odločila, da mojo prvo oceno podam v rubriki Kratke novičke. In zakaj še nisem zaključila? V blogu sem pred tremi meseci takole napisala:

»Lumeo bom prva dva meseca uporabljala na dva tedna, nato pa le še enkrat mesečno. Obljubljajo 75 odstotkov manj dlačic v samo štirih tretmajih.«

Torej do sedaj sem se ‘postreljala’ štirikrat, vendar je moje prepričanje, da vrhunski rezultati ne pridejo kar čez noč in se mi zdijo štirje tretmaji čisto premalo za končno oceno, dokončno sodbo. ‘Laserja’ čez poletje ne bom uporabljala, ker ga odsvetujejo v kombinaciji s soncem.

In kakšna je moja prva ocena izdelka? Zaenkrat ravno ne morem trditi, da imam 75% manj dlak, je pa kljub vsemu že na pogled vidna razlika, dlake rastejo tudi bolj počasi. Seveda dopuščam tudi možnosti (ker nisem strokovnjakinja na tem področju) da nisem ravno najbolj pravilno uporabljala IPL. Če se spomnite pa sem takole zapisala v blogu:

»Naredila sem/bom preprost test… Dlake pod pazduho sem si pustila rasti dober teden. Potem sem obe pazduhi pobrila, na levi pa uporabila še IPL.«

In tako izgledata pod pazduhi danes. Presodite sami.

Dobrodošli v Kratkih novičkah

Po devetih mesecih bloganja, sem se odločila, za ‘še enega otročička’. Blog bom namreč nadgradila še z enim kotičkom. KRATKE NOVIČKE. Če bom imela kaj pametnega zapovedati/pokazati, obljubim in se bom potrudila po najboljših močeh, bom tukaj delila objave na dnevni bazi. Tu boste torej našli krajše članke, novico ali fotografijo dneva, kakšno idejo za shopping, lepotni trik, morda samo moje misli. Če se v prihodnje opogumim, posnamem tudi kakšen vlog, no, pa verjetno se bo še kaj sproti našlo. In če mi uspe prepričati še svojega dragega, da tudi on napiše kakšno vrstico – boste na svoj račun prišli še moški – bomo videli kako bom uspešna. [smeh]

Se že veselim. Hvala, ker me spremljate in berete.

Od A do Ž

Hej, dragi moji!

Danes sem se odločila, da na blogu objavim nekoliko drugačno objavo. Malo bolj osebno, lahkotno, sproščeno. Predstavila oziroma opisala se vam bom skozi abecedo.

A – avto.

Vozniški izpit sem opravila (šele) pri 19-ih. Najprej sem si avto, ki sta ga kupila starša, delila s starejšim bratom, šele leta 2011, torej pri mojih 28-ih sem si kupila svoj prvi avto.

Vožnja me sprošča. V avtu običajno precej na glas poslušam glasbo. In še nekaj… Pri nas ni nič nenavadnega, če se odpravimo na pot, nedeljsko kosilo k starim staršem ali izlet in vozim jaz, Darko pa je zleknjen na sovoznikovem sedežu.

B – blog, Na poti.

Mama blogerka. Blogam že ali pa šele devet mesecev, vsak ponedeljek in to mi pomeni sprostitev. Blog bom pisala tako dolgo in izključno dokler mi bo to v veselje ter bom to rada počela.

Če ne bi kot ‘B’ napisala blog, bi napisala bela. Bela kava, bela čokolada, belo vino, bela buzara,…

C – ciganka.

Tako me ljubkovalno kliče moj starejši brat, samo in edino on. V bistvu vam ne znam povedati kdaj in kako je nastal ta vzdevek. Čeprav sem se najprej jezila, mi je zdaj vzdevek prirastel k srcu.

Klasičen sms mojega brata: »Ciganka moja, kaj počneš?«

Č – črna.

Moja najljubša barva. Brezčasna in elegantna črna. V moji garderobni omari prevladujejo črna oblačila. Tako pri meni drži kot pribito: »If it’s not black, put it back!«

D – Darko, oh moj Darko. Moja ljubezen.

Je zelo topla oseba, simpatičen, mladostno razigran in navihan, pameten, razgledan, izobražen, z njim se lahko pogovarjam o vsem, pa vedno me nauči kaj novega. Vedno (no, razen kadar me namenoma jezi) me spravi v dobro voljo in nanj se lahko 100% zanesem, tudi v težkih trenutkih življenja.

Če povem drugače – ne predstavljam si življenja brez njega. Preprosto je človek, ki ga moraš imeti rad, ah, kaj rad, moraš ga ljubiti!

E – energijska pijača. Red bull.

Začela sem ga piti pri 19-ih. In ne, ne mešam ga z vodko. Škoda Red bulla. [smeh] Obožujem ta vonj in okus. Nekoč sem imela obdobje, ko sem ga konzumirala praktično vsak dan, čeprav sem se zavedala, da to ni ravno najbolje za moje zdravje.

Danes pa… Na vsake toliko časa se z njim pocrkljam.

F – frizura & frizer.

Oh, želela bi si, da bi moji lasje rastli hitreje, bistveno hitreje, tako bi lahko večkrat obiskala frizerja. A ker mi lasje rastejo zelo počasi, ga obiščem trikrat, morda štirikrat na leto in si postrižem samo konjice.

Od kar imam Brino, nosim skoraj vedno ‘mama frizuro’.

G – Grega in Gašper-Karantan. Moja brata. Moj ponos. Moja lubčka.

Poleg mojih staršev, moj steber. Sta vedno tam, ko jih potrebujem. VEDNO! Že od malega smo skoz skupaj. TRIJE MUŠKETIRJI – vsi za enega, eden za vse.

H – hčerka. Moja prvorojenka. Moja Brina.

Z njo je vsak dan (in to že slabo leto) kaj novega, zaradi nje je moje življenje veliko bolj izpopolnjeno.

13.7.2016 je dan, ki ga ne bom nikoli pozabila. V bistvu sem začela rojevat 12.7. okoli 23h in rodila ob 2h zjutraj. Hvala Bogu, brez težav in zapletov.

I – iPhone. Moj Zlatko.

Pred leti, ko mi je oči za rojstni dan kupil iPhona, sem ga preprosto vzljubila in od takrat sva neločljiva. Ko postane star, onemogel in počasen, ga le zamenjam za mlajšega. [smeh] In zakaj Zlatko? Zdajšnji in tudi njegov predhodnik sta zlate barve.

J – jutranja kava.

Nujno zlo in sladka razvada v enem. Pijem belo kavo in najboljšo mi skuha Darko, najbrž v njo ulije še nekaj kapljic ljubezni, da je tako zelo okusno in vedno jo posuje tudi s cimetom, ampak ne preveč in ne premalo, ravno prav.

K – kavbojke.

Nobene hude filozofije. To je tisti kos oblačila, ki mu jaz rečem #musthave.

L – Ljubljana.

V naše glavno mesto sem se zaljubila že v srednji šoli, ko sem se lahko še s trolo (kasneje pa tudi z avtom) peljala čez Prešernov trg, po Wolfovi do Name. [smeh]

Vse te famozne stavbe, ta arhitektura, na drugi strani pa zelene površine, čudovito. Le ljudje preveč hitimo in se pozabimo ustaviti ter uživati.

M – morje.

Čeprav že dolgo nisem več fenica ležanja (ure in ure) na plaži, prav tako se lahko brez problema zgodi, da na dopustu sploh ne grem v vodo (plavati), obožujem morje in vse kar je tako ali drugače povezano z njim. Rada jem morsko hrano; gamberov tatar, školjke na (belo) buzaro, ribe (najljubši mi je losos) pa tudi morsko pizzo.

N – nohti. Dolgi, urejeni nohti.

Od nekdaj pri sogovorniku najprej opazim roke, če sem čisto natančna nohte, zato je najbrž logično, da pazim, da so tudi moji urejeni, pa čeprav niso vedno dolgi. Najpogosteje si ga/jih zlomim, ko odpiram/zapiram avto.

O – oblačila.

Ena od mojih najljubših blagovnih znamk je Fracomina. A veš tisto, ko potrebuješ nekaj novega za obleči (ni važno kaj – kavbojke, pulover, majico, oblekico,..) in greš v shopping ter prineseš domov tri kose in to iste znamke. No, mojo omaro v zadnjem času tako polni Fracomina.

P – poletje.

Rada imam poletje, poletne temperature, sonce in vse kar je s tem povezano, tudi poletna oblačila. Ta letni čas mi je všeč tudi zaradi dolgih dni, ki jih lahko preživim v naravi.

R – rolanje.

Z bratoma smo prve rolarje kupili, ko sem bila v enem drugem razredu osnovne šole in od takrat sem se zaljubila v rolanje. Veliko ljudi tudi ne ve, da sem kot študentka nekaj časa otroke učila rolati.

S – Severina.

Njo bi lahko poslušala ure in ure, njenih komadov se pač ne naveličam. Začela sem jo poslušati v osnovni šoli in še vedno sta mi njeni pesmi Djevojka sa sela in Prijateljice – eni moji ljubših.

Š – Špela.

[smeh] Spomnim se, kako mi je šlo v nižjih razredih osnovne šole na živce, da mi je ime Špela. Nobene druge Špele nisem poznala, čeprav smo živeli v dokaj velikem blokovskem naselju, pa tudi v šoli ni bilo nobene, vsaj, da bi jaz vedela za njo, ne. Kar je bilo pa še huje, je bilo pa otroško zbadanje – Špela marela na kahli sedela,…

Danes mi je ime nadvse všeč in ga ne bi zamenjala.

T – tek.

Ko oziroma če bodo to prebrale moje tovarišice/učiteljice in profesorice telesne/športne vzgoje – najbrž ne bodo verjele svojim očem, da je to napisala Špela Vozel (moj dekliški priimek)… OBOŽUJEM tek! Nekje od šestega razreda OŠ in vse do konca srednje sem imela namreč tisoč in en izgovor za-kaj ne bi pretekla tistih 600m, sovražila sem tek. Potem pa, saj še sama točno ne vem kako in kdaj sem začela teči in vzljubila ta način rekreacije.

Danes pa… Čeprav bi si želela, da bi šla lahko večkrat ‘na jogging’, mi največkrat zmanjka časa oziroma imam druge prioritete.

U – ura.

Eden tistih modnih dodatkov, ki jih ni nikoli preveč.

Je pa res tudi to, da sploh ne štejem več koliko ur sem izgubila. Kako je to sploh možno? Jah, preprosto, odpela sem jih, odložila in tam so tudi ostale. Se pa spomnim kako sem izgubila prvo. Ni bila moja, bratova je bila. Za tiste čase je bila draga in dobra ura (saj tako jo imam v spominu). V četrtem razredu sem hodila na angleščino in ker sem morala sama čez celo mesto peš, mi je Grega posodil uro, da ne bi zamudila. Uro sem potem pospravila (ker me je motila pri pisanju) v vrečko-nahrbtnik, ki zgoraj ni bil zaprt. In ko sem čakala starše, da so prišli pome, sem se dolgočasila in to vrečko vrtela nad glavo… Doma sem jo želela vrniti bratu, a je ni bilo več…

V – visoke pete.

‘Nora sem na štikle’, vendar se je ta norost malo umirila z rojstvom Brine. Pred leti pa sem jih nosila za vsako priložnost in vsepovsod. Ene obdobje doma sploh nisem imela čevljev, ki ne bi imeli vsaj debelega podplata.

Pred dnevi sem prišla na družinsko kosilo v cca 10 cm visokih petah in mi v smehu reče moja ljuba tašča: »Uuuu, Špeli, a si sploh še navajena hoditi v petah?!«

Z – zelenjava

Rada imam zelenjavo, še zlasti solato. V bistvu, odkar pomnim zase sem ljubiteljica zelenjave. Jem vso, no, skoraj vso, ne maram samo in edino paradižnika.

Že kot otrok sem raje pojedla skledo izredno kisle solate, kot krožnik špagetov. Še danes… Ni ga čez popolno kosilo: skleda solate – posute s sirom in kozarec vina.

Ž – žur.

Kje so časi, ko sem se lahko s prijatelji brezskrbno zabavala in plesala vse do jutra? No, je pa res, da če sem včasih žurala več, pa zdaj to počnem bolj kvalitetno. [smeh] Kaj to pomeni? To, da zdaj izkoristim tistih nekaj žurov (rojstnodnevnih) na leto, ko se zabavam s svojimi najbližjimi in se imamo ‘fajn’, eden takšnih je bil pred dnevi za bratovo 30-ko.

Tako, to sem jaz, zapolnjena z abecedo. Tisti, ki me poznate, ste morda izvedeli še kakšno novo dejstvo/podrobnost o meni, tisti, ki pa me ne – pa si boste zdaj lahko o meni ustvarili ‘abecedno sliko’. [smeh]

Ideja za izlet – Zbiljsko jezero

Spomladi in zgodaj poleti, ko še ni pretirane vročine, je čas, ko ga najraje preživim zunaj, na prostem, v prebujajoči se naravi, pa naj si bo to miren sprehod, pohod na Šmarno goro ali pa rolanje, tek, izlet s kolesom. Letos imam to čast, da ta čas v naravi preživljam z Brino ter vozičkam.

Tokrat sem za ‘rubriko’ Namig za izlet – izbrala kraj kamor zahajam že mnogo let. Tja sem hodila tako na romantične zmenke kot tudi s prijatelji na jutranjo kavo ali večerni ‘čvek’. V zadnjih letih sem se tam staršema velikokrat pridružim na prijetnem kosilu. Kaj hočem povedati? Kraj je primeren za vse generacije, mlado in staro. In najbolj čaroben je prav v tem letnem času.

Torej, sončno dopoldne sem izkoristila za obisk priljubljene (zlasti med sončnimi vikendi) izletniške točke, Zbiljsko jezero. Ker je bil tudi to dopoldne Darko v službi, sva s seboj za družbo (in da gre mamica lahko v miru na wc) vzeli omo Nelko.

Ker je bilo še relativno zgodaj, smo lahko imele otroško igrišče, ki se nahaja tik ob jezeru, povsem zase (kar je sicer redko). Na igralih, čeprav so namenjena otrokom, pa ni uživala samo Brina, pač pa sva svoji ‘otroški’ duši spustili na plano tudi midve z mami in se nadvse zabavali.

Guganje in plezanje po toboganu nas je pošteno zlakotilo, zato smo zavile v bližnji gostinski lokal, kjer smo si privoščile kosilo. Ponudba jedi je raznolika, hrana zelo okusna, na svoj račun pa boste prišli tudi sladkosnedci. Moje priporočilo: Vroči gozdni sadeži. Top! [smeh]

V neposredni bližini, v čolnarni sem v zameno za prostovoljni prispevek (1 evro) vzela vrečko s hrano za labode, koruzo. Tamkajšnji zaposleni namreč odsvetujejo hranjenje labodov in račk s kruhom in drugimi prigrizki.

Brina je bila čisto paf, le debelo je gledala in se čudila, ko se je množica labodov zapodila proti nam, potem, ko sem v vodo vrgla pest koruze. Saj ne vem koga je bilo bolj zabavno opazovati – labode, ki so se prerivali in tepli za hrano, ali Brino, ki jih je zabodeno opazovala.

Naj povem, da je ob jezeru, ki je sicer umetno jezero na reki Savi, urejena sprehajalna pot, ob njej pa so (kot sem že omenila) otroška igrala, fitnes naprave, igrišče za odbojko na mivki, zelenica pa je dovolj prostorna, da s svojimi otroki odigrate mini nogometno tekmo. Za popolno doživetje pa vam jezero ‘ponuja’ številne vodne aktivnosti, sposodite si lahko čoln, prav tako lahko kolesarite na vodi, v zadnje času na jezeru opažam tudi številne sup-arje. Torej, za vsakogar nekaj. Zbiljsko jezero zadovolji še tako izbirčne okuse.

No, jaz seveda, ne bi bila ‘ta prava’ mami blogerka, če ne bi našega potepanja ovekovečila s številnimi fotografijami. Ko sem jih kasneje doma kazala Darku, je bil nadvse zadovoljen, da mu ni bilo potrebno iti z nama. Njegov komentar je namreč bil: »Obolel bi, da bi se mogel toliko slikati.« [smeh]

POT: delno asfalt/granitne kocke, delno makadam, primerna za sprehod z vozičkom in majhnimi otroki

PARKIRIŠČE: dovolj brezplačnih parkirnih mest v okolici

BAR/GOSTINSKI LOKAL: v bližini