Počitnice 1.del

Priprave na dopust

Končno smo tudi Jurgliči dočakali dopust. Poletni dopust. A priprave nanj so se začele že bistveno prej – kot pred leti, ko sem/sva bila še brez Brine in sem le dan oziroma bolje rečeno večer pred odhodom v kovček zložila pol svoje garderobne omare in se nisem kaj dosti sekirala in obremenjevala – koliko stvari bom vzela s seboj, kaj od tega bom dejansko potrebovala in česa ne. Da ne govorim, da bi svojemu avtu takrat v bistvu lahko rekla kar potujoča omara (najbrž ne rabim posebej razlagati zakaj). Od kar sem mama, pa je vse bolj premišljeno, načrtovano in organizirano.

Tokrat sem priprave na ‘ležanje na plaži’ začela z obiskom lepotnega studia, kjer so me v roke vzele frizerka, manikerka, za piko na i pa še kozmetičarka, saj so me enoletne ‘mama’ izkušnje že naučile, da na dopustu ne bom imela ravno veliko časa za lepotne tretmaje, kot so lakiranje nohtov, britje nog, nego obraza in urejanje las. Tako so v enem od ljubljanskih lepotilnih salonov poskrbeli za moje popolno razvajanje – striženje stanjšanih konjic, depilacija, ‘geliš’ nohti in nega obraza. Mama se razvaja. Ja, tudi to je potrebno, drage moje mamice, če se v svoji koži želite počutiti dobro in biti zadovoljne s svojo podobo.

Nekaj dni pred odhodom na poletni oddih sem napisala tudi seznam potrebščin za brezskrbno potepanje po morju in ga vsak dan oziroma tudi večkrat na dan dopolnila (ko sem se spomnila še česa novega), kaj pa tudi prečrtala. Tokrat je bil moj seznam izredno kratek (če odštejem osebne predmete kot so dokumenti, telefon, polnilec, osebna higiena,…) – nekaj kosov kopalk, kratke hlače, dve majici, dve oblekc’ci za na plažo, japonke, natikači, nekaj kosov sončnih očal in pokrival. Ja, to je to – tudi sama nisem mogla verjeti, da je dejansko to vse kar potrebujem. Prav tako nisem kaj bistveno več vzela za Brino, le da so se na njenem seznamu znašla še oblačila z dolgimi rokavi in anorak. Prva alineja njenega seznama pa je bil – rešilni jopič (za otroke 10 – 15 kg), ki ga je Darko kupil (pred slabim mesecem) v specializirani navtični trgovini.

Tudi tokrat nisem pozabila niti na našo potujočo lekarno: lekadoli, linux, infrardeči čelni termometer, propolis za otroke in obliže. Ker je imela Brina slab teden pred odhodom na morje cepljenje, se mi je za trenutek porajal dvom – da bi lahko dobila reakcijo na cepljenje, zato sem v lekarni kupila še (otroški) sirup za zbijanje vročine. Z nami pa je šla tudi ‘standardna oprema’ za na morje – sončna krema ter pršilo proti komarjem.

Ker ta blog pišem prav v času naših morskih počitnic, torej tako sončno kremo kot tudi pršilo proti komarjem že uporabljamo – bom kakšno vrstico tega bloga namenila še tem dvema izdelkoma.

Tudi to poletje sem izbrala pršilo proti komarjem – Zanzi. Naj povem, da ga uporabljam že nekaj let in je popolnoma naravno pršilo z eteričnimi olji (diši po limonski travi) ter je tako primeren tudi za dojenčke in otroke. In še to, res deluje. Prvo noč sem Brino pozabila pošpricati in je imela samo na hrbtu šest pikov, potem pa sem Zanzi redno uporabljala in komarji so se nas bali kot hudič križa.

Čeprav je moje osebno mnenje, da je najboljša zaščita pred soncem, da se mu izogibam in se nekje med 12h in 16h skrivam v senci, sončno kremo pa le redko uporabim, sem za zaščito Brinine občutljive kože izbrala kremo, ki ne vsebuje parabenov, barvil in dišav – znamke Eucerin. Tu ne bom pretirano pametna – ali je ta krema vrhunska ali ne (sem jo uporabljala čisto premalo in prekratek čas), lahko pa povem, da je ‘odigrala’ svojo vlogo in zaščitila Brinino kožo. Običajno sem jo namazala že dopoldan ter enkrat do dvakrat popoldan.

Z Darkom pa sva se nekaj dni pred odhodom začela tudi resno spraševati – če bomo lahko sploh vse stlačili v avto – Brinin voziček, ležalnik, kahla, igrače, napihljiv čoln in plavalni obroč, kovčke,… Po premisleku je padla odločitev – potrebujemo nov otroški voziček, takšnega, ki bo zasedel bistveno manj prostora v prtljažniku kot zdajšnji. No, če sem temu, ki smo ga imeli do sedaj, pri izbiri namenila ogromno pozornosti, preučila vsak detajl in voziček nato še dodatno ‘našminkala’ oziroma izboljšala, sem tega zdaj kupila na ad hoc. Nekako takole je izgledal nakup, naj povem samo še to, da sva z Darkom le eno uro pred tem sprejela dokončno odločitev o novem vozičku, torej ni bilo časa za raziskave po spletu in gledanje testov na YouTube kanalu.

Prišla sem v Baby Center (v eni roki sem držala Brino), prodajalki v dveh stavkih razložila, da potrebujem voziček za na morje, ki ne bo zasedel pol prtljažnika in ga ne bo škoda, tudi če ostane tam, po drugi strani pa mora biti vseeno toliko kvaliteten, da ne bo ‘počepnil’ za prvim ovinkom. Mislim, da je bil to daleč najhitrejši nakup katere koli stvari za Brino in tako sem za dobrih 50 evrov (bil je v akciji) kupila ‘marelo’ znamke Fillikid, model Leon. Kako se je voziček obnesel na počitnicah, ali je preživel naše morske podvige in ali ga bom uporabljala še naprej – ali se bom za vsakodnevno uporabo raje odločila za nakup dražjega, ‘boljšega’ – pa vam seveda kmalu napišem/poročam prav tu na mojem blogu, kjer boste lahko že prihodnji teden izvedeli tudi – kje in kako smo se potepali, s kom smo imeli največ težav in kdo je najbolj užival.

Dvanajst mesecev 2.del

Brina, vse najboljše!

Kako pomemben dan (prelomnica) je za nami; tako zate – Brina, še bolj pa zame (pa tudi za Darka). Zdaj si malčica Brina. Tvojo mamo pa kar stisne pri srcu, da je naokoli že celo leto. Spomnim se, ko sem bila tri mesece noseča in mi je Darko rekel, naj se začnem pripravljati na dojenčka. A veš kakšen je bil moj odgovor? Najprej sem se začela smejati in mu odgovorila nekaj v smislu – ah, kje je še to… Se pravi – takrat je bil december 2015 – meni pa se zdi – kot bi bilo včeraj!

Poleg tega, da smo pihali tvojo prvo svečko, smo imeli v teh dneh tudi pregled pri pediatrinji in ob enem še cepljenje (ošpice, rdečke). Za razliko od predhodnih so te tokrat ‘špiknili’ v roko. Naj povem še, da si cepljenje – tako kot prejšnja – prestala brez joka, še več – niti trznila nisi… To zagotovo nimaš po meni. [smeh]

Prelomnice in mejniki: Čeprav Brina še ni naredila svojih prvih samostojnih korakov, že hodi ob opori, pa tudi sicer je zelo motorično napredovala. Suvereno spleza na kavč, posteljo in klopco ter prav tako nazaj dol. Pri tem naj poudarim, da ve, da mora iti z nogami naprej, tako da jo je prav zanimivo opazovati, kako se ritensko obrne in se previdno spusti na tla.

V bistvu je tako napredovala v razvoju, da bom izpostavila le meni najljubše in simpatične mejnike. Kot prvo, ne morem mimo ‘čin-čin’-a. Ko se je približeval njen rojstni dan, sem ji pokazala – kako se nazdravi. Brini je bilo trkanje kozarcev tako všeč, da je hitro ‘zakapirala’ in osvojila. Zdaj želi trkati s svojo flaško vsakič, ko vidi, da jaz ali pa Darko dvigne kozarec.

Če je Brina jezna name, me (običajno) pokliče: »Mam!«, če pa je prijazna, pa kar poje: »Mama, mama«. Darka pokliče: »Dada«, pa tudi »Dado«, včasih ji rata reči »tata«. Poleg »tata/dada« in »mama«, ve, da račka (oziroma vsi ptiči in galebi) ‘rečejo’ »gaga«, avtomobili in vsa prevozna sredstva (ja, tudi kolo) pa »brrrm- brrrm«. Najina ‘poletna’ jutra izgledajo tako, da stojiva na balkonu (nekaj minut) in opazujeva avtomobile.

Z veseljem pokaže (dvigne roki visoko v zrak), ko jo vprašam kako je Brina velika. V plenico se je v zadnjih treh mesecih pokakala samo enkrat, sicer pa (tudi dvakrat ali trikrat na dan) kaka na kahlo, ki zdaj ne poje več (se je pokvarila), a Brina še vedno ploska, ko naredi ‘klobaso’. Res je simpatična.

Zelo rada ‘bere’/lista knjige, se igra z žogo, zlaga stvari v in iz škatel in sestavlja lesene kocke v stolpič, poleg tega pa ji je največja zabava – brskanje po kuhinjskih predalih.

Pa še nekaj moram izpostaviti. Lasje so ji čudežno zrasle, kot bi jih gnojili. Dolgi so že tako, da ji naredim kakšen mini čopek. Imamo tudi 6 zobkov; 4 spodaj in 2 zgoraj.

Hrana: Zelo rada ima zelenjavo in sadje, še posebej borovnice, črni ribez, lubenico, breskve in paradižnik – ne po meni [smeh]. Jé že samostojno (z roko), počasi pa ji že ratuje jesti tudi z žlico. Ta mesec smo začeli uvajati limonado (po steklenički) namesto čaja in ji je zelo všeč okus, po drugi strani pa ni ljubiteljica čokolade- to pa je po meni [smeh].

Še zmeraj se dojiva; zjutraj obvezno, čez dan pa vsaj še nekajkrat – bolj crkljanje kot hranjenje.

Najljubša igrača: Še vedno je ‘zaljubljena’ v Mačka Murija, zelo rada se stiska z Brunom (kužek), kocke in knjige. A čeprav si dolgo nisem želela priznati – je zelo ‘nora’ na avtomobile. Še posebej na rojstnodnevnega.

Ritem spanja: V teh poletnih dneh, ko so dnevi daljši, Brina zaspi med deveto in deseto ter vstaja okoli pol osmih, a okoli devete ure ponovno zaspi nazaj. Včasih mi jo uspe uspavati okoli 12h, sicer pa je njena ura za spanje še okoli 14h in če imam srečo morda še ob 18h. Naj povem, da spi maksimalno eno uro, če spi dlje je že skoraj čudež.

Nepozabno doživetje: V teh poletnih mesecih se z Darkom (oba sva ljubitelja morja) nisva mogla upreti vožnji s čolnom. Mala je na čolnu na najino presenečenje nepopisno uživala, niti enkrat samkrat ni zajokala, čeprav je čoln na trenutke premetavalo in sem še jaz imela cmok v grlu. Je pa res, da sva poskrbela za njeno varnost, prav tako se je vso vožnjo (vse dokler ni zaspala) privijala k meni.

In še Brina v številkah:

  • Starost: 1 leto
  • Konfekcijska številka: od 80 do 92
  • Številka čevljev: od 19 do 21
  • Velikost: 76 centimetrov
  • Teža: 9700 gramov

Kam na sprehod – Portorož

Večina nas/vas gre v Portorožu na tisti ‘standardni’ sprehod po ‘glavni promenadi’ ob morju, kjer je veliko sprehajalcev in tako tam skorajda ne mine sprehod, da ne srečaš znanca iz domačega kraja.

No, seveda pa so v mestu rož tudi ‘skrivni kotički’ in manj obljudeni kraji za sprehod. Zaupam vam mojo top lokacijo.

Običajno štartam v Luciji pri Mercatorju ob kanalu, kjer so zasidrani čolni (tu okoli je tudi dovolj parkirnih mest), na rondoju izberem ‘prvi izvoz’ (Podvozna cesta) in potem zavijem levo na Senčno pot (glej zemljevid). Kot že samo ime pove, je pot – tudi ko je sonce najvišje na nebu, v senci (vsaj večji del). In še nekaj – pot je izjemno mirna – občasno tam srečaš kakšen avto in sem ter tja kakšnega kolesarja, saj je ta pot del trase – Pot zdravja in prijateljstva Parenzana. Pri predoru Valeta potem zavijem nazaj proti Avditoriju in sem vračam – ob glavni cesti – nazaj na ‘štart’.

Dolžina poti: 3 kilometre

Pot je izjemno razgibana (s čudovitim razgledom) in primerna za vsakogar, tako za starejše kot mamice z vozički in majhnimi otroci.

Mama na poti priporoča.

Dvanajst mesecev 1.del

Se spomnite, kaj sem na blogu zapisala januarja? »Še enkrat toliko in bomo pihali prvo svečko.« Zdi se mi, kot da sem to napisala včeraj, ampak dejstvo je, da je šest mesecev okoli in lahko rečem samo: »Pa-pa dojenčica in dobrodošla malčica Brina!«

Za nami je torej prvo leto. Ja, prav ste prebrali, Brina je pihnila svojo prvo svečko. Joj, koliko enih čudovitih spominov smo ustvarili. Oči so se mi zdaj orosile in čisto sem se raznežila, ko premišljujem in gledam slike o letu, ki je za nami. Najbrž ne rabim posebej razlagati, kako se mi zdi – kot da sem šla le kakšen mesec nazaj v porodnišnico in da je bila mala še prejšnji teden nebogljena dojenčica. Skoraj sem že pozabila – kako je bila majhna in kako zelo mi je dišal njen vonj, vonj novorojenke, ki mi je bil dotlej nepoznan.

V vsem tem času slabih in težkih trenutkov ni bilo veliko, saj sem imela ob sebi ves ‘support’, ki sem ga potrebovala – ogromno mi je tu pomagal Darko. Boste rekli da, hvala bogu, da ti je pomagal, ampak ne – pomagal mi je bistveno več kot bi mu bilo treba. Mnogo so k mojemu dobremu počutju pripomogli še moji in Darkovi starši, vsi trije Brinini strici in ‘priženjena teta’, pa tudi prijatelji/ce.

Včasih je bila dovolj le vzpodbudna beseda, objem, pogovor ali pa kava s prijateljico, a največkrat in najpogostejša ter najbolj učinkovita pomoč pa je bilo varstvo Brine, da sem jaz medtem lahko pospravila stanovanje, odšla na masažo, v trgovino, predvsem pa – prav posebej poudarjam – predvsem pa, da sem se naspala.

Za vse nas je spanje zelo pomembno, še posebej pa za mamice z dojenčki (zlasti doječe mamice), saj po mojem mnenju v prvih mesecih, ko se nam hočeš – nočeš življenje obrne na glavo in je od nas odvisen še nekdo, kaj nekdo, majhno, nebogljeno bitje – zelo pomembno, da imamo energijo in dovolj moči za vse te napore. In le spočita ter naspana mama lahko normalno funkcionira. No, to vam lahko potrdim iz prve roke, saj sem izčrpanost izkusila na lastni koži.

Resnično težko mi je bilo namreč le tri tedne po porodu. Tri dni sem bila sama z Brino. Nisem se držala navodil oziroma priporočil osebja iz porodnišnice, da naj prvih šest tednov počivam. Malo sem spala, saj sem si želela, da ne bi trpela gospodinjska opravila, niti moj izgled. Telo se mi je uprlo, dobila sem vročino, 39,5 stopinj, še nikoli v življenju me dejansko ni tako kuhalo. A bolj kot to, da je kuhalo mene, me je skrbelo, da bi vročino dobila tudi Brina. Na srečo se moji strahovi niso uresničili.

Na drugi strani pa je moje življenje dobilo smisel, v tem letu je bilo toliko prelomnic, srečnih, nepozabnih in čarobnih trenutkov, doživetij, da jih preprosto ne bi mogla vseh našteti v enem blogu, no, o nekaterih sem sicer že pisala tu. Če jih naštejem le nekaj – prvi dnevi, ko sva prišli iz porodnišnice, prvi sprehod, prve mini počitnice na slovenski obali, pa tudi prvi polet z letalom, seveda moram še izpostaviti družinske dogodke kot so Božični prazniki, Velika noč z Brino in njen krst in še in še bi lahko naštevala. Vsi ti trenutki oziroma dogodki tako z otrokom dobijo povsem novo dimenzijo.

Ko sem bila še noseča, sem srečala prijatelja iz otroških dni, ki je imel takrat dobre pol leta staro punčko in mi je dejal, da je zanj zanimivo biti oče šele zdaj, ko se je začela mala že malo odzivati. Takrat nisem razumela – kaj mi hoče pravzaprav povedati. Danes vem. Brina je vsak dan večja, vsak dan je kaj novega, v zadnjem trimesečju pa je tudi zelo napredovala.

Več o tem pa prihodnji teden. Se beremo.

13. julij 2016

Bila si nebogljeno bitje in mama te je ljubeče, ponosno – a nežno, da te ne bi poškodovala, stiskala k sebi. Dišala si po dojenčku. Zamajala si mi tla pod nogami (in to dobesedno) – ter mi, pa tudi Darku pokazala – kaj je smisel življenja.

Vonj po dojenčku je zbledel in ti si zrasla v pogumno, srečno in nasmejano malčico. Vsak dan znova in znova si skrbela (ter še skrbiš), da nam ni dolgčas. In moram ti povedati, da je najlepši občutek, ko zjutraj odprem oči in zagledam tvoj nasmeh do ušes. Nikoli in nikdar mi ni bilo nič težko narediti zate!

Draga naša Brina – tvoja mama si ne predstavlja več življenja brez tebe, neskončno te imam rada. Hvala, ker nas vsak dan – s paleto čustev – razveseljuješ in osrečuješ. Hvala, ker sem lahko tvoja mama! In hvala, ker si!

Vse najboljše za rojstni dan!

Prvih 1000

V teh dneh imam kar nekaj razlogov za veselje, slavje in praznovanje… Med drugim bo naša Brina upihnila svojo prvo svečko, bratec je magistriral… Ampak tale objava ne bo namenjena ne Brini in ne bratu, pač pa vam… Moj Instagram profil NAPOTI.SI imam namreč prvih tisoč sledilcev, torej tistih, ki ne ‘prečekirate’ le občasno kaj počnem, ampak me redno spremljate in mi sledite.

Tako, ta objava in obenem zahvala gre torej vam, dragi moji! Hvala za vsak like, vsak komentar in vsak ogled ‘live story’.

Za vas se bom trudila še naprej in iskreno hvala, ker mi sledite in posledično berete blog Na poti ter me s tem podpirate!

Še enkrat hvala, vaša (mama na poti) Špela

Ideja za darilo

Včeraj me je klical brat in je skoraj brez pozdrava vzkliknil v telefon: »Ej, tamala, kaj naj frendu oziroma njegovi, ki je rodila, kupim za darilo?« No, takšnih vprašanj dobim (in ne samo od obeh bratov, ampak tudi od prijateljev) v zadnjem letu veliko in precej pogosto. Ja, smo pač v teh letih, ko je to bolj normalno in običajno, kot pa ‘kje si ga včeraj žural, ali si se ga napil?’

In kakšen je moj nasvet?

Prvič. Novopečeni mamici najprej pošljite v porodnišnico telegram!

Jaz sem jih (v porodnišnico) dobila veliko in bolj kot ‘plišastega medvedka’, ki je bil priložen telegramu, sem se razveselila toplih besed (celo tako intenzivno, da so me ob branju oblile solze) in sem bila vsem, ki so z menoj delili to neizmerno srečo ob rojstvu Brine, zelo hvaležna. Mislim, da takrat to res šteje/veliko pomeni in tudi ‘moji cimri’ v porodnišnici, sta bili prav tako kot jaz – razneženi ob vsakem prejetem telegramu. In še nekaj…Jaz sem jih, potem doma, vse skrbno shranila za spomin.

Drugič. Česa ne kupiti novorojenčku.

Za darilo (novorojenčku) ne pošiljajte/nosite plišastih igrač! Zakaj? Tako majhni dojenčki se ne znajo igrati s plišastimi medvedki. Čisto konkretno: jaz sem vse te ‘medvedke’, dokler Brina ni bila stara devet mesecev, zaplenila, ker bi jih sicer nosila v usta oziroma jih ‘jedla’. Enega smo ji namreč testno pustili za krajši čas in ko je bil ves slinast, sem ga pospravila ‘na varno’.

Se pa spomnim kako sem bila (ko je bila mala stara devet mesecev) osupla in sem se samo začela smejati, ko sem enkrat pokukala v njeno sobo, kamor se je odplazila in sem jo zagledala kako ‘rešuje’ iz predala pod njeno posteljo te ‘zaplenjene’ igrače. To je potem počela pogosto, vse dokler nisem jaz ‘osvobodila’ te igrače in jih skupaj z ostalimi postavila v njen igralni kotiček. No, zdaj je Brina že tako velika, da razume zakaj so ‘teddy bear-i’ in se z njimi rada igra, predvsem pa se zvečer preden zaspi v postelji z njimi rada stiska.

Tretjič. Kaj torej prinesti/kupiti, ko greste (prvič) na obisk pogledat dojenčka?

Odgovor je preprost – uporabno darilo.

Meni se je na primer zgodilo, da mi je ena ‘prijateljica’ prinesla poletna oblačila za šest mesecev starega otroka. Vse lepo in prav, ampak ta oblačila so bila fantovska, poleg tega pa je bila naša Brina šest mesecev stara januarja. Moj bratec bi rekel: »LOL!«

In kaj je uporabno darilo? Tu bi lahko naštevala tista ‘standardna’ darila – od darilnih bonov, igrač, slinčkov, brisač do oblačil, ampak vam raje povem konkretno idejo. Na družabnih omrežjih sem namreč nedolgo nazaj opazila izdelek, ki ga je na trg lansirala mlada mamica Maruša. In to je Foto odejica.

foto: a buu

Mi te odejice sicer nimamo, ker je naša Brina žal že prevelika zanjo, je pa zame in za moj okus to (zaenkrat) najbolj simpatično darilo mamici ob rojstvu otroka. Zakaj? Večina staršev, vsaj pri prvem otroku, ima vseskozi v roki telefon/fotoaparat in si želi ovekovečiti vsak trenutek, vsak (še tako) majhen napredek svojega otroka. In prav zato se mi zdi, da je ta Foto odejica tako zelo uporabno, predvsem pa je za moje pojme to zelo personalizirano darilo.

Kaj sploh je Foto odejica?

foto: a buu

To je odejica za fotografiranje dojenčka v prvih 12 mesecih oziroma ob njihovih življenjskih prelomnicah v prvem letu starosti– torej prvi nasmeh, prvo kobacanje, prvi zobek in če pustite domišljiji prosto pot, vam idej za fotografiranje gotovo ne bo zmanjkalo. Paket tako vsebuje odejico v velikosti 120 x 120 cm, 8 (piši – briši) oblačkov ter flomaster. In ker ne zasede veliko prostora lahko odejico odnesete s seboj tudi na izlet, na morje, počitnice,… Z njo boste tako lahko spremljali otrokov razvoj in rast kot tudi posneli čudovite spomine.

Več o odejici si lahko preberete na njihovi spletni strani – http://www.abuu.si – kjer jo lahko tudi naročite!

Mama na poti priporoča!

________________________________________________________________

Še to – mnenje o Foto odejici je popolnoma in zgolj samo moje, blog namreč ni sponzoriran oziroma ne gre za prikrito oglaševanje.

Krst 2.del

Brinin krst

Potem, ko je kocka padla in smo sprejeli odločitev, da bomo Brino krstili, sem najprej začela mrzlično iskati ‘primerno’ lokacijo. Po mojem prepričanju je namreč morala imeti cerkev neko simboliko in tako sem se odločila, da obred poteka v cerkvi Rakovnik v Ljubljani, ki ima prav poseben pomen za našo družino. Velik poudarek pa nisem dala le izbiri lokacije, pač pa tudi datumu krsta, kajti ni bila ‘dobra’ katerakoli nedelja, spet sem iskala globi pomen. Ja, vem – kaj si mislite – mater kompliciraš. [smeh] Za datum sem tako izbrala 25.6. – državni praznik, dan državnosti.

Seveda sem si za priprave na krst vzela kar precej časa, saj sem želela, da bo vse izgledalo točno tako – kot sem si zamislila… V eni od objav na blogu, sem že pisala o tem kako sem šla na lov za mojo obleko. Na koncu sem (spet) izbrala blagovno znamko Fracomina, vendar sem obleko odnesla še k šivilji (za moj okus je bila prekratka), ki jo je podaljšala. Brino sem oblekla v snežno belo oblekico, ki sem jo kupila v Baby Centru, nogavičke v H&M in lakaste čeveljce v Okaïdi.

Od doma smo se odpravili še nekaj minut pred predvidenim odhodom, ampak ni šlo brez zapletov. Ne, tudi pri nas ne gre brez tega. [smeh] Po nekaj minutah vožnje, sem namreč ugotovila, da sem pozabila krstno svečo in prtiček, zato smo se morali vrniti domov, a na srečo smo kljub temu v cerkev prišli pravočasno.

Mnogi starši radi s krstom pohitijo, ker ga manjši dojenčki običajno kar prespijo, čim so ‘ti dojenčki’ malo večji, pa v cerkvi težje (v tišini) prenašajo čakanje na krst. In še nekaj…Številni se tudi raje odločijo, da krst poteka brez maše (krst je tako možen med mašo ali pa samostojno) in potem je obred bistveno krajši. No, čeprav sem tudi sama nekajkrat vseeno pomislila, da bi lahko naša Brina ‘sprocesirala’ kak jokajoči napad sredi maše, sem se na koncu vseeno odločila, da bo obred potekal med njo.

Mala je bila ves čas pridna. Bila je namreč naspana in posledično izredno dobre volje/nasmejana. Naj povem, da smo za njenega botra izbrali Darkovega brata Uroša, za krstno pričo pa mojo prijateljico Katarino. Med samim krstom je bila sicer malo začudena, a se ni preveč vznemirjala niti, ko jo je župnik oblil s krstno vodo. Vse je tako potekalo v prijetnem vzdušju, da smo bili vsi ob pogledu na Brino prav blaženi.

In kako pravzaprav izgleda obred?

Pri krstu smo najprej (starša, boter in priča) izrazili željo, da bo Brina krščena. Sledilo je glavno dejanje krsta, ko je župnik Brino (trikrat) oblil z vodo in zraven izgovarjal besede: “Brina, jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.” Po oblivanju s krstno vodo je sledilo maziljenje s sveto krizmo. Nato je prejela belo oblačilo (prtiček), ki simbolično pomeni, da je postala nov človek in da je očiščena madeža izvirnega greha. Sledil je še prižig krstne sveče, župnik je potem Brino še pokrižal, za njim pa smo jo še mi.

No, verjetno mi ni potrebno posebej poudarjati tudi, da smo tako med samim obredom, predvsem pa po končani maši imeli pravo ‘foto seanso’. Najprej v, potem pa še pred cerkvijo. Vsi smo si namreč želeli slikati s krščenko.

Preostanek dneva smo nato preživeli (čeprav nam je ponagajalo vreme) v gostišču ob Ljubljanici, kjer smo se med drugim posladkali tudi z Brinino prvo torto.

Družinsko slavje pa smo za piko na i začinili še z izletom po Ljubljanici (ladjico). Na naše veliko začudenje se Brina vožnje ni prav nič bala, prav nasprotno, zelo je uživala in veselo mahala ljudem na bregu. Aja, in jaz ne bi bila jaz oziroma ‘taprava’ mami blogerka, če ne bi naredila en kup slik, tokrat sem si dala duška. [smeh].

Res nepozabno!