Dvanajst mesecev 1.del

Se spomnite, kaj sem na blogu zapisala januarja? »Še enkrat toliko in bomo pihali prvo svečko.« Zdi se mi, kot da sem to napisala včeraj, ampak dejstvo je, da je šest mesecev okoli in lahko rečem samo: »Pa-pa dojenčica in dobrodošla malčica Brina!«

Za nami je torej prvo leto. Ja, prav ste prebrali, Brina je pihnila svojo prvo svečko. Joj, koliko enih čudovitih spominov smo ustvarili. Oči so se mi zdaj orosile in čisto sem se raznežila, ko premišljujem in gledam slike o letu, ki je za nami. Najbrž ne rabim posebej razlagati, kako se mi zdi – kot da sem šla le kakšen mesec nazaj v porodnišnico in da je bila mala še prejšnji teden nebogljena dojenčica. Skoraj sem že pozabila – kako je bila majhna in kako zelo mi je dišal njen vonj, vonj novorojenke, ki mi je bil dotlej nepoznan.

V vsem tem času slabih in težkih trenutkov ni bilo veliko, saj sem imela ob sebi ves ‘support’, ki sem ga potrebovala – ogromno mi je tu pomagal Darko. Boste rekli da, hvala bogu, da ti je pomagal, ampak ne – pomagal mi je bistveno več kot bi mu bilo treba. Mnogo so k mojemu dobremu počutju pripomogli še moji in Darkovi starši, vsi trije Brinini strici in ‘priženjena teta’, pa tudi prijatelji/ce.

Včasih je bila dovolj le vzpodbudna beseda, objem, pogovor ali pa kava s prijateljico, a največkrat in najpogostejša ter najbolj učinkovita pomoč pa je bilo varstvo Brine, da sem jaz medtem lahko pospravila stanovanje, odšla na masažo, v trgovino, predvsem pa – prav posebej poudarjam – predvsem pa, da sem se naspala.

Za vse nas je spanje zelo pomembno, še posebej pa za mamice z dojenčki (zlasti doječe mamice), saj po mojem mnenju v prvih mesecih, ko se nam hočeš – nočeš življenje obrne na glavo in je od nas odvisen še nekdo, kaj nekdo, majhno, nebogljeno bitje – zelo pomembno, da imamo energijo in dovolj moči za vse te napore. In le spočita ter naspana mama lahko normalno funkcionira. No, to vam lahko potrdim iz prve roke, saj sem izčrpanost izkusila na lastni koži.

Resnično težko mi je bilo namreč le tri tedne po porodu. Tri dni sem bila sama z Brino. Nisem se držala navodil oziroma priporočil osebja iz porodnišnice, da naj prvih šest tednov počivam. Malo sem spala, saj sem si želela, da ne bi trpela gospodinjska opravila, niti moj izgled. Telo se mi je uprlo, dobila sem vročino, 39,5 stopinj, še nikoli v življenju me dejansko ni tako kuhalo. A bolj kot to, da je kuhalo mene, me je skrbelo, da bi vročino dobila tudi Brina. Na srečo se moji strahovi niso uresničili.

Na drugi strani pa je moje življenje dobilo smisel, v tem letu je bilo toliko prelomnic, srečnih, nepozabnih in čarobnih trenutkov, doživetij, da jih preprosto ne bi mogla vseh našteti v enem blogu, no, o nekaterih sem sicer že pisala tu. Če jih naštejem le nekaj – prvi dnevi, ko sva prišli iz porodnišnice, prvi sprehod, prve mini počitnice na slovenski obali, pa tudi prvi polet z letalom, seveda moram še izpostaviti družinske dogodke kot so Božični prazniki, Velika noč z Brino in njen krst in še in še bi lahko naštevala. Vsi ti trenutki oziroma dogodki tako z otrokom dobijo povsem novo dimenzijo.

Ko sem bila še noseča, sem srečala prijatelja iz otroških dni, ki je imel takrat dobre pol leta staro punčko in mi je dejal, da je zanj zanimivo biti oče šele zdaj, ko se je začela mala že malo odzivati. Takrat nisem razumela – kaj mi hoče pravzaprav povedati. Danes vem. Brina je vsak dan večja, vsak dan je kaj novega, v zadnjem trimesečju pa je tudi zelo napredovala.

Več o tem pa prihodnji teden. Se beremo.

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *