Testiram… aktivno oglje za beljenje zob

Moji zobje niso filmski. Še več, nikoli ne bi mogla biti model za zobe (zobno pasto), saj so le-ti nepravilne oblike, tako da izgleda kot da imam krive – čeprav sem več let hodila k ortodontu in nosila zobni aparat. Posledično tudi moj nasmeh ni hollywoodski, a ne glede na-to – se rada smejim na vsa usta, saj sem zadovoljna, da imam zdrave, pa čeprav nepopolne zobe. Nasmeh je tako moj najljubši modni dodatek!

No, k privlačnemu nasmehu pa spada tudi bela barva zob. Čeprav nanjo vplivajo različni dejavniki, je osnovni odtenek deden in je odvisen tudi od strukture in debeline sklenine (pa verjetno še od česa).

A z leti so moji zobje postali vse bolj rumeni, saj si težko predstavljam življenje brez kave, sem ter tja popijem kakšen kozarec rdečega vina in uživam veliko sadja. No, in rumeni zobje lahko kaj hitro negativno vplivajo na našo samozavest.

Pred meseci sem v dar dobila aktivno oglje – Magicoal, ki obljublja (z redno uporabo) – privlačno bele zobe in posledično bleščeč nasmeh. A kar me je pravzaprav pritegnilo, da sem ga testirala je, da gre za 100% naravni proizvod, ki je pridobljen iz kokosovih lupin in ne vsebuje umetnih substanc, ki bi poškodovale sklenino. Mnogi se namreč zavoljo belih zob poslužujejo vse od belilnih zobnih past do profesionalnega beljenja zob pri zobozdravniku, vendar pa – ne en, ne drugi učinek ni trajen, predvsem pa sta oba bistveno bolj nevarna in lahko poškodujeta našo zobno sklenino.

In kako uporabljam Magicoal?

Aktivno oglje uporabljam samostojno, čeprav bi ga lahko uporabljala tudi skupaj z zobno pasto.

Mokro zobno krtačko (že nekaj let uporabljam električno) pomočim v prah iz oglja ter začnem nežno drgniti zobe. Po dveh minutah (krtačka se sama ugasne) zobe temeljito sperem, prav tako je potrebno temeljito sprati umivalnik. Črna brozga sicer ne izgleda ravno lepo, prej obratno, vendar pa je učinek viden že po nekajkratni uporabi. Po desetih dneh vsakodnevnega čiščenja pa sem opazili očitno razliko. In ne samo jaz, kar nekaj prijateljic – me je vprašalo, če sem si pobelila zobe.

Z rezultatom sem tako zelo zadovoljna, čeprav moji zobje niso snežno beli, no, takšni bi mi izgledali tudi preveč izumetničeno, a sem navdušena nad razliko, ki se takoj opazi.

Aktivno oglje je tako varno odstranil zabarvanost mojih zob. Vem pa, da tudi to ne bo večno, zato ga bom redno (enkrat tedensko) uporabljala.

No, in če sem (skoraj) začela z mislijo o nasmehu in modi, naj še končam… Lepi zobje ter bleščeč nasmeh sta pač vedno v modi.

Nadležne muhe

Ta objava na mojem blogu je zagotovo ena bolj bizarnih (če ne kar najbolj), vendar sem se za njo odločila, iz povsem preprostega razloga – ker resnično ne maram komarjev in muh, kar sem že zapisala v enih Kratkih novičkah – 10 dejstev o meni. Spomnim se – kako je moj star ata nadležne muhe pobijal kar s časopisom, mama pa je za njimi skakala s klasičnim loparčkom za muhe. Je tudi vam to znano?!

Sploh ne smem pomisliti, kako mi je zoprn občutek, ko me obletava okoli glave, za piko na i – pa se še predrzno usede name. Za njimi sem včasih tudi sama skakala kot bi sem mi malo zmešalo, celo s sesalcem. Tokrat vam zato zaupam, kako se to poletje borim proti njim. Na tržišču je namreč ogromno takšnih in drugačnih izdelkov za boj z nadležnim insektom in v poplavi vseh teh izdelkov, sem odkrila enega bolj učinkovitih. Gre za električni loparček. Marsikdo od vas se bo morda zgrozil – kako sem lahko tako nehumana, da ubijam muhe in komarje, vendar mislim, da če bi bila edina, ki bi to počela, potem na trgu ne bi bilo toliko različnih (enih bolj, drugih manj učinkovitih) pripomočkov.

Torej električni muholovec je loparček, ki ga le prislonim k mrčesu (najprej seveda pritisnem na gumb), mrežica namreč ustvari manjšo električno napetost, tako da blag sunek pokonča mrčes. Glava loparčka je dovolj velika, da samo zamahnem proti muhi in se ta ujame v mrežo.

Električni muholovec najdete v vseh bolje založenih trgovinah z vrtnim orodjem (kot npr. Bauhaus) ali kmetijskih zadrugah, zanj pa boste odšteli okoli 5 evrov. Pri nekaterih sta bateriji (AA) že priloženi, drugod ne -odvisno od proizvajalca. Vam pa priporočam, da loparček stestirate kar v trgovini, saj se mi je zdaj že dvakrat zgodilo (v dveh različnih trgovinah), da v mrežici muholovca ni bilo električne napetosti, pa čeprav je ob pritisku na gumb svetila tudi lučka.

Mama na poti priporoča.

Trinajst mesecev

Številka trinajst je za mnoge najbrž zaradi vraževernosti – ker naj bi prinašala nekaj slabega – nesrečna številka. Potem so eni, ki so do nje indiferentni, drugim je številka kot vse ostale, spet tretjim pa je celo pri srcu. Z Brininim rojstvom (ker se je rodila na trinajstega) je trinajstica tudi nam postala ljuba številka, zato sem se odločila, da na blogu zabeležim tudi trinajst mesecev naše malčice.

Če pomislim – kaj vse se je spremenilo od njene prve svečke, imam občutek kot da čas teče, kaj teče – leti s svetlobno hitrostjo.

Prelomnice in mejniki: Čeprav ta mesec pri Brini nisem opazila izrazitega telesnega napredka (naredila je sicer že prve samostojne korake, vendar pa se še boji povsem sama hoditi – raje se koga drži za prst), je pa zelo napredoval njen kognitivni razvoj. Z Brino sem se začela pogovarjati kot z odraslo osebo, saj sem začela opažati, da me večina stvari razume in mi na svoj način celo odgovarja. Konkretno: Brini lase spenjam s ‘krokodilčkom’, a ker si velikokrat kaj potegne na/čez glavo, ji špangica odleti z glave. Ko jo vprašam, kje je špangica, se začne ozirati okoli sebe in največkrat se zgodi, da jo zagleda in nanjo pokaže s prstom ter spusti še glas, češ – lej tam je.

In še eno veliko spremembo sem opazila v tem mesecu – postala je uporna, trmoglava in samosvoja. Vse kar ji rečem – odločno odkima z glavo, kar pomeni ‘ne’, prav tako mi zelo rada kontrira. Konkretno: Vprašam jo: »Brina, greva na kahlo?«, odkima mi in če bo le lahko, bo pobegnila oziroma se bo skrila pod mizo. In ker ima zdaj tako fazo, se je že nekajkrat zgodilo, da se je namesto v kahlo pokakala v plenico. Za piko na i pa naša Upornica zelo rada kaže tudi jezik in dela ‘rilček’, ko ji kaj ni pogodu.

Po drugi strani pa je prava Zapeljivka. To, da naju z Darkom – kliče in veselo čeblja, sva že navajena – zdaj pa naju je začela še poljubljati in objemati. To izgleda takole: najprej obe roki sklene okoli mojega vratu in me poljubi, nato po vseh štirih odšiba do Darka – ga objame in poljubi, potem pa spet do mene ter ponovno nazaj do ‘Dadota’.

Našo Zapeljivko pa je prav zabavno tudi opazovati, kako postopa in se z zanimanjem opazuje in ogleduje pred ogledalom ali pa – ko jo slikamo – prav prisrčno pozira in se nastavlja pred objektivom.

Hrana: Pri prehranjevanju bistvenih sprememb (od prejšnjega meseca) nisem opazila, razen to, da je začela hrano ‘deliti’ še s svojimi ‘prijatelji’. Mačku Muriju in Brunu prav rada pred gobček pomoli košček kruha, sir ali sadje.

In ja, še vedno se dojiva, obvezno zjutraj.

Najljubša igrača: Zelo rada sestavlja/zlaga kocke, se žoga in lista knjige. Ker smo bili ta mesec veliko na morju, se zelo rada igra (z vedrom, lopatkami, itd.) na plaži, v mivki. A najbolj od vsega pa še vedno uživa, če se premika – naj si bo to z (njenim) avtom, s kolesom, čolnom,… Pogosto kar ploska od navdušenja in zraven vzklika »brm brm«.

Ritem spanja: Običajno postane zaspana malo pred deveto zvečer, na moje veselje imamo zdaj vsak večer enak ritual: večerja – tuširanje – kuhanje čaja – postelja. Zaspi sama s flaško, ki jo popije in odvrže. So dnevi, ko se čez dan zgodilo toliko stvari, da jih ponoči podoživlja in v spanju joka. Nekajkrat sem morala zato celo vstati, jo pobožati in položiti nazaj na povšter. Zjutraj vstajamo med sedmo in osmo.

Čez dan še vedno spi v ležalniku ali v vozičku, a imava pogosto borbe, saj največkrat noče spati.

Nepozabno doživetje: Prav gotovo nam bodo ostale v čudovitem spominu naše počitnice na jadrnici. Pa tudi sicer, ko smo na slovenski obali, zelo uživa na čolnu/gliserju. Čeprav nas med vožnjo velikokrat premetavajo valovi, Brina povsem mrtvo hladno opazuje dogajanje okoli sebe in se niti ne vznemiri, če ji voda pljuskne v obraz. Nič nenavadnega ni niti, če med vožnjo celo zadrema.

Aja, pa še to. Postala je prava morska deklica, zelo uživa v vodi – pa naj si bo to morje, v domačem bazenčku ali pa v kadi pri starih starših – samo, da se čofota.

Počitnice 3.del

Jadranje z otrokom – nočna mora ali pravi užitek?

Čeprav sama prisegam na spontanost, se v določenih situacijah vseeno poslužujem načrtovanja, organiziranja, predvsem pa vse dobro (trikrat) premislim in tako je bilo tudi pred odhodom na jadranje. S seboj smo vzeli točno tiste stvari, ki smo jih resnično potrebovali in ne še ‘en kup krame, ki se ti potem valja pod nogami’.

Na kaj morate po mojem mnenju misliti, pred odhodom na počitnice oziroma jadranje z otrokom? Kot prvo morate imeti v mislih, da ste na jadrnici precej (bolj kot kje drugje) izpostavljeni soncu – zato priporočam:

– Sončno kremo z visokim zaščitnim faktorjem. Čeprav se sama redko mažem, sem za zaščito Brinine nežne, občutljive kože izbrala kremo Eucerin Kids Micropigment Sun Lotion SPF 30. Zakaj prav to? Pomembno mi je, da krema ne vsebuje kemijskih filtrov, parabenov, barvil in parfumov.

– Nepogrešljiva oprema je tudi pokrivalo za otroka – zaščita pred soncem kot pred vetrom. Mi smo imeli s seboj kar nekaj različnih klobučkov, pa ne zato, da bo Brina na fotografijah pozirala vsakič z drugim, pač pa – ker sem imela v mislih, da lahko kakšnega izgubimo, prav zato sem tudi načrtno gledala da smo imeli s seboj – poleg takšnega za ‘šminkirat’ še takšnega, Darko bi rekel za dojenčke – da se pod brado zaveže in ga ne odpihne prva sapica.

– Nujno in tu res poudarjam – nujno pred jadranjem poskrbite, da ima (vsak) otrok primere/ustrezen rešilni jopič. Tu se pač ni za zanašati, ‘mah, saj ga bom trdno držala v rokah’ ali pa ‘saj bomo pluli počasi in ga bomo imeli pod nadzorom’, itd, itd. Ne, če se odpravljate na jadranje in boste samo za najem plovila odšteli nekaj tisoč evrov, potem ne škrtarite ter namenite še tistih 40, 50 evrov za rešilni jopič, ki naj ga ima otrok med plovbo ves čas oblečenega. Verjemite mi, da boste precej bolj mirni, vaš otrok pa bolj varen.

– Primerna oblačila. Kaj imam tu v mislih? Če se odpravljate jadrati na vrhuncu poletja ne pozabite na zaščitna oblačila/kopalke pred soncem, lahko tudi neoprenska oblačila. In čeprav je vremenska napoved, da bo na Jadranu ves čas sončno ter vroče, vzemite (vsaj za otroke, če ne še zase) – anorak. Nam je tudi ta prišel prav na Hvaru. Kot sem vam že napisala v prejšnjem blogu, so nas na tam ‘zajeli’ visoki valovi in nam precej otežili pot s pomožnim čolnom do kopnega. Ker je voda pljuskala z leve kot z desne sem Brino oblekla v anorak (in še v rešilni jopič) ter jo tako obvarovala pred vodo. Na obali sem jo slekla in je bila popolnoma suha, jaz anoraka nisem imela – sem bila zaradi pljuskanja popolnoma premočena.

– Obvezno imejte s seboj potujočo lekarno. Priporočam –  lekadole, obliže, linuxe oziroma aktivno medicinsko oglje, infrardeči čelni termometer, propolis za otroke, Bepanthen za rane in odrgnine, tablete proti slabosti, za Brino sem jaz vzela še otroški sirup Calpol – za zniževanje povišane telesne temperature – a ga na srečo nismo rabili, zaščito pred mrčesom – jaz prisegam na Zanzi sprej, ki preverjeno učinkuje in je povsem naraven. Super je, če imate nekje pri roki tudi pinceto in kakšno šivanko – v primeru – če kdo stopi na kakšnega ježka.

Če veste, da imate še kakšne druge težave kot so na primer alergije, vnetja – seveda potem dodajte v lekarno še tista sredstva, ki vam lajšajo te tegobe.

– Ker si večino časa na jadrnici, po možnosti pljujete dlje časa, razmislite kako zamotiti in animirati vašega otroka. No, pa tudi sebe. [smeh] Za Brino sem imela tako s seboj eno vrečo igrač, ki jih obožuje in se z njimi zamoti sama ter je ne rabim ves čas animirati. Če so vaši otroci že malo večji morda vzemite kakšne družabne igre.

Ker smo Jurgliči precej športna družina, smo s seboj vzeli tudi športno opravo in se povzpeli na kakšen manjši neposeljen otok. Naj povem, da je naš Uroš ‘športal’ vsak dan kar na jadrnici – ljudje s sosednih jadrnic pa so ga občudovali, ko je kar na palubi delal stoje in hodil po rokah.

V glavnem – na jadrnici se lahko hitro zgodi, da se začnete spraševati – kaj bi počeli oziroma vam postane dolgčas, tako da imejte s seboj kakšno knjigo, revijo, ali tisto s čimer se radi zamotite, morda vam doma ob vsakodnevnem tempu zmanjka časa. Jaz sem čez dan imela večkrat čas, ki sem ga med drugim izkoristila za pisanje bloga.

– Jadranja pa si ne bi mogla predstavljati še brez dveh stvari.

Prvič. Za Brino smo tudi na jadrnico vzeli s seboj njen ležalnik – gugalnik, kjer je kot doma – čez dan počivala v njem. Jaz si nisem rabila beliti glave – kje bo spala ali se bo zbudila in kam odkotalila, padla s postelje. Brina je tako v kokpitu čez dan dremala v senci, jaz pa sem jo imela ves čas na očeh in bila brez skrbi.

In drugič. Tako kot imamo doma že nekaj mesecev ritual kakanja, sem želela, da ne Brine, ne sebe – ne spravljam v stres z nekimi drugimi navadami, zato smo s seboj vzeli njeno kahlo. Brina ni imela nobenih težav z zaprtostjo, saj sva vsako jutro imeli prav takšen ritual kot ga imava doma – Brina na kahlo, jaz na kavo. In ne boste verjeli – ampak – kahla mi je prišla prav (sem malo improvizirala) še kot ‘stolček za hranjenje’. V kokpitu sem jo postavila na klop – in Brina je bila tako malo dvignjena ter imela s tem pod nadzorom dogajanje za mizo. Kaj hitro je ugotovila, da jemo zajtrk, zato je tudi sama pridno sedela in sodelovala (jedla).

Pa še nekaj je na jadranju izredno pomembno – dobra družba. Moje mnenje je, da te jadranje še bolj poveže, ali pa si greš tako na živce, da se nekaj časa potem ne moreš videti. No, pri nas je bilo tisto prvo, sploh Brina se je čisto »zaljubila« v strica Uroša in mislim, da je bila ta simpatija obojestranska. V Uroševi družbi pa sva uživala tudi midva z Darkom in kot glavni ‘skipper’ se je resnično izkazal. Torej grejo zasluge, da smo se imeli tako fantastično – tudi Urošu.

No, dolžna pa sem vam še en odgovor – zakaj je Brina rabila dopust od dopusta?

Kot sem vam že povedala, je Brina ponoči spala pri nama, okno smo imeli sicer ves čas odprto, vendar je bilo kljub temu v kabini toplo, ponoči se namreč ni kaj dosti shladilo. Brina je zato bistveno bolj slabo (kot doma) spala, ponoči se je premetavala, pogosto zbujala, zato sem ji morala večkrat dati flaško s čajem, za povrhu pa se je hotela pri meni še pocrkljati (tako da se je dojila). Ja, prav ste prebrali in verjetno zavijate z očmi, niste edini. Prav tako sem jo morala dojiti večkrat čez dan, saj ko me je videla v kopalkah, je pogosto tečnarila in izrazila željo po dojenju. No, če pred kakšnim mesecem praktično nisem imela več mleka (izčrpala sem si ga za en štamprle), pa sem ga zdaj izčrpala več kot dva deci. In da se doma ne bi nadaljevalo nočno zbujanje/hranjenje, je šla Brina zato na dopust k starim staršem ter zdaj ponovno prespi vso noč.

Torej, če potegnem črto, mislim, da bomo takšen dopust definitivno še ponovili!

Mama na poti priporoča jadranje z otrokom.

Kam na sprehod – Kranjska Gora – Srednji vrh

»Gora ni nora, nor je tisti, ki gre gor!« večkrat slišim od svojih bližnjih že ponarodeli rek, ko se z otroškim vozičkom odpravim na meni ljubo rekreacijsko turo v Kranjski Gori – Srednji vrh. Ta leži nad naseljem Gozd Martuljek, do vrha pa vodi asfaltna cesta, ki je delno prekrita s krošnjami dreves, tako da je aktivni sprehod (da se malo zadiham in prepotim) prijeten tudi poleti.

Običajno štartam ob glavni cesti Gozd Martuljek – Kranjska Gora, pri smerokazu za Srednji vrh (en odcep pred kampom/hotelom Špik). Na poti običajno (ne glede na letni čas) ne srečam ravno veliko ljudi, mimo se pripelje kakšen traktor ali avto, zasopihan kolesar, ter sem ter tja srečam kakšnega pohodnika. Čeprav se pot vseskozi vzpenja, jo prehodim (z Brino v vozičku) v cca. pol ure. Za tiste z manj kondicije sta ob cesti (na polovici poti in na tri četrt) klopci, kjer se lahko ustavite in spočijete. Na vzpetini na nadmorski višini 960 metrov pa stoji počitniški dom Na glavi, kjer so urejena tudi otroška igrala. Slaba stran je ta, da dom ne obratuje za zunanje obiskovalce/pohodnike in si je tako čaj ter sendvič potrebno prinesti s seboj, je pa najnovejša pridobitev Srednjega vrha – ličen wc.

No, in ko pridem gor, vsakič znova vidim, da se splača biti malo nor, saj se od tam razlega čudovit razgled na Martuljško (Špikovo) gorsko skupino, Karavanke in tudi Kranjsko Goro.

Dolžina poti: 2 kilometra

Mama na poti priporoča.

Počitnice 2.del

Jadranje z otrokom

»A smo ready to go?« vpraša Darko, ko je na vrh vse prtljage v prtljažniku postavil še Brinino kahlo in ga zaprl. »Gremo!« sva z Urošem, Darkovim bratom, z nasmehom do ušes vzkliknila v en glas, letos smo namreč dopust splanirali skupaj z njim. Via morje – novim dogodivščinam, predvsem pa novim avanturam naproti!

Aja, v bistvu vam sploh še nisem povedala – kam gremo na počitnice. No, tisti, ki mi sledite na Instagramu, približno veste – kje smo se potepali, za vse ostale pa – Jurgliči smo šli že letos na jadranje. Zakaj sem napisala ŽE? Ko sem znancem omenila, da gremo z Brino jadrati, je bilo polovico njih začudenih, da ne rečem kar ogorčenih in najbolj tipično vprašanje, ki je sledilo globokemu vzdihu – je bilo: »Kaj, z Brino greste na jadrnico, a ni to malo prekmalu, a ni Brina premajhna? A te ni nič strah?« ali pa: »F**k, res si upate, mi gremo z našim, pa je star dve leti samo do Novigrada!« Zmagala je pa itak izjava: »Joj, Špela – ti boš rabila dopust od dopusta! Veš kako boš prišla čisto crknjena nazaj – jadranje z otrokom, a si sploh predstavljaš – kako je to naporno?!«

No, če boste brali naprej, vam razkrijem – kako je bilo, s kom/s čim smo imeli težave in kdo je potreboval dopust od dopusta, kdo pa je najbolj užival.

Naj povem, da smo se Jurgliči (tudi zato) tako pogumno in samozavestno odločili za dopust na jadrnici, ker sta tako Darko, sploh pa Uroš, izkušena mačka, oba ‘skipper-ja’ z dolgoletnimi izkušnjami. V Biogradu na Moru nas je čakala 14-metrska jadrnica, torej je bilo pred nami dobre štiri ure vožnje, vsaj tako smo mislili, dejansko pa smo se vozili osem ur, ja, prav ste prebrali – dolgih osem ur, ker so bili na cesti proti morju strašni zastoji. A na pot (čeprav sem računala le štiri ure) sem se kar dobro pripravila, s seboj sem namreč vzela Brinine najljubše igrače, dve flaški čaja in tokrat smo naredili izjemo ter ji dovolili, da je lahko jedla kar v avtu, med potjo. Del poti sva sicer prespali, preostali čas pa sva se na zadnjih sedežih imeli prav luštno, se zabavali, brali knjigice in sestavljali kocke. Tako da je vožnja, z dvema postankoma, minila brez slabe volje.

Polni pričakovanj in željni novih dogodivščin smo se vkrcali na našo jadrnico. Z Darkom sva se skupaj odločila, da bo Brina spala pri nama v kabini, čeprav je bila jadrnica dovolj prostorna in bi na njej lahko bivalo tudi deset ljudi. Naj povem še to, da Brina ni imela popolnoma nobenih težav s slabostjo, niti z zibanjem jadrnice, pravzaprav je zvečer zaspala kot ubita, je pa res, da se je ponoči zbujala, ker ji je bilo vroče.

In če se dotaknem še naše trase: Biograd na Moru – Pašman – Šolta – Hvar – Brač – Šolta – Kaprije – Pašman – Biograd na Moru. Čeprav smo imeli plan pluti do Korčule, so nam načrte prekrižali valovi. Tako smo se bili prisiljeni ustaviti na Hvaru, saj nismo želeli Brine izpostavljati nevarnosti zaradi visokih valov. Zaradi njih smo namreč imeli že precej težav, ko smo se vkrcavali na pomožni čoln in pristankom na kopno. Poleg morja pa nam je – težave ali pa bolje rečeno skrbi povzročal še Darko, ki mu je bilo zaradi razburkanega morja in premetavanja malo slabo, a če njega vprašate – nič resnega. In če nam je na eni strani ponagajalo vreme oziroma morje, pa smo imeli na drugi strani srečo, saj smo ob enajstih zvečer, po večerji na kopnem – po spletu naključij dobili zadnjo prosto sobo v okolici in tako smo na Hvaru prenočili na kopnem in se šele zjutraj, ko se je morje že ‘pomirilo’ in ga je obsijalo sonce, vrnili nazaj na našo jadrnico. Preostanek jadranja pa nam je bil tako vreme kot tudi veter ugoden za plovbo.

Čeprav sem kdaj pa kdaj morala tudi sama poprijeti za krmilo, sta bila glavna akterja naše ekspedicije – Uroš in Darko, ki sta vlekla vrvi in dvigovala oziroma pospravljala jadra ter iskala njihovo pravo/ustrezno nastavitev, midve z Brino pa sva se medtem igrali, spali ali počeli kaj tretjega. Največkrat se je sicer zgodilo, da je mala spala ravno takrat (zgolj naključje), ko sta me ‘moja mornarja’ potrebovala za sidranje, privez v marini ali lovljenje boje, sicer pa sem ji v salonu uredila prostor, kjer se je sproščeno igrala.

Imeli smo se super, kaj super – imeli smo se fantastično, na poti, z vetrom v laseh in soljo na koži, smo iskali skrivne kotičke ali pa zalive z najbolj turkiznim morjem, kjer smo potem skakali v vodo, se potapljali in čofotali.

No, in če mi verjamete ali ne, sem na jadranju najbolj uživala prav jaz, saj je bila (če malo pretiravam) moja edina večja skrb – kje bom popila jutranjo kavo, ves dan sem bila v kopalkah in si nisem rabila beliti glavo – kaj vse potrebujemo za na plažo, v vodo pa sem skočila, ko se mi je zahotelo oziroma bolje rečeno, ko mi je bilo prevroče. Res pa je, da jadrnica ni hotel pet zvezdic, tako da smo morali zajtrk pripraviti sami, kosilo oziroma večerjo pa smo si privoščili na kopnem.

Čez dan, običajno pa ob večerih, ko smo tudi občudovali čudovite sončne zahode, smo tako z jadrnico pristali na rivi oziroma kakšnem zalivu in se z gumenjakom odpeljali na obalo, kjer smo se sprehodili po mestu/vasici, se odpravili na kavo, večerjo ali pa se povzpeli le na vrh hriba.

Žal je tako, da vse lepe stvari prehitro minejo in tako se je tudi naš dopust iztekel. In dragi moji, ne, po dopustu z Brino ne potrebujem dopusta. Ni bilo naporno, v bistvu je bilo prav sproščeno in na ‘easy’. Je pa dopust rabila Brina, kaj je bil razlog – pa prihodnji teden, ko vam napišem še nekaj nasvetov oziroma priporočil za prijetno jadranje z otrokom.

10 dejstev o meni

Na Instagramu poteka ‘igra 10 dejstev o meni’ in ker sem bila tudi sama nominirana, sem se odločila, da ta dejstva delim tudi z vami, ki nimate omenjenega družbenega omrežja. Izziv torej sprejet. Ne dolgo nazaj sem sicer sebe opisala – od A do Ž – tako da sem tokrat poskušala najti dejstva, ki so vam še nepoznana.

  • Sem pozitivna oseba in tudi na vse ter na vsakogar gledam pozitivno. Trudim se biti večino časa dobre volje in imeti nasmeh (ki ni zaigran) na obrazu.
  • Čeprav ljudi ne spustim hitro k sebi, ko pa jih, bi za svoje bližnje in prijatelje naredila vse na svetu, tudi premikala gore.
  • Nimam najboljše prijateljice (bff), ker imam najboljša brata. Sta moj steber, moja zaveznika in zaupnika.
  • Nora sem na Darka, je najboljše kar se mi je “zgodilo” v življenju.
  • Nikoli nisem kadila trave, eksperimentirala z drogo, tudi cigaretni dim mi zelo smrdi.
  • Več kot desetletje sem bila zaprisežena blondinka in brez visokih pet nisem stopila iz hiše. Zdaj imam že nekaj let povsem naravno barvo las.
  • Nikoli se ne bi usedla na tuj wc in kamorkoli odpotujem – vedno pogrešam in hrepenim po domačem wcju.
  • Sovražim komarje in muhe. Še posebej me vrže iz tira, da mi leta okoli glave, medtem ko spim.
  • Bojim se mačk in psov (razen nekaj izjem).
  • V srednji šoli sem imela zobni aparat zaradi česar sem bila najraje tiho, ker se mi je jezik zapletal vanj, redko pa sem se tudi smejala.

Tako, to je na kratko to o meni.