Nica, Azurne obale kraljica

Čeprav sem si Nico predstavljala bolj kot butično mesto, sem že pred prihodom tja ugotovila, da je v bistvu zelo velika, saj ima slabe pol milijona prebivalcev in je peto največje mesto v Franciji, takoj za Parizom, Marseillem, Lyonom in Toulousom. Še bolj kot velikost, pa me je presenetil podatek da je Nica francoska postala šele leta 1860, torej v 19.stoletju.

DJI SPARK

In prav v tistem času so jo zaradi izjemno ugodne klime (sredozemsko podnebje; mile zime, temperatura nikoli ne pade pod 10 stopinj) odkrili angleški in ruski aristokrati, ki so radi preživeli tam svojo kislo jesen in zimo.

Obalna promenada je dobila ime – Promenade des Anglais, Angleška promenada, po Angležih (angleški skupnosti), ki je leta 1822 financirala njeno ureditev. Nad njo sem bila sama povsem fascinirana, kar nisem se mogla nagledati tako čudovitega razgleda – Zaliv angelov, palme, več kilometrov dolga pot in ob njej plaža ter turkizno modro morje. Res osupljivo in dih jemajoče. No, in prav tukaj najdemo tudi številne znamenitosti, med drugim najbolj prestižen hotel v mestu, ki je kar nekakšen zaščitni znak Nice in simbolizira razkošje, obilje in sijaj. Hotel Negresco je leta 1913 zgradil Romun Henri Negresco, v njem pa pogosto prenočijo številni prestižni gostje in estradniki.

Po mojem mnenju se je ob ogledu mesta obvezno ustaviti na trgu Massena in (cvetlični) tržnici Cours Saleya. Mi smo jo obiskali (tudi) v ponedeljek dopoldan, ko se namesto z rožami trguje s starinami. Sprehodite se še po starem mestnem jedru, kjer vas ne sme presenetiti, da v ozkih ulicah še vedno z mnogih oken visi obešeno perilo. Za piko na i se je po mojem mnenju treba povzpeti tudi na grajski hrib Cimiez.

Aja, pa še to, če ste vsaj malo sladkosnedi si privoščite sladoled, ponekod lahko izbiraš tudi med 90 različnimi okusi.

Mama na poti priporoča.

Kneževina Monaco

DJI SPARK

Monaco, ki ga že od 13. stoletja obvladuje dinastija Grimaldi (so najstarejša vladajoča rodbina na svetu), je druga najmanjša državica na svetu. In če je nekoč veljala za najrevnejšo, je danes ravno obratno. Žepna državica velja za metropolo (multi) milijonarjev in je poznana po izjemno ugodni davčni politiki, njeni rezidenti pa so ljudje, ki svoje bogastvo brez sramu razkazujejo, med njimi so to številni zvezdniki, bankirji, poslovneži, športniki in še kdo.

Naš prvi vtis: Mesto je zelo na gosto poseljeno, a hkrati izredno urejeno, precej je tudi zelenja. Razkošje je čutiti na vsakem koraku. Povsod, kamorkoli smo se ozrli čisti luksuz – prestižni hoteli in casinoji, pregrešno draga plovila, avtomobili razkošnih znamk. Z Darkom sva v izložbah nepremičninskih agencij z odprtimi usti bulila v vrtoglave cene nepremičnin, ki so jih agencije ponujale. Preprosto povedano vse izgleda nesramno bogato že na prvi pogled.

Da je vse izredno drago sva se z Darkom prepričala že v samem vstopu v Monaco, ko naju je mobilni operater obvestil o cenah storitev. Klic v Slovenijo: 2,6 evra na minuto, dohodni klici: 1,6 €/min, SMS: 0,5€, MMS: 0,84€ in pazite zdaj to – prenos podatkov: 8,9€/1 MB. Priporočam: izklopite ‘data roaming’!

Čez dan je na ulicah težko najti prosto parkirno mesto, tako da smo se po Monacu najprej popeljali in si kar iz avta ogledali številne znane stavbe, igralnice in tudi traso, kjer vsako leto maja poteka ena najprestižnejših dirk Formule 1. In glede na to, da je Brina še tako majhna, je bilo tudi za naju z Darkom takšen ogled najelegantnejši. Nato smo parkirali v eni od garažnih hiš in se po Monte Carlu še sprehodili in naredili tudi nekaj posnetkov z našim Čmrljom.

Vredno ogleda!

Mama na poti priporoča.

Azurna obala

Road trip

A veš tisto, ko imaš neznansko željo obiskati eno deželo, ki jo imaš praktično pred nosom, pa se tja odpravljaš vse od srednje šole, 15 let?! No, to… Hrepenenje po Azurni obali, še sama točno ne vem zakaj!?

Če rečem, da sva z Darkom pot načrtovala, bi se zlagala. Na ad hoc je padla odločitev, rezervirala sva hotel, spakirala najnujnejše in naš road trip se je pričel. Monaco – Nica – Cannes – Saint Tropez.

Aja, še to… S seboj smo vzeli tudi našo novo igračo, drona – DJI Sparka, našega Čmrlja, kot smo ga poimenovali. Ob prvi priliki napišem objavo, posvečeno samo njemu. Zdaj pa Azurna, ‘here we come’!

KDAJ: september 2017

ČAS POTOVANJA: od srede do ponedeljka

POT: z avtom, cca. 2000 kilometrov

Po Evropi z Darkom najraje potujeva z avtom, saj je udobno, relativno hitro, kar nama je pa najbolj pomembno – sama si narekujeva tempo, poleg tega pa lahko v avto napokaš pol stanovanja, če je že ravno potrebno. [smeh]

Štartali smo v bistvu v noči iz torka na sredo, okoli pol dveh, zato da je Brina vso pot v avtu spala, midva z Darkom pa sva prevozila vsak pol poti, no, Darko malo več.

DJI SPARK

Zjutraj, ko se je dan šele dobro prebujal, smo se na poti v Nico, kjer smo imeli rezerviran hotel, ustavili v Monacu, ki je od italijanske meje oddaljen dobrih 10 kilometrov oziroma slabih 15 po avtocesti.

Več o kneževini Monaco, ki je velika komaj 1,95 kvadratnega kilometra, si lahko preberete v sredinih Kratkih novičkah, tu je nekaj fotografij, tudi z našim dronom. In za pokušino lahko povem, da je naša prva asociacija – žepna državica, ki pooseblja bogastvo.

Pot pa smo nadaljevali v Nico, kjer smo imeli rezerviran hotel in tam ostali pet noči. Kot se je kasneje izkazalo, je bila mikro lokacija hotela odlična, in to kar v dveh pogledih:

–          nismo imeli težav s parkiranjem, ker nismo bili v strogem centru. Tja smo se vozili (cca 1 kilometer) s tramvajem, ki je imel praktično za vogalom hotela postajališče (cena ene vozovnice 1,5€).

–          odlična izhodiščna točka za enodnevne izlete.

Nico smo tako prehodili po dolgem in počez ter si ogledali glavne znamenitosti mesta, no, ali pa vsaj tiste, ki so bile v našem interesu. Predvsem je tu res prava paša za oči – Angleška promenada, ki je dolga sedem kilometrov – ljudje se tam sprehajajo, tečejo, kolesarijo – ob njej pa je čudovita plaža in turkizno modro morje.

Naj povem, da sva se z Darkom kopala v morju, ki je bilo še izredno toplo, čeprav nam vreme ni bilo pretirano naklonjeno, precej je pihal veter, kakšen dan je tudi deževalo.

Več o ‘naši’ Nici pa v petkovih Kratkih novičkah.

Kot sem že omenila, je bila Nica odlična izhodiščna točka za izlete. Do St.Tropeza je približno uro in pol vožnje po urejeni avtocesti, okoli 110 kilometrov. Ne vem ali sva z Darkom naredila napako, ker smo se tja odpravili v petek, ali pa je tam povsem običajno, da se v petek dopoldne, naj povem še, da je bilo precej slabo vreme (pihal je veter in padla je tudi kakšna kaplja dežja) – tja vali množica ljudi. Tako se je naša vožnja podaljšala za še enkrat toliko. Edina sreča, da naša Brina tako dobro prenaša vožnjo z avtomobilom.

No, ker smo se tako dolgo vozili, je – jasno mene – že zelo tiščalo na wc in zato smo se usedli v lokal na glavni promenadi. Za vse tiste, ki mi ne bi verjeli, prilagam foto dokaz: bela kava stane 10€, Aperol spritz pa 16€.

DJI SPARK

A bolj kot nad samim mestom sem bila navdušena nad tamkajšnjimi plažami, ki so v času našega obiska (najbrž zaradi slabega vremena) samevale in tudi lokali na plažah so bili zaprti. Tudi mi se zato nismo ravno dolgo zadržali tam, smo pa z dronom naredili kar nekaj čudovitih posnetkov. Aja, ne smem pa pozabiti povedati, da je na peščeni plaži najbolj uživala Brina, se prav prisrčno valjala po drobnem pesku in se glasno smejala.

Ko smo popoldan želeli zapustiti St.Tropez, pa smo doživeli podobo situacijo na cestah kot je bila že ob našem prihodu. Gneča, gneča in še enkrat nepopisna gneča. Sploh si ne morem predstavljati, kako obsedeno stanje mora biti tam šele poleti, saj je plaža v St.Tropezu ena najbolj zaželjenih destinacij v Evropi… In žal vam moram še enkrat napisati, več o ‘našem’ Saint Tropezu v Kratkih novičkah, kmalu.

Iz Nice pa smo v nedeljo naredili še en izlet – Cannes. Čeprav je ravno v tistem času tam potekal sejem plovil, sem bila pozitivno presenečena, da je bil promet relativno tekoč in brez problema smo parkirali v eni od garažnih hiš na obali in se sprehodili po glavni promenadi – Croisette. Bilo je sicer zelo toplo in sončno (okoli 24 stopinj), a je zelo močno pihalo, tako da žal nismo mogli v zrak spustiti našega Čmrlja in mest ovekovečiti še iz zraka.

Croisette veljala za najlepšo promenado na Azurni obali, z dragimi hoteli, prestižnimi restavracijami in trgovinami znanih blagovnih znamk, višjega cenovnega razreda, a je bila večina v nedeljo zaprtih. Tu se tudi nahaja prestižni hotel Carlton, ki je zaščitni znak Cannesa in v času filmskega festivala drugi dom zvezdnikov. Sprehodili smo se tudi mimo festivalne dvorane, ki me ni prav nič impresionirala, pravzaprav sem bila nad celim Cannesom, od vseh obiskanih krajev, še najmanj navdušena. Preprosto me ni tako zelo prevzel (kot ostala tri mesta), čeprav je bil vreden ogleda in bi se tja še vrnila.

V ponedeljek smo zapustili (ob 12h) hotel in imeli v načrtu še vse popoldne pohajkovati po mestu in plaži, vendar nam je tudi tokrat načrte prekrižalo vreme in smo opravili še zadnje nakupe spominkov za prijatelje in domače ter se počasi, po obalni cesti pričeli vračati domov. Ob cesti smo se večkrat ustavili, saj je bil razgled osupljiv.

Za piko na i našemu nepozabnemu potovanju smo si ogledali še slikovito vasico Eze, ki ji pravijo tudi orlovo gnezdo. Romantična vasica z ruševinami gradu iz 14. stoletja kraljuje na pečini (427 metrov nad morjem) in kljub slabemu vremenu je bil zelo lep razgled.

Polni novih doživetji, čudovitih vtisov in nepozabnih spominov smo se v poznih večernih urah vrnili domov. Aja, nečesa mi pa ni uspelo narediti – že na poti tja, ko sem prevzela volan, sem želela prešteti vse predore na avtocesti med Genovo in Monacom, pa sem se izgubila pri enem stotem tunelu, no, nazaj grede je vozil Darko, jaz pa sem omagala in zaspala pri 56.tunelu.

Imam izziv za prihodnjič. [smeh]

Brancin v soli

Poletje se poslavlja, a spomin na morske dni je še kako živ, zato je tokratna objava namenjena morski kulinariki, ki jo Jurgliči nadvse obožujemo. Danes tako pripravljamo brancina v soli za dve osebi.

Sestavine:

  • 2 brancina
  • 1-1,5 kg grobe soli (odvisno od velikosti rib)
  • limona
  • rožmarin (začimbe po okusu)
  • olivno olje
  • poper

Priprava:

Brancina običajno kupim že očiščena, vendar v ribarnici prosim, da mi odstranijo le drobovje, luske pa obvezno pustijo. Vanju (v trebušno votlino) nato zložim rožmarin in na kolobarje narezano limono. V pekaču naredim en centimeter debelo podlago iz soli, nanjo položim ribi, ki ju prekrijem (glavo in rep pustim zunaj) s preostalo soljo. V ogreti pečici, in sicer na 200 °C, ribi pečem 30 minut. Ko sta pečeni, previdno odstranim sol, tako da se vidi cela stran brancina.

Čiščenje/filiranje ribe je običajno Darkova naloga, loti pa se jo nekako takole: zareže – začne pri glavi – po vrhu hrbta do repa, odprtino na trebuhu pa samo podaljša do repa, tako da se tam spodnji in zgornji rez stikata. Med vilice nato zatakne repno kožo in jo navije (kot bi navijal špagete) do glave in tako je riba olupljena. Odstrani kosti in kose mesa položi na ogreta krožnika, ki sem ju za nekaj minut postavila v toplo pečico. Vsak si po okusu potem doda olivno olje, limono in poper.

K brancinu se kot priloga odlično poda ‘julienne’ zelenjava (korenje, por, koromač in bučke) ter seveda kozarec belega vina, običajno izbereva suho rebulo.

In še nekaj… Pri brancinu v soli mi je izredno všeč, da je priprava ribe ena izmed bolj enostavnih, poleg tega pa meso ribe ni suho, pusto in ‘žagasto’ kot pri ribi na žaru, pač pa je izjemno sočno. Zdaj se vam zagotovo sline že cedijo, tako da… Dober tek.

Mama na poti priporoča.

Prva obletnica

Dragi moji!

Blog Na poti praznuje. 13. september pred enim letom je bil namreč dan, ko sem objavila svojo prvo objavo. Torej to pomeni – 52 tednov, 52 blogov in še nekaj njih za povrhu. In ne samo to, pred tremi meseci sem ga dopolnila še s Kratkimi novičkami.

Bloganje je v tem času postal ne samo moj hobi, pač pa tudi moja strast. Ampak… Blog ne bi bil to kar je, če ne bi bilo vas. Zelo sem hvaležna za čisto vsakega, ki se ustavi na tej strani, tako da edino, kar lahko rečem – iz srca HVALA vsem in vsakemu posebej, da me redno ali pa malo manj redno spremlja in bere. In za vas se bom trudila še naprej.

Prav tako pa mi lahko sledite na Facebook strani Na poti in Instagram profilu napoti.si.

Prvi koraki

Pa smo tudi mi dočakali ta – velik in zelo pomemben – mejnik v Brininem razvoju. Prve samostojne korake. Pri 13 mesecih. Ampak…

Dragi starši in vsi, ki boste to še postali! Toplo vam polagam na srce – razvoj otroka ni tekma!

Nič zato, če je sosedov otrok, ki je mesec dni mlajši od vašega že shodil pri desetih mesecih. In ne, ne rabite klicati pediatra, kaj je narobe z vašim malčkom, če je že pred mesecem upihnil prvo svečko, hodi pa še ne. Pomirite se, vse bo prišlo ob svojem času, večina otrok namreč shodi med 9. in 18. mesecem.

No, če je bilo prve mesece po rojstvu Brine najbolj pogosto zastavljeno vprašanje: »Ali ponoči kaj spite?«, sem zadnjih pet mesecev vsak teden, vsaj enkrat dobila vprašanje: »Ali je Brina že shodila?«

Brino nihče od domačih ni silil hoditi, čeprav je že od njenega devetega meseca starosti kazala željo po hoji. Najprej je začela z ‘žabjo hojo’ – na pol je čepela in se je premikala tako, da si je pomagala z rokami. Večkrat sem jo tudi zapazila, da se je doma opazovala v ogledalu na steni, se nanj upirala in počasi premikala, korak za korakom. Zadnje dva, tri mesece je rada hodila tako, da se je nekoga od nas držala za prst, prav tako je izkoristila vsako priložnost, da je plezala po stopnicah (pa čeprav so bile le-te izredno strme – na primer na jadrnici), še več, v zadnjem obdobju je začela pri starih starših, kjer imamo prenosno posteljico, plezati po njej in se z nogami upirati ob tkanino stranice.

Ja, očitno je morala postopoma iti čez vse razvojne faze, ki so pri nas trajale štiri, pet mesecev. In tako sem običajno na zgornje vprašanje (malo v šali, malo zares) odgovorila: »Naša punca je ‘ziherašica’! Bo že shodila, ko se bo sama odločila!«

Tako… Brinini čevlji po novem ne bodo več samo za okras. O tem kakšne čeveljčke bomo kupovali in na kaj bom pri nakupu le-teh pozorna pa v enem od prihodnjih blogov.

Goran Dragić vs Brina Jurglič

Pravljice imajo čudežno moč! Tudi tako čudežno, da sem se zavestno odločila, da Brinino fotografijo (kjer se jo vidi v obraz) izjemoma objavim na spletu, blogu.

In kaj je botrovalo tej senzacionalni odločitvi?

Pred dnevi sem po spletu naključij, ko sem iskala darilo za prijateljico, odšla v enega od ljubljanskih nakupovalnih središč. Z Brino sva bili ob pravem času, na pravem mestu, saj se je pred nama, ko sva ravno hoteli zapustiti center, med množico ljudi (prvi trenutek pravzaprav nisem vedele, zakaj so tam, saj sem bila preveč zatopljena v svoje misli) pojavil človek, športnik, o katerem lahko govorim le v samih superlativih. V svoji novinarski karieri sem imela to čast, da sem ga tudi večkrat intervjujala in o njem naredila številne prispevke.

Pred leti, ko sem dopustovala na Floridi, v Miamiju, sem žrtvovala svoj prosti čas in z njim in njegovim bratom opravila intervju. Seveda, govorim o košarkarskem asu – Goranu Dragiću.

Prispevke, ki so bili objavljeni v informativni oddaji 24ur (Pop TV) si lahko ogledate na spodnjih povezavah:

IME TEDNA: GORAN DRAGIĆ

PRI DRAGIĆEVIH V MIAMIJU

GORAN IN ZORAN DRAGIĆ V MIAMIJU

Foto: Nejc Drole – DZS

No, po novem je Goran Dragić postal še pravljični junak. Pred dnevi je namreč pri založbi DZS izšla simpatična pravljica Goran, legenda o zmaju, katere glavni junak je prav Gogi, napisal pa jo je mladinski pisatelj Primož Suhodolčan.

Foto: Nejc Drole – DZS

Zato sta bila oba tam – v Cityparku. Z novo pravljico sta razveselila številne otroke in se jim v spomin podpisala v knjigo. Tudi naši Brini!

In zakaj je pomembno, da otroku beremo?

V dandanašnjem tempu življenja, ko vsi hitimo, kaj hitimo, dirkamo in je življenjski tempo vse hitrejši, mnogi starši pozabijo primerno posvetiti čas svojim otrokom.

Po mojem mnenju je otrokom treba začeti brati in to čimprej, že od rojstva oziroma, ko so še čisto majhni! O tem govorijo številne študije, to poudarjajo mnogi strokovnjaki kot so pedagogi in psihologi. Branje dobro vpliva na otrokov razvoj in je pomemben del njegovega odraščanja. Tudi če vi sami ne berete veliko oziroma strastno ne požirate knjig, pokažite otroku, da je branje pomembno.

Pravijo namreč, da se pot proti znanju začne z obračanjem strani. Ko otrok vstopi v svet pravljic, začne razvijati domišljijo, branje pozitivno vpliva tudi na njegovo samopodobo, uči se razumeti lastna čustva in čustva drugih in pravljice so tako več kot odličen način, da se otrok uči novih besed, obogati besedni zaklad, se lepše in lažje izraža ter kasneje v šoli tudi lažje uči.

In katere knjige so na Brinini knjižni polici? Čeprav se Brina še ne more dolgo koncentrirati na ‘branje’ knjig, jih ima zelo rada. Najrajši in najbolj navdušena je nad tistimi slikanicami s trdimi platnicami, ki jih lahko sama lista in ni bojazni, da bi jih strgala, poleg tega pa so še obogatene:

  • z zvočnimi efekti – ob pritisku na posamezno tipko se bo oglasil določen zvok živali (Zvoki žival);
  • z naprstno lutko (Drzna mala opica, Žirafa Živa);
  • ‘puzzle’ sestavljenka (Živalski mladiči);
  • potipaj in začuti – knjige z dodatnimi učinki kot so bleščeči delci, tkanina, zrcalo (Rada bi postala baletka).

Midva z Darkom, kot tudi stari starši pa ji beremo klasične pravljice, med njimi tudi ‘slovensko klasiko’:

  • Kajetan Kovič: Maček Muri (preberemo daleč največkrat);
  • Oton Župančič: Mehurčki;
  • Tone Pavček: Juri Muri v Afriki;
  • Fran Levstik Martin Krpan.

In številne druge, no, zdaj smo na knjižno polico dodali še “resnično pravljico” Goran, legenda o zmaju, ki pripoveduje o Dragićevem otroštvu in njegovi košarkarski poti. Zagotovo jo bomo še velikokrat vzeli v roke in jo prebrali, saj je tudi ta pravljica polna pozitivnih moralnih naukov. Priporočamo za branje.