Pa smo tudi mi dočakali ta – velik in zelo pomemben – mejnik v Brininem razvoju. Prve samostojne korake. Pri 13 mesecih. Ampak…
Dragi starši in vsi, ki boste to še postali! Toplo vam polagam na srce – razvoj otroka ni tekma!
Nič zato, če je sosedov otrok, ki je mesec dni mlajši od vašega že shodil pri desetih mesecih. In ne, ne rabite klicati pediatra, kaj je narobe z vašim malčkom, če je že pred mesecem upihnil prvo svečko, hodi pa še ne. Pomirite se, vse bo prišlo ob svojem času, večina otrok namreč shodi med 9. in 18. mesecem.
No, če je bilo prve mesece po rojstvu Brine najbolj pogosto zastavljeno vprašanje: »Ali ponoči kaj spite?«, sem zadnjih pet mesecev vsak teden, vsaj enkrat dobila vprašanje: »Ali je Brina že shodila?«
Brino nihče od domačih ni silil hoditi, čeprav je že od njenega devetega meseca starosti kazala željo po hoji. Najprej je začela z ‘žabjo hojo’ – na pol je čepela in se je premikala tako, da si je pomagala z rokami. Večkrat sem jo tudi zapazila, da se je doma opazovala v ogledalu na steni, se nanj upirala in počasi premikala, korak za korakom. 
Zadnje dva, tri mesece je rada hodila tako, da se je nekoga od nas držala za prst, prav tako je izkoristila vsako priložnost, da je plezala po stopnicah (pa čeprav so bile le-te izredno strme – na primer na jadrnici), še več, v zadnjem obdobju je začela pri starih starših, kjer imamo prenosno posteljico, plezati po njej in se z nogami upirati ob tkanino stranice.
Ja, očitno je morala postopoma iti čez vse razvojne faze, ki so pri nas trajale štiri, pet mesecev. In tako sem običajno na zgornje vprašanje (malo v šali, malo zares) odgovorila: »Naša punca je ‘ziherašica’! Bo že shodila, ko se bo sama odločila!«
Tako… Brinini čevlji po novem ne bodo več samo za okras. O tem kakšne čeveljčke bomo kupovali in na kaj bom pri nakupu le-teh pozorna pa v enem od prihodnjih blogov.