Brinin dnevnik: 15 mesecev

Stara sem 15 mesecev. Joj, prosim ne še vi: »Ooo, a že!?« Ker vsak teden vsaj enkrat slišim mamo, kako mojemu Dadotu cvili: »Poglej, kako je bila micena, zdaj je pa že takšna punčka!« Ja, velika punca sem in ne samo to, znam tudi že veliko stvari, v bistvu se vsak dan naučim kaj novega, tudi kako lumparijo, veste kako zabavno je nagajati mami in Dadotu?! In ker sem tako velika, bom pisala tudi svoj dnevnik.

Kaj dogaja pri meni oziroma kot bi se izrazila moja mama – prelomnice in mejniki: Moja hoja po ravnem, predvsem pa po domačem in poznanem terenu je zelo suverena, a veste – kako šibam, včasih me iz kakšnega ovinka kar odnese. Dobro tole že obvladam, vam povem. Malo več težav sem imela zadnjič pri starem atu v zidanici, tam je samo hrib in sem raje kričala: »Dado, Dado!« in molila roke v zrak, da me je nosil, pa tudi sicer, če se mi ne da več tekati na okoli znam ornk zatežiti, da me kdo nese. Aja, nisem vam povedala še nekaj – mama me včasih na kakšnih izletih sili, da sedim v vozičku – »HALO!?!« – kot da ne bi vedela, da sem že velika.

In ker sem že tako velika, veliko tudi govorim, no, čebljam. To, da pokličem: »mama, Dado«, to že veste, a ne?! A vam je moja mama tudi že povedala, da račke kličem: »Ga-ga«, moj kužek Bruno, ki je sicer moja plišasta igrača renči: »How, how«, pa tudi sicer, če kje zagledam kužka – pokažem kar s prstom nanj (mama mi namreč še ni povedala, da se ne sme oziroma ni lepo kazati s prstom) in jih oponašam. Mačka Murija kličem Ma, aja, pa mama ali pa Dado mi morata vsako jutro in vsak večer prebrati knjigico Maček Muri, če slučajno pozabita, jima jo prinesem, zlezem v naročje in beremo. Zelo rada odprem na tisti strani, kjer je Muca Maca, pa tudi tam, kjer Maček Muri in Muca Maca jesta kosilo. No, na splošno imam rada živali, velikokrat grem pogledat ko-ko kokoške, krave, ki rečejo: »Muuu«, konjičke, »beee« ovce in koze. Aja, če se udarim, pa tudi povem, da je auuu in je treba nujno popihati. In še nekaj… Zelo mi je všeč vohati rožice, tudi če jih vidim samo na sliki, rada ponazorim, da jih duham.

Pokličem tudi: »Baba, oma, nono«, ko pa me mama vpraša: »Brina, kdo ima tebe zelo rad?« ne rabim premišljevati– »HALO, mama, saj to je jasno kot beli dan«, zato vedno kot iz topa izstrelim: »Dado!« Aja, a sem vam že povedala kakšen car je moj Dado? To, da mi je kupil moj prvi avto itak veste, pa da sem že pravi avto manijak tudi, zdaj sem pa ta glavna frajerka, ko se usedem v Dadov avto, na njegov sedež in šofiram, no, ok – vsaj delam se. Mama je pa bolj zategnjena, me hoče vseskozi kontrolirati in mi diha za ovratnik, kot da sem dojenček.

Ah, še to moram nujno povedati… Mami ali pa Dadotu vsaj nekajkrat na dan vzamem telefon in jima ukažem, da morata na YouTubu naštimati Račke ali pa Kuža pazi in potem pojem ga-ga oziroma how, how ter če sem pri volji tudi plešem.

No, ker sem že velika punca, običajno, če se nam nikamor ne mudi, zelo rada jem sama, s svojo žlico. Joj, kako se moram včasih upirati mami, ker misli, da sem še kar dojenček in me hoče pitati. In če mislite, da sem pujsa, se fino motite, jem kot prava mična gospodična, mama je sicer tečna in mi okoli vratu zaveže slinček, ampak res ni potrebe, pa dobro, pri čem moram tudi jaz popustiti.

Kaj najraje jem? Vse pojem, zaenkrat se še nisem srečala s hrano, ki je ne bi marala, je pa res, da sem včasih bolj, včasih manj lačna. Mama je lahko srečna, da me ima, ker sem zadnjič slišala, ko se je pogovarjala z znanko, ki ji je obupano razlagala, da njen sinček vso hrano ven pljuva. »Joj, dojenček«, sem si mislila.

Moram pa priznati, da čeprav sem že tako velika, se rada crkljam pri mami, zjutraj se še vedno zelo rada – kot jaz temu rečem – joškam, mama bi rekla, da me doji. Ja, in čeprav imam že 10 zob, vedno pazim, da je ne ugriznem.

In kaj se je dogajalo ta mesec, kar bi si mogla zapomniti, mama temu baje reče nepozabna doživetja: O počitnicah na Azurni obali se je razpisala že mama, tako da tega ne bom še enkrat izpostavljala, ker že vse na dolgo in široko veste, kako sem uživala.

Dado me je peljal v Krško na Raceland, kjer se je vozil z gokardi, jaz pa sem ga navdušeno opazovala in ker sem bila ultra pridna, sem si tudi jaz lahko izposodila gokard, takšnega otroškega.

Mama ima ta mesec veliko enih stvar, te odrasle zadeve, tako da sem veliko na počitnicah pri starih starših. Da vam povem, kako je pa to noro. Vse se vrti okoli mene. No, skoraj vse ali pa vsaj veliko mi je dovoljeno. Stari starši so zakon, vam povem. Hodimo na izlete, pa ne samo to, niso tako zateženi, kot mama, ki me sili spat, ko je zunaj še dan. A si lahko mislite, zunaj sije sonce in mi mama reče, da greva ninat. Nepredstavljivo! Seveda se, da je ljubi mir, sprijaznim in zaspim. No, tega pri starih starših ni. Zaspim, ko sem zaspana, zvečer je to malo pred deveto in če mi le uspe, mirno prespim vso noč, včasih pa se mi sanja kaj groznega in potem kar v sanjah pojokam. Umirim se šele, ko v postelji zatipam flaško s čajem, malo polokam in ninam dalje. Ok, zdaj sem pa že malo odbluzila od nepozabnih doživetji tega meseca. Samo še to vam povem. Ta mesec sem imela prvo, čisto ta pravo in ta zaresno, profesionalno fotkanje. Sem pozirala kot ta velika. Na Ljubljanskem gradu smo se odlično imeli, fotke pa so čudovite.

Tako, to je to za 15 mesecev od mene, se vam kmalu, ko se mi bo spet kaj dogajalo, javim.

Čaw-čaw,

Brina

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *