Skrivnost pri 35-ih

Tisti, ki me poznate, veste in lahko potrdite, da se s svojo kožo na obrazu nikoli nisem mogla postavljati. Stanje se je z leti samo še slabšalo. Verjetno je zadnja leta, ko sem še delala na Popu veliko k temu pripomogel tudi puder, profesionalni puder. No, po rojstvu Brine pa je moja koža doživela ‘najnižjo točko’. Na trenutke sem izgledala kot kaka zrela 50-letnica. Koža je bila suha, pusta in brez sijaj, kar zategovalo me je in za piko na i sem bila že kar pošteno zgubana. No, vsaj za 30-letnico preveč zgubana.

Takrat sem vedela, da moram nekaj storiti, če želim biti še zadovoljna v svoji koži. In imela sem prav, danes namreč moja koža zopet sije.

Kaj je torej skrivnost lepe in zdrave kože?

Poleg ostalih dejavnikov kot so prehrana, zadostna količina vode, gibanje na svežem zraku in tudi stres, zagotovo veliko pripomore vsakodnevna nega.

Naj povem, da sem do sedaj uporabljala mnogo različnih krem, različnih znamk. Zdaj pa prisegam samo še na Kozmetiko Kahne. In ne, to ni plačan oglas, reklama za Kozmetiko Kahne. Najdite svoji koži najprimernejšo kozmetiko, meni pač po vsem, kar sem preizkusila, najbolj ustreza ta. No ja, priznam, včasih si sposodim kremo pri mojem dragem in sicer L’occitane Immortelle Divine Cream (Božanska krema za obraz). Moj dnevni ritual pa izgleda nekako takole:

Zjutraj si na očiščeno kožo nanesem najprej kremne podlage. Še na moker obraz najprej nanesem Hialuron serum, ki si ga namažem tudi čez trepalnice, po vekah, okrog oči, po obrazu in vratu. Nego nato nadaljujem z drugo podlago – Naravno mazilo iz morskih alg, sledi še Stabilni vitamin C, ki si ga pošpricam po obrazu in vratu, na koncu si nanesem še Kolagenski lifting. Nego kože zaključim z ustrezno kremo. Dve kremi uporabljam izmenično, kakor se tisti dan počutim, katera mi bolj ‘zadiši’. To sta Hialuron lifting kompleks krema ali pa od Kahnetove najnovejša OXY, kisikova zaščitna krema.

Zvečer si obraz očistim in odstranim ličila z oljem za odstranjevanje ličil, čistilno peno in potem, ko si obraz sperem z mlačno vodo in si ga obrišem, uporabim še tonik iz aloe vere.

A tu se skrb za mojo kožo še ne konča. Pravzaprav se šele prične. Običajno si ob koncu tedna privoščim daljše crkljanje. Uporabljam kar sestavine iz domače kuhinje.

Najprej si v posodici zmešam olivno in kokosovo olje in dodam malo grobe in fine soli. S tem ‘zvarkom’ si nekaj minut nežno (poudarek je na nežno!) masiram kožno. Nato sperem in čeprav je koža še precej mastna nanjo nanesem glineno masko za obraz. To kupim kar po spletu in sicer na Glina.si. Glineno masko (prah) zmešam z vodo in ji dodam še eno kapljico kokosovega olja, da nastane gosta zmes. Nanesem jo na obraz in pustim okoli 15 minut, da se posuši, nato si obraz sperem s toplo (mlačno) vodo. Ker pa na koži ostanejo sledi glinene maske, si pripravim še en ‘zvarek’. V posodico stisnem nekaj kapljic limone in navaden jogurt in na koncu dodam še grobo sol (da se ne stopi prehitro) in si naredim še en blag piling. Razvajanje pa običajno zaključim še z eno obrazno masko.

Te maske (The Face Shop in Nature Republic) mi zadnjih nekaj let iz Azije nosita in me skrbno zalagata dve prijateljici, ki radi potujeta. Caty, Jess, hvala vama! No, in to masko pustim na obrazu vsaj eno uro, včasih tudi ves večer.

Svojo popolno nego pa nekajkrat na leto zaokrožim z obiskom lepotnega studia, kjer mojo kožo še dodatno pocrkljajo.

In dejstvo je, da mi je hvaležna. Moja koža je lepa in zdrava, čeprav imam kakšno gubico ali občasno kakšen mozoljček.

Poskrbite, da se boste v svoji koži dobro počutile!

Ljubezen

Foto: Mateja Tamše

Dan ljubezni. 14. februar. Valentinovo. Praznik zaljubljenih ali »praznik«, ki to ni? Ni dela prost dan, ne okrašujemo smreke, ne barvamo jajc, ne prižigamo sveč in tudi ne izobešamo slovenskih zastav. Praznik, ki smo ga uvozili iz Amerike. Se pa mnogi od nas na ta dan obdarujemo. Eni z drobnimi pozornostmi, drugi pa malce pretiravajo. In na ta dan se imamo – morda samo podzavestno – še raje kot druge dni v letu.

Lani sem o njem takole zapisala: »Dan zaljubljenih je zame zgolj še en uvožen praznik, praznik trgovcev. No, tako se vseskozi prepričujem, a očitno mu, kot boste videli/prebrali, kljub vsemu namenim nekaj pozornosti… Čisto indiferentna kot kaže le nisem, le priznam si ne.«

Z Darkom tudi letos, na valentinovo, nisva pozabila drug na drugega. Čeprav zveni to (pre)pocukrano – to je pač ljubezen. Če je bilo moje darilo popolnoma neromantično, pa je za bolj čaroben pridih večera poskrbel moj dragi. Se sprašujete, kaj sva si podarila? Če boste prebrali blog do konca, vam zaupam, kakšno je bilo moje neromantično darilo.

Že od nekdaj imava z dragim enak pogled na obdarovanje. Ne kupujeva nepotrebnih spominkov na katerih se nabira prah – t.i. ‘praholovce’. Poskušava se vživeti in si zapomniti želje drug drugega. Nakup darila ni impulziven nakup, pač pa vedno skrbno načrtovan. In to je tudi moje priporočilo vsem, ko ne veste, kaj kupiti svoji boljši polovici, ljubljeni osebi. Ne kupujte tisto, kar bi imeli oziroma si želite vi, da bi vam nekdo kupil. Moj nasvet – osredotočite se na njegove/njene želje.

No, midva z Darkom sva letos imela nekoliko drugačno valentinovo. Zaželela sva si ga preživeti v troje. Skupaj z Brino. Od kar jo imava, na ljubezen ne gledava več enako. Najina ljubezen se je poglobila in pomnožila.

Torej, kaj sem letos podarila dragemu? Zagotovo vas bom z izbiro mojega netipičnega in povsem neromantičnega darila presenetila. V bistvu sem idejo dobila 8. februarja, na Prešernov dan, ko bi morali Slovenci izkazati ljubezen do domovine in izobesiti zastave. Ker se z Darkom ob vsakem državnem prazniku zjutraj običajno spogledava, zavijeva z očmi in rečeva drug drugemu: »Še en praznik, ko Jurgliči nismo izobesili zastave, ker je nimamo!«, sem mu za praznik zaljubljencev, čeprav se ne izobeša zastav, podarila slovensko zastavo.

Jurgliči zdaj komaj čakamo naslednji državni praznik, ko bomo lahko (KONČNO!) izobesili simbol slovenstva. Ja, tudi to je ljubezen! Ljubezen do države.

Sicer pa… skrbno čuvajte in negujte svojo ljubezen vse leto in naj bo vsak dan valentinovo.

P.S. Zakaj smo valentinovo praznovali v troje in kaj mi je podaril moj dragi, pa vam zaupam v kakšnem od prihodnjih zapisov.

Maškare

Pust, predvsem pa šemljenje, me je od nekdaj fasciniralo in že od malih nog se ga vsako leto prav posebej veselim, skoraj tako kot se veselim božiča. In tako tudi letos pri Jurgličih nismo mogli brez pustnih mask, no, vsaj ženska polovica družine.

Kaj bomo letos za maškare, sem v glavi premlevala, že slab mesec pred tem.

Brina je še premajhna, da bi si sama izbrala pustno masko, tako hvala bogu še ne jezika, kaj bo oziroma bolje rečeno, kaj ne bo za maškare. Izbero maske pa (tako kot lani) tudi letos nisem prepustila naključju. Da bi jo šemila v dobro vilo, princesko ali kakšno drugo, ljubko (bajeslovno) bitje, se mi ni zdelo smiselno, ker ne bi razumela, zakaj jo silim v takšna oblačila.

Brina obožuje muce kot jim sama reče »MA«. Vsakodnevno je na tapeti knjigica Kajetana Koviča, Maček Muri. Brina jo zna praktično že na pamet in med drugim vedno glasno zazeha – točno tam, ko rečem: »Maca glasno zeha.« Ali pa vedno rada pove:«Ama, ama«, ko povem tisti verz, da Maca sprejme povabilo. Z njim odšla bo na kosilo.

Seveda ima rada tudi plišaste muce, nadvse pa se razveseli, če kje zagleda živo. Še več, vsakič znova me preseneti, ko na kakšnem jumbo (oglasnem) plakatu zagleda muco in začne s prstom kazati nanjo in kričati »MA, MA«. Na izložbenem oknu trgovine, kamor z Brino hodiva po najnujnejša živila, imajo nalepljenega velikega muca z očali (reklama za optiko) in Brina se redno ustavi pred oknom in poboža muca in ga prijazno ogovori. Res prisrčno.

In potem je bila povsem logična odločitev. Brina bo letos za maškare muca!

Že nekaj dni prej sem šla na lova za kostumom. V bistvu tople vode nisem odkrivala. Del kostuma za Brino sem sešila sama, nekaj malega pa sem kupila (ušesa, rep). Seveda sem se našemila tudi sama in tako sva šli dve muci na potep.

Tu je še nekaj najinih utrinkov…

Foodie

Kulinarika in vino sta me vedno zelo zanimala. Študirala sem sicer ekonomijo in že nekaj let vodim podjetje, ki se ukvarja s tajskimi masažami (več o tem morda v kakšnem prihodnjem blogu). Nič čudnega, da sem si izbrala tudi partnerja (pravzaprav je zdaj že zaročenec), ki se poklicno ukvarja s tem področjem. Aleksander ima svoje podjetje, ki se ukvarja s cateringom, je direktor Kuharske akademije Slovenije, sommelier 3. stopnje in nosilec več nagrad in priznanj iz sommelierstva, strežbe in kulinarike. Ena od najinih skupnih točk je prav ljubezen do kulinarike in kulinaričnih potovanj. Sva t.i. tipična foodie-ja, za naju namreč velja rek: »Živim, za to, da jem in ne obratno.«

V Sloveniji sva obiskala skorajda vse najboljše restavracije in lahko rečem, da jih je veliko, ki so odlične pa medijsko manj izpostavljene. Kulinarični turizem je tudi pri nas vedno bolj v razcvetu in v boljših restavracijah so mize po navadi polne tujcev. Moje tri najljubše slovenske restavracije so zagotovo Pavus na gradu Tabor Laško, Maxim v Ljubljani in Hiša Franko iz Kobarida, od koder prihaja najboljša kuharica na svetu Ana Roš.

Ker je moj partner sommelier, so del najinih poti naj bo doma ali v tujini, vedno tudi obiski vinarjev in vinskih kleti. Tu je zgodba še veliko širša kot pri restavracijah, saj imamo pri nas mnogo odličnih vinarjev in tri najboljše ali najljubše je skoraj nemogoče izbrati, saj ne bi bilo pravično, vsak je namreč vrhunski na določenem področju oziroma pri pridelavi določenega vina. Tudi tukaj velja, da je vredno obiskati in poizkusiti vina kakšnega izmed vinarjev, ki ni zelo medijsko izpostavljen. Po navadi take vinarje najdejo predvsem tuji vinski in kulinarični turisti in njihova pridelava niti ni dovolj velika za vse, ki bi želeli piti njihova vina.

Pred nekaj leti sva hobi spremenila v posel in skupaj še z dvema partnerjema ustanovila sommeliersko šolo Sommelier Master, v kateri sedaj tudi druge vinoljube in foodie-je izobražujemo na področju vina in kulinarike. Več o nas najdete TU. To je od naju zahtevalo še več obiskov restavracij v tujini in izpostaviti bi želela štiri nama najljubše: Gaggam v Bangkoku, Atelier v Münchnu, Osteria Francescana in Fat Duck v Londonu. Za vse velja, da so nagrajeni z zvezdicami, kuharskimi kapami ali uvrščeni na lestvico 50 najboljših restavracij. Povsod je mizo treba rezervirati več mesecev vnaprej in povsod gre za več kot le kulinariko, za pravi šov.

Včasih imava prej rezerviran sedež v restavraciji kot na letalu. Vse tri restavracije so naju navdušile do te mere, da skoraj ne mine dan, ko je ne bi omenila, obujala spominov in se spraševala, kdaj greva zopet tja. Krožniki so prave umetnine, okusi božanski, vse premišljeno do najmanjših detajlov, sestavine s celega sveta ali le lokalne pa se s skrbno izbranim vinom zlijejo v popolno celoto.

Več kot besede, povedo vse te fotografije. V tem in naslednjem mesecu bova obiskala še najboljšo restavracijo v Rimu in New Yorku in z veseljem bova delila z vami tudi vtise od tam.

Novo, novo, novo

Dragi moji!

Z veseljem vam sporočam čudovito novico. Na poti bo bogatejši še za eno rubriko. Z jutrišnjim dnem prihaja na blog rubrika GOSTUJOČE PERO. K sodelovanju in soustvarjanju bloga sem namreč povabila nekaj meni zelo dragih oseb. In vsak od njih je zgodba zase. Zanimiva zgodba.

Kdo konkretno so ti ljudje oziroma čigave zgodbe boste lahko brali?

Z največjim navdušenjem vam kot prvo, ki bo premierno otvorila jutrišnjo rubriko, najavljam… Mojo dobro prijateljico, soimenjakinjo, ki jo poznam že od zgodnjih najstniških let. Špela Filipič, sicer magistra ekonomije je kot se sama rada pošali – sodobna gurmanka oziroma t.i. foodie. Jutri torej ne zamudite zelo zanimivega bloga o kulinariki in vinu.

Draga Špela! Dobrodošla na NA POTI!

Lasersko odstranjevanje znamenj

Tri mesece potem, ko sem obiskala Estetsko kliniko Fabjan, kjer so mi odstranili (zame) moteča kožna znamenja, sem se zdaj odločila, da vam pokažem rezultate. Kot sem obljubila. V tem času me je namreč veliko ljudi, predvsem deklet spraševalo, če me celjenje kaj boli, kako se mi ‘ranjena’ mesta celijo in podobno.

Na hitro, za osvežitev spomina…

Konec oktobra sem obiskala Estetsko kirurgijo Fabjan. Doktor Matic Fabjan mi je najprej pregledal vsa znamenja, nato pa mi je v krajšem posvetu pojasnil potek odstranjevanja le-teh in nadaljnjo zdravljenje oziroma celjenje ter odgovoril na moja vprašanja. Dobila sem lokalno anestezijo in sledila je akcija.

Poseg je bil povsem neboleč in je trajal okoli 20 minut. Ranjena mesta mi je doktor nato prekril z obliži in mi naročil, naj si jih doma redno mažem z Bepanthenom oziroma Bepanthen plusom, vsaj še kakšen teden ali dva. Poleg tega pa mi je še odsvetoval sončenje oziroma obisk solarija. Najmanj tri mesece namreč ni priporočljivo ‘ranjena’ mesta direktno izpostavljati UV žarkom. Če pa je to neizogibno (npr. v poletnih mesecih) in gremo na sonce, morajo biti ta mesta ustrezno zaščitena, torej jih je potrebno prelepiti z obliži. In ja, ker smo bili Jurgliči decembra (dva meseca po posegu) na kratkem oddihu na Kanarskih otokih, sem se seveda držala navodil dr. Fabjana in tako mesta, kjer so bile še blago vidne ‘posledice’ posega, prelepila z obliži. Več o posegu, najdete TU.

Naj povem še to, da sem imela največje znamenje, ki sem si ga dala odstraniti na levem stegnu (takoj je vsakemu padel v oči), sledil pa mu je tisti na hrbtu. No, in takole izgledajo posledice ‘največje bojne rane’ danes. Na hrbtu se praktično sploh ne vidi brazgotine, na nogi pa je komaj opazna.

In še nekaj… Čeprav sodim med tiste, bolj občutljive, saj je moj prag bolečine zelo nizek, me celjenje ni prav nič bolelo in je potekalo brez zapletov. Predvsem pa je moje priporočilo še vedno, da je zimski čas – več kot idealen za takšen poseg. Če tudi vi razmišljate o laserskem odstranjevanju kožnih znamenj ali pa bi radi samo preverili vaša znamenja, Estetiko Fabjan lahko najdete na Facebooku, Kožna Znamenja.si aplikacija in njihovi uradni spletni strani.