Dan ljubezni. 14. februar. Valentinovo. Praznik zaljubljenih ali »praznik«, ki to ni? Ni dela prost dan, ne okrašujemo smreke, ne barvamo jajc, ne prižigamo sveč in tudi ne izobešamo slovenskih zastav. Praznik, ki smo ga uvozili iz Amerike. Se pa mnogi od nas na ta dan obdarujemo. Eni z drobnimi pozornostmi, drugi pa malce pretiravajo. In na ta dan se imamo – morda samo podzavestno – še raje kot druge dni v letu.
Lani sem o njem takole zapisala: »Dan zaljubljenih je zame zgolj še en uvožen praznik, praznik trgovcev. No, tako se vseskozi prepričujem, a očitno mu, kot boste videli/prebrali, kljub vsemu namenim nekaj pozornosti… Čisto indiferentna kot kaže le nisem, le priznam si ne.«
Z Darkom tudi letos, na valentinovo, nisva pozabila drug na drugega. Čeprav zveni to (pre)pocukrano – to je pač ljubezen. Če je bilo moje darilo popolnoma neromantično, pa je za bolj čaroben pridih večera poskrbel moj dragi. Se sprašujete, kaj sva si podarila? Če boste prebrali blog do konca, vam zaupam, kakšno je bilo moje neromantično darilo. 
Že od nekdaj imava z dragim enak pogled na obdarovanje. Ne kupujeva nepotrebnih spominkov na katerih se nabira prah – t.i. ‘praholovce’. Poskušava se vživeti in si zapomniti želje drug drugega. Nakup darila ni impulziven nakup, pač pa vedno skrbno načrtovan. In to je tudi moje priporočilo vsem, ko ne veste, kaj kupiti svoji boljši polovici, ljubljeni osebi. Ne kupujte tisto, kar bi imeli oziroma si želite vi, da bi vam nekdo kupil. Moj nasvet – osredotočite se na njegove/njene želje.
No, midva z Darkom sva letos imela nekoliko drugačno valentinovo. Zaželela sva si ga preživeti v troje. Skupaj z Brino. Od kar jo imava, na ljubezen ne gledava več enako. Najina ljubezen se je poglobila in pomnožila.
Torej, kaj sem letos podarila dragemu? Zagotovo vas bom z izbiro mojega netipičnega in povsem neromantičnega darila presenetila. V bistvu sem idejo dobila 8. februarja, na Prešernov dan, ko bi morali Slovenci izkazati ljubezen do domovine in izobesiti zastave. Ker se z Darkom ob vsakem državnem prazniku zjutraj običajno spogledava, zavijeva z očmi in rečeva drug drugemu: »Še en praznik, ko Jurgliči nismo izobesili zastave, ker je nimamo!«, sem mu za praznik zaljubljencev, čeprav se ne izobeša zastav, podarila slovensko zastavo. 
Jurgliči zdaj komaj čakamo naslednji državni praznik, ko bomo lahko (KONČNO!) izobesili simbol slovenstva. Ja, tudi to je ljubezen! Ljubezen do države.
Sicer pa… skrbno čuvajte in negujte svojo ljubezen vse leto in naj bo vsak dan valentinovo.
P.S. Zakaj smo valentinovo praznovali v troje in kaj mi je podaril moj dragi, pa vam zaupam v kakšnem od prihodnjih zapisov.