Otroški raj

Mala ulica

Obožujem center Ljubljane, v naši prestolnici se lahko potikam ure in ure. Dokler je bila Brina še mala in sem vozičkala, je bila moja (skoraj edina) skrb samo – kam bom šla na kavo, da bodo v toaletnih prostorih imeli tudi previjalno mizo. Zdaj, ko je mala že tako velika, da vozičkanje ne pride več v poštev, sprehod po središču mesta pa jo začne kaj hitro dolgočasiti, sem začela iskati otroška igrišča v mestu.

Kam, na katero igrišče, v centru Ljubljane?

Naša prva izbira je Družinski center Mala ulica.

Igralnico Mala ulica je Brina vzljubila že ob prvem obisku, prav tako jaz, saj lahko v miru popijem kavo, odgovorim na vse maile, se tam dobim s prijateljico in brez slabe vesti čvekam. Brina pa se medtem brezskrbno igra. Še več, v centru Mala ulica si lahko organiziram tudi  poslovni sestanek.

Zakaj je igralnica tako ‘kul’?

Nikoli ni dolgčas. Zelo je zabavno in v njej toliko zanimivih stvari, ki jih mora Brina pregledati in raziskati. Brina namreč ne hodi v vrtec, tu pa se igra in druži s sovrstniki. In še nekaj. Mala ulica je aktualna vse leto, ne glede na vreme. Spomladi, ob lepem vremenu se Brina rada igra na zunanjih igralih, ob slabem vremenu pa je notranje ‘igrišče’ dovolj razgibano za zabavno in hkrati varno igro. Tekanje in plazenje po rovih, kuhanje kosila, divjanje s poganjalci, vozičkanje in še in še. Pravi otroški raj.

Čeprav je Mala ulica namenjena predvsem najmlajšim, predšolskim otrokom, pa je to prostor tudi za velike. Ponujajo številne aktivnosti: praznovanje rojstnih dni, varstva, različne tečaje, delavnice za nosečnice in mamice, itd.

Je pa res, da če obiščeš Malo ulico s takšnim čmrljom kot je naša Brina, se ti enostavno ne sme nikamor muditi, sicer je jok in stok, v smislu: »Mama, NE! Mama, ŠE!«

Cena:

  • otrok s spremljevalcem: 2 €
  • družinska vstopnica: 4 €

Odpiralni čas:

  • od ponedeljka do petka: od 10. do 19. ure
  • vikendi in prazniki: od 10. do 18. ure

Več o Družinskem centru Mala ulica: www.malaulica.si

Mama #napoti priporoča.

Nikoli ne bi imela otrok

Ta zapis sem si že dolgo želela, predvsem pa spravljala, napisati. Končno mi je prekipelo in bom vse ogorčenje zlila na ‘papir’. Brina je stara 21 mesecev. Za vse tiste, ki nimate otrok in si čisto dobro ne predstavljate koliko je to (ja, tudi to se mi pogosto zgodi) – to je skoraj dve leti, še tri mesece manjka. Mala že suvereno hodi, slabo leto že kaka na kahlico oziroma wc, čedalje pogosteje pove tudi, da jo ‘ljulja’ (beri: lulat), vse ali pa vsaj večino se da z njo že zmeniti, resnično zgleda, kot da me že vse ‘šteka’. Se mi zdi, da je zdaj že prišel tisti čas, ko lahko z Brino počnemo – kaj več kot samo vozičkamo in ‘buci-buci’ – kako je fleten dojenček.

A dejstvo je, da se najbrž NIKOLI ne bi odločila za otroka, če bi mi pod roko prišli zapisi od mam, ki samo jamrajo, razlagajo – kako je grozno imeti družino, kako nimaš več časa zase in podobno. Kar zavijam z očmi, ko preberem zapis v tem smislu:

»GROZNI SVET PORODNIŠKE

Včasih sem imela polno omaro lepih, dragih oblačil in čevljev z visokimi petami, vsako jutro sem se naličila in uredila frizuro. Šoping je bil na tedenskem sporedu. Danes hodim po svetu v razvlečeni, po možnosti strgani, zagotovo pa pobruhani trenirki in pošvedranih adidaskah. Pa saj, roko na srce, v trenerki se tudi najbolje počutim, saj pod njo lažje skrijem 10 odvečnih kilogramov, ki so mi ostali po porodu. Zelo sem vesela, če mi zjutraj uspe umiti zobe. Lase si nisem oprala že… joj, sploh se ne spomnim, kdaj sem jih nazadnje oprala. No, in nič ni nenavadnega, če se pozabim preobut in se od doma odpravim v copatih, saj preprosto ne vem več, kje se me drži glava. In ja, priznam, naše stanovanje je samo še bleda senca nekoč bleščečega, pospravljenega in urejenega stanovanja. Cunj pa itak ne likam več, saj mi niti ne uspe oprati goro umazanega perila. Sten ne krasijo več in zgolj naše fotografije, pač pa tudi umetniška dela mojega sina, ki zelo rad riše z voščenkami po stenah. In hrana? Nekoč sva si z dragim pripravljala romantične večerje ob svečkah, pet hodni meni, zdaj pa vase zmečem ostanke hrane svojega najstarejšega otroka, običajno je to trda skorja kruha, ki je ostala od sendviča, ki ga je včeraj zjutraj imel za zajtrk, no, ali pa od predvčerajšnjim. Po šestih mesecih porodniške se mi potem le končno uspe sestaviti toliko, da me mož pelje na večerjo v najino najljubšo restavracijo. Oblečem oblekico v kateri se mi zdi, da ne bom izgledala predebela. S seboj vzameva tudi najmlajšega otroka, saj ga še dojim. A popoln večer se je sprevrgel v popolno katastrofo, saj se je sredi večerje otrok, ki je do tedaj spal v vozičku, zbudil in začel kričati. Bil je lačen in jaz ga nisem morala podojiti, a morala bi sleči celo oblekico, saj je bila zgoraj ‘na puli’. Iz rok sem nemudoma spustila pribor, panično odrinila stol, pograbila plašč in otroka odpeljala iz restavracije. In ja, vsi so me debelo gledali, kaj mi je, vendar se prav nič ne sekiram, takšno je življenje na porodniški. «

RESNO?!? HALO?!? Vsaka ženska, zlasti, če še malo tehta in se odloča med kariero in družino, se po mojem prepričanju zagotovo, ko prebere takšen zapis samo prekriža in si reče: »Ne, hvala! Bom raje lepa, uspešna in brez otrok!« Ko sama začnem brati takšen zapis, me ima že po prvem odstavku, da neham z branjem. A nadaljujem, ker me zanima, kaj vse je še lahko tako grozno. Se mi zdi, kot da se ne pogovarjamo o istih rečeh, kot da živim v drugem svetu.

Na poti iz porodnišnice, 15.7.2016

Saj ne rečem, je drugače, ko dobiš otroka. Dobiš tudi druge prioritete, vendar pa zagotovo ni tako GROZNO!!! Daleč od tega. No, morda lahko to rečejo tiste ženske, samohranilke, brez pomoči staršev, sorodnikov in prijateljev, ki se težko prebijajo skozi mesec in morajo paziti na vsak evro ter si ne morejo (vsaj občasno) privoščiti niti varuške.

Prvi obisk sorodnikov, 17.7.2016

Kot prvo, ko berem takšni zapis »GROZNI SVET PORODNIŠKE« ne morem mimo vprašanja, kje hudiča imajo te reve može in kaj za vraga počnejo oni, medtem ko njihove drage tako trpijo?! Pri nas namreč po potrebi tudi Darko pospravi, posesa stanovanje, odnese smeti ali pa vrže umazano perilo v stroj. Lahko se bo tole slišalo kot hvalisanje, vendar lahko brez problema zapišem, da je naše stanovanje večino časa pospravljeno vsaj do te mere, da lahko brez sramu sprejmem nenapovedane obiske. Brina je zdaj že tako velika, da jo vključujeva v pospravljanje, še več, prav rada vidi, da nama pomaga pospravljati, kuhati,… To, da pa otroci rišejo po stenah, tega pa ne bom komentirala, ker je škoda besed.

Prvi sprehod,18.7.2016
Prvi sprehod,18.7.2016

In še. Drage razočarane gospodinje na tako grozni porodniški, ko preberem: »ne uspe mi oprati goro umazanega perila« se sprašujem h kateremu potoku ve hodite prat perilo? Pri nas to naredi pralni stroj kar sam, le izberem optimalni program, dodam nekaj praška in kisa ter pritisnem tipko »start«.

Prvič na morju

To, da si nimate časa oprati lase, zob, hodite po svetu v razvlečenih trenerkah, copatih oziroma podobni izgovori, ki opravičujejo vašo zanemarjenost, to lahko prodajate svojemu možu. Izgovori, ki ne pijejo vode. Dejstvo je, da dojenčka nimamo v rokah 24 ur na dan. Jaz sem prav na porodniški še bolj začela gledati na svoj izgled. Ni skrivnost, da je tudi meni po porodu ostalo 10 kilogramov preveč. 63 kg sem imela, predvsem so ti kilogrami ostali v predelu trebuha. A ker sem se želela ponovno dobro počutiti v svoji koži, sem precej vozičkala oziroma športala kolikor se je dalo. Ker sem dojila, sem še bolj pazila na zdravo prehrano. Zadovoljna mama je srečen otrok.

Zmaga in me nasmeji do solz pa itak izjava, da gre bejba, ki še doji, v puliju na večerjo v restavracijo. Hkrati pa se vprašam, a se dela norca iz mene kot bralke, da to zapiše?! Morda pa to spada v kategorijo ‘novinarskega nabijanja’!? Jaz sem Brino dojila 18 mesecev in v tem obdobju sem pač vseskozi po svetu hodila z globokim dekoltejem. Pa ne zato, ker bi bila željna pozornosti in moških pogledov, pač pa, ker je v takšnih oblačilih kadarkoli in kjerkoli najlažje in najenostavneje podojiti otroka.

Drage, bodoče mamice, nekaj najlepšega na svetu je imeti otroka!

Še nekaj foto materiala naših prvih mesecev z Brino.

Jurgliči prvič na morju

 

ZOO Ljubljana vs ZOO Zagreb

Potem, ko sem prejšnji teden objavila blog o zagrebškem živalskem vrtu, sem dobila nemalo vprašanj, kateri se mi bolj ‘dopade’ – ljubljanski ali zagrebški? Kateri je lepši, boljši? Katerega se bolj ‘splača’ obiskati?

Tu je moje videnje, poudarjam – moje in ni rečeno, da se z njim strinjajo vsi. Predvsem pa sem skušala najti tako pozitivne kot negativne plati.

ZOO V ŠTEVILKAH:

Ste vedeli, da je bil živalski vrt Ljubljana ustanovljen leta 1949. Zagrebški pa leta 1925, leta 1928 je postal last mesta Zagreb.

Ljubljanski zavzema 19,6 ha površine, zagrebški 7 ha.

CENA:

Največja, predvsem pa najbolj konkretna in očitna razlika med vrtovoma je v ceni.

LJUBLJANA:

  • odrasli: 8 €,
  • otroci/predšolski in šoloobvezni: 5,50 €,
  • otroci manjši od 2 let: brezplačno,
  • psi: 2 €.

ZAGREB:

  • odrasli: 30 kun = 4,04 € (ob ponedeljkih, če ni praznik 20 kun = 2,69 €),
  • otroci od 7 do 14 let: 20 kun = 2,69 €,
  • otroci do 7. leta: brezplačno,
  • psi: prepovedan vstop.

1 € = 7,42 kun

ŽIVALI:

Ena velika razlika, ki sem jo opazila oziroma začutila je, da so v zagrebškem zoološkem vrtu vse živali na precejšni razdalji, distanci. Čeprav je na primer kletka v kateri prebivajo opice primerljiva z ljubljansko, je le-ta potem ‘zavarovana’ še s steklom.

Edina stvar, nad katero sem bila razočarana (a kriva sem si sama, ker pač nisem preverila prej) je, da zagrebški vrt nima slona in žirafe. Zadnja slonica jim je namreč umrla leta 2003.

V ljubljanskem pa se mi zdi, da sta prav ti dve živali največji atrakciji. No, vsaj za našo Brino.

IGRALA ZA OTROKE:

Zagrebški zoološki park ima novo igrišče na Labodjem otoku, a dobila sem občutek (morda me tudi vara), da je ZOO Zagreb namenjen bolj izobraževanju kot pa zabavi.

Ljubljanski vrt pa ima samo osrednje otroško igrišče zelo pestro, razgibano, za vse starostne skupine. Tako se najbrž velikokrat zgodi, da so na koncu ta igrala celo bolj zanimiva kot sam ogled živalskega vrta.

GOSTINSKA PONUDBA:

Gostinska ponudba, širok nabor najrazličnejših jedi je v hrvaškem ZOO parku bistveno na višji ravni in pestrejši kot v Ljubljani. Ponujajo od golaža, telečje pečenke, dunajskih zrezkov do špagetov, rižot, solat, itd. O cenah pa sploh ne bom zgubljala besed. Za 4 kosila, en sok in eno pivo smo v Zagrebu odšteli dobrih 20 evrov.

To je bilo je nekaj drobnih detajlov, ki jih morda kdo drug, otroci pa najbrž sploh ne bi opazili. Otrokom bo zanimivo in nepozabno doživetje, ne glede ali se odpravite v Ljubljano ali Zagreb. Lepo se boste imeli na obeh koncih, če si boste le tako naredili.

Priporočam torej, da obiščete oba. Otroci bodo veseli.

Mama #napoti priporoča.

ZOO Zagreb

Prve spomladanske temperature, sončno vreme in praznični ponedeljek sva z Brino izkoristili za obisk živalskega vrta. Darko je bil tudi tokrat v službi, zato sva s seboj vzeli Brinine stare starše. Se spomnite, zelo podobno kot lani, ko smo z Brino prvič obiskali živalski vrt, vendar s to razliko, da smo letos obiskali tistega v Zagrebu.

Živalski vrt so pred letom in pol prenovili. In to je bila pika na i, da smo se ‘Vozli’ odločili za skok v sosednji živalski vrt, ki se nahaja sredi Zagreba, v parku Maksimir. No, če se malo pošalim, je park (predvidevam – zaradi praznika in lepega vremena) bolj kot na ‘maksi mir’, spominjal na ‘maksi nemir’.

In podobna zgodba je bila v živalskem vrtu. Samo za vstop (nakup vstopnic) smo porabili 45 minut, čakali smo namreč v dolgi koloni, ki ji kar ni bilo videti konca.

Si lahko mislite, spet sem bila jaz tista, ki ji je vse falilo. Že po nekaj minut čakanja v vrsti, me je začelo tiščati na wc, po le nekaj minutah v živalskem vrtu, pa mi je začelo strašno kruliti po želodcu. Bila sem lačna za umret. A veste tisto – lačen si ful drugačen – no to. Moja draga starša sta mi kajpak ustregla in smo najprej zavili v restavracijo. A si lahko mislite, da smo si komaj izborili mizo, na hrano pa smo prav tako čakali v dolgi koloni (menza varianta). No, in šele ko smo se dobro najedli, smo se lahko podali na ‘pohod’ po vrtu. Še to, restavracija s teraso je prenovljena in ponuja velik nabor različnih jedi.

Čeprav si lahko v ZOO-ju ogledate veliko različnih živalskih vrst, saj je razdeljen na različne sklope (Avstralija, Madagaskar, Afriška vas, itd.), so našo Brino navdušile predvsem velike živali. Medved, (ogroženi) dalmatinski pelikani, povodni konj, morski lev, zebra.

Kar nekaj časa pa smo se zadržali pri levji skali. Brina je vseskozi kazala s prstom na leve in ponavljala: »Ma, muci!«

No, tekanje sem in tja ter mamino teženje, da se mora slikati, je Brino tako utrudilo, da je sama zlezla v voziček in kot bi mignil je zaspala. Mamo blogerko pa je živalski vrt navdušil.

Moja splošna ocena: Ker je bila takšna strašna gneča, mama blogerka s svojim fotoaparatom ni prišla na svoj račun. No, če damo šalo na stran, vam zagotovo priporočam, da boste vrt v vsej svoji lepoti zagotovo lepše doživeli, če ga boste obiskali med tednom, v dopoldanskem času. Namig: izberite dan, ko je na primer v Sloveniji praznik, ne pa tudi na Hrvaškem.

Morda še to, za informacijo, da ne boste začudeni, da ne rečem kar ogorčeni – psom je vstop v ZOO prepovedan.

Cena vstopnice:

  • odrasli: 30 kun (ob ponedeljkih, če ni praznik 20 kun),
  • otroci od 7 do 14 let: 20 kun,
  • otroci do 7. leta: brezplačno.

Parkiranje: Priporočam, da parkirate na stadionu Maksimir. Ker je bil praznik, je bilo le-to brezplačno.

Poti po ZOO-ju: So urejene in primerne za vozičkanje.

Spletna stran: http://zoo.hr/

Mama na poti priporoča.

Velika noč

Velika noč je za našo družino pomemben krščanski praznik, ki se lahko ob bok postavi božiču. Priprave na naš tradicionalni nedeljski zajtrk se začnejo že v petek.

Ta dan je namreč v znamenju nakupov, kuhanja in pripravljanja jedi, ki se jih bo blagoslovilo. Letošnja Velika noč je bila za Brino še posebna, saj je svojo velikonočno košarico prvič odnesla v cerkev k žegnu.

Pri velikonočnem žegnu tako ne smejo manjkati:

  • šunka (Jezusovo telo),
  • hren (žeblji, s katerimi so Jezusa pribili na križ),
  • pirhi (Jezusova kri, zato naj bodo rdeči),
  • potica (Jezusova krona).

Ker sama nisem sladkosneda, sem letos spekla prav posebno potico. Poimenovala sem jo kar Kraljeva potica. Priprava in peka je enostavna in hitra.

Sestavine:

  • 100 g lososa
  • 200 g mozzarelle
  • ena žlica koruze
  • ena žlica kaper
  • 3 jajca
  • 2 dl jogurta
  • 50 g masla
  • 2 žlički pecilnega praška
  • 220 g moke
  • drobnjak, bazilika, sezam

Priprava:

Maslo, segreto na sobno temperaturo, damo v večjo skledo in ga spenimo z mešalnikom. V maslo najprej vmešamo jajca, nato še jogurt. Vse sestavine mešamo toliko časa, da nastane gladka zmes. Vanjo vmešamo še moko s pecilnim praškom. Na koncu dodamo še koruzo, kapre, losos in mozzarello, ki ju narežemo na manjše koščke, baziliko in drobnjak pa temeljito operemo, ju osušimo in na drobno nasekljamo.

Zmes z žlico nadevamo v modelčke za mafine oziroma mini potico. Posujemo s sezamom in pečemo približno 20-25 minut na 200 stopinjah, da pridobi lepo zlatorumeno barvo. Ko so ‘potičke’ pečene, jih vzamemo iz pečice in počakamo, da se ohladijo in jih ponudimo gostom.

Pa dober tek.

Mama na poti priporoča.

P.S. Drugo leto, leta 2019 bo Velika noč šele 21. aprila.