Kam na izlet – Ranč Aladin

Jurgliči smo se tokrat potepali med dolenjskimi griči. Natančneje po Trebnjem in Mirni. Darku so ti konci pravzaprav zelo blizu in domači, saj je tam odraščal. Vikend oddih v t.i. Tašča hotelu pa smo izkoristili še za obisk bližnjega mini ZOO-ja – Ranč Aladin.

Živalski park je zanimiva kombinacija, prava mešanica nasprotij. Prvi trenutek je morda človek, ko vstopi, presenečen. Na majhnem prostoru je tako pomešano vse… Divje – domače, umetno – naravno, plastično – leseno, moderno – starinsko,…

A ko se sprehodiš po Ranču, katerega zaščitni znak je dvogrba kamela, pozabiš na to. Tu domuje pisana druščina živalskih prebivalcev, imajo namreč več kot 60 živali. Poleg že omenjene kamele, so prava atrakcija še zajčki, kenguru, noj, rakuna, koze, račke, gosi, lame, ris, osliček, kamerunske ovce, nosati medvedki in še in še bi lahko naštevala.

Sicer pa so naši Brini, bolj kot vse živali, pritegnila pozornost – otroška igrala. Pravzaprav bi lahko rekla, da je park, eno samo veliko otroško igrišče. Tu so tobogani, gugalnice, plezala, stolp, trampolin, žična gugalnica, streljanje z lokom, steza za spuščanje na gumi, itd.

Našo Brino pa sta tokrat prepričala peskovnik in streljanje z mehkimi žogicami.

V bistvu so ranč že zapirali, saj je bila ura že krepko čez sedem, Brina pa se je še kar igrala in se ni pustila motiti. Komaj smo jo spravili domov in to z obljubo, da ga kmalu spet obiščemo.

Edina pomanjkljivost, ki sem jo opazila je skromna gostinska ponudba, brezalkoholna pijača, kava in pivo so na voljo kar v avtomatih. Tako da, če se boste odpravili tja na izlet, imejte malico s seboj.

Poleg vsega tega, kar smo počeli mi, pa Ranč Aladin ponuja še veliko več. Kaj vse, lahko najdete na njihovi spletni strani: www.kamela.si

Poti po ZOO-ju: So urejene in primerne za vozičkanje.

Cena vstopnice:

  • odrasli: 5€
  • otroci: 4€
  • otroci do 3. leta: brezplačno

Plačilo vstopnine je možno le z gotovino.

Parkiranje: Pred vhodom v Ranč Aladin, brezplačno.

Delavni čas: od petka do nedelje, od 9.00 do 19.00

Mama na poti priporoča.

Brinin dnevnik: Turčija

To so bile Bibine najboljše počitnice do sedaj, vam povem. No, vsaj v zadnjih dveh letih, aja, saj sem stara šele dve leti. No, kakorkoli…Saj smo se imeli fino na Kanarskih, Azurni, jadranju in še kje, ampak Turčijo lahko brez težav enačim z otroškimi sanjskimi počitnicami. In če vam je mama v blogu Turčija, Moja boš in Kemal napisala nekaj v tem smislu, da si v Turčiji želi ležanja na plaži in srkati pijačko, sem se jaz od nje razlikovala samo po tem, da sem si namesto ležanja, želela norenja po bazenu in otroških igriščih. A sem vam že povedala, da sem nora na tobogane in hiše?! Ko se zjutraj zbudim, je moja prva misel: »Hiša, mama, hiša!« No, sem pa podobno kot mama, vsak dan v baru na plaži srkala otroško različico mojita.

Ja, sicer pa vam moja maka (= moja okrajšava za mamika) v njenem blogu ni povedala nekaj bistvenega… V Turčiji nismo srečali niti enega, ki bi bil vsaj približno tako lep kot Kemal, kaj šele, da bi katera samo spominjala na lepo Nihan. Tako da še dobro, da je bilo vse ostalo brez pritožb, sicer bi bila mama sigurno razočarana, čeprav tega zagotovo ne bi priznala.

No, ne bom dolgovezila, ampak vam bom napisala samo tri (pač, do tri znam samo šteti – ena, do = dva, tri) ključne stvari, ki so me očarale, zabavale oziroma sem bila tako ali drugače navdušena.

BIBIKA NA POTI

Tokrat, za razliko od dosedanjih počitnic (z letalom), nismo šli na pot ponoči, tako da sem bila večino časa do letališča na Dunaju budna in z veseljem spremljala dogajanje okoli sebe. Še več. Od doma smo odšli dopoldan. Moja dva sta brez stresa zjutraj v kovčke zložila še zadnje stvari in ja, zdaj sem že tako velika, da mi je Dado kupil čisto moj in samo moj kovček. Trunki kovček. In, ko smo odhajali od doma, sem vedela, da bodo te počitnice res nekaj posebnega.

Trunki otroški potovalni kovček je namreč dovolj velik, da sem vanj pospravila Ma-ja in Wow wow-a, kopalke, sončna očala in kremico. No, ok, če sem čisto iskrena je mama vanj zložila še nekaj plenic, oblekic in štumfkov. In potem sta me mama in Dado že od doma, pa po letališču in vse do hotelske sobe, vlekla na njem. To sem uživala, kar smejalo se mi je do ušes. Še dobro, da imam ušesa, sicer bi imela nasmeh okoli in okoli glave. Mama me je vlekla bolj previdno, z Dadotom pa sva se precej podila.

Sicer pa vam bi mama o Trunki kovčku napisala kaj v tem smislu… Če hočete svojega otroka osrečiti, vam priporočam, ker se resnično splača. Otroško, iskreno navdušenje in nasmeh na obrazu sta zagotovljena. Takšen kovček, ki je pravzaprav poganjalček, je odlično doživetje in eno dolgočasno pot zlasti po letališčih, spremeni v pravo dogodivščino.

HOTEL

No, če že niso bili tako lepi kot Kemal in Nihan, oziroma Emir in Asu, pa so bili vsi zelo prijazni in ustrežljivi. Zlasti je bil prijazen šofer ‘aši’ busa, ki me je vsak dan peljal na plažo. Običajno sem sedela kar zraven njega, malo da nisem kar sama sedla za volan.

Predvsem pa je bilo večino stvari v hotelu prilagojeno za nas, otroke. Tudi v restavraciji, kjer smo običajno zajtrkovali in večerjali (kosilo smo jedli na plaži) je bil kotiček samo za nas, ‘tamaučke’. Veste, kako je bilo fino… Ko sem se najedla oziroma imela dovolj, sem lahko brez problema vstala ter odkorakala po svoje. Mama me je mogla loviti po celi restavraciji. Za piko na i pa sem se ji namenoma še kam skrila. Ufff, kako je bilo zabavno.

Poleg tega pa sta me navdušila še plaža in bazen, kjer sem se lahko igrala ure in ure. Mama pa me je lahko zleknjena na ležalniku opazovala iz neposredne bližine. Celo vodni tobogani so bili prilagojeni nam, čeprav se je po njih spuščala tudi maka, ker je boječka in ni upala na tiste ta velike. Midva z Dadotom pa sva zelo šibala po njih.

Mama bi vam zagotovo svetovala, da ne pozabite na zaščito pred soncem. Poleg krem, klobučkov in sončnih očal, bi zagotovo izpostavila še neopren. Čeprav smo bili v Turčiji konec aprila oziroma začetek maja, je bilo sonce že zelo močno, voda (morje, voda v bazenu) pa še ne tako zelo, da bi se lahko namakala in čofotala ure in ure. No, v neoprenu je bilo to izvedljivo.

KIDS CLUB

O otroškem igrišču oziroma igralnici za otroke, t.i. Kids clubu, bi lahko napisala poseben blog, a bom strnila samo nekaj utrinkov. Igrišče je namenjeno, predvsem pa, kar je še bolj pomembno, prilagojeno vsem otrokom, tako tistim najmlajšim, kot tudi tistim malo starejšim, ki že hodijo v šolo. Za dojenčke so imeli celo spalni kotiček s posteljicami in previjalnimi mizami, za nas malo večje pa tobogane, gugalnice, plezalnice, trampoline, ‘hiše’ in še in še.

Sem bila pa pozorna, da so tisti malo večji od mene, vsak dan z animatorji risali, se igrali družabne igre ali ustvarjali različne stvari. Midva z Dadotom pa sva vsako dopoldne, medtem ko se je mama zvirala na jogi, norela, se igrala, brcala žogo in v glavnem uživala.

Ja, tale Turčija me je resnično očarala. Ko je bilo treba domov, seveda ni šlo brez mojega trenutno najbolj udarnega stavka: »Mama NE, mama NE!«

No, in če si za konec še sposodim tisto mamino frazo in jo malo priredim:

Brina na poti priporoča!

Špela s televizije

Kmalu po Brininem rojstvu so me mnogi spraševali: »Špela, kdaj te bomo lahko spet gledali po TV?« Moj odgovor pa je bil vedno v smislu, da se na televizijske ekrane ne bom več vrnila, da nikoli več ne bom televizijska novinarka. »Zdaj je vse drugače, zdaj sem mama in imam druge prioritete,« sem razlagala. »Televizija me ne prepriča več!«

A zarečenega kruha se očitno največ poje. Špela Vozel, no, hočem reči Špela Jurglič se vrača na televizijo. Vračam se v svet, ki me je pred desetimi leti osvojil in zasvojil.

Spomin, kako sem marca 2008 prestopila vrata Pop TV-ja, je še zelo živ. V meni je vrelo, bila sem otroško navdušena. In prav takšna občutja me prevevajo danes. Danes je namreč  (ponovno) moj prvi delovni dan na televiziji. Dan, ko bom oziroma sem prestopila prag televizijske hiše. Samo ena sama, samcata razlika je… Če sem pred desetimi leti prestopila Popov, danes stopam čez prag RTV Slovenije.

In veste kakšen je bil Brinin odziv oziroma kaj je rekla, ko sem ji povedala, kaj me čaka? »Mama, ne! Mama ne!« Ja, ni bila navdušena. A Brina je stara 22 mesecev in sedaj se tudi za njo končuje obdobje, ko sva se z Darkom prilagajala njenemu ritmu. Po novem bo morala (bolj) zgodaj vstajati in hoditi v varstvo. In ja, tudi o tem bo zagotovo napisala v prihodnosti še kakšno objavo. Hkrati pa vam moram povedati, da bom morda zdaj napisala kakšen ponedeljkov blog manj kot doslej. Ampak, obljubim, da se bom še naprej trudila za vas, ki me spremljate in ste z mano na poti. Še vedno pa me lahko spremljate na družbenih omrežjih, predvsem na Facebook profilu Na poti in Instagramu – napoti.si. In obljubljam tudi, da bom zlasti na t.i. Story objavah še bolj dejavna in z vami delila še več in še bolj zanimive vsebine.

Špela gre novim dogodivščinam na p(r)oti.

Turčija, Moja boš in Kemal

Turčija je nekoč veljala za sinonim turizma, danes (pri mnogih) asocira na deželo terorizma. V zadnjih letih so jo pretresi številni teroristični napadi in dogodki, ki jih ni mogoče pozabiti. In prav zaradi njih se mi na tem mestu postavljajo vprašanja in odpirajo dileme o tamkajšnji varnosti. Tudi naše zunanje ministrstvo je v preteklosti že izdalo pridržano mnenje v smislu, da obstajajo določeni varnostni zadržki za potovanja v posamezne dele države. Torej je vprašanje – ali je Turčija varna država za dopustovanje – povsem na mestu, kajne?!

In zakaj bi potem Jurgliči rinili na počitnice ravno v Turčijo? Lagala bi, če bi kot razlog, navedla kaj drugega kot turško uspešnico – Moja boš (Kara Sevda). Ja, tudi jaz sem ena tistih. Parkrat sem jo gledala, ko sem na Popu čakala na večerna poročila in jasno, zelo hitro ‘padla notri’.

Naj povem še to, da za vstop v Turčijo, državo, ki jo imajo mnogi za most med Vzhodom in Zahodom, potrebuješ potni list, zato sva si ga morali z Brino narediti.

In ja, tokrat sem si zaželela »all inclusive počitnice«!

Ležanje na plaži oziroma ob bazenu, srkanje hladne pijače in z možgani na off. Torej počitnice brez kuhanja, pomivanja in čiščenja ter raziskovanja bližnje in daljne okolice. Le popolni odklop, saj sem si želela napolniti baterije, ker me že kmalu čakajo novi podvigi, o katerih več prihodnji teden.

To zadaj ni reklama za turistično agencijo Sonček, vendar smo prav pri njih kupili aranžma. Zlagala bi se tudi, če bi zapisala, da sem naštudirala – kam, v kateri hotel bomo šli. To sem prepustila Darku, ki je na podlagi ocen na TripAdvisor-u in Booking-u izbral hotel, ki sicer na prvi pogled ni bil nič posebnega, v primerjavi z drugimi, bolj osupljivimi, je izgledal prav skromno. A ocene je imel visoke, zato se nisva obotavljala pri rezervaciji.

Potovanje se je (tako kot naši Kanarski otoki) pričelo z vožnjo na Dunaj, od koder smo leteli v Antalyo. Let je trajal dve uri in pol. Hotel Barut Lara je bil od letališča oddaljen nekje 15 – 20 minut vožnje, prevoz s kombijem je bil vključen v ceno aranžmaja.

Barut Lara je prvi hotel vzdolž okoli 5 km dolge peščene plaže (Lara Beach), ob kateri so ogromni hotelski kompleksi, s celovito ponudbo. Brez težav lahko zapišem, da je hotel namenjen vsem generacijam, tako mladim kot starim. Jurgliči smo ga sicer doživeli kot ‘family’ hotel, s pestro ponudbo za otroke, celo v restavraciji so imeli svoj kotiček. In ko sem ravno pri restavraciji… Bila se pozitivno presenečena (za razliko od Azurne obale), da so bili otroški stolčki čisti. Ko so nam ga prinesli, je bil vedno pokrit še s folijo.

In prav hrana oziroma gostinska ponudba mi je bila najbolj všeč. Načeloma ima pridržano mnenje o hotelih tipa »all inclusive«, saj ne maram prenažiranja, polnih krožnikov in zavržene hrane. A tu je bila hrana resnično za prste oblizniti. Veliko sveže zelenjave in sadja, hrana za vegane in diabetike, poleg tega pa tudi pestra ponudba hladnih predjedi, glavnih jedi, vključno z ribami in morsko hrano. In ne bi bila jaz, če ne bi izpostavila, da je bilo vedno na voljo vsaj 15 vrst sira. Darku pa so se svetile oči ob najrazličnejših sladicah…

Prav očarana sem bila tudi nad čistočo v hotelu. Naša soba je bila brez izjeme, vse dni brezhibno in brez ene samcate pripombe, pospravljena. Brina je imela svojo posteljo, z lično posteljnino.

Doživetje za otroke (no, pa tudi za odrasle) je bila znotraj hotelskega kompleksa urejena Mačja hiša (Cat house), kjer imajo okoli 50 mačk.

Hotelski kompleks je imel veliko otroško igrišče, t.i. Kids club. Skozi ves dan so animatorji skrbeli, da se je tam nekaj dogajalo, prav tako so v igralnici imeli varstvo za otroke. V bistvu je bilo veliko stvari prilagojenih oziroma namenjenih otrokom in je bilo označeno s simbolom ‘Bary Star’. Tako so imeli na primer v baru ob bazenu ‘prostor’, kjer so lahko najmlajši naročili pijačo. Pa otroški (ogrevan) bazen, tobogani za otroke,…

Ležanje ob bazenu oziroma na plaži pa je izpolnilo moja pričakovanja. Hotelskih ležalnikov je bilo dovolj tako ob bazenu kot na plaži in ni bilo potrebno zgodaj vstajati ter si jih rezervirati z brisačami. Na plažo nas je vozil ‘shuttle’, ki ga je Brina poimenovala ‘ašibus’.

Na plaži je bil bar in restavracija, kjer smo običajno jedli kosilo. Brina pa je tam uživala tako na igralih kot v mivki, ki je ob stiku z morjem, prehajala v drobne kamenčke, morje pa je hitro postalo globoko.

Zgoraj sem zapisala, da sem si želela počitnic ‘z možgani na off in ležanja na plaži’, a pod tem si predstavljam tudi rekreacijo. Šport me sprošča. Ampak, običajno si ne morem vzeti dovolj časa za njega. Tu je bilo drugače. Fitnes v hotelih je zdaj že nekaj povsem običajnega. Poleg notranjega so imeli še dva zunanja. Tisti, leseni na plaži, je bil prava atrakcija. Okoli hotelskega kompleksa pa je bila urejena pot za ‘jogging’, poleg tega pa sem med pestro ponudbo najrazličnejših telovadb izbrala jogo. Vsak dan sem se tako eno uro dodobra pretegnila.

In če potegnem črto. To so bile počitnice, ko človek lahko resnično odklopi, pozabi na vse in da možgane na off. Barut Lara, hvala za nepozabne počitnice.

Špela #napoti priporoča.