Brinin dnevnik: Turčija

To so bile Bibine najboljše počitnice do sedaj, vam povem. No, vsaj v zadnjih dveh letih, aja, saj sem stara šele dve leti. No, kakorkoli…Saj smo se imeli fino na Kanarskih, Azurni, jadranju in še kje, ampak Turčijo lahko brez težav enačim z otroškimi sanjskimi počitnicami. In če vam je mama v blogu Turčija, Moja boš in Kemal napisala nekaj v tem smislu, da si v Turčiji želi ležanja na plaži in srkati pijačko, sem se jaz od nje razlikovala samo po tem, da sem si namesto ležanja, želela norenja po bazenu in otroških igriščih. A sem vam že povedala, da sem nora na tobogane in hiše?! Ko se zjutraj zbudim, je moja prva misel: »Hiša, mama, hiša!« No, sem pa podobno kot mama, vsak dan v baru na plaži srkala otroško različico mojita.

Ja, sicer pa vam moja maka (= moja okrajšava za mamika) v njenem blogu ni povedala nekaj bistvenega… V Turčiji nismo srečali niti enega, ki bi bil vsaj približno tako lep kot Kemal, kaj šele, da bi katera samo spominjala na lepo Nihan. Tako da še dobro, da je bilo vse ostalo brez pritožb, sicer bi bila mama sigurno razočarana, čeprav tega zagotovo ne bi priznala.

No, ne bom dolgovezila, ampak vam bom napisala samo tri (pač, do tri znam samo šteti – ena, do = dva, tri) ključne stvari, ki so me očarale, zabavale oziroma sem bila tako ali drugače navdušena.

BIBIKA NA POTI

Tokrat, za razliko od dosedanjih počitnic (z letalom), nismo šli na pot ponoči, tako da sem bila večino časa do letališča na Dunaju budna in z veseljem spremljala dogajanje okoli sebe. Še več. Od doma smo odšli dopoldan. Moja dva sta brez stresa zjutraj v kovčke zložila še zadnje stvari in ja, zdaj sem že tako velika, da mi je Dado kupil čisto moj in samo moj kovček. Trunki kovček. In, ko smo odhajali od doma, sem vedela, da bodo te počitnice res nekaj posebnega.

Trunki otroški potovalni kovček je namreč dovolj velik, da sem vanj pospravila Ma-ja in Wow wow-a, kopalke, sončna očala in kremico. No, ok, če sem čisto iskrena je mama vanj zložila še nekaj plenic, oblekic in štumfkov. In potem sta me mama in Dado že od doma, pa po letališču in vse do hotelske sobe, vlekla na njem. To sem uživala, kar smejalo se mi je do ušes. Še dobro, da imam ušesa, sicer bi imela nasmeh okoli in okoli glave. Mama me je vlekla bolj previdno, z Dadotom pa sva se precej podila.

Sicer pa vam bi mama o Trunki kovčku napisala kaj v tem smislu… Če hočete svojega otroka osrečiti, vam priporočam, ker se resnično splača. Otroško, iskreno navdušenje in nasmeh na obrazu sta zagotovljena. Takšen kovček, ki je pravzaprav poganjalček, je odlično doživetje in eno dolgočasno pot zlasti po letališčih, spremeni v pravo dogodivščino.

HOTEL

No, če že niso bili tako lepi kot Kemal in Nihan, oziroma Emir in Asu, pa so bili vsi zelo prijazni in ustrežljivi. Zlasti je bil prijazen šofer ‘aši’ busa, ki me je vsak dan peljal na plažo. Običajno sem sedela kar zraven njega, malo da nisem kar sama sedla za volan.

Predvsem pa je bilo večino stvari v hotelu prilagojeno za nas, otroke. Tudi v restavraciji, kjer smo običajno zajtrkovali in večerjali (kosilo smo jedli na plaži) je bil kotiček samo za nas, ‘tamaučke’. Veste, kako je bilo fino… Ko sem se najedla oziroma imela dovolj, sem lahko brez problema vstala ter odkorakala po svoje. Mama me je mogla loviti po celi restavraciji. Za piko na i pa sem se ji namenoma še kam skrila. Ufff, kako je bilo zabavno.

Poleg tega pa sta me navdušila še plaža in bazen, kjer sem se lahko igrala ure in ure. Mama pa me je lahko zleknjena na ležalniku opazovala iz neposredne bližine. Celo vodni tobogani so bili prilagojeni nam, čeprav se je po njih spuščala tudi maka, ker je boječka in ni upala na tiste ta velike. Midva z Dadotom pa sva zelo šibala po njih.

Mama bi vam zagotovo svetovala, da ne pozabite na zaščito pred soncem. Poleg krem, klobučkov in sončnih očal, bi zagotovo izpostavila še neopren. Čeprav smo bili v Turčiji konec aprila oziroma začetek maja, je bilo sonce že zelo močno, voda (morje, voda v bazenu) pa še ne tako zelo, da bi se lahko namakala in čofotala ure in ure. No, v neoprenu je bilo to izvedljivo.

KIDS CLUB

O otroškem igrišču oziroma igralnici za otroke, t.i. Kids clubu, bi lahko napisala poseben blog, a bom strnila samo nekaj utrinkov. Igrišče je namenjeno, predvsem pa, kar je še bolj pomembno, prilagojeno vsem otrokom, tako tistim najmlajšim, kot tudi tistim malo starejšim, ki že hodijo v šolo. Za dojenčke so imeli celo spalni kotiček s posteljicami in previjalnimi mizami, za nas malo večje pa tobogane, gugalnice, plezalnice, trampoline, ‘hiše’ in še in še.

Sem bila pa pozorna, da so tisti malo večji od mene, vsak dan z animatorji risali, se igrali družabne igre ali ustvarjali različne stvari. Midva z Dadotom pa sva vsako dopoldne, medtem ko se je mama zvirala na jogi, norela, se igrala, brcala žogo in v glavnem uživala.

Ja, tale Turčija me je resnično očarala. Ko je bilo treba domov, seveda ni šlo brez mojega trenutno najbolj udarnega stavka: »Mama NE, mama NE!«

No, in če si za konec še sposodim tisto mamino frazo in jo malo priredim:

Brina na poti priporoča!

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *