Sem vam že kdaj povedala, da sem en velik zajec, strahopetec? Ena velika ‘boječka’? Še čudno, da se ne bojim svoje lastne sence! Bojim se namreč en kup stvari; med drugim majhnih, zaprtih prostorov, teme, višine, hitrosti in vsega, kar je povezano z adrenalinskimi aktivnostmi. Že malo bolj ‘norim’ športnim aktivnostim, rečem: »Ne, hvala!« Sem pač ‘ziherašica’!
No, in če bi mi nekdo rekel en mesec nazaj, da se bom spustila po planiški velikanki, največji letalnici na svetu, bi najbrž umrla od smeha! »Ja, ‘valjda’, v sanjah!« To pač ne gre skupaj z mojim ‘ziheraštvom’!
Pa sem se. In očitno tudi preživela. Vas zanima, kako je bilo?
V začetku meseca sta nas obiskala moja (mladoletna) bratranca iz Amerike. Pismo, kaj naj počem z bratrancema, najstnikoma – starima 12 in 14 let? Pojma nimam!?! Kaj pa vem, kaj zanima ameriške najstnike? Pa smo začeli kovati načrte.
No, in beseda je dalo besedo, ‘tamaledva’ sta resno zagrabila in treba ju je bilo peljati na zipline v Planico. Čeprav mi ni bilo najbolj po godu, sem rekla: »Če gresta (si upata) onadva, grem tudi jaz. In sem šla…
Dolina pod Poncami je sicer lokacija, ki jo že od nekdaj obiskujem pozimi, pa naj si bodo to sprehodi v Tamar ali pa sankanje v Planici, zimske vragolije in radosti, pač.
Pogled na planiško skakalnico, ki jemljejo dih, mi je bil tako poznan, ampak – vedno od spodaj.
Zipline v Planici je (tako zagotavljajo na njihovi spletni strani) najstrmejši spust po jeklenici (povprečni naklon 38 %) na svetu. Še nekaj (tehničnih) podatkov, ki sem jih prav tako izbrskala na njihovi spletni strani:
Dolžina ‘poleta’: 566m
Čas ‘poleta’: cca 40 sekund
Višinska razlika: 202m
Hitrost: cca 80 km/h
Cena: 25 evrov/spust, tandem (odrasli & otrok): 40 evrov/spust
Spodaj, pri doskočišču so nas oborožili z vso potrebno varnostno opremo; čelado, pasovi, škripcem,… S sedežnico smo se nato odpeljali na vrh skakalnice. Ja, do tja (pravzaprav še malo višje) od koder letijo Peter Prevc, Jernej Damjan in ostali orli.
Srce mi je od živčnosti razbijalo, imela sem cmok v grlu, trudila sem se prikriti nervozo. Ozirala sem se okoli in preverjala, kakšna občutja doživljajo ostali. »Je res samo mene strah,« sem se spraševala. Imelo me je, da bi stisnila rep med noge in se premislila…
Zadnja navodila in sledilo je poslednje dejanje.
Najpogostejše vprašanje, ki je sledilo potem: »A te je bilo kaj strah?«
Lagala bi, če bi rekla, da ne. Vendar me je bilo najbolj strah na vrhu, ko sem čakala na spust, potem je pa itak tako hitro minilo, da še preden sem se začela ukvarjati z mislijo, kaj gre lahko vse narobe in bi me začela grabiti paranoja, sem bila že spodaj, z nogami varno na tleh.
A bi šla še enkrat?
Nikoli ne reci nikoli! Glede na pozitivno izkušnjo, bom morda že kmalu spet po zraku #napoti.
