Author: spela

Jurgliči smo jesenske počitnice preživeli na križarjenju po zahodnem Sredozemlju, na ladji Meraviglia. Če je križarjenje včasih veljalo za bolj prestižno dopustovanje, dandanes temu ni več tako. V tej objavi sem zbrala kakšne so po mojem mnenju bistvene prednosti, slabosti in tudi posebnosti takšnega dopusta.

Prvi pogled na več 315 metrov dolgo in kar 43 metrov široko križarko MSC Meraviglio je bil osupljiv. V primerjavi z ostalimi križarkami v zalivu in bližnjimi zgradbami, je bila naša res ogromna.

Sprejme približno 4500 potnikov, ki so nastanjeni v 2250 kabinah in ima 19 nadstropij. Prav nič manj dih jemajoča in atraktivna je tudi notranjost ladje.

Srce ladje je osrednji prostor, ki ga sestavljajo avla, dvonadstropna ‘promenada’ in stopnišče, narejeno iz Swarovski kristalov, polno stekla in ogledal.

In prav stopnišče in promenada, ki je prekrita z velikimi LED zasloni in deluje kot digitalno nebo. Tako podnevi kot ponoči sta glavni prizorišči dogajanja in ‘photo shootinga’ večine potnikov.

V praktično vsakem nadstropju je dizajnersko dovršen tematski bari in tako zagotovo najdeš svoj najljubši kotiček za posedanje, pitje kavice, srkanje vina, koktajla, ali pa preprosto ‘čiliranje’ in uživanje ob dobri knjigi.

Sobe oziroma kabine na križarki so precej različne, a prav nič ne zaostajajo za luksuznimi hotelskimi nastanitvami. Med najbolj zaželenimi in cenovno dostopnimi so tiste najbolj klasične z balkonom, kakršno smo imeli tudi mi. Seveda so na voljo tudi cenejše notranje kabine, ki nimajo oken/balkonov in tiste kabine, ki imajo samo okno.

Na ladji se vedno dogaja in je poskrbljeno za vse generacije. V teatru na ladji so vsak večer predstave, tisti s hazardersko žilico lahko svojo srečo preizkusite v casinoju. Ladja ima aqua park na prostem, povezan z adrenalinskim parkom, notranji in zunanji bazen. Ker smo imeli večino časa na križarjenju slabo vreme in smo tako potniki ostajali na ladji, je bila tam neznosna gneča.

Najmlajši pa pridejo na svoj račun v otroškem kotički, kjer so glavna atrakcija Lego kocke, gora njih. Pravzaprav je za vse otroke dobro poskrbljeno, animatorji skrbijo za pester program, imajo pa tudi organizirano brezplačno varstvo.

Poleg tega je na ladji še fitnes, bowling, nočni klubi, kino, simulator F1, košarkarsko/nogometno igrišče, itd.

Križarka je tako ogromen hotelski kompleks na vodi, ki obpluje določena obmorska mesta. Vi pa se lahko sami odločite, ali boste v teh mestih izstopili in si jih ogledali ali pa boste ostali na ladji. V relativno kratkem času vidite lahko veliko, saj ste vsak dan v drugem mestu.

V ceno aranžmaja je vključena vsa hrana (razen v restavracijah ob promenadi), ki ste je vajeni v hotelih ‘all inclusive’, do poznih večernih ur se tako lahko prehranjujete v samopostrežnem bifeju.

Plačati pa boste morali vso pijačo. Prav nobena (alkoholna) pijača namreč ni vključena v ceno. V ta namen so sicer na voljo različni paketi alkoholnih pijač ‘all inclusive’. A moje priporočilo je, da se je o teh paketih smiselno pozanimati in dobro pretehtati, ali se vam splača vzeti takšen paket. Cene so namreč kar zasoljene, in sicer 26 evrov/na dan/na osebo.

Še ena posebnost takšnega dopustovanja. Napitnine za osebje. Napitnino v znesku 10 € na dan/osebo se avtomatsko zaračunajo na vaš ladijski račun. Plačilno sredstvo na ladji pa je kar vaš ključ oziroma kartica od sobe. Na koncu križarjenja pa se zapravljen znesek odšteje od vaše kreditne kartice oziroma ga poravnate na recepciji.

O naših vtisi pa prihodnjič.

Buhuhu, spet je tu noč čarovnic! Najbolj strašljiva noč v letu je odlična priložnost za tematski žur s prijatelji ali pa vsaj popestritev jesenskih počitnic za vaše otroke, ki bodo zagotovo navdušeni.

Noč čarovnic sicer izvira iz Škotske. Gre za star keltski običaj oziroma poganski praznik, ki je označeval konec starega leta in prihod novega. Verjeli so namreč, da se na ta dan meje med živimi in mrtvimi razdrejo. Tako so si nadeli maske, da bi pregnali zle duhove, na okna pa postavljali sveče in izrezljane buče.

Svoj razcvet in posledično priljubljenost pa je Halloween doživel v Ameriki, od koder se je potem razširil po vsem svetu.

No, in Halloweena ni brez buč, čarovnic in drugih strašljivih stvari.

Okrasite svoje domove z bučami

Najboljše buče za izrezovanje so svinjske buče z belimi semeni, ki jih lahko kupite na kakšni bližnji kmetiji ali pa jih poiščete prek spleta, npr. na Bolhi. Cene se gibajo okoli 80 centov za kilogram.

Buči najprej izrežem pokrov ali pa dno. Njeno notranjost nato izdolbem z žlico in nanjo narišem vzorec, običajno so to oči, nos in usta, seveda pa ste lahko še bolj kreativni in ustvarjate po lastnem navdihu. Pri rezanju vzorca ja uporabljam nož, ki ima gladko rezilo. Na koncu v bučo postavim čajno svečko, običajno kar dve.

Še to… Buče na prostem zdržijo tri do štiri dni, potem pa se popačijo.

Oblecite si strašljiv kostum

Za popolno praznovanje noči čarovnic se oblecite v čarovnico ali kaj strašljivega. Z nekaj ličili, kjer seveda ne sme manjkati rdeče šminke, pa si lahko naredite ‘odštekano’ masko. Inspiracijo zagotovo najdete na YouTubu.

Halloween juha

No, in če tudi niste največji oboževalci tega ‘praznika’, pa si morate danes pripraviti vsaj Halloween juho. Recept zanjo najdete TU.

Če vas zanima, kje in kako bom jaz praznovala Halloween, me spremljajte na Instagram story.

Špela #napoti vam želi najbolj strašljivo noč v letu. Pustite se začarati!

Čeprav smo šele dobro zakorakali v jesen, pa tudi vreme se je šele začelo kisati, pa nekatera mesta po Sloveniji, po zgledu svetovnih mest, že dobivajo praznično podobo.

Koper je letos absolutni zmagovalec. In ne samo v postavitvi novoletne okrasitve na 18 mestnih lokacijah in to že v oktobru, pač pa tudi zmagovalec v smislu – katero mesto v praznični preobleki je po mojem mnenju letos najbolj »IN« obiskati oziroma si ga ogledati v vsej svoji praznični veličini.

Številne koprske ulice in krožišča po mestu so tako že okrašena.

In čeprav sem se po mestu sprehodila še skoraj čisto poletno oblečena, me je praznična okrasitev prevzela.

Pri tržnici, v Hlavatyjevem parku je zaživel svetlobni živalski vrt z velikimi 3D živalskimi motivi laboda, veverice, lisice, konja, jelena.

Med drugim bo semedelska promenada osvetljena s svetlobno verigo, Carpacciev trg pa svetleča oljka v zlati barvi. Srce novoletne razsvetljave mestnega središča bo Čudolandia na Ukmarjevem trgu. Tam so prav v času mojega sprehoda po mestu, delavci nameščali 3D svetleče pravljične motive. Medvedek, snežak, kočija, svetilnik so prava atrakcija za otroke in pričarajo pravljično igrivo atmosfero.

Okrašena pa bodo tudi koprska krožišča. Če se boste tako le zapeljali po mestu, boste lahko občudovali sidro iz aluminijaste zlate konstrukcije, nogometno žogo na podstavku z osvetljenim napisom FC Koper, motiv ribiške ladjice z jamborom, ki bo napolnjena z darili in svetlečimi kroglami, itd.

No, in čeprav so v Kopru novoletne lučke tradicionalno prižgali prve dni v decembru, bodo letos malce pohiteli. Mesto bo praznično razsvetlili že sredi novembra, tik pred lokalnimi volitvami.

In če se boste že mudili v Kopru, vam priporočam, da si privoščite morsko kosilo in tako razvajate svoje brbončice in hkrati napolnite lačne želodce v restavraciji Capra na koprski promenadi.

In še nekaj obljubljajo v Kopru. Tudi letos naj bi postavili v mestu drsališče, ki bo zagotovo prava popestritev dogajanja v prazničnih dneh.

Ja, letošnji božično – novoletni prazniki bodo v Kopru očitno čarobni. Špela na poti priporoča obisk Kopra!

Ta objava je nastala predvsem in zgolj, ker sem že od malega »fenica« Miki Miške.

Pred slabim desetletjem sem onkraj Luže, v Orlandu obiskala Walt Disney World, zabaviščni park, ki se v trenutku dotakne vsakega obiskovalca. Na številnih atrakcijah smo tako tudi (takrat) dvajsetletnice ponovno prebudile otroka v sebi. Čarobni svet je v meni pustil večni vtis in samo poglobil ‘ljubezen’ do Miki Miške.

In ker najslavnejši risani junak Walta Disneyja, praznuje zavidljivih in častitljivih 90 let, pravzaprav bo ta jubilej praznoval čez en mesec, natančneje 18. novembra, se mi zdi prav, da se na ta način, torej z zapisom na Na poti, poklonim legendarni, predvsem pa brezčasni ikoni.

Še nekaj zanimivosti o najbolj znani miški, predvsem pa najbolj prikupni miški, ki je s svojo smešnostjo osvojila srca več generacij otrok.

Miki Miška je v kratkem črnobelem risanem filmu Steamboat Willie (Parnik Vili) prvič zablestela na filmskem platnu v New Yorku in čez noč postala ena najuspešnejših blagovnih znamk na svetu.

Ste vedeli, da je najslavnejša miška vseh časov nastal na vlaku?

Ideja za prikupni lik Miki Miška se je ustvarjalcu risanih filmov porodila med vožnjo iz New Yorka v Los Angeles. Eden od tekmecev mu je ravno takrat izmaknil avtorske pravice za njegov do takrat najuspešnejši lik zajca Oswalda. Disney je miško najprej poimenoval Mortimer, a se je njegovi ženi zdelo preveč staromodno in tako jo je krstil za Mickey Mouse.

Miki Miška je tako nepogrešljiv lik bogate Disneyjeve druščine in uspešna blagovna znamka. Obraz prikupne miške namreč krasi na tisoče različnih izdelkov kot so igračke, knjige, nahrbtniki, majice in druga oblačila, ki navdušujejo otroke (in ne samo njih)  po vsem svetu. Mnogo izdelkov s podobo Miki Miške ima seveda tudi naša Brina, na katero sem očitno prenesla ‘ljubezen’ do prisrčnega lika.

Svojo zvezdo na hollywoodskem Pločniku slavnih je Miki Miška dobila že pred dobrimi 40 leti, šele letos pa se mu je končno pridružila tudi njegova izvoljenka Mini Miška.

Za tokratni izlet smo izbrali živalski vrt Punta Verde v italijanskem mestu, ki leži točno na pol poti med Benetkami in Trstom – Lignanu.

Do tja je iz slovenske obale dobra ura vožnje – in tako kot običajno, ko se podajamo v neznano – smo si pomagali z navigacijo, ki nas je brez težav pripeljala do tja. Brezplačno parkirišče je bilo dokaj prazno, tako da smo lahko parkirno mesto našli v senci pod drevesom.

ZOO se razteza na kar sto tisoč kvadratnih metrih površine, v njem pa živi več kot tisoč živali.

V parku, ki je odprt že skoraj 40 let (od leta 1979), si tako lahko ogledate več kot 150 različnih živalskih vrst, od sesalcev do ptičev in plazilcev.

Imajo vse od mogočnega leva in levinje, strašnega tigra, evrazijskih risov, leoparda, pume, nilskega povodnega konja, dolgovrate žirafe, poskakujoče kenguruje, sejšelskih orjaških želv, dvogrbe kamele, zebre, opice, surikate, pa vse do raznobarvnih ptičev in morska leva, ki sta v času našega obiska neumorno čofotala v vodi. Po naši presoji jim manjka edino slon.

Moja splošna ocena: Živalski vrt je lepo urejen. Veliko je sence, klopi in miz, kjer si lahko odpočijete, otroci pa se lahko skoraj na vsakem koraku zabavajo na igralih. V ZOO-ju ni bilo gneče, kar me je še posebej navduševalo.

Cena vstopnice:

• odrasli: 14€;
• otroci od 3 do 11 leta: 11€;
• otroci do 3. leta brezplačno.

Parkiranje je urejeno in brezplačno. Pred vrtom je namreč veliko parkirišče.

Poti po ZOO-ju: So urejene in primerne za vozičkanje.

Spletna stran: http://www.parcozoopuntaverde.it/en/

Še namig: Popoln enodnevni izlet pa lahko zaključite z obiskom Lignana, ki ga sestavljajo predeli Sabbiadoro, Pineta in Riviera. In prav Lignano Sabbiadoro ima eno najbolj znanih peščenih plaž v Italiji, ki je dolga okoli 8 kilometrov in je podobna plažam, ki jih vidimo v ameriških filmih – neskončno dolga plaža, na kateri je fina zlata mivka. Zagotovo odlična ideja za pobeg iz vsakdana.

Mama na poti priporoča.

Zase brez težav rečem, da imam nenavaden, poseben okus, predvsem kar se hrane tiče. Meni grejo tako skupaj nekateri okusi, ki jih velika večina niti v sanjah ne bi dala oziroma zmešala skupaj.

Tokrat vam zaupam recept za en takšen obrok. Jogurt, ki ni čisto navaden jogurt, jaz mu rečem kar slan jogurt ali pa tudi zelenjavni jogurt. To obstaja? Ja, v moji kuhinji, morda tudi še kje, ne vem – nisem raziskovala. Navaden ali pa grški jogurt je vsaj pri nas eno tistih živil, ki ga imamo vedno v hladilniku.

Pripravi se ga hitro in ga lahko pojeste zjutraj, ko se vam mudi v službo, za malico ali pa lahko večerjo.

Sestavine za en obrok:

• 3 dl navadnega jogurta (lahko tudi grški jogurt),
• 1 sočna limona,
• parmezan ali nariban sir,
• mlada čebula in/ali kisle kumarice,
• sol, začimbe (koper, drobnjak).

Ni neka umetnost, še manj znanost, je pa okusen in zdrav obrok.

No, in čeprav smo že zakorakali v hladnejše mesece v letu, kljub vsemu rada pripravim takšen obrok, saj je osvežilen in me dodobra nasiti. Včasih v jogurt vmešam tudi indijske oreščke oziroma bučna semena.

Poleti, še posebej, ko vročina ne popušča, moje telo »živi« skoraj samo od tega slanega jogurta, ki je tako na dnevnem meniju, celo večkrat na dan.

Priporočam, da poskusite.

Zadnjič mi je pod roko prišla nekaj let stara ženska revija in ko sem jo prelistala, sem v njej naletela na članek, ki mi je privabil nasmeh na obraz ter sem ga z zanimanjem prebrala in se ob tem zelo zabavala. Dal pa mi je tudi inspiracijo za ta zapis.

Življenje je kratko, zato ga sama poskušam zajemati s polno žlico, dihati s polnimi pljuči. Zadnje čase sicer velikokrat slišim, da so 40. nova 30. Kakorkoli… Začela sem pisati seznam – 40 stvari, ki si jih želim narediti, preden dopolnim 40. rojstni dan.

Bistvo tega seznama je, da so na njem stvari, ki si jih želim narediti zase, za svojo dušo. Lahko gre za malenkosti, izkušnje, ki se morda zdijo komu samoumevne, stvari, ki si jih že dolgo želi početi, pa morda ne najdem pravega časa, priložnosti. Tu so tudi osebni izzivi ali stvari povezane z osebno rastjo, pa še kaj bi se našlo.

Mogoče se sliši vse skupaj precej otročje in je predvsem čas, da odrastem, a kljub vsemu vam lahko zaupam, da sem se ob pisanju tega seznama precej zabavala.

Morda pa bom s tem seznamom še komu navdih!

–       Vsaj enkrat na leto narediti nekaj, česar te je strah;

–       Bodi dobrodelna;

–       Nehaj zapravljati čas za nepomembne stvari in osebe;

–       Sommelier tečaj;

–       Obišči kuharsko delavnico;

–       Vzemi si čas in preberi vsaj eno knjigo na mesec;

–       Magistriraj;

–       Z očetom na koncert skupine Parni valjak;

–       Vikend s prijateljicami;

–       Romantičen pobeg v dvoje;

–        V omaro obesi pregrešno drag kos oblačila;

–       Obišči kino pod zvezdami;

–       Podaj se na avanturo po Evropi z vlakom;

–       Postani sam svoj šef;

–       Zapraviti nesramno veliko denarja za kozarce za vino;

–       Kanarski otoki s prijatelji in družino;

–       Preživeti vikend brez telefona, računalnika, interneta;

–       Imej svoj zelenjavni vrt;

–       Prejeti cerkvene zakramente;

–       Razišči svoje korenine – naredi družinsko drevo.

Še kar nekaj točk do 40 je ostalo sicer nenapisanih, sem pa na dobri poti, saj imam za zapolnitev preostalih točk, no, pa tudi za izvedbo le-teh, še čas. Če sem čisto natančna – mi do tja ‘fali’ še pet let, točno pet let.

Enodnevni izlet

Benetke z Brino? Bo to čisti polom? Le kaj bi bilo tam zanimivo za našo dvoletnico? Brina je zdaj ravno v tisti fazi, ko ima dobro utečen ritem spanja in prehranjevanja, predvsem pa se dodobra zaveda okolice, tako da zadnje čase zaradi nje izbiram le takšne lokacije za izlete, kjer imajo otroška igrišča in dejavnosti za takšne čmrlje kot je ona.

A Benetke sem si že nekaj časa želela obiskati.

Nazadnje sem bila tam pred leti, ravno v času beneškega karnevala, ki je mimo grede prava paša za oči in privablja obiskovalce iz celega sveta in posledično je v tistem času neznosna, ampak res neznosna gneča.

Brini sem tako že dan pred odhodom pripovedovala, kaj vse bo tam videla (golobčke, ladjice, maske, veliko ljudi,…) in kaj bova počeli. Z družino smo se na pot opravili že dopoldan, vožnja s postanki je trajala približno dve uri in pol (cestnina v eno smer je znašala dobrih 10€). Brina pa je ta čas, čeprav ni bila njena ura za spanje, kljub vsemu prespala.

Kje parkirati v Benetkah?

Mi smo avto pustili v garažni hiši na Piazzale Roma. 24-urno parkiranje stane 32€, ključe pa morate pustiti v avtu. Ni poceni, a mi smo se kljub vsemu odločili, da ga pustimo tam, ker se je Brina že zbudila in si nisem želela, da bi zaradi čakanja v avtu, postala nemirna in razdražljiva.

Od tam smo se peš (med kanali) sprehodili do trga svetega Marka (Piazza San Marco), lahko pa se zapeljete z vaparettom (»vodni mestni avtobus«) po velikem kanalu (Canale Grande).

Nekaj znamenitosti, ki jih po moje moraš obiskati in ovekovečiti s fotoaparatom oziroma telefonom:

Ozke ulice in kanali

Brez njih ni Benetk.

Most Rialto

Je glavna povezava, most čez Canale Grande. Na mostu vedno mrgoli turistov, saj bi se vsak rad slikal in občutil utrip mesta. Od tu je čudovit razgled na palače ob velikem kanalu.

Canale Grande

Vedno osupne in očara. Je najlepša vodna ulica, ki je dolga okoli 4 kilometre in velja za glavno žilo v mestu. Po kanalu vozijo vaporetti, ki se vzdolž njega tudi ustavljajo.

Mi smo v Benetkah ušpičili eno neumnost, ki je sicer ne priporočam, ker je kazen 60€ po glavi… Ves dan smo hodili po mestu, Brina je bila zelo pridna in zvedavo opazovala okolico. Praktično ves čas je hodila, pravzaprav tekala okoli. Pozno popoldne pa je prišel njen čas, utrujenost, ko si je želela samo še crkljanja v mojem naročju. In ker smo se potikali po ulicah ob Canale Grande, Brina pa je postajala vse bolj utrujena in posledično razdražljiva, smo se vkrcali na vaporetto, kljub temu, da nismo imeli karte – na vmesnih postajah je ni mogoče kupiti.

Trg svetega Marka (Piazza San Marco)

Na trgu svetega Marka in okoli njega stoji nekaj največjih mestnih znamenitosti. Med njimi Bazilika svetega Marka, zvonik sv. Marka, Doževa palača.

Ste vedeli?

Beneška oblast je prepovedala hraniti golobe na trgu. Po nekaterih ocenah je danes tam več kot 130.000 letečih podgan.

In ko smo pri golobih… Naša Brina se je trudila, da bi jih preplašila, vendar se je niso bali. So pa prava atrakcija za otroke in jih je prav zabavno opazovati, kako tekajo za njimi.

Vožnja z gondolo

Značilna beneška gondola vozi po mestnih kanalih že od 11.stoletja. Z njo se lahko popelješ po velikem kanalu, ali pa med manjšimi kanali.

Maske

Po vsem mestu, praktično na vsakem koraku lahko občuduješ maske.

Pa še nekaj za vse tiste bejbe, ki ste ‘šopoholičarke’. A ste vedele, da je v Benetkah trgovina Victoria’s Secret. No, zdaj veste. Jaz se ji tudi tokrat nisem mogla upreti.

Če potegnem črto… Benetke so kraj, ki človeka prevzamejo in ga zagotovo očarajo. Sem pa po tokratnem obisku prišla še do enega sklepa – za ogled Benetk potrebuješ več kot en dan, saj ponujajo ogromno zanimivosti. Naslednjič gremo tja za cel vikend. Je že res, da si lahko v enem dnevu ogledaš največje znamenitosti, vendar raziskovati po ulicah (z Brino) pa ravno ne moreš.

Moja mami, no, pa zagotovo še kdo, se vedno znova križa, ko rečem: »Sem moderna gospodinja in ne likam!« To sicer čisto ne drži, a ko rečem »ne likam«, imam v mislih, da doma nimam gore opranega perila, ki ga moram, predno ga zložim v omaro, še polikati. Likanje pač ni in nikoli ne bo moje najljubše hišno opravilo. Po mojem mnenju namreč vzame čisto preveč časa, za premalo efekta, osebnega ali vsesplošnega zadovoljstva.

Res je, da večina perila posušimo v sušilnem stroju (razen poleti), Darko pa svoje srajce nosi v čistilnico. Poleg tega pa je večina oblačil v naši omari na obešalnikih in ne zložena na policah.

V tistih redkih primerih, ko pa likam, pa kljub vsemu nisem tista tipična gospodinja (in ne, zaradi tega nimam slabe vesti), ko privleče v sobo likalno desko, gore zmečkanega perila in potem ure in ure »pegla«. Ne!

Za tistih nekaj bluzic, ki si jih pač moram polikati, uporabljam ročni parni likalnik. Zanj sem se odločila zaradi njegove praktičnosti.

In ne to ni oglas oziroma reklama za ta ročni parni likalnik. Ta objava na Na poti je popolnoma in zgolj samo moje mnenje, blog namreč ni sponzoriran oziroma ne gre za prikrito oglaševanje, pač pa izključno za mojo empirično izkušnjo z likalnikom, ki jo želim deliti z vami, zato tudi ne pišem o znamki likalnika.

Ročni parni likalnik je pravzaprav dva v enem. Oblačila kot so bluze, majice, sem ter tja tudi kakšne hlače likam s paro navpično, torej brez likalne deske (te pri nas doma pravzaprav nimamo). Enostavno jih obesim na obešalnik, vklopim likalnik, predhodno seveda vanj (vsakič znova) natočim vodo, ki se segreje le v nekaj sekundah in že je pripravljen na likanje. Vodoravno pa kdaj pa kdaj polikam posteljnino, če je res zmečkana (npr. da jo predolgo pustim oziroma pozabim v sušilcu).

In še nekaj mi je všeč. Ker smo veliko na poti, je idealen za potovanja, saj v kovčku ne zasede veliko prostora. Preprosto ga pospravim v priloženo torbico za shranjevanje (včasih tudi ne). Na potovanjih se mi je že ničkolikokrat zgodilo, da je bila majica, ki sem jo sicer skrbno zložila v kovček, ko pa sem jo želela obleči, je bila takšna – kot bi jo potegnil kravi iz riti.

Ne trdim, da lahko takšen likalnik zamenja tistega običajnega, vendar je super rešitev za takšne, če se malo pošalim, instant gospodinje. Moderna gospodinja #napoti priporoča.