Varno na sonce

Rada imam poletje, pravzaprav ga obožujem. Predvsem mi je fino, ker ne rabim vsakič, ko se odpravim od doma, razmišljati – kateri pulover, šal, kapo, rokavice si naj še navlečem nase, da me ne bo zeblo. Brez večjih težav prenašam vročino in tudi v nosečnosti nisem imela težav z njo.

A odkar imam Brino, je moja poletna skrb – kako bom njeno nežno kožo zaščitila pred nevarnimi UV žarki. Mislim, da je na splošno odgovornost staršev, da prepoznamo škodljive vplive sonca in da zaščitimo svoje otroke pred škodljivimi posledicami, ki jih na koži povzroča izpostavljanje sončnim žarkom.

V tem blogu bom tako zapisala nekaj – sicer splošnih napotkov, ki se jih držim, ko se z Brino odpravim na sonce.

  1. AKTIVNOSI NA PROSTEM

Z Brino se na prostem, na soncu zadržujemo v dopoldanskih in pozno popoldanskih urah, torej med 8. in 11. uro dopoldne in nekje po 17.uri. Na ‘roke’ nam gre tudi njen ritem spanja. Okoli 11.30 običajno poje malico, okoli 12-ih pa je običajno že v postelji. Pri svojih dveh letih popoldne spi nekje dve do tri ure. Potem skuhamo in pojemo kosilo ter se odpravimo ven.

  1. POKRIVALA IN OBLAČILA

Tudi sicer, ko smo na prostem, z oblačili in pokrivali ob bolj vročih dneh poskrbim, da je Brina zaščitena. Tako ima skoraj vedno na glavi klobuk ali kapo s šiltom. Za čofotanje po vodi pa ji nadenem t.i. legionarsko kapo.

Še to. Velikokrat slišim, da katera mamica reče, da njen otrok (dojenček) ne želi imeti na glavi pokrivala in da ga nenehno vleče dol. Tudi pri nas je bilo podobno, vendar sem vztrajala in mala se je navadila. Zdaj se velikokrat zgodi celo, da zunaj dežuje, ona pa si želi iti ven s klobukom.

Ko je vremenska napoved, da bo vroč dan, brez oblačka na nebu, Brino za na plažo oblečem v kopalke, ki pravzaprav ne izgledajo kot kopalke, saj imajo rokave in hlačnice, ki ji segajo nekje do kolen (kratke hlače), s čimer jo še dodatno zavarujem pred soncem.

  1. SONČNA OČALA

S sončnimi očali je pri nas ista pesem kot s pokrivali. Pri treh mesecih je dobila svoja prva in od takrat naprej so njena obvezna oprema za na sonce. Ne rabim je siliti, še manj se pregovarjati, da jih mora nositi, če je močno sonce. V bistvu jih ima že skoraj več kot jaz, sem pa pozorna, da ko jih poškoduje (odrgne ‘šipco’), jih zavržem in kupim nova. V zadnjem obdobju so postala kar potrošnja roba.

  1. KREMA ZA SONČENJE

Sončno kremo (vodoodporno), zaščitni faktor vsaj 30, uporabljam na predelih telesa, ki jih pri Brini ne morem zaščititi z oblačili. Poleg tega jo s kremo namažem tudi po šesti popoldne, ko se običajno igra na plaži ali čofota po vodi. Že od lanskega jadranja uporabljamo kremo znamko Eucerin in sem z njo zelo zadovoljna, uporabljam jo tudi sama.

  1. TEKOČINA

V vročih dneh sem še posebej pozorna, da Brina pije zadostno količino tekočine. Včasih ima dneve, ko z veseljem pije samo vodo, limonado, pridejo pa tudi dnevi, ko ji kuham čaje (in jih ohladim) ter posladkam z medom.

In še na eno stvar bi rada opozorila. V zadnjih dveh letih sem videla nešteto prizorov, ko imajo mamice, vozičke pokrite s tetra plenicami. Nekaj je, da to storiš (voziček pokriješ s plenico), ko se slikaš in veš, da boš fotografijo objavil na spletu, hkrati pa ne želiš otroka kazati širši javnosti. Drugo pa je, da greš na sprehod in voziček v dobri veri, da otroku (dojenčku) ne bi sijalo sonce, s plenico zastreš košaro. Že dolgo nazaj sem nekje na spletu prebrala opozorilo strokovnjakov, da naj bi se, kadar je voziček tako pokrit in izpostavljen vročemu soncu, segrel za okoli 10 stopinj. Precej nevarna zadeva, na katero mnoge mlade (neizkušene) mamice morda sploh ne pomislijo. Prosim, če srečate kakšno tako, jo prijazno opomnite, zagotovo vam bo hvaležna.

Pa uživajte v poletju in soncu!

Objavljeno v BLOG | Komentiraj

Modni blog

Nikoli se nisem imela za modno strokovnjakinjo in po vsej verjetnosti se tudi nikoli ne bom imela. Pravzaprav nikoli nisem sledila modnim smernicam in ne, tudi nisem oblečena po zadnji modi. Vse prevečkrat se namreč zgodi, da tisto kar je moderno, meni, na mojo postavo, ne pristoji. Sem pa ženska. In tako kot vse, ali pa vsaj večino njih, sem rada lepo oblečena. Imam svoj okus in stil.

In ja, potem, ko se prejšnji teden objavila blog Romantični oddih: Hotel Bellevue, Mali Lošinj, me je mnogo vas vprašalo – kje sem kupila obleko, čevlje, torbico.

OBLEKA

Obleko nisem kupila, pač pa sem jo dala šivat. Kot sem torej že zapisala v blogu prejšnjo sredo, sem imela to obleko na poroki moje dobre prijateljice Špela. Bila sem ena od šestih družic. Špela si je zaželela, da smo vse oblečene tako, da bomo čim bolj skladne in hkrati oblečene po svojem okusu. In tako nam ni preostalo drugega, kot da smo kupile blago, ki je bil v rose gold barvi, in si obleke dale narediti po svojih željah.

Modna oblikovalka Jerneja Podbevšek Zhembrovskyy, ki s svojimi kreacijami že nekaj časa kroji slovensko modno sceno, je tako poskrbela, da smo na poroki tudi družice blestele. Uresničila je vsako našo, še tako zahtevno, željo.

Konkretno, moja obleka je bila – jaz sem temu rekla – 2 in 1.

Na uradnem delu poroke sem nosila dolgo, svečano obleko z vlečko. Zvečer, za zabavo pa sem vlečko odpela in bila v kratki oblekici, v kateri sem lahko sproščeno plesala.

Še to, pri Jerneji mi je izredno všeč njena energija in okus za estetiko. Že takoj sem opazi, da ji je blizu vse, kar je lepo, poleg tega pa zares odlično svetuje, kaj ti pristaja na postavo. Toplo priporočam! Najdete jo TU!

ČEVLJI

Čevlji v srebrno – rose gold barvi, ki sem jih nosila na poroki, so bili ljubezen na prvi pogled. Zagledala sem jih v Galeriji Emporium, znamka Ted Baker. A ker žal niso imeli več moje številke, sem jih naročila po spletu iz Anglije (pravzaprav, če sem iskrena, jih je naročil moj dragi, potem, ko sem mu en teden doma ‘travmirala’). Približno en teden so rabili, da so prišli k meni domov. O otroškem veselju in o tem, kako sem par dni doma po stanovanju ‘šetala’ v njih, da je Darko skoraj obolel, vam ne bom pisala…

TORBICA

In potem, ko so se čevlji po domačem parketu že skoraj malo ‘znucali’, sem se s še eno slovensko modno oblikovalko, ki ji zaupam že dlje časa, to je Teja Jeglič, dogovorila, da mi naredi torbico, ki bi se ujemala s čevlji. In ja, Teja je carica. Jaz sem ji poslala slikico čevljev, ona pa mi je naredila ‘ perfect match’ torbico.

Zahvaljujoč se moji dragi Špeli (no, malo tudi ženinu Aleksandru), sem po dolgem času prišla tako na svoj račun, kar se tiče glamurozne obleke. Še enkrat – hvala vama za nepozabno druženje!

Objavljeno v BLOG | 1 komentar

Romantični oddih: Hotel Bellevue, Mali Lošinj

Mali Lošinj – je prva asociacija na počitnice s starimi starši v ranem otroštvu. Čeprav se jih le medlo spominjam, v meni vzbudijo prijetne občutke, najverjetneje tudi zaradi spomina na stara starša, ki sem ju imela rada.

In po tridesetih letih sem se ponovno vrnila na Mali Lošinj. Oddih je bil kratek, so pa zato toliko bolj sladki spomini, ki smo jih ustvarili skupaj s prijatelji.

Z mojim dragim sva na Lošinju, v hotelu Bellevue preživela en podaljšanj vikend. Pravzaprav sta glavna ‘krivca’, da sva z Darkom obiskala ta dragulj v Kvarnerju, najina prijatelja, ki sta se tam poročila. Špela in Aleksander, hvala vama! Bilo je nepozabno!

  • HOTEL

Hotel Bellevue, ki se ponaša s petimi zvezdicami, leži v zalivu Čikat in velja za bolj monden del otoka. Mimo grede, ste vedeli, da je Čikat že od avstro-ogrskih časov (19.stoletje) razglašen za naravno klimatsko zdravilišče?

Ruski investitorji so pred štirimi leti v samo nekaj mesecih zgradili ta estetsko dovršen hotel, ki ima dvesto sob, v štirih nadstropjih ter z ogromnim (steklenim) atrijem na sredini. Imajo svoj spa center, notranji in zunanji bazen, fitnes in še in še bi lahko naštevala. V bistvu se mi ob pisanju teh vrstic poraja vprašanje, česa hotel nima? Skoraj bi si upala trditi, da je to hotel, ki zadovolji še tako petičnim gostom in jim ne pusti neuresničenih želja.

  • SOBA

Sobe so velike, svetle in prostorne. Na koncu dneva sploh ni pomembno ali si v sobi z razgledom na morje ali vrt, saj so vsi razgledi po svoje všečni. V kopalnici pa te pričakajo dišeča mila, šamponi in kreme. A potrebujem poudarjat, da je vse izredno čisto? Sobe namreč čistijo dvakrat na dan.

  • HRANA

Če zapišem, da je hrana odlična, je to čisto preveč skromno. Presenetilo me je dejstvo, da so bila pri zajtrku na voljo vsaj na šest različnih načinov pripravljena jajca, tudi takšna kot sem jih jedla jaz (na sliki) – jajce v avokadu. In ja, brez najmanjšega problema sem se tu držala LCHF diete. Na voljo so bili tudi smoothie-ji, sadje, zelenjava, oreščki, ribe,… In ne, niti vegani tu ne morejo biti lačni.

Seveda, vse to postreženo na terasi s pogledom na morje.

Še to, v njihovi najnovejši ponudbi za izbirčne goste – pred le nekaj dnevi so odprli japonsko restavracijo.

foto: Špela Bohinc

  • PLAŽA

Hotelska plaža, kristalno čista modrina morja, ko na dnu morja vidiš vsak kamenček posebej, urejena obala, stoletni borovci.

  • RAZGLEDNA TOČKA PROVIDENCA

Za piko na i, da je bilo očaranje popolno. Sploh ne vem, če rabim kaj pripisati, ker že fotografije povedo vse. Razgled, ki jemlje dih, ko se sonce dotakne morja. Tu boste najboljše doživeli lepoto otoka in uživali v razgledu na širšo okolico, tudi na sosednje otoke: Cres, Susak, Unije.

Naša družba že kuje načrte, kdaj ponovno obiščemo Mali Lošinj, pa vi?

P.S. Se sprašujete, kje je bila Brina? Tokrat je ostala doma. Darko in Špela sta zganjala romantiko. »Bjek, kako osladno!« bi rekla Brina.

Objavljeno v BLOG | 1 komentar

Brinin dnevnik: 23 mesecev

Odštevam! Še čisto malo in bom pihnila drugo svečko. Poglejte TU, koliko sem zrasla od lani.

In ja, najbrž že veste, da se je mama vrnila nazaj na televizijo, zato je bila zame najboljša rešitev, da grem v vrtec. Čeprav je bilo lumpanje pri omi zelo fino, saj sem »omiko«(in tudi nonota) zelo vrtela okoli prsta in sta mi vse dovolila. No, skoraj vse.

Pri omi in nonotu je super tudi zato, ker gremo velikokrat v trgovino in mi nono vedno kaj kupi.

Kaj dogaja pri meni oziroma kot bi se izrazila moja mama – prelomnice in mejniki:

V vrtcu je zakon. Prvi dan sem sicer točila krokodilje solze in vpila na vse grlo: »Dado NE!« A veste zakaj? Ker me je Dado po dveh urah uvajanja že odpeljal domov, jaz sem pa hotela še ostati in se igrati v hiškah, peskovniku, pa cel kup novih igrač je bilo tam. Zelo je bil nesramen, a se vam ne zdi?!? No, se mi je pa potem naslednje dni uspelo spogajati, da sva ostala malo dlje.

Zdaj imam tam že prve prijateljice, a najbolj sta mi všeč vzgojiteljici Maja in Manca. Sta zelo prijazni. Všeč pa sta mi tudi zato, ker me Dadotu in maki zelo hvalita, da sem pridna in samostojna. No, saj če ne bi tega rekli, bi se zlagali. Res sem zelo samostojna. Pred nekaj dnevi sem še moje dva povsem šokirala, saj sem se čisto sama oblekla, tudi nogavičke. Zelo pogosto se že uprem, če me želita obleči in obuti v nekaj, kar ni po mojem okusu. Ja, pa tudi zobke si po novem umivam sama. Dado in mama potem samo preverita, če sem podrgnila vse.

Aja, še to od vrtca. Par dni nazaj sta ga šla moje dva lumpat, ampak brez mene.  Sta se mi sicer nekaj opravičevala in mi razlagala, da sem jaz še premajhna za te stvari. In potem je po mene v vrtec prišel nono. To je bil spet žur. Še pohančke sem lahko jedla, čeprav je bila mama nato jezna kot ris.

Hrana (»ama, ama«): Jem čisto vse, v vrtcu so mi najbolj všeč juhice, čeprav si kdaj kako (v navalu navdušenja) zlijem v naročje.

Najljubša igrača: Obožujem hiške in peskovnike. Slednje moja mama malo manj, saj imam mivko praktično povsod, Dadotu pa se kar kadi iz ušes, ko mu zamažem tudi avto.

Všeč so mi živali, nikamor ne grem brez Ma-ja in Wow wow-a. Poleg njiju pa rada opazujem tudi tiste čisto ta prave živali. Še vedno pa rada rišem z »ba« (barvice, kreda). Pri omi pobarvam tudi kakšno steno. Ona namreč spodbuja mojo kreativnost in ustvarjalnost, doma pa si tega niti slučajno ne drznem narediti.

Ritem spanja (»Bibi nina!«): Če mi le uspe prelisičiti mamo, zvečer zelo rada malo potegnem. Pač ne morem zaspati, če je zunaj še dan, a mama se dela, da tega ne razume! Halo, mama! Pa pojdi ti ninat, ko je zunaj še sonce.

Spim celo noč, do okoli pol osme. Potem pa grem obvezno za vsaj dve urici v ‘mižulo deželo’ še okoli pol enih, po kosilu.

Nepozabno doživetje: Moje predčasno rojstno dnevno darilo – poganjalec. Kupila sta mi ga babi in Bobo. Zelo šibam okoli. Sem pa že staknila prve bojne rane. Tako da zdaj vsem najedam, da morajo pihati mojo dlan, kjer se pozna le še bleda senca odrgnine.

In še jaz, Brina v številkah:

  • Starost: 23 mesecev
  • Konfekcijska številka: 92
  • Številka čevljev: 23
  • Višina: 87,3 cm
  • Teža: 12,3 kg

Objavljeno v BLOG | Komentiraj

Novosti na #napoti

En mesec. Ja, že en mesec sem na RTV Slovenija. Pismo gre hitro.

Mnogi ste me, potem ko sem naznanila nov korak v moji karieri, spraševali, kaj se bo zdaj zgodilo z blogom?! »Ne boš več #napoti?« je bilo najbolj pogosto vprašanje.

Še bom Špela #napoti, še bom z vami delila #napoti utrinke.

Je pa res nekaj… Nekateri ste me celo potipkali: »Špela, kje so ponedeljkovi blogi?« Še vedno bom, v kolikor mi bo le čas dopuščal, blogala, vendar po novem (v zadnjem mesecu) so se ponedeljkovi blogi premaknili na sredo, zdaj so tako sredini blogi. Torej, dva dni kasneje. In tako bo tudi v prihodnje. Sreda se je izkazala za odličen termin za ‘biti #napoti’.

In še ena novička. Z julijem na Facebooku štarta »rubrika« poletno branje (#poletnobranje). Za vas bom tako na Facebook strani Na poti vsak dan, dva meseca – delila najbolj aktualne in najbolj brane bloge #napoti.

Vabljeni vsi, da ste z mano #napoti še naprej.

Vaša Špela #napoti

Objavljeno v KRATKE NOVIČKE | Komentiraj

Dieta LCHF

LCHF? Še nikoli slišali? Kaj je torej LCHF?

LCHF je okrajšava za Low Carb High Fat, torej manj ogljikovih hidratov, več maščobe. Gre za dieto, pravzaprav način prehranjevanja, s katerim dosežemo, da telo kot primarni vir energije začne koristiti maščobe in ne ogljikovih hidratov. LCHF je torej prehranski režim, ki temelji na visokem vnosu maščob, zmernem vnosu beljakovin in nizkem vnosu ogljikovih hidratov. Tu ne gre za tehtanje hrane, ne štejemo kalorije. Ampak to ne pomeni, da se lahko bašemo in (pre)nažiramo z maščobami. Jemo kolikor se le da malo (najbolje je seveda nič) ogljikovih hidratov. Zelo pomembno je tudi, da zmanjšamo vnos sladkorja in škroba.

Super, sliši se ful dobro, kaj pa to pomeni (pri meni) v praksi?

Osnovna in ključna živila za pripravo (mojega) obroka so:

  • jajca,
  • avokado,
  • oreščki in semena,
  • maslo,
  • ribe, raki in školjke,
  • siri,
  • (grški) jogurt
  • polnomastno mleko in smetana,
  • meso,
  • zelenjava in začimbe.

Izogibam se oziroma sem črtala iz jedilnika:

  • riž,
  • testenine,
  • krompir,
  • kruh,
  • žita/kosmiči,
  • sladkarije
  • brezalkoholne pijače, sokovi, itd.

To so namreč živila, ki vsebujejo večjo količino ogljikovih hidratov.

In kako izgledajo potem moji obroki? Zjutraj popijem vsaj eno kavo z mlekom ali še boljše s smetano. Če dovolj zgodaj vstanem, si običajno pripravim skuto, dopoldansko malico pa praktično vedno spustim. Za kosilo si največkrat privoščim solato. V službi je ta bolj skromna – zelena, rukola, brokoli semena in parmezan, doma pa ji še dodam več vrst zelenjave, kot na primer kumare, papriko, avokado, trdo kuhano jajce, jogurt. Za večerjo imam rada kuhano hrano – ribe, meso, zelenjavne pite, jajca na tisoč in en način,…

Jaz bi dieti LCHF lahko rekla kar – zdravo prehranjevanje. In, ne, ne mislite, da se jo držim kot pijanec plota, velikokrat, (če vprašate mojega dragega) še prevečkrat – se tudi jaz pregrešim in si privoščim na primer pico, junk food.

A nekaj je zagotovo, bolj kot sem pridna in se držim LCHF diete, hitreje se – v kombinaciji s športom – vidijo rezultati. In tudi, ko stopim na tehtnico, je ta bolj prijazna do mene. Pa še nekaj mi je pri tem načinu prehranjevanja všeč – ne rabim biti lačna, še manj, da bi stradala.

Priporočam!

Objavljeno v BLOG | 1 komentar

Dekliščina

Zadnji samski žur. Nor žur. Dekliščina.

Tradicionalna predporočna zabava, katere namen je, da se bodoča nevesta skupaj s prijateljicami simbolično poslovi od samskega stanu. In ta žur mora biti nepozaben.

In tudi dekliščina naše Špele, je bila takšna.

Tu je nekaj idej, kako popestriti dokončno slovo od ‘samskega’ življenja. In še nekaj… Dekliščina je namenjena bodoči nevesti in ne – vam, ki jo organizirate, zato poskrbite, da bo nepozabna zanjo in se bo bodoča nevesta dobro počutila in se zabavala. In ko smo že pri organizaciji…

Organizacija

Ta je bistvenega pomena. Našo sta organizirali dve prijateljici in to nalogo izpeljali z odliko, ničesar nista prepustili naključju. Je pa res, da je vse odvisno tudi, kakšno dekliščino si bodoča nevesta želi. Ali je to umirjeno druženje s prijateljicami ali žur »na glavo«. Me smo imele vikend dekliščino v Beogradu.

Majica

Naredite si enotne majice, ki vas bodo povezovale in tako boste že na prvi pogled dale vedeti, da ste na »poslovilni« zabavi.

Me smo tako že v Ljubljani, pred odhodom, Špelo, bodočo nevesto, oblekle v belo majico  z napisom: »I said yes!«, preostala dekleta pa smo nosila črno majico z napisom: »We said party!«. Na glavo pa smo ji poveznile krono.

Šopek

Špeli smo »podarile« šopek, ki ga je moral za nalogo paziti cel vikend in določile sankcije v primeru, v koliko ga poškoduje ali izgubi.

Vas zanima, kaj se je zgodilo z njim? Špela ga je, ko je bil sicer že v precej slabem stanju, podarila neznanemu dekletu.

Naloge

Ker bodočo nevesto dobro poznamo, smo vedele, da si ne želi neumnih igric, kot so: nevesta si mora brez ogledala narediti make-up ter si z zavezanimi očmi namazati nohte.

Pa vendar… Da nam je vožnja hitreje minila smo si pot krajšale z različnimi izzivi, ki jih je morala bodoča nevesta opraviti. Tako smo najprej, da smo prebile led… Določile seznam besed, ki jih ni smela izreči, npr. ime zaročenca.

Špela je dobila prazen list papirja, na katerega je morala od popolnih neznancev nasprotnega spola zbrati 50 podpisov. No, ko smo videle, da je to nalogo opravila že pred prihodom v Beograd, smo to število povečale na 100.

Poleg tega pa je morala na avtobusu peti in odgovarjati na kviz ter vprašanja – kako dobro pozna svojega zaročenca.

Slikanje

Ne pozabite, da dogajanje na dekliščini ovekovečite s telefoni in fotoaparati, saj boste lahko akterke dekliščine tudi kasneje, po več letih, obujale spomine na skupne trenutke.

Alkohol

NE PRETIRAVAJTE Z ALKOHOLOM!

Zagotovo si nihče ne želi, da bi se dekliščina slabo končala. Še več »poslovilnega« žura si nevesta zagotovo ne želi spominjati po obisku urgence ali še huje, da bi morala prestaviti poroko.

Torej, po pameti!

Pogodba

V nedeljo, po neprespani noči, pa smo našo Špelo presenetile še s pogodbo, s katero se je s podpisom zavezala, da se bo še naprej redno udeleževala skupnih kavic in vsaj enkrat letno udeležila »obletnice dekliščine«. Prijateljice pa smo s svojim podpisom simbolično ‘požegnale’ poroko.

Diploma

Dekleta smo Špeli podarile tudi diplomo za uspešno opravljeno dekliščino. S to diplomo smo potrdile, da je bodoča nevesta uspešno prestala dekliščino in izpolnjuje vse pogoje za zakon.

Darilo

Špeli smo čisto na koncu, malo za šalo, malo za res – izročile še simpatično darilce. Vsako dekle je na leseno kuhalnico napisala sporočilo in ji tako podarile »recept za srečen zakon«.

In kot rečeno… Ne glede, kje boste imele dekliščino, naj bo to večer, ki ga bodoča nevesta ne bo nikoli pozabila in bo v njem uživala predvsem ONA.

Objavljeno v BLOG | Komentiraj

Namig za izlet: Ranč Aladin

Jurgliči smo se tokrat potepali med dolenjskimi griči. Natančneje po Trebnjem in Mirni. Darku so ti konci pravzaprav zelo blizu in domači, saj je tam odraščal. Vikend oddih v t.i. Tašča hotelu pa smo izkoristili še za obisk bližnjega mini ZOO-ja – Ranč Aladin.

Živalski park je zanimiva kombinacija, prava mešanica nasprotij. Prvi trenutek je morda človek, ko vstopi, presenečen. Na majhnem prostoru je tako pomešano vse… Divje – domače, umetno – naravno, plastično – leseno, moderno – starinsko,…

A ko se sprehodiš po Ranču, katerega zaščitni znak je dvogrba kamela, pozabiš na to. Tu domuje pisana druščina živalskih prebivalcev, imajo namreč več kot 60 živali. Poleg že omenjene kamele, so prava atrakcija še zajčki, kenguru, noj, rakuna, koze, račke, gosi, lame, ris, osliček, kamerunske ovce, nosati medvedki in še in še bi lahko naštevala.

Sicer pa so naši Brini, bolj kot vse živali, pritegnila pozornost – otroška igrala. Pravzaprav bi lahko rekla, da je park, eno samo veliko otroško igrišče. Tu so tobogani, gugalnice, plezala, stolp, trampolin, žična gugalnica, streljanje z lokom, steza za spuščanje na gumi, itd.

Našo Brino pa sta tokrat prepričala peskovnik in streljanje z mehkimi žogicami.

V bistvu so ranč že zapirali, saj je bila ura že krepko čez sedem, Brina pa se je še kar igrala in se ni pustila motiti. Komaj smo jo spravili domov in to z obljubo, da ga kmalu spet obiščemo.

Edina pomanjkljivost, ki sem jo opazila je skromna gostinska ponudba, brezalkoholna pijača, kava in pivo so na voljo kar v avtomatih. Tako da, če se boste odpravili tja na izlet, imejte malico s seboj.

Poleg vsega tega, kar smo počeli mi, pa Ranč Aladin ponuja še veliko več. Kaj vse, lahko najdete na njihovi spletni strani: www.kamela.si

Poti po ZOO-ju: So urejene in primerne za vozičkanje.

Cena vstopnice:

  • odrasli: 5€
  • otroci: 4€
  • otroci do 3. leta: brezplačno

Plačilo vstopnine je možno le z gotovino.

Parkiranje: Pred vhodom v Ranč Aladin, brezplačno.

Delavni čas: od petka do nedelje, od 9.00 do 19.00

Mama na poti priporoča.

Objavljeno v BLOG | Komentiraj

Brinin dnevnik: Turčija

To so bile Bibine najboljše počitnice do sedaj, vam povem. No, vsaj v zadnjih dveh letih, aja, saj sem stara šele dve leti. No, kakorkoli…Saj smo se imeli fino na Kanarskih, Azurni, jadranju in še kje, ampak Turčijo lahko brez težav enačim z otroškimi sanjskimi počitnicami. In če vam je mama v blogu Turčija, Moja boš in Kemal napisala nekaj v tem smislu, da si v Turčiji želi ležanja na plaži in srkati pijačko, sem se jaz od nje razlikovala samo po tem, da sem si namesto ležanja, želela norenja po bazenu in otroških igriščih. A sem vam že povedala, da sem nora na tobogane in hiše?! Ko se zjutraj zbudim, je moja prva misel: »Hiša, mama, hiša!« No, sem pa podobno kot mama, vsak dan v baru na plaži srkala otroško različico mojita.

Ja, sicer pa vam moja maka (= moja okrajšava za mamika) v njenem blogu ni povedala nekaj bistvenega… V Turčiji nismo srečali niti enega, ki bi bil vsaj približno tako lep kot Kemal, kaj šele, da bi katera samo spominjala na lepo Nihan. Tako da še dobro, da je bilo vse ostalo brez pritožb, sicer bi bila mama sigurno razočarana, čeprav tega zagotovo ne bi priznala.

No, ne bom dolgovezila, ampak vam bom napisala samo tri (pač, do tri znam samo šteti – ena, do = dva, tri) ključne stvari, ki so me očarale, zabavale oziroma sem bila tako ali drugače navdušena.

BIBIKA NA POTI

Tokrat, za razliko od dosedanjih počitnic (z letalom), nismo šli na pot ponoči, tako da sem bila večino časa do letališča na Dunaju budna in z veseljem spremljala dogajanje okoli sebe. Še več. Od doma smo odšli dopoldan. Moja dva sta brez stresa zjutraj v kovčke zložila še zadnje stvari in ja, zdaj sem že tako velika, da mi je Dado kupil čisto moj in samo moj kovček. Trunki kovček. In, ko smo odhajali od doma, sem vedela, da bodo te počitnice res nekaj posebnega.

Trunki otroški potovalni kovček je namreč dovolj velik, da sem vanj pospravila Ma-ja in Wow wow-a, kopalke, sončna očala in kremico. No, ok, če sem čisto iskrena je mama vanj zložila še nekaj plenic, oblekic in štumfkov. In potem sta me mama in Dado že od doma, pa po letališču in vse do hotelske sobe, vlekla na njem. To sem uživala, kar smejalo se mi je do ušes. Še dobro, da imam ušesa, sicer bi imela nasmeh okoli in okoli glave. Mama me je vlekla bolj previdno, z Dadotom pa sva se precej podila.

Sicer pa vam bi mama o Trunki kovčku napisala kaj v tem smislu… Če hočete svojega otroka osrečiti, vam priporočam, ker se resnično splača. Otroško, iskreno navdušenje in nasmeh na obrazu sta zagotovljena. Takšen kovček, ki je pravzaprav poganjalček, je odlično doživetje in eno dolgočasno pot zlasti po letališčih, spremeni v pravo dogodivščino.

HOTEL

No, če že niso bili tako lepi kot Kemal in Nihan, oziroma Emir in Asu, pa so bili vsi zelo prijazni in ustrežljivi. Zlasti je bil prijazen šofer ‘aši’ busa, ki me je vsak dan peljal na plažo. Običajno sem sedela kar zraven njega, malo da nisem kar sama sedla za volan.

Predvsem pa je bilo večino stvari v hotelu prilagojeno za nas, otroke. Tudi v restavraciji, kjer smo običajno zajtrkovali in večerjali (kosilo smo jedli na plaži) je bil kotiček samo za nas, ‘tamaučke’. Veste, kako je bilo fino… Ko sem se najedla oziroma imela dovolj, sem lahko brez problema vstala ter odkorakala po svoje. Mama me je mogla loviti po celi restavraciji. Za piko na i pa sem se ji namenoma še kam skrila. Ufff, kako je bilo zabavno.

Poleg tega pa sta me navdušila še plaža in bazen, kjer sem se lahko igrala ure in ure. Mama pa me je lahko zleknjena na ležalniku opazovala iz neposredne bližine. Celo vodni tobogani so bili prilagojeni nam, čeprav se je po njih spuščala tudi maka, ker je boječka in ni upala na tiste ta velike. Midva z Dadotom pa sva zelo šibala po njih.

Mama bi vam zagotovo svetovala, da ne pozabite na zaščito pred soncem. Poleg krem, klobučkov in sončnih očal, bi zagotovo izpostavila še neopren. Čeprav smo bili v Turčiji konec aprila oziroma začetek maja, je bilo sonce že zelo močno, voda (morje, voda v bazenu) pa še ne tako zelo, da bi se lahko namakala in čofotala ure in ure. No, v neoprenu je bilo to izvedljivo.

KIDS CLUB

O otroškem igrišču oziroma igralnici za otroke, t.i. Kids clubu, bi lahko napisala poseben blog, a bom strnila samo nekaj utrinkov. Igrišče je namenjeno, predvsem pa, kar je še bolj pomembno, prilagojeno vsem otrokom, tako tistim najmlajšim, kot tudi tistim malo starejšim, ki že hodijo v šolo. Za dojenčke so imeli celo spalni kotiček s posteljicami in previjalnimi mizami, za nas malo večje pa tobogane, gugalnice, plezalnice, trampoline, ‘hiše’ in še in še.

Sem bila pa pozorna, da so tisti malo večji od mene, vsak dan z animatorji risali, se igrali družabne igre ali ustvarjali različne stvari. Midva z Dadotom pa sva vsako dopoldne, medtem ko se je mama zvirala na jogi, norela, se igrala, brcala žogo in v glavnem uživala.

Ja, tale Turčija me je resnično očarala. Ko je bilo treba domov, seveda ni šlo brez mojega trenutno najbolj udarnega stavka: »Mama NE, mama NE!«

No, in če si za konec še sposodim tisto mamino frazo in jo malo priredim:

Brina na poti priporoča!

Objavljeno v BLOG | Komentiraj

Špela s televizije

Kmalu po Brininem rojstvu so me mnogi spraševali: »Špela, kdaj te bomo lahko spet gledali po TV?« Moj odgovor pa je bil vedno v smislu, da se na televizijske ekrane ne bom več vrnila, da nikoli več ne bom televizijska novinarka. »Zdaj je vse drugače, zdaj sem mama in imam druge prioritete,« sem razlagala. »Televizija me ne prepriča več!«

A zarečenega kruha se očitno največ poje. Špela Vozel, no, hočem reči Špela Jurglič se vrača na televizijo. Vračam se v svet, ki me je pred desetimi leti osvojil in zasvojil.

Spomin, kako sem marca 2008 prestopila vrata Pop TV-ja, je še zelo živ. V meni je vrelo, bila sem otroško navdušena. In prav takšna občutja me prevevajo danes. Danes je namreč  (ponovno) moj prvi delovni dan na televiziji. Dan, ko bom oziroma sem prestopila prag televizijske hiše. Samo ena sama, samcata razlika je… Če sem pred desetimi leti prestopila Popov, danes stopam čez prag RTV Slovenije.

In veste kakšen je bil Brinin odziv oziroma kaj je rekla, ko sem ji povedala, kaj me čaka? »Mama, ne! Mama ne!« Ja, ni bila navdušena. A Brina je stara 22 mesecev in sedaj se tudi za njo končuje obdobje, ko sva se z Darkom prilagajala njenemu ritmu. Po novem bo morala (bolj) zgodaj vstajati in hoditi v varstvo. In ja, tudi o tem bo zagotovo napisala v prihodnosti še kakšno objavo. Hkrati pa vam moram povedati, da bom morda zdaj napisala kakšen ponedeljkov blog manj kot doslej. Ampak, obljubim, da se bom še naprej trudila za vas, ki me spremljate in ste z mano na poti. Še vedno pa me lahko spremljate na družbenih omrežjih, predvsem na Facebook profilu Na poti in Instagramu – napoti.si. In obljubljam tudi, da bom zlasti na t.i. Story objavah še bolj dejavna in z vami delila še več in še bolj zanimive vsebine.

Špela gre novim dogodivščinam na p(r)oti.

Objavljeno v BLOG | Komentiraj