Benetke

Enodnevni izlet

Benetke z Brino? Bo to čisti polom? Le kaj bi bilo tam zanimivo za našo dvoletnico? Brina je zdaj ravno v tisti fazi, ko ima dobro utečen ritem spanja in prehranjevanja, predvsem pa se dodobra zaveda okolice, tako da zadnje čase zaradi nje izbiram le takšne lokacije za izlete, kjer imajo otroška igrišča in dejavnosti za takšne čmrlje kot je ona.

A Benetke sem si že nekaj časa želela obiskati.

Nazadnje sem bila tam pred leti, ravno v času beneškega karnevala, ki je mimo grede prava paša za oči in privablja obiskovalce iz celega sveta in posledično je v tistem času neznosna, ampak res neznosna gneča.

Brini sem tako že dan pred odhodom pripovedovala, kaj vse bo tam videla (golobčke, ladjice, maske, veliko ljudi,…) in kaj bova počeli. Z družino smo se na pot opravili že dopoldan, vožnja s postanki je trajala približno dve uri in pol (cestnina v eno smer je znašala dobrih 10€). Brina pa je ta čas, čeprav ni bila njena ura za spanje, kljub vsemu prespala.

Kje parkirati v Benetkah?

Mi smo avto pustili v garažni hiši na Piazzale Roma. 24-urno parkiranje stane 32€, ključe pa morate pustiti v avtu. Ni poceni, a mi smo se kljub vsemu odločili, da ga pustimo tam, ker se je Brina že zbudila in si nisem želela, da bi zaradi čakanja v avtu, postala nemirna in razdražljiva.

Od tam smo se peš (med kanali) sprehodili do trga svetega Marka (Piazza San Marco), lahko pa se zapeljete z vaparettom (»vodni mestni avtobus«) po velikem kanalu (Canale Grande).

Nekaj znamenitosti, ki jih po moje moraš obiskati in ovekovečiti s fotoaparatom oziroma telefonom:

Ozke ulice in kanali

Brez njih ni Benetk.

Most Rialto

Je glavna povezava, most čez Canale Grande. Na mostu vedno mrgoli turistov, saj bi se vsak rad slikal in občutil utrip mesta. Od tu je čudovit razgled na palače ob velikem kanalu.

Canale Grande

Vedno osupne in očara. Je najlepša vodna ulica, ki je dolga okoli 4 kilometre in velja za glavno žilo v mestu. Po kanalu vozijo vaporetti, ki se vzdolž njega tudi ustavljajo.

Mi smo v Benetkah ušpičili eno neumnost, ki je sicer ne priporočam, ker je kazen 60€ po glavi… Ves dan smo hodili po mestu, Brina je bila zelo pridna in zvedavo opazovala okolico. Praktično ves čas je hodila, pravzaprav tekala okoli. Pozno popoldne pa je prišel njen čas, utrujenost, ko si je želela samo še crkljanja v mojem naročju. In ker smo se potikali po ulicah ob Canale Grande, Brina pa je postajala vse bolj utrujena in posledično razdražljiva, smo se vkrcali na vaporetto, kljub temu, da nismo imeli karte – na vmesnih postajah je ni mogoče kupiti.

Trg svetega Marka (Piazza San Marco)

Na trgu svetega Marka in okoli njega stoji nekaj največjih mestnih znamenitosti. Med njimi Bazilika svetega Marka, zvonik sv. Marka, Doževa palača.

Ste vedeli?

Beneška oblast je prepovedala hraniti golobe na trgu. Po nekaterih ocenah je danes tam več kot 130.000 letečih podgan.

In ko smo pri golobih… Naša Brina se je trudila, da bi jih preplašila, vendar se je niso bali. So pa prava atrakcija za otroke in jih je prav zabavno opazovati, kako tekajo za njimi.

Vožnja z gondolo

Značilna beneška gondola vozi po mestnih kanalih že od 11.stoletja. Z njo se lahko popelješ po velikem kanalu, ali pa med manjšimi kanali.

Maske

Po vsem mestu, praktično na vsakem koraku lahko občuduješ maske.

Pa še nekaj za vse tiste bejbe, ki ste ‘šopoholičarke’. A ste vedele, da je v Benetkah trgovina Victoria’s Secret. No, zdaj veste. Jaz se ji tudi tokrat nisem mogla upreti.

Če potegnem črto… Benetke so kraj, ki človeka prevzamejo in ga zagotovo očarajo. Sem pa po tokratnem obisku prišla še do enega sklepa – za ogled Benetk potrebuješ več kot en dan, saj ponujajo ogromno zanimivosti. Naslednjič gremo tja za cel vikend. Je že res, da si lahko v enem dnevu ogledaš največje znamenitosti, vendar raziskovati po ulicah (z Brino) pa ravno ne moreš.

Objavljeno v BLOG | Komentiraj

Na poti praznuje

Dragi moji!

Blog Na poti spet praznuje in to že drugi rojstni dan. Ja, danes blog Na poti piha drugo svečko. Z vami sem tako že več kot 700 dni, če sem čisto natančna 712 in vsak teden vsaj enkrat. Tako sem ustvarila že 134 zapisov oziroma objav.

Čeprav sem mi je vmes končalo ‘brezskrbno’ obdobje porodniške in sem se vrnila nazaj v službo, si vedno vzamem čas in za vas – še vedno z največjo strastjo – tako kot prvi dan – napišem blog.

Kljub vsemu pa Na poti ne bi bil to kar je, če ne bi bilo vas. HVALA, ker me redno ali pa malo manj redno spremljate in berete oziroma sledite na Facebook strani Na poti in Instagram profilu napoti.si.

Objavljeno v KRATKE NOVIČKE | Komentiraj

Moderna gospodinja

Moja mami, no, pa zagotovo še kdo, se vedno znova križa, ko rečem: »Sem moderna gospodinja in ne likam!« To sicer čisto ne drži, a ko rečem »ne likam«, imam v mislih, da doma nimam gore opranega perila, ki ga moram, predno ga zložim v omaro, še polikati. Likanje pač ni in nikoli ne bo moje najljubše hišno opravilo. Po mojem mnenju namreč vzame čisto preveč časa, za premalo efekta, osebnega ali vsesplošnega zadovoljstva.

Res je, da večina perila posušimo v sušilnem stroju (razen poleti), Darko pa svoje srajce nosi v čistilnico. Poleg tega pa je večina oblačil v naši omari na obešalnikih in ne zložena na policah.

V tistih redkih primerih, ko pa likam, pa kljub vsemu nisem tista tipična gospodinja (in ne, zaradi tega nimam slabe vesti), ko privleče v sobo likalno desko, gore zmečkanega perila in potem ure in ure »pegla«. Ne!

Za tistih nekaj bluzic, ki si jih pač moram polikati, uporabljam ročni parni likalnik. Zanj sem se odločila zaradi njegove praktičnosti.

In ne to ni oglas oziroma reklama za ta ročni parni likalnik. Ta objava na Na poti je popolnoma in zgolj samo moje mnenje, blog namreč ni sponzoriran oziroma ne gre za prikrito oglaševanje, pač pa izključno za mojo empirično izkušnjo z likalnikom, ki jo želim deliti z vami, zato tudi ne pišem o znamki likalnika.

Ročni parni likalnik je pravzaprav dva v enem. Oblačila kot so bluze, majice, sem ter tja tudi kakšne hlače likam s paro navpično, torej brez likalne deske (te pri nas doma pravzaprav nimamo). Enostavno jih obesim na obešalnik, vklopim likalnik, predhodno seveda vanj (vsakič znova) natočim vodo, ki se segreje le v nekaj sekundah in že je pripravljen na likanje. Vodoravno pa kdaj pa kdaj polikam posteljnino, če je res zmečkana (npr. da jo predolgo pustim oziroma pozabim v sušilcu).

In še nekaj mi je všeč. Ker smo veliko na poti, je idealen za potovanja, saj v kovčku ne zasede veliko prostora. Preprosto ga pospravim v priloženo torbico za shranjevanje (včasih tudi ne). Na potovanjih se mi je že ničkolikokrat zgodilo, da je bila majica, ki sem jo sicer skrbno zložila v kovček, ko pa sem jo želela obleči, je bila takšna – kot bi jo potegnil kravi iz riti.

Ne trdim, da lahko takšen likalnik zamenja tistega običajnega, vendar je super rešitev za takšne, če se malo pošalim, instant gospodinje. Moderna gospodinja #napoti priporoča.

Objavljeno v BLOG | Komentiraj

Debeluška

Draga jesen, spet si preplavila našo prestolnico. Razbeljen beton se je ohladil, soparo je zamenjala jutranja megla. Dolgi, sončni dnevi postajajo vse krajši, bolj oblačni in deževni, rokavi pa vse daljši, poletne bluzice so prekrile jakne.

Je pa jesen tudi čas, ko jaz večino aktivnosti na prostem, zamenjam za miganje v dvoranah, fitnesih. Čeprav mi ta letni čas ni niti malo po godu, je pa dejstvo, da je to čas, ko sem dejansko najbolj športno aktivna.

Sebe jaz rada sicer opišem kot kampanjsko športnico. Zakaj? Ker se telesni vadbi, največ (vsaj v zadnjih dveh letih – odkar imam Brino) posvečam jeseni in pozimi. Spomladi in poleti na športno aktivnost kar malo pozabim. Običajno sem v toplejših mesecih ves čas v nekem ‘pogonu’, tu mislim predvsem, da avto zamenjam za kolo, več se gibam v naravi, z Brino se odpravim na igrišče. In potem pozabim, se mi ne da, imam druge prioritete ali pa zgolj iz rokava potegnem tisti, najbolj uporaben izgovor, da nimam časa za trening. Recite kar hočete, ampak, a ni bolj luštno iti zvečer s prijatelji na en aperol, kot pa švicat v fitnes?!

Ja, jeseni se pa očitno vse poklopi in spet je čas za telovadbo. Najbrž sem že kdaj, v kakšnem blogu, zapisala, da sem se med nosečnostjo zredila za slabih 20 kilogramov in po porodu mi ji je ostalo še 10 do teže, ki sem jo imela, predno sem zanosila. Ne rečem, da sem imela takrat popolno postavo, sem bila pa recimo (vsaj približno) zadovoljna in sem se dobro počutila v svojem telesu.

Iskreno, s 63 kg sem se počutila debelo in neprivlačno. Telovadit sem tako začela že kmalu (če se prav spomnim – mesec dni po porodu). Aja, še to – vsi so mi govorili, da bodo šli kilogrami, ko bom dojila, sami dol, no, meni ni šlo nič samo dol. Za vsak gram sem se pošteno namatrala. Delno sem prilagodila tudi hrano. O LCHF dieti in zdravih sladicah in zajtrkih sem se tu že razpisala.

Pet kilogramov sem tako dokaj hitro izgubila, z zadnjimi petimi pa nisem mogla nikakor opraviti tako zlahka. Oklenila sem se treh stvari:

1. KVIHTARNICA: Pri mojem boju s kilogrami so mi ‘pomagali’ v Kvihtarnici. Pomagali v smislu, da lahko tja prihajam z Brino. Ko je bila mala še manjša, je ta čas, ko sem jaz telovadila, spala v vozičku, kasneje, ko je shodila pa se je oziroma se še igra v kakšnem kotu, da ne moti ostalih, jaz pa jo imam ves čas pod nadzorom. Poleg tega mi je dekle, ki tam redno trenira, prijazno pokazala nekaj vaj, ki jih delam še danes. Lara, hvala!

2. FORMA X: To je vadba, ki traja 20 minut. Sam trening pa izgleda nekako takole: oblečeš se v bombažno majico in pajkice, čez njih pa ti trener/ka obleče posebno obleko, opremljeno z elektrodami (tehnologija EMS – elektro mišična stimulacija). Nato pa pod nadzorom trenerja izvajaš različne vaje, sestavljene glede na tvoje cilje. Trenerka Gea je zakon!

3. JOGA: Na enem od naših dopustov na Kanarskih, sem bolj za hec obiskala uro joge, ki so jo imeli v hotelskem programu vodenih vadb. Ta me je prevzela, pravzaprav tako zelo, da sem se jo potem še kdaj pa kdaj lotila kar doma, obvezno pa na vsakih počitnicah. No, zdaj sem se odločila, da jo bom obiskovala tudi v Ljubljani. Več podrobnosti o njej, zakaj me je prepričala, kam hodim na vadbo, vam bom napisala v eni od prihodnjih objav.

Je pa še nekaj dejstvo – brez muje se še čevelj ne obuje. Potrebna je vztrajnost. In potem imaš spet 53 kilogramov.

Objavljeno v BLOG | Komentiraj

Doza adrenalina

ZIPLINE PLANICA

Sem vam že kdaj povedala, da sem en velik zajec, strahopetec? Ena velika ‘boječka’? Še čudno, da se ne bojim svoje lastne sence! Bojim se namreč en kup stvari; med drugim majhnih, zaprtih prostorov, teme, višine, hitrosti in vsega, kar je povezano z adrenalinskimi aktivnostmi. Že malo bolj ‘norim’ športnim aktivnostim, rečem: »Ne, hvala!« Sem pač ‘ziherašica’!

No, in če bi mi nekdo rekel en mesec nazaj, da se bom spustila po planiški velikanki, največji letalnici na svetu, bi najbrž umrla od smeha! »Ja, ‘valjda’, v sanjah!« To pač ne gre skupaj z mojim ‘ziheraštvom’!

Pa sem se. In očitno tudi preživela. Vas zanima, kako je bilo?

V začetku meseca sta nas obiskala moja (mladoletna) bratranca iz Amerike. Pismo, kaj naj počem z bratrancema, najstnikoma – starima 12 in 14 let? Pojma nimam!?! Kaj pa vem, kaj zanima ameriške najstnike? Pa smo začeli kovati načrte.

No, in beseda je dalo besedo, ‘tamaledva’ sta resno zagrabila in treba ju je bilo peljati na zipline v Planico. Čeprav mi ni bilo najbolj po godu, sem rekla: »Če gresta (si upata) onadva, grem tudi jaz. In sem šla…

Dolina pod Poncami je sicer lokacija, ki jo že od nekdaj obiskujem pozimi, pa naj si bodo to sprehodi v Tamar ali pa sankanje v Planici, zimske vragolije in radosti, pač.

Pogled na planiško skakalnico, ki jemljejo dih, mi je bil tako poznan, ampak – vedno od spodaj.

Zipline v Planici je (tako zagotavljajo na njihovi spletni strani) najstrmejši spust po jeklenici (povprečni naklon 38 %) na svetu. Še nekaj (tehničnih) podatkov, ki sem jih prav tako izbrskala na njihovi spletni strani:

Dolžina ‘poleta’: 566m

Čas ‘poleta’: cca 40 sekund

Višinska razlika: 202m

Hitrost: cca 80 km/h

Cena: 25 evrov/spust, tandem (odrasli & otrok): 40 evrov/spust

Spodaj, pri doskočišču so nas oborožili z vso potrebno varnostno opremo; čelado, pasovi, škripcem,… S sedežnico smo se nato odpeljali na vrh skakalnice. Ja, do tja (pravzaprav še malo višje) od koder letijo Peter Prevc, Jernej Damjan in ostali orli.

Srce mi je od živčnosti razbijalo, imela sem cmok v grlu, trudila sem se prikriti nervozo. Ozirala sem se okoli in preverjala, kakšna občutja doživljajo ostali. »Je res samo mene strah,« sem se spraševala. Imelo me je, da bi stisnila rep med noge in se premislila…

Zadnja navodila in sledilo je poslednje dejanje.

Najpogostejše vprašanje, ki je sledilo potem: »A te je bilo kaj strah?«

Lagala bi, če bi rekla, da ne. Vendar me je bilo najbolj strah na vrhu, ko sem čakala na spust, potem je pa itak tako hitro minilo, da še preden sem se začela ukvarjati z mislijo, kaj gre lahko vse narobe in bi me začela grabiti paranoja, sem bila že spodaj, z nogami varno na tleh.

A bi šla še enkrat?

Nikoli ne reci nikoli! Glede na pozitivno izkušnjo, bom morda že kmalu spet po zraku #napoti.

Objavljeno v BLOG | Komentiraj

Lepa Vida

»Lepa Vida je pri morju stala,« je zapisal naš največji slovenski pesnik. In še res je, Thalasso Spa Lepa Vida, leži tik ob morju, na robu, kjer se končuje slovensko morje, tik ob meji s Hrvaško, v osrčju Krajinskega parka Sečoveljskih solinah. In čeprav mit o Lepi Vidi govori o hrepenenju po sreči in boljšem življenju, je z obiskom Lepe Vide, vsaj za tisti kratek čas, ko si tam, življenje (morda pa res) boljše. No, vsaj takšen je občutek, ko sredi solinskih polj, obiščeš oazo miru.

Thalasso Spa Lepa Vida, je odlična izbira za praznovanje obletnice z vašim dragim, prijetno druženje s prijateljicami, ali pa preprosto, ko se želite, brez posebnega razloga, razvajati.

Lepa Vida je odprta med majem in septembrom, celotna ponudba spa-ja na prostem pa je odvisna od vremena. Vido tako že nekaj let zapored obiščem vsaj enkrat na sezono, tudi v času nosečnosti.

Obisk v spa-ju pa si je potrebno, zaradi omejitve števila kapacitet, prehodno rezervirati. Če se želite razvajati za vikend, v špici poletne turistične sezone, je po mojih izkušnjah termin potrebno rezervirati vsaj en teden prej. Žal se sončnega vremena ne da rezervirati, tako se mi je že zgodilo, da Vide zaradi dežja nisem obiskala.

V osrčje solin, kjer dobiš občutek, da se je čas že zdavnaj ustavil, te pripeljejo z električnim vozilom. Ambient je resnično osupljiv, kot iz kakšnega filma. V svoji ponudbi imajo vrsto masaž, solnih pilingov, kopanje v slanici – matični vodi, obloge s solinskim blatom. Sicer pa dvourni (20 evrov) ali štiriurni (35 evrov) vstop vključuje prevoz z električnim vozilom, uporaba bazena z morsko vodo in kneipp bazenčkov.

Poleg te ponudbe imajo pestro tudi gostinsko ponudbo, od kave, naravnih sokov, do penine in malice (sendviče).

Moje priporočilo je, da Lepo Vido obiščete dopoldne med tednom, saj se sicer lahko zgodi, da je spa poln in ker je bazen precej majhen, kaj hitro postane prenatrpan. In še ena slabost oziroma minus, ki sem ga že zapazila v vseh teh letih. Čeprav so obiskovalci starejši od 12 let, se zgodi, da so kakšni obiskovalci precej glasni, se brezobzirno smejejo, pogovarjajo po telefonu oziroma glasno kramljajo in s tem motijo ostale. Žal jih osebje ne pride opozoriti, sami pa nimajo kančka empatije.

V Lepo Vido se tako rada vračam, ker po štirih urah razvajanja, ležanja v senci (obvezna oprema je knjiga), iz spa-ja odidem kot prerojena, polna energije, dobrega počutja in z nasmehom na obrazu.

Špela #napoti priporoča!

Objavljeno v BLOG | Komentiraj

Z vlakom #napoti

Izbulil je oči in me zaprepadeno pogledal ter me vprašal z začudenim glasom, kot bi mu rekla nekaj povsem nepojmljivega: »Z vlakom boš šla iz Ljubljane v Koper, se hecaš?«

To je bila reakcija mojega dragega, ko sem mu povedala, da bom v petek, po službi prišla za njima z Brino na slovensko obalo, kamor sta se onadva odpravila že nekaj dni prej in bomo nato tam preživeli podaljšanj vikend.

Ja, z vlakom! Pravzaprav sem imela tudi sama neko percepcijo, da je potovanje z vlakom bedno, neudobno, v njih pa vonj po strohnelem ter na splošno, da je to nekaj zastarelega, preživetega… Ja, in to kljub temu, da sem nedolgo nazaj v službi delala prispevek o InterRail vozovnicah za mlade in slišala že mnogo zgodb o tem, kako je potovanje z vlakom udobno, ugodno in ponuja nepozabne dogodivščine.

Naj povem še to, da sem se z vlakom nazadnje peljala (če odštejem eno vožnjo pred nekaj leti, ko sem na vlaku snemala en prispevek za poročila) v prvem letniku srednje šole, torej skoraj 20 let nazaj.

In zakaj sem se dejansko odločila za takšno obliko prevoza?

Kot rečeno… Darko in Brina sta z avtom na obalo pobegnila (pred vročino in razbeljenim betonom, no, morda tudi pred mano ter mi tega nista hotela povedati) že sredi tedna. Jaz sem imela še do petka službo in da bi se potem z avtom še jaz vozila dol, mi ni ravno dišalo, ker bi to pomenilo, da se moram tudi nazaj peljati sama.

In drugi razlog. To je ravno ta čas, ko naši zahodni sosedi Italijani začenjajo njihovo famozno ferragosto in zaradi česar na cesta običajno vlada še dodatni kaos (zato se tudi po obali raje kot z avtom premikamo s kolesom).

Odločitev je bila torej sprejeta praktično takoj. Na spletu sem poiskala ključne informacije, in sicer, kdaj je odhod vlaka in koliko stane vozovnica.

In sem šla, v petek po službi…

Enosmerno vozovnico sem kupila na okencu na glavni železniški postaji, stala je slabih 12 evrov, prijazna gospa na okencu pa mi je tudi ovrgla moje zmotno prepričanje, da vozovnice ni mogoče kupiti na vlaku. »Lahko jo kupite, vendar le z gotovino in dobra dva evra je dražja,« se mi je prijazno nasmehnila.

Kot kakšna samozavestna najstnica, ki se prvič podaja v svet, sem prikorakala na peron številka 10. Imela sem še nekaj minut časa, zato sem hitro izkoristila možakar, ki je prišel mimo, za eno ‘fotko’.

Prijetno pa sem bila presenečena, ko sem vstopila v vagon, ki je bil ravno prav ohlajen, klimatiziran. Vožnja z vlakom iz Ljubljane do Kopra je trajala dobi dve uri. Še to, vlak je odpeljal točno, ob predvideni uri. V vagonu je bil mir, sedež udobni in na splošno vse izredno čisto.

Na samo pot pa sem se relativno dobro pripravila. Po mojem mnenju je tako obvezna oprema na takšnem potovanju dobra družba ali pa knjiga. Poleg tega pa ne pozabite na kakšno osvežilno pijačo in prigrizke. Jaz slednjih nisem imela, zato je bil prvi klic, ko sem prišla v Koper, klic po hrani.

Edini minus, ki ga vidim pri vožnji z vlakom je, da ti (ob predpostavki, da bi se vsak dan vozila to relacijo z vlakom) vzame precej časa. Če pa si vzameš ‘na easy’ in imaš dovolj časa, je pa zagotovo doživetje.

Špela #napoti z vlakom je navdušena in ja, med potjo sem že skovala nove plane, kam se naslednjič odpravim/o z njim, ampak vam še ne povem! Slovenske železnice, hvala za prijetno druženje.

Objavljeno v BLOG | Komentiraj

Foto blog: Jadranje iz ptičje perspektive

Vsi tisti, ki me spremljate na Instagram (story), no, pa tudi na Facebook strani, veste, kje smo preživeli letošnji poletni dopust.

Z jadrnico smo bili na poti med otoki po Dalmaciji, in sicer naša ruta je bila približno takšna:

Split – Brač (okolica Milne) – Korčula (Sveti Ivan, Vela Luka) – Lastovo (Porto Rosso) – Hvar (Hvar) – Brač (Bol) – Šolta (Rogač) – Split.

 

Glavni skipper naše 14 metrske jadrnice je bil Uroš, njegova desna roka Darko, nesebično pa jima je na pomoč priskočila še Brina.

In ker je na jadranju nastalo kar nekaj osupljivih fotografij, posnetih z našim dronom Čmrljem, jih zbrane na enem mestu objavljam v posebni objavi. Zagotavljam, da vas ne bodo pustile ravnodušnih! Presodite sami.

Škoda, da je vsega lepega vedno prehitro konec.

Objavljeno v BLOG | Komentiraj

Jadranje

Ste vedeli, da ima Hrvaška več kot 1200 otokov, od tega jih je 66 naseljenih? Jurgliči smo se, podobno kot lanski poletni dopust, z jadrnico smukali med nekaterimi tistimi v Dalmaciji.

A počitnice na jadrnici, niso čisto običajne počitnice. Na barčici je prostor omejen, zato tudi, če bi si želela tja preseliti vso svojo garderobno omara, je to pač »no go«, zato spakiram (zase in za Brino) le najnujnejše.

OBLAČILA

Na jadrnici večina časa preživimo v kopalkah. Za večerne izhode na kopno, pa imamo s seboj lahka poletna oblačila.

Kljub temu, da gremo Jurgliči jadrati v poletnih mesecih, s seboj vedno vzamemo anorake – v primeru kakšne plohe, nevihte. In lahko vam povem, da nam je prišel še vsako leto prav.

OBUTEV

Kot rečeno na jadrnici smo večino časa v kopalkah in kar je meni zelo ljubo – bosi. S seboj imamo tako – za sprehode po obmorskih krajih, samo kakšen par japonk/sandal, ki so neobčutljivi na morsko vodo, saj se velikokrat zgodi, da se moramo od jadrnice, ki je zasidrana sredi zaliva, do kopnega odpeljati z gumenjakom.

ZAŠČITA PRED SONCEM

Najbolj čudovita stvar pri počitnicah na barčici je, da si ves čas na prostem, a to hkrati pomeni, da si še toliko bolje izpostavljen UV žarkom. Glede zaščite pred soncem, sem se sicer pred kratkim razpisala v blogu z naslovom Varno na sonce in tudi na jadranju smo se držali tega.

NEGA

Sonce in morska voda (sol), sicer posvetlita in skodrata lase ter ti ustvarita prav posebej privlačen morski videt, vendar pa ti hkrati iz las izčrpata vlago, zato postanejo le-ti suhi, krhki in manj prožni. Jaz na jadranju svoje lase še bolj poudarjeno hranim,. Za nego las tako uporabljam kokosovo olje, pa tudi kakšen preparat za nego, ki ga kupim v drogeriji.

Podobna zgodba je tudi s kožo. Kot sem že pisala v enem od svojih blogov, za nego kože prisegam na domačo kozmetiko.

In še na eno stvar je potrebno opozoriti. Zaščita pred insekti (komarji). Na jadrnici te lahko kaj hitro le-ti povsem popikajo in si potem naslednji dan ves zabuhel. Preizkušeno!

Do sedaj smo prisegali samo na Zanzi sprej, ki je povsem naraven. Pred kratkim pa smo (pravzaprav, če sem iskrena – Darko) odkrili še 100 odstotno naravne obliže proti komarjem. In kot smo jih stestirali na jadranju, so nas v kombinaciji z Zanzi-jem, odlično obvarovali pred piki.

HRANA

Po nakupih se odpravite preden izplujete iz marine in seveda potrebno je upoštevati število potnikov in čas, ki ga boste preživeli na jadrnici. Imejte tudi v mislih, da morda ne boste mogli vedno jesti v restavraciji. Pomembno pa je tudi, da je na krovu zadostna količina vode.

POTUJOČA LEKARNA

O potujoči lekarni in kaj imamo Jurgliči v njej, sem se že nekajkrat razpisala. Povezavo do ene od objav najdete TU. Bi pa rada opozorila, da se na jadrnici pogosto zgodi, da komu postane slabo, zato ne pozabite na zdravila proti slabosti.

Za vsak slučaj si ne pozabite urediti tudi zdravstvenega zavarovanja za tujino.

OPREMA ZA POTAPLANJE

Podvodni svet je nekaj najbolj čudovitega, zato priporočam, da ne pozabite na masko, ‘šnorkel’ in plavutke. Jaz ti opremi rečem kar ‘must have’ oprema za na jadranje.

FOTOAPARAT

Mi smo se letos za na jadranje oborožili z vsemi možnimi fotoaparati – od tistega za podvodno fotografijo do drona, našega Čmrlja. Več o tem pa v prihajajočem zapisu.

In, ja… Na koncu je na jadrnici pomembno (jaz vedno poudarjam, da je to pravzaprav najbolj pomembno):

S KOM GREŠ!

Z mojima Jurgličema 🙂

Na jadrnici, torej na relativno majhnem prostoru, ogromno časa preživimo z istimi ljudmi. Kar pomeni, da lahko kaj hitro pride do trenj, nesoglasij in slabe volje, če se ljudje pred tem dobro ne poznajo oziroma niso precej, precej tolerantni.

Objavljeno v BLOG | Komentiraj

LCHF brokoli pita

Se spomnite, nedolgo nazaj sem pisala o LCHF dieti. Danes pa vam zaupam recept za LCHF slastno pito iz brokolija, ki vas bo nasitila za cel dan. Pito se pripravi zelo hitro in enostavno, kar pa je meni, ljubiteljici brokolija, še posebej všeč, je to, da jo lahko pripravljam celo leto.

Brokoli je zelo priporočljiva dietna prehrana, saj vsebuje malo kalorij, zato pa toliko več zdravih vitaminov in mineralov ter je lahko prebavljiv. Poleg vitaminov A, B in C. vsebuje veliko folne kisline, magnezija, železa, kalcija,… Priporočljivo ga je uživati v nosečnosti.

Sestavine za dve osebi:

  • 500 g brokolija
  • 6 jajc
  • 50 g naribanega sira
  • mozzarella
  • parmezan
  • gamberi in/ali dimljen losos
  • pinjole
  • začimbe po želji (drobnjak, origano, bazilika, kajenski poper, sol)
  • kokosovo maslo

Priprava:

Skuham brokoli in ga dobro odcedim, če pa imam svežega, ga operem in narežem na koščke. Skuham zamrznjene gambere. Ločim beljake od rumenjakov. Najprej stepem rumenjake. Dodam jim ščepec soli, začimbe po želji in nariban sir. Iz beljakov stepem čvrst sneg in ga nato počasi umešam rumenjakovi zmesi.

V pekač, ki ga namažem s kokosovim maslom, zložim brokoli, kuhane gambere in/ali dimljen losos, ko je sezona, dodam še kakšen špargelj, čez vse to pa nato prelijem jajčno zmes. Na vrhu potresem pinjole, še malo začimb, parmezan in še kakšno kroglico mozzarele.

Pekač postavim v pečico, ki sem jo ogrela na 200 stopinj, za 20 minut. Ko je pita pečena, jo vzamem iz pečice in počakam, da se ohladi.

K piti se odlično poda še kozarec vina.

Še namig: Če niste ljubitelj brokolija, ga lahko zamenjate tudi za cvetačo, šparglje, melancane (jajčevce).

Pa dober tek.

Mama na poti priporoča.

Objavljeno v BLOG | Komentiraj