Z Brino na Azurno obalo
Velikokrat slišim starše, predvsem mamice: »Z otrokom ne moreš na potovanje!« Ali pa: »Joj, naš je pa čisto premajhen, da bi kam šli!« Pa tisti tipični izgovori: »Zdaj ima krče, zdaj mu rastejo zobje, zdaj ima obdobje, ko ponoči slabo spi!«, itd., itd. Da ne govorim, da mi je nekoč ena rekla, da če bi vedela, da je tako grozno, ko imaš otroka, da ga sploh ne bi imela, ker zdaj ne more nikamor iti!
Dragi moji, temu ni čisto tako, res pa je, da je potovati z otrokom malo drugačno, kot brez njega. Tukaj je nekaj nasvetov, na kaj smo mi pozorni, ko se odpravimo na izlet/počitnice.
– POT: Na daljšo pot z avtom, če se le da, se odpravimo ponoči, da Brina vso pot prespi. Je pa res, da naša zelo dobro prenaša vožnjo z avtomobilom in se v bistvu rada vozi.
– NAMESTITEV: Običajno iščemo hotele, ki imajo vsaj štiri zvezdice in so otrokom prijazni. Ob rezervaciji pa tudi izpostavim, da imam majhnega otroka ter poudarim, da bi si v času bivanja v hotelu rada izposodila otroško posteljico.
– HIGIENA: Priznam, od kar je mala shodila, je zame bistveno bolj naporno, ampak, samo v enem pogledu. Prej sem jo imela v vozičku in se je lahko dotaknila izključno samo tistega, kar je imela na dosegu rok, torej ne prav veliko stvari.
Zdaj pa… Brina šiba okoli, pade, se (!) z rokami pobere, šiba naprej, na tleh zagleda ‘zaliman’ žvečilni gumi, ki ga, jasno, poskuša popraskati iz tal, potem gre naprej, potipa stebriček, kamor se je pet minut nazaj polulal pes, se spet spotakne in pade v blato in na koncu pride do mene ter prosi ‘ama, ama’ za piškot, ali pa jo samo srbi dlesen, ker ji rastejo zobje in si celo dlan zarine v usta.
To sem zdaj seveda malo karikirala, vendar ni daleč od resnice. Zato sem se že pred potovanjem na Azurno obalo ‘oborožila’ z dezinfekcijskim sredstvom za roke in robčki, ki sem ju kupila v lekarni. 
Nad robčki (znamka Hartmann) sem navdušena saj sem z njimi res čistila vse: Brinine roke (ko nismo imeli v bližini tekoče vode), otroški voziček, mize, otroške stolčke v restavracijah in hotelu. Naj povem, da smo se na Azurni obali vsaj enkrat na dan prehranjevali zunaj, v restavraciji (v hotelu smo imeli samo zajtrk). Nočem sicer metati vse v isti koš in vse povprek posploševati, vendar nisem naletela na en otroški stolček, ki ne bi bil tako zelo umazan, da se ne bi od umazanije kar lepil, marsikateri je bil celo tako svinjski, da nisem čisto dobro vedela, kakšne barve je v osnovi. Če potegnem črto, alkoholni dezinfekcijski robčki so zakon. Priporočam vsem meni podobno mislečim mamam! Vem pa, da bo marsikdo od vas rekel tisto, da mora otrok pojesti toliko in toliko svinjarije, ampak meni to ne rabite govoriti, tako da vas lepo prosim, da se vzdržite komentarja, če se z mano o tem ne strinjate.
– ZDRAVJE: S seboj imamo vedno ‘našo potujočo lekarno’, o kateri sem že pisala, ko smo bili na jadranju.
– HRANA: Čeprav se je Darko (v preteklosti) sprva jezil, ker sem s seboj jemala še eno (hladilno) vrečo ‘nepokvarljive’ hrane, se je zdaj že sprijaznil, saj je ugotovil, da nam je vedno prišla prav. Za Brino tako vzamem: jogurte/skuto, otroške piškote, sadje, žemljice, sir, vodo v plastenkah, pa še kaj. Ker vsak dan popije od 3 do 5 stekleničk čaja, vzamem še manjši grelnik za vodo, čaj in med.
Pa še dve stvari bi rada izpostavila:
Vsako naše potovanje začnem s turističnim vodnikom v roki in preučevanjem ‘terena’, kaj vse si bomo ogledali. In nič drugače ni bilo z odhodom na Azurno obalo. 
Čeprav sva se z Darkom tako na hitro odločila, sem zadnjo minuto kupila še turistični vodnik (tokrat »Naj 10, Provansa in Azurna obala«, nad katerim sem bila na splošno razočarana, med drugim – slabi zemljevidi, pa npr. v njej piše, da je v Nici na določenem naslovu slaščičarna, ki je dejansko ni bilo,…).
Ampak pustimo to, hotela sem povedati… Ko imaš otroka, ne letaš iz enega ogleda znamenitosti do drugega, ampak kraje, ki si jih želiš ogledati/obiskati, prilagodiš željam vseh družinskih članov. Potrebno je postaviti pravo razmerje med ogledi in igro za otroka, s tem boste njim kot tudi sebi prihranili slabo voljo. Mi smo tako veliko časa preživeli na plaži, se igrali s kamenčki, čofotali na hotelskem bazenu, da ne govorim – kako zelo je mala uživala v parku na vrtiljaku.
Druga stvar pa je rutina. Ko smo doma se točno ve – kdaj se jé, umiva, spi,… Na potovanju pa se je ne držimo kot pijanec plota. Ker smo bili cele dneve na okoli, je bila Brina (vsak večer) ob devetih že čisto utrujena, tako da smo pri spanju imeli kar enak ritual kot ga imamo doma. Čez dan pa je bila druga pesem. Največkrat je dopoldansko ali popoldansko spanje kar preskočila. Tudi pri hrani nismo bili tako striktni. Čeprav sem pazila, da je jedla čim bolj zdravo, brez rogljičkov in vafljov za zajtrk ni šlo.
V glavnem, tudi če ne komplicirate, je potovanje z otrokom ali brez njega – dva povsem različna svetova. Ampak, malo se prilagodiš in se imaš lahko nadvse super. Naporno? Niti malo. Bi ponovila? Vsekakor. Road trip brez Brine ne bi bil tako fantastičen, kot je bil.