Izbulil je oči in me zaprepadeno pogledal ter me vprašal z začudenim glasom, kot bi mu rekla nekaj povsem nepojmljivega: »Z vlakom boš šla iz Ljubljane v Koper, se hecaš?«
To je bila reakcija mojega dragega, ko sem mu povedala, da bom v petek, po službi prišla za njima z Brino na slovensko obalo, kamor sta se onadva odpravila že nekaj dni prej in bomo nato tam preživeli podaljšanj vikend.
Ja, z vlakom! Pravzaprav sem imela tudi sama neko percepcijo, da je potovanje z vlakom bedno, neudobno, v njih pa vonj po strohnelem ter na splošno, da je to nekaj zastarelega, preživetega… Ja, in to kljub temu, da sem nedolgo nazaj v službi delala prispevek o InterRail vozovnicah za mlade in slišala že mnogo zgodb o tem, kako je potovanje z vlakom udobno, ugodno in ponuja nepozabne dogodivščine.
Naj povem še to, da sem se z vlakom nazadnje peljala (če odštejem eno vožnjo pred nekaj leti, ko sem na vlaku snemala en prispevek za poročila) v prvem letniku srednje šole, torej skoraj 20 let nazaj.
In zakaj sem se dejansko odločila za takšno obliko prevoza?
Kot rečeno… Darko in Brina sta z avtom na obalo pobegnila (pred vročino in razbeljenim betonom, no, morda tudi pred mano ter mi tega nista hotela povedati) že sredi tedna. Jaz sem imela še do petka službo in da bi se potem z avtom še jaz vozila dol, mi ni ravno dišalo, ker bi to pomenilo, da se moram tudi nazaj peljati sama.
In drugi razlog. To je ravno ta čas, ko naši zahodni sosedi Italijani začenjajo njihovo famozno ferragosto in zaradi česar na cesta običajno vlada še dodatni kaos (zato se tudi po obali raje kot z avtom premikamo s kolesom).
Odločitev je bila torej sprejeta praktično takoj. Na spletu sem poiskala ključne informacije, in sicer, kdaj je odhod vlaka in koliko stane vozovnica.
In sem šla, v petek po službi…
Enosmerno vozovnico sem kupila na okencu na glavni železniški postaji, stala je slabih 12 evrov, prijazna gospa na okencu pa mi je tudi ovrgla moje zmotno prepričanje, da vozovnice ni mogoče kupiti na vlaku. »Lahko jo kupite, vendar le z gotovino in dobra dva evra je dražja,« se mi je prijazno nasmehnila.
Kot kakšna samozavestna najstnica, ki se prvič podaja v svet, sem prikorakala na peron številka 10. Imela sem še nekaj minut časa, zato sem hitro izkoristila možakar, ki je prišel mimo, za eno ‘fotko’.
Prijetno pa sem bila presenečena, ko sem vstopila v vagon, ki je bil ravno prav ohlajen, klimatiziran. Vožnja z vlakom iz Ljubljane do Kopra je trajala dobi dve uri. Še to, vlak je odpeljal točno, ob predvideni uri. V vagonu je bil mir, sedež udobni in na splošno vse izredno čisto.
Na samo pot pa sem se relativno dobro pripravila. Po mojem mnenju je tako obvezna oprema na takšnem potovanju dobra družba ali pa knjiga. Poleg tega pa ne pozabite na kakšno osvežilno pijačo in prigrizke. Jaz slednjih nisem imela, zato je bil prvi klic, ko sem prišla v Koper, klic po hrani.
Edini minus, ki ga vidim pri vožnji z vlakom je, da ti (ob predpostavki, da bi se vsak dan vozila to relacijo z vlakom) vzame precej časa. Če pa si vzameš ‘na easy’ in imaš dovolj časa, je pa zagotovo doživetje.
Špela #napoti z vlakom je navdušena in ja, med potjo sem že skovala nove plane, kam se naslednjič odpravim/o z njim, ampak vam še ne povem! Slovenske železnice, hvala za prijetno druženje.
