Priprave na dopust
Končno smo tudi Jurgliči dočakali dopust. Poletni dopust. A priprave nanj so se začele že bistveno prej – kot pred leti, ko sem/sva bila še brez Brine in sem le dan oziroma bolje rečeno večer pred odhodom v kovček zložila pol svoje garderobne omare in se nisem kaj dosti sekirala in obremenjevala – koliko stvari bom vzela s seboj, kaj od tega bom dejansko potrebovala in česa ne. Da ne govorim, da bi svojemu avtu takrat v bistvu lahko rekla kar potujoča omara (najbrž ne rabim posebej razlagati zakaj). Od kar sem mama, pa je vse bolj premišljeno, načrtovano in organizirano.
Tokrat sem priprave na ‘ležanje na plaži’ začela z obiskom lepotnega studia, kjer so me v roke vzele frizerka, manikerka, za piko na i pa še kozmetičarka, saj so me enoletne ‘mama’ izkušnje že naučile, da na dopustu ne bom imela ravno veliko časa za lepotne tretmaje, kot so lakiranje nohtov, britje nog, nego obraza in urejanje las. Tako so v enem od ljubljanskih lepotilnih salonov poskrbeli za moje popolno razvajanje – striženje stanjšanih konjic, depilacija, ‘geliš’ nohti in nega obraza. Mama se razvaja. Ja, tudi to je potrebno, drage moje mamice, če se v svoji koži želite počutiti dobro in biti zadovoljne s svojo podobo.
Nekaj dni pred odhodom na poletni oddih sem napisala tudi seznam potrebščin za brezskrbno potepanje po morju in ga vsak dan oziroma tudi večkrat na dan dopolnila (ko sem se spomnila še česa novega), kaj pa tudi prečrtala. Tokrat je bil moj seznam izredno kratek (če odštejem osebne predmete kot so dokumenti, telefon, polnilec, osebna higiena,…) – nekaj kosov kopalk, kratke hlače, dve majici, dve oblekc’ci za na plažo, japonke, natikači, nekaj kosov sončnih očal in pokrival. Ja, to je to – tudi sama nisem mogla verjeti, da je dejansko to vse kar potrebujem. Prav tako nisem kaj bistveno več vzela za Brino, le da so se na njenem seznamu znašla še oblačila z dolgimi rokavi in anorak. Prva alineja njenega seznama pa je bil – rešilni jopič (za otroke 10 – 15 kg), ki ga je Darko kupil (pred slabim mesecem) v specializirani navtični trgovini.
Tudi tokrat nisem pozabila niti na našo potujočo lekarno: lekadoli, linux, infrardeči čelni termometer, propolis za otroke in obliže. Ker je imela Brina slab teden pred odhodom na morje cepljenje, se mi je za trenutek porajal dvom – da bi lahko dobila reakcijo na cepljenje, zato sem v lekarni kupila še (otroški) sirup za zbijanje vročine. Z nami pa je šla tudi ‘standardna oprema’ za na morje – sončna krema ter pršilo proti komarjem.
Ker ta blog pišem prav v času naših morskih počitnic, torej tako sončno kremo kot tudi pršilo proti komarjem že uporabljamo – bom kakšno vrstico tega bloga namenila še tem dvema izdelkoma.
Tudi to poletje sem izbrala pršilo proti komarjem – Zanzi. Naj povem, da ga uporabljam že nekaj let in je popolnoma naravno pršilo z eteričnimi olji (diši po limonski travi) ter je tako primeren tudi za dojenčke in otroke. In še to, res deluje. Prvo noč sem Brino pozabila pošpricati in je imela samo na hrbtu šest pikov, potem pa sem Zanzi redno uporabljala in komarji so se nas bali kot hudič križa.
Čeprav je moje osebno mnenje, da je najboljša zaščita pred soncem, da se mu izogibam in se nekje med 12h in 16h skrivam v senci, sončno kremo pa le redko uporabim, sem za zaščito Brinine občutljive kože izbrala kremo, ki ne vsebuje parabenov, barvil in dišav – znamke Eucerin. Tu ne bom pretirano pametna – ali je ta krema vrhunska ali ne (sem jo uporabljala čisto premalo in prekratek čas), lahko pa povem, da je ‘odigrala’ svojo vlogo in zaščitila Brinino kožo. Običajno sem jo namazala že dopoldan ter enkrat do dvakrat popoldan.
Z Darkom pa sva se nekaj dni pred odhodom začela tudi resno spraševati – če bomo lahko sploh vse stlačili v avto – Brinin voziček, ležalnik, kahla, igrače, napihljiv čoln in plavalni obroč, kovčke,… Po premisleku je padla odločitev – potrebujemo nov otroški voziček, takšnega, ki bo zasedel bistveno manj prostora v prtljažniku kot zdajšnji. No, če sem temu, ki smo ga imeli do sedaj, pri izbiri namenila ogromno pozornosti, preučila vsak detajl in voziček nato še dodatno ‘našminkala’ oziroma izboljšala, sem tega zdaj kupila na ad hoc. Nekako takole je izgledal nakup, naj povem samo še to, da sva z Darkom le eno uro pred tem sprejela dokončno odločitev o novem vozičku, torej ni bilo časa za raziskave po spletu in gledanje testov na YouTube kanalu.
Prišla sem v Baby Center (v eni roki sem držala Brino), prodajalki v dveh stavkih razložila, da potrebujem voziček za na morje, ki ne bo zasedel pol prtljažnika in ga ne bo škoda, tudi če ostane tam, po drugi strani pa mora biti vseeno toliko kvaliteten, da ne bo ‘počepnil’ za prvim ovinkom. Mislim, da je bil to daleč najhitrejši nakup katere koli stvari za Brino in tako sem za dobrih 50 evrov (bil je v akciji) kupila ‘marelo’ znamke Fillikid, model Leon. Kako se je voziček obnesel na počitnicah, ali je preživel naše morske podvige in ali ga bom uporabljala še naprej – ali se bom za vsakodnevno uporabo raje odločila za nakup dražjega, ‘boljšega’ – pa vam seveda kmalu napišem/poročam prav tu na mojem blogu, kjer boste lahko že prihodnji teden izvedeli tudi – kje in kako smo se potepali, s kom smo imeli največ težav in kdo je najbolj užival.