Otroški voziček

Ta blog sem se odločila napisati, ker se mi je v zadnjih štirih mesecih ničkolikokrat zgodilo, da so me na ulici ustavile nosečnice ali pa že mamice z vozički… In vprašanje, ki je sledilo se je običajno glasilo nekako takole: »A vas lahko nekaj vprašam? Kako ste zadovoljni z vozičkom?«

Ko si (prvič) noseča in moraš med drugim izbrati voziček to zgleda nekako takole… Stopiš v trgovino  in najprej preblediš, saj se ti v hipu v glavi sprožijo vsi alarmi – zbeži ven iz trgovine dokler lahko, saj ni šans, da boš v poplavi vseh teh vozičkov (velikosti, oblike, stili in še barve) izbrala pravega. Zmedenost je na vrhuncu, vendar se po prvotnem šoku vzameš v roke, globoko vzdihneš, kot so te učili v šoli za starše in narediš korak proti prvi potencialni tarči.

Problem je, ker ni enega vozička, ki bi bil idealen za vse mame, saj ima vsaka svoj okus in tudi različne potrebe. Ne predstavljam si, da bi izbrala napačnega, čeprav se po drugi strani verjetno sčasoma navadiš vsakega vozička. Končni izbor namreč predstavlja najboljši skupek kompromisov, idealni žal ne obstaja. Nekako tako kot pri moških. In to je tudi razlog, zakaj je potrebno še pred nakupom raziskati in dobro premisliti, kakšen voziček si želiš. Najti moraš voziček, ki ustreza tvojemu načinu življenja, željam in zahtevam ter konec koncev tudi globini žepa. In kateri je moj zmagovalni voziček?

Peg Perego Book Cross. Vendar le-ta ni bil moja prva želja oziroma izbira, ko sem si začela ogledovati otroške vozičke. V bistvu je bil na moji ‘wish listi’ voziček švedskega proizvajalca in bila sem že čisto na tem, da ga kupim. Tik pred zdajci, pa sem dobila priporočilo znanke, da so tudi Peg-Perego kvalitetni in lepi vozički. Zato sem si jih ogledala tudi v živo, kjer mi je prodajalka predstavila vozičke in pokazala katalog z barvno paleto. Zelo hitro sem prišla do spoznanja, da eden voziček ustreza mojemu načinu življenja, vendar sem domov odšla praznih rok. Bila sem v precepu.

Spomnim se, da sem tisti dan in še celo noč tuhtala in tehtala, kateri voziček naj kupim. Na Youtubu sem pregledala vse možne videe o vozičku in prebrala kar nekaj forumov. Torej, ali izbrati takšnega za šminkiranje v mestu, ali takšnega s katerim bom šla lahko tudi rolati, na kakšen hrib, po možnosti ‘off-road’? In tehtnica se je nagnila krepko v prid slednjemu, vsestranskemu trikolesniku. Dejansko ga vozim po vseh možnih terenih, športni del je opremljen s 5-točkovnim varnostnim pasom, naslonjalo je nastavljivo po višini z zunanje strani do popolnoma ležečega položaja, spodaj ima še prostorno košaro, kamor lahko zložim nakupovalne vrečke ali stvari za na plažo.

Kot sem že omenila je zmagovalni voziček predstavljal najboljši kompromis, pri katerem pa je bilo še nekaj prostora za izboljšave. Tako smo voziček opremili še s ‘cupholder-jem’, ki služi bolj kot nosilec oziroma držalo za telefon. Previjalno torbo, ki sem jo dobila poleg vozička kot del standardne opreme, sem zamenjala za dizajnersko torbo Teje Jeglič, vozičku pa smo dodali še števec, ki beleži vsak prevožen kilometer. Z vidika večje varnosti smo mu dodali še pašček, ki ga uporabljam kot varovalo, ob teku po hribu navzdol, občasno, npr. kadar gremo rolat po kolesarski stezi, pa nanj namestim še majhno vzvratno ogledalo. In tako je nastal skoraj popoln voziček za avanturistično mamo, ki je ves čas na poti.

Torej drage moje, upam, da sem vam dala vsaj nekaj koristnih nasvetov, kako se lotiti nakupa in kako izbrati pravi voziček za vas.

Pa veselo vozičkanje.

________________________________________________________________

Aja, pa še to – mnenje o vozičku je popolnoma in zgolj samo moje, blog namreč ni sponzoriran oziroma ne gre za prikrito oglaševanje, pač pa izključno za mojo empirično izkušnjo z vozičkom.