Pust, predvsem pa šemljenje, me je od nekdaj fasciniralo in že od malih nog se ga vsako leto prav posebej veselim, skoraj tako kot se veselim božiča. In tako tudi letos pri Jurgličih nismo mogli brez pustnih mask, no, vsaj ženska polovica družine.
Kaj bomo letos za maškare, sem v glavi premlevala, že slab mesec pred tem.
Brina je še premajhna, da bi si sama izbrala pustno masko, tako hvala bogu še ne jezika, kaj bo oziroma bolje rečeno, kaj ne bo za maškare. Izbero maske pa (tako kot lani) tudi letos nisem prepustila naključju. Da bi jo šemila v dobro vilo, princesko ali kakšno drugo, ljubko (bajeslovno) bitje, se mi ni zdelo smiselno, ker ne bi razumela, zakaj jo silim v takšna oblačila.
Brina obožuje muce kot jim sama reče »MA«. Vsakodnevno je na tapeti knjigica Kajetana Koviča, Maček Muri. Brina jo zna praktično že na pamet in med drugim vedno glasno zazeha – točno tam, ko rečem: »Maca glasno zeha.« Ali pa vedno rada pove:«Ama, ama«, ko povem tisti verz, da Maca sprejme povabilo. Z njim odšla bo na kosilo.
Seveda ima rada tudi plišaste muce, nadvse pa se razveseli, če kje zagleda živo. Še več, vsakič znova me preseneti, ko na kakšnem jumbo (oglasnem) plakatu zagleda muco in začne s prstom kazati nanjo in kričati »MA, MA«. Na izložbenem oknu trgovine, kamor z Brino hodiva po najnujnejša živila, imajo nalepljenega velikega muca z očali (reklama za optiko) in Brina se redno ustavi pred oknom in poboža muca in ga prijazno ogovori. Res prisrčno.
In potem je bila povsem logična odločitev. Brina bo letos za maškare muca!
Že nekaj dni prej sem šla na lova za kostumom. V bistvu tople vode nisem odkrivala. Del kostuma za Brino sem sešila sama, nekaj malega pa sem kupila (ušesa, rep). Seveda sem se našemila tudi sama in tako sva šli dve muci na potep.
Tu je še nekaj najinih utrinkov…
