Nikoli ne bi imela otrok

Ta zapis sem si že dolgo želela, predvsem pa spravljala, napisati. Končno mi je prekipelo in bom vse ogorčenje zlila na ‘papir’. Brina je stara 21 mesecev. Za vse tiste, ki nimate otrok in si čisto dobro ne predstavljate koliko je to (ja, tudi to se mi pogosto zgodi) – to je skoraj dve leti, še tri mesece manjka. Mala že suvereno hodi, slabo leto že kaka na kahlico oziroma wc, čedalje pogosteje pove tudi, da jo ‘ljulja’ (beri: lulat), vse ali pa vsaj večino se da z njo že zmeniti, resnično zgleda, kot da me že vse ‘šteka’. Se mi zdi, da je zdaj že prišel tisti čas, ko lahko z Brino počnemo – kaj več kot samo vozičkamo in ‘buci-buci’ – kako je fleten dojenček.

A dejstvo je, da se najbrž NIKOLI ne bi odločila za otroka, če bi mi pod roko prišli zapisi od mam, ki samo jamrajo, razlagajo – kako je grozno imeti družino, kako nimaš več časa zase in podobno. Kar zavijam z očmi, ko preberem zapis v tem smislu:

»GROZNI SVET PORODNIŠKE

Včasih sem imela polno omaro lepih, dragih oblačil in čevljev z visokimi petami, vsako jutro sem se naličila in uredila frizuro. Šoping je bil na tedenskem sporedu. Danes hodim po svetu v razvlečeni, po možnosti strgani, zagotovo pa pobruhani trenirki in pošvedranih adidaskah. Pa saj, roko na srce, v trenerki se tudi najbolje počutim, saj pod njo lažje skrijem 10 odvečnih kilogramov, ki so mi ostali po porodu. Zelo sem vesela, če mi zjutraj uspe umiti zobe. Lase si nisem oprala že… joj, sploh se ne spomnim, kdaj sem jih nazadnje oprala. No, in nič ni nenavadnega, če se pozabim preobut in se od doma odpravim v copatih, saj preprosto ne vem več, kje se me drži glava. In ja, priznam, naše stanovanje je samo še bleda senca nekoč bleščečega, pospravljenega in urejenega stanovanja. Cunj pa itak ne likam več, saj mi niti ne uspe oprati goro umazanega perila. Sten ne krasijo več in zgolj naše fotografije, pač pa tudi umetniška dela mojega sina, ki zelo rad riše z voščenkami po stenah. In hrana? Nekoč sva si z dragim pripravljala romantične večerje ob svečkah, pet hodni meni, zdaj pa vase zmečem ostanke hrane svojega najstarejšega otroka, običajno je to trda skorja kruha, ki je ostala od sendviča, ki ga je včeraj zjutraj imel za zajtrk, no, ali pa od predvčerajšnjim. Po šestih mesecih porodniške se mi potem le končno uspe sestaviti toliko, da me mož pelje na večerjo v najino najljubšo restavracijo. Oblečem oblekico v kateri se mi zdi, da ne bom izgledala predebela. S seboj vzameva tudi najmlajšega otroka, saj ga še dojim. A popoln večer se je sprevrgel v popolno katastrofo, saj se je sredi večerje otrok, ki je do tedaj spal v vozičku, zbudil in začel kričati. Bil je lačen in jaz ga nisem morala podojiti, a morala bi sleči celo oblekico, saj je bila zgoraj ‘na puli’. Iz rok sem nemudoma spustila pribor, panično odrinila stol, pograbila plašč in otroka odpeljala iz restavracije. In ja, vsi so me debelo gledali, kaj mi je, vendar se prav nič ne sekiram, takšno je življenje na porodniški. «

RESNO?!? HALO?!? Vsaka ženska, zlasti, če še malo tehta in se odloča med kariero in družino, se po mojem prepričanju zagotovo, ko prebere takšen zapis samo prekriža in si reče: »Ne, hvala! Bom raje lepa, uspešna in brez otrok!« Ko sama začnem brati takšen zapis, me ima že po prvem odstavku, da neham z branjem. A nadaljujem, ker me zanima, kaj vse je še lahko tako grozno. Se mi zdi, kot da se ne pogovarjamo o istih rečeh, kot da živim v drugem svetu.

Na poti iz porodnišnice, 15.7.2016

Saj ne rečem, je drugače, ko dobiš otroka. Dobiš tudi druge prioritete, vendar pa zagotovo ni tako GROZNO!!! Daleč od tega. No, morda lahko to rečejo tiste ženske, samohranilke, brez pomoči staršev, sorodnikov in prijateljev, ki se težko prebijajo skozi mesec in morajo paziti na vsak evro ter si ne morejo (vsaj občasno) privoščiti niti varuške.

Prvi obisk sorodnikov, 17.7.2016

Kot prvo, ko berem takšni zapis »GROZNI SVET PORODNIŠKE« ne morem mimo vprašanja, kje hudiča imajo te reve može in kaj za vraga počnejo oni, medtem ko njihove drage tako trpijo?! Pri nas namreč po potrebi tudi Darko pospravi, posesa stanovanje, odnese smeti ali pa vrže umazano perilo v stroj. Lahko se bo tole slišalo kot hvalisanje, vendar lahko brez problema zapišem, da je naše stanovanje večino časa pospravljeno vsaj do te mere, da lahko brez sramu sprejmem nenapovedane obiske. Brina je zdaj že tako velika, da jo vključujeva v pospravljanje, še več, prav rada vidi, da nama pomaga pospravljati, kuhati,… To, da pa otroci rišejo po stenah, tega pa ne bom komentirala, ker je škoda besed.

Prvi sprehod,18.7.2016
Prvi sprehod,18.7.2016

In še. Drage razočarane gospodinje na tako grozni porodniški, ko preberem: »ne uspe mi oprati goro umazanega perila« se sprašujem h kateremu potoku ve hodite prat perilo? Pri nas to naredi pralni stroj kar sam, le izberem optimalni program, dodam nekaj praška in kisa ter pritisnem tipko »start«.

Prvič na morju

To, da si nimate časa oprati lase, zob, hodite po svetu v razvlečenih trenerkah, copatih oziroma podobni izgovori, ki opravičujejo vašo zanemarjenost, to lahko prodajate svojemu možu. Izgovori, ki ne pijejo vode. Dejstvo je, da dojenčka nimamo v rokah 24 ur na dan. Jaz sem prav na porodniški še bolj začela gledati na svoj izgled. Ni skrivnost, da je tudi meni po porodu ostalo 10 kilogramov preveč. 63 kg sem imela, predvsem so ti kilogrami ostali v predelu trebuha. A ker sem se želela ponovno dobro počutiti v svoji koži, sem precej vozičkala oziroma športala kolikor se je dalo. Ker sem dojila, sem še bolj pazila na zdravo prehrano. Zadovoljna mama je srečen otrok.

Zmaga in me nasmeji do solz pa itak izjava, da gre bejba, ki še doji, v puliju na večerjo v restavracijo. Hkrati pa se vprašam, a se dela norca iz mene kot bralke, da to zapiše?! Morda pa to spada v kategorijo ‘novinarskega nabijanja’!? Jaz sem Brino dojila 18 mesecev in v tem obdobju sem pač vseskozi po svetu hodila z globokim dekoltejem. Pa ne zato, ker bi bila željna pozornosti in moških pogledov, pač pa, ker je v takšnih oblačilih kadarkoli in kjerkoli najlažje in najenostavneje podojiti otroka.

Drage, bodoče mamice, nekaj najlepšega na svetu je imeti otroka!

Še nekaj foto materiala naših prvih mesecev z Brino.

Jurgliči prvič na morju

 

Join the Conversation

1 Comment

  1. Nikoli pri vseh neprespanih nočeh,pobruhanih trenerkah in podobno , ko je želel moj škrat zizat na 15min nisem pomislila kako hudo mi je ! Stanovanje je bilo čisto,cunje speglane zato so pa možje enakovredni partnerji.Moj tudi vse dela kadar je treba le vstajal ponoči ni , ker je pač hodil delat in se mi ni zdelo fer ,ker itak bi brezveze vstajal pri zizoholiku .Imam 11letnico in 2,5letnika in pri obeh sem uživala porodniško max – vozički ,pogledi mojih škratkov ,ko se drži za zizo in tvoj prst…..neprecenljivi trenutki

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *