Petdeset odtenkov…ljubezni

Tako, pa je za nama, valentinov zmenek, večer v dvoje. Vas zanima kako sva ga preživela?

Nad mestom se še ni začelo mračiti, ko je na vratih pozvonilo. Odprla sem in kar pobulila. »Malo prej sva prišla, da ne bosta divjala po cestah,« sta mi hitela pojasnjevati, ko sem pomolila ven glavo, saj mi je najbrž na obrazu pisalo: »Kaj pa vidva tako zgodaj?« Stare starše sva namreč naročila šele ob šestih, a sta prišla bistveno prej. Midva pa niti pod razno nisva bila pripravljena, niti blizu temu. Jaz sem bila še v trenirki in pospravljala oprano perilo, Darko pa za računalnikom…

‘Stajlingu’ tokrat nisva namenjala posebne pozornosti. V kino rada hodiva udobno oblečena. Obožujem kavbojke, zato sploh ni bilo dvoma, da bi oblekla kaj drugega, sem jih pa po dolgem času (od božičnonovoletnih praznikov) kombinirala na visoke pete. Z make up-om nisem pretiravala, sem si pa nohte nalakirala z najljubšem lakom v rdečem odtenku (Dior Rouge 999), lase pa sem imela enkrat za spremembo spuščene. Darko se je oblekel v črno-belo kombinacijo. Bela srajca in temne kavbojke je bila za moj okus najboljša možna izbira.

V avtu sem se nemirno presedala in kar nekajkrat pogledala v ogledalu v senčniku ter preverjala, če sem si razmazala maskaro, saj sem bila v pričakovanju filma. Prispeva pred Kolosej in kot zakleto, niti enega prostega parkirnega prostora več. Bila sem že na meji, da si pokvarim večer in tudi Darku, saj sva parkirala precej daleč in sem v visokih petah komaj štorkljala med avtomobili in si brundala v brado. Darko pa je na moje godrnjanje le pripomnil, češ bi pa obula kaj bolj udobnega in bi lahko hitreje hodila. »Halo, nisi tega rekel,« sem nergala. Ampak moj dragi ne bi bil moj dragi, če ne bi bil hladen kot špricer in se mi le ljubeznivo smejal. Na koncu nama je uspelo priti, čeprav zadnjo minuto.

Do zdaj, ko pišem ta blog, sem prebrala kar nekaj kritik/recenzij drugega dela ljubezenske zgodbe med zdaj že nekdanjo študentko Anastasio Steele in multimilijarderskim mogotcem Christianom Greyjem. Moje mnenje je, da je film ustvarjen predvsem za žensko občinstvo. Preteklo je sicer že nekaj let, odkar sem prebrala knjižno uspešnico, tako da je prebrana vsebina že precej zbledela, a nadaljevanje svetovne uspešnice mi je bil bistveno bolj všeč kot prvi del. Čeprav mi ni bil noben presežek, je moja splošna ocena: »luškan film«.

Z blaženim nasmeškom na obrazu sem zapustila kinodvorano in pot do avtomobila se zdaj ni prav nič vlekla, saj sva z dragim razpravljala o filmu. »Zakaj ne greva domov po avtocesti?« sem bila začudena, ko sva na semaforju zavila proti mestu. »Kdo pa pravi, da greva domov?« se je muzal. »Kam pa greva?« sem bila zmedena. »Boš zvedla, ko oziroma če boš prebrala blog, aja, ne to sem jaz zvedel,« me je hecal. Več kot očitno mi je želel vrniti milo za drago. Prispela sva v mesto, prijel me je za roko in rekel: »Saj si lačna, a ne?« Preostanek večera sva preživela v najini najljubši restavraciji in prijetno kremljala. Za piko na i pa večer zaključila še v slaščičarni in se pregrešila še vsak s svojim koščkom slastne torte. Ko sva prišla domov, je Brina že sladko spala pri babici v naročju. Midva pa sva po dolgem času preživela čudovit (valentinov) večer v dvoje.

P.S. Naslednji mesec je slovenska različica praznika zaljubljencev gregorjevo. Jaz že načrtujem »čas za dva«. Pa vi?

 

Večer v dvoje – valentinovo

Valentinovega pravzaprav nikoli nisem zares praznovala oziroma mu nisem dajala pretiranega poudarka, kot primerljivo ‘amerikaniziranemu’ prazniku – Halloween-u, saj nisem ravno romantična duša. Vsi ti srčki, vsepovsod ‘ljubezen’ in rdeča barva pa so za moj okus čisto preveč pocukrana kombinacija. Dan zaljubljenih je zame zgolj še en uvožen praznik, praznik trgovcev. No, tako se vseskozi prepričujem, a očitno mu, kot boste videli/prebrali, kljub vsemu namenim nekaj pozornosti… Čisto indiferentna kot kaže le nisem, le priznam si ne. [smeh]

Od kar imava Brino, torej že sedem mesecev, so le redki trenutki, ko si z Darkom lahko vzameva čas samo za naju. In tu se verjetno najdete mnogi starši. Tudi zvečer, ko jo dava spat (v svojo sobo), nikoli čisto ne odklopiva, z enim ušesom vendarle prisluškujeva, če se bo morda zbudila…

Ko smo se pred mesecem dni vrnili s počitnic, sem sklenila, da svojega dragega letos presenetim prav za valentinovo. In zakaj sem izbrala ravno ta dan? Beri dalje, pa bo vse jasno. Kakšno darilo pa vi izberete za valentinovo? S čim presenetite svoje partnerje? Po mojem mnenju si moramo na vsake toliko partnerji vzeti tudi čas samo zase. Jaz temu rečem – čas za dva. V dandanašnjem tempu življenja, ko hote ali nehote vso pozornost posvečamo našim otrokom, se vse prevečkrat zgodi, da enostavno pozabimo na svoje boljše polovice in živimo eden mimo drugega. In da se nam ne zgodi, da pademo v dnevno rutino, potrebujemo nekaj romantike. Zato mislim, da je potrebno kdaj tudi ‘kak tak’ praznik kot je valentinovo izkoristiti in ga uporabiti za priročen izgovor, da se posvetimo tudi samo njim.

Imela sem idejo, sicer nič posebnega, a po dolgem času, bo takšen na ‘easy’ večer v dvoje zagotovo pasal kot ata na mamo. Scenarij za romantičen večer je bil postavljen. A najprej sem šla na lov za varuško. Moja starša sta bila prva možna izbira, druga Darkova starša, potem sem na seznam uvrstila še vse tri Brinine strice… No, varuško za valentinov večer sem dobila prej kot sem si mislila in brez napora. Stari starši so zakon, kaj bi brez njih!?

Nakup kart sem Darku zamolčala. Vstopnici sem doma dobro skrila v mojo garderobno omaro, saj sem vedela, da mi Darko tam ne bo stikal oziroma po pomoti našel, ko bi kaj iskal. Rekla sem mu le, naj si 14. februaraja – večer rezervira zame oziroma naj takrat ne dela drugih planov. Bolj ko se bliža torek, bolj pogosto vrta vame – kaj pripravljam… Torej kam greva in to samo midva bo izvedel danes, dan pred valentinovim, ko oziroma če bo prebral ta blog. [smeh]

Vstopnici za kino sem kupila! A ne za kateri koli film. Gledat greva nadaljevanje enega bolj razvpitih filmov v zadnjih letih, posnetega po knjižni trilogiji pisateljice E. L. James, ki je podirala vse rekorde. Če se ne motim, sem pred časom zasledila podatek, da so jo prodali v več kot 100 milijonih izvodov; literarni fenomen, ni kaj. Knjižno uspešnico sem prebrala tudi sama, prav tako sem si ogledala film Petdeset odtenkov sive, oziroma v izvirniku Fifty Shades of Grey. In tudi ta je podiral rekorde… Po svetu je zaslužil 560 milijonov dolarjev, v Sloveniji pa si ga je ogledalo več kot 136 tisoč gledalcev.

A moje mnenje do sedaj je, da film (posnet po knjigi) nikoli ne bo boljši od knjige, pa naj si bo to Petdeset odtenkov sive, Angeli in demoni, Da Vincijeva šifra ali pa Čefurji raus. A kljub vsemu je najbrž logično, da si bova ogledala tudi drugi del.

Kako bova preživela (jutrišnji) valentinov večer v dvoje, ali me bo film prepričal in kaj bom oblekla pa v prihodnjem blogu. Želim vam – kot bi rekli američani – Happy Valentine’s Day!

P.S. Ne pozabite na svoje drage, pa čeprav s skromno pozornostjo.