Noseča sem!

Menstruacija mi je zamujala že 14 dni. Naredila sem test za ugotavljanje nosečnosti, no, v bistvu že tretjega. Prva dva sem naredila že nekaj dni pred tem in sta bila negativna. Jah, sem si mislila, najbrž sem se kaj prehladila in mi menstruacija zamuja…

Tisto novembrsko soboto me je prebudilo sonce, ki je sijalo naravnost na posteljo, skočila sem pokonci in se, oborožena z novim testom, napotila v kopalnico. Pozorno sem prebrala navodila za uporabo in jih tudi dosledno upoštevala. Tester sem pustila v kopalnici in si šla skuhati dnevno dozo kofeina. Ko sem se vrnila, sem kar zazijala… test je bil pozitiven. AAAAAA! OMG! Noseča sem! Mamica bom!

Ampak jaz ne bi bila jaz, če ne bi, sicer vsa navdušena in srečna, rekla: ‘Ah, pa kje je še to…, čez 9 mesecev, to je skoraj še eno leto.’ A dejansko se je vse skupaj odvrtelo izredno hitro, skorajda prehitro… In ker so se na tem potovanju s svetlobno hitrostjo dogajale mnoge stvari, za katere ne bi zadostovala niti dva ali trije blogi, bom izpostavila le nekaj stvari, ki so zaznamovale mojo nosečnost.

Odvečni kilogrami in nosečniška sladkorna

Po prvem pregledu, ki sem ga imela v 9. tednu nosečnosti, pri izbrani osebni ginekologinji, katera mi je natisnila slikico ultrazvoka malega bitja, ki je rastlo v meni, sem dojela, da gre zdaj zares. Na prvem in tudi vseh nadaljnjih pregledih me je medicinska sestra stehtala in mi izmerila krvni tlak, s katerim nisem imela težav. Sem se pa v prvih petih mesecih zredila za okoli 10 kilogramov, čeprav naj bi v tem času moja teža ostala skoraj nespremenjena. Imela sem nenormalen apetit, pojedla sem vse kar sem videla, predvsem pa mi je začelo dišati sladko, čeprav do nosečnosti nisem bila ‘nora na cukr’.

Kaj je to nosečniška slabost in bruhanje, nisem izkusila niti en samcat dan, so mi pa že na prvem pregledu postavili diagnozo: »Nosečniška sladkorna!« In tistega decembrskega dne, me je postavljena diagnoza šokirala. »Trikrat dnevno se boste uro in pol po jedi špiknili takole v prst,« mi je pokazala medicinska sestra, medtem ko sem sama skozi zobe zasikala »aaaaaaaav«. Prijazno se je nasmejala in z mehkim glasom rekla, da se bom navadila in mi bo to postala rutina. In res sem se navadila, čeprav sovražim igle in sem vsakič, ko se mi približuje odvzem krvi, v stresu. Kar nekaj mesecev kasneje sem ugotovila, da ima ‘sladkorno’ vsaka druga ali tretja nosečka s katero sem se pogovarjala in si s tem, razen v izjemnih primerih, ni potrebno nekaj pretirano beliti glavo.

Nuhalna svetlina

Eden pomembnejših pregledov, ki je sledil v prvem trimesečju, je bila meritev nuhalne svetline (NS). Do takrat sem že sama na spletu prebrala mnogo člankov na to temo in sem bila do pregleda že dokaj dobro teoretično podkovana. Gre za ultrazvočno meritev nuhalne svetline, ki se opravi v zgodnji nosečnosti, nekje med 11. do 14. tednu nosečnosti in je samoplačniški pregled za nosečnice mlajše od 35. leta, zanj pa boste odštele okoli 60 evrov. Nuhalna svetlina je sicer tekočina, ki je nabrana pod kožo v zatilju ploda, ginekolog pa, glede na debelino vratne svetline, napove možnost kromosomskih in drugih nepravilnosti ploda. Poleg tega ginekolog določi predviden datum poroda (PDP). Tega sicer uradno na prvem pregledu določi osebni ginekolog, ki pa ni nujno, da izvaja tudi NS… Zanimivo, meni je osebna ginekologinja napovedala, da bom rodila 10.7., na ‘nuhalni’ pa mi je ginekologinja ta datum prestavila še za tri in tudi dejansko sem rodila 13.7. NS je eden tistih pregledov, kjer je zaželeno, da prideš skupaj s parterjem. In če se le vidi, ginekolog določi tudi spol otročička, vendar le-ta še ni 100%.

Morfologija ploda

Naslednji (vsaj zame) izredno pomemben pregled pa je bil morfologija ploda, ki se opravi med 20. in 24. tednom nosečnosti. S tem pregledom se izmeri dele ploda in pregleda vse organe: glavo, obraz, srce, hrbtenico, trebušno prepono, želodec, ledvici, mehur, vse štiri ude,… Potrdi pa se tudi spol otroka. In ja, tudi na ta pregled se gre običajno skupaj s partnerjem.

Pregled je, tako kot NS, neboleč in tudi ni neprijeten, je pa potrebno mirno ležati na hrbtu, kar je pri meni (oz. lahko nekaterim nosečnicam) privedlo do občutka slabosti, ker plod pritiska na žile. Spomnim se, kako sem ga težko dočakala. Do morfologije namreč nisem želela kupovati ničesar, saj sem želela vse potrebno izbrati glede na spol. Tako sem šla prvič po nakupih za novorojenko (simbolično) na materinski dan, ki je ravno sovpadal s pregledom. Sorodnikom in prijateljem pa sem sporočila: »Brino bomo imeli!«

Šport in rekreacija

Prve tri mesece nosečnosti sem izredno pazila na svoje zdravje, se poskušala izogibati stresu, v celoti sem črtala telesne napore in šport. Vse za dobrobit malega bitja, ki je raslo v meni. Šele po dobrih 4 mesecih, sem začela telovaditi, a na začetku še ne samostojno, želela sem si namreč gibanja pod strokovnim nadzorom. Izbrala sem vadbo ‘Fit nosečke’ v Kamniku, ki jo vodi nadvse profesionalna inštruktorica Katja. Enkrat do dvakrat na teden sem se tako vozila v Kamnik (iz LJ) ter nadvse uživala v vadbi, saj je bila prilagojena vsaki posameznici in njenim predhodni kondicijski/telesni pripravljenosti. Tu sem se tudi naučila kar nekaj vaj, ki sem jih lahko potem kasneje izkoristila za samostojno in varno telovadbo na prostem.  Medtem ko smo nosečke pridno telovadile in se potile, pa smo čas prijetno izkoristile še za izmenjavo mnenj, izkušenj in nasvetov… Ja, takšno, strokovno, obliko rekreacije toplo priporočam.

Čeprav sem bila čedalje bolj okrogla, pa sem, sploh kasneje v visoki nosečnosti, sama veliko telovadila tudi na prostem. V 29. tednu nosečnosti sem se tako še brez problema povzpela na Šmarno goro. Najprej mi je bilo še neprijetno, vendar sem se hitro sprijaznila, ko so ljudje za menoj obračali glave – ‘češ, glej jo, s trebuhom telovadi’. Praktično sem bila aktivna vse do odhoda v porodnišnico.

Babymoons-i

Še en ‘ameriški običaj’, ki sva ga z Darkom vzela za svojega, saj se je nama ideja, da še zadnjič v dvoje uživava v skupnih počitnicah, zdela več kot odlična. Dolgi leti niso prišli v poštev, v večjem delu Evrope je bilo še relativno hladno. Zato je bila kar nadvse logična izbira, da v 26. tednu nosečnosti, vseeno ostaneva v Evropi in tako sva v začetku aprila odpotovala na Fuerteventuro (Fuerto).

Najprej 4 urna vožnja do Münchna – brez posebnosti. S seboj sem imela zdravo malico in dovolj tekočine. Malo sem zaspala in že sva bila na letališču. Na letalu sem imela dovolj prostora, da sem lahko stegnila noge, vsako uro sem vstala in se sprehodila gor in dol. Stevardese so mi večkrat prinesle vodo in skrbele za moje splošno dobro počutje, tako da sem let dobro prestala.

Na Fuerti pa sem kljub trebuščku, ki me je že počasi začel ovirati, uživala in se predajala brezskrbnim počitnicam. A prav vsak dan sem eno uro namenila telovadbi na vetrovnem afriškem zraku, in tudi zato sem še toliko bolj brez slabe vesti ure in ure preležala na ležalniku ob bazenu.

Porodnišnica

Celo nosečnost sem si govorila, da si ne bom grenila življenja in komplicirala. Bila sem preprosto srečna in nasmejana in ne zato, ker nosečka mora biti srečka, ampak, ker sem dejansko tako čutila.

Tisto vročo nedeljo, ko sem imela PDP, je bilo še vse mirno. Nisem bila naveličana trebuha, tudi poletno vročino sem dobro prenašala, pa vendar sem si želela čimprej spoznati Brino. Ampak nič.

Ginekologinja, ki je nadomeščalo mojo izbrano, me je dva dni po roku poslala v porodnišnico (ker sem imela nosečniško sladkorno), kjer so me na moje veliko začudenje zadržali.

In tako kot sem se celo nosečnost držala načela: »Ne kompliciraj!« – točno tako sem šla rodit. In v sredo, 13.julija…

»Na ta lep sončen dan,

prijokala sem na plan.

Ker sem končno se rodila,

sem tatija Darka in mamico Špelo razveselila.

In čeprav še nisem dama fina,

iz LJ porodnišnice te pozdravljam – BRINA.«