Petdeset odtenkov…ljubezni

Tako, pa je za nama, valentinov zmenek, večer v dvoje. Vas zanima kako sva ga preživela?

Nad mestom se še ni začelo mračiti, ko je na vratih pozvonilo. Odprla sem in kar pobulila. »Malo prej sva prišla, da ne bosta divjala po cestah,« sta mi hitela pojasnjevati, ko sem pomolila ven glavo, saj mi je najbrž na obrazu pisalo: »Kaj pa vidva tako zgodaj?« Stare starše sva namreč naročila šele ob šestih, a sta prišla bistveno prej. Midva pa niti pod razno nisva bila pripravljena, niti blizu temu. Jaz sem bila še v trenirki in pospravljala oprano perilo, Darko pa za računalnikom…

‘Stajlingu’ tokrat nisva namenjala posebne pozornosti. V kino rada hodiva udobno oblečena. Obožujem kavbojke, zato sploh ni bilo dvoma, da bi oblekla kaj drugega, sem jih pa po dolgem času (od božičnonovoletnih praznikov) kombinirala na visoke pete. Z make up-om nisem pretiravala, sem si pa nohte nalakirala z najljubšem lakom v rdečem odtenku (Dior Rouge 999), lase pa sem imela enkrat za spremembo spuščene. Darko se je oblekel v črno-belo kombinacijo. Bela srajca in temne kavbojke je bila za moj okus najboljša možna izbira.

V avtu sem se nemirno presedala in kar nekajkrat pogledala v ogledalu v senčniku ter preverjala, če sem si razmazala maskaro, saj sem bila v pričakovanju filma. Prispeva pred Kolosej in kot zakleto, niti enega prostega parkirnega prostora več. Bila sem že na meji, da si pokvarim večer in tudi Darku, saj sva parkirala precej daleč in sem v visokih petah komaj štorkljala med avtomobili in si brundala v brado. Darko pa je na moje godrnjanje le pripomnil, češ bi pa obula kaj bolj udobnega in bi lahko hitreje hodila. »Halo, nisi tega rekel,« sem nergala. Ampak moj dragi ne bi bil moj dragi, če ne bi bil hladen kot špricer in se mi le ljubeznivo smejal. Na koncu nama je uspelo priti, čeprav zadnjo minuto.

Do zdaj, ko pišem ta blog, sem prebrala kar nekaj kritik/recenzij drugega dela ljubezenske zgodbe med zdaj že nekdanjo študentko Anastasio Steele in multimilijarderskim mogotcem Christianom Greyjem. Moje mnenje je, da je film ustvarjen predvsem za žensko občinstvo. Preteklo je sicer že nekaj let, odkar sem prebrala knjižno uspešnico, tako da je prebrana vsebina že precej zbledela, a nadaljevanje svetovne uspešnice mi je bil bistveno bolj všeč kot prvi del. Čeprav mi ni bil noben presežek, je moja splošna ocena: »luškan film«.

Z blaženim nasmeškom na obrazu sem zapustila kinodvorano in pot do avtomobila se zdaj ni prav nič vlekla, saj sva z dragim razpravljala o filmu. »Zakaj ne greva domov po avtocesti?« sem bila začudena, ko sva na semaforju zavila proti mestu. »Kdo pa pravi, da greva domov?« se je muzal. »Kam pa greva?« sem bila zmedena. »Boš zvedla, ko oziroma če boš prebrala blog, aja, ne to sem jaz zvedel,« me je hecal. Več kot očitno mi je želel vrniti milo za drago. Prispela sva v mesto, prijel me je za roko in rekel: »Saj si lačna, a ne?« Preostanek večera sva preživela v najini najljubši restavraciji in prijetno kremljala. Za piko na i pa večer zaključila še v slaščičarni in se pregrešila še vsak s svojim koščkom slastne torte. Ko sva prišla domov, je Brina že sladko spala pri babici v naročju. Midva pa sva po dolgem času preživela čudovit (valentinov) večer v dvoje.

P.S. Naslednji mesec je slovenska različica praznika zaljubljencev gregorjevo. Jaz že načrtujem »čas za dva«. Pa vi?

 

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *