Naše prve počitnice – Kanarski otoki

»Oh, Kanarci, ‘here we go’!«, sem vzkliknila, ko smo z najetim avtomobilom zapeljali na avtocesto proti našemu resortu na jugu otoka Gran Canaria.

Kanarski otoki, ki jih na leto obišče več milijonov turistov, so poznani tudi kot »Otoki večne pomladi«. Z okoli 300 sončnih dni na leto, so aktualni vseh dvanajst mesecev, temperature januarja pa se gibljejo med 20 in 25 stopinj Celzija (poleti do 30), zato je bilo povsem logično, da smo bunde, volnene kape in rokavice zamenjali za kratke hlače in japonke.

Okoli pol dveh po lokalnem času smo prispeli v hotel Lopesan Costa Meloneras Resort v Melonerasu, ki je eno od glavnih turističnih območij s številnimi (zlato peščenimi) plažami in z osupljivo raznoliko pokrajino. Pravzaprav cel otok slovi po pohodniških poteh, ki vodijo mimo jam, jezer in preko gora, na svoj račun pa boste prišli tudi športni navdušenci – številne kolesarske poti, golf igrišča, kot tudi vodne aktivnosti.

A kot sem napisala v prejšnjem blogu, brez zapletov ni šlo… V hotelu – šok! Ne, ni bil kriv hotel, pač pa povišana telesna temperatura – dobrih 39 stopinj, mrzlica – čeprav je bilo zunaj okoli 23 stopinj ter utrujenost… In ne, tudi Brina ni doživela temperaturnega šoka, jaz sem bila tista, mene je ‘pokosilo’. Ko smo prišli v hotel in je ‘potovalna napetost’ popustila, me je izmenično začela tresti mrzlica in oblivati vročina. Moja laična diagnoza, ki sem si jo postavila, je bila precej verjetna… Ker sva z Darkom imela za seboj neprespano noč, pa tudi na letalu nisem zatisnila oči za več kot pol ure, sem bila izčrpana. Poleg tega sem pila premalo tekočine in zato sem bila tudi dehidrirana.

Obležala sem v postelji. Pokrita do ušes sem zaspala ter spala, spala, spala…do devetih zvečer, ko smo odšli na večerjo. Čeprav nisem imela nobenega apetita, sem se prisilila pojesti vsaj nekaj grižljajev zelenjave z žara in košček ribe ter spiti vroč čaj… Potem pa zopet nazaj v posteljo in spet spat. Na srečo je bila utrujena tudi Brina, tako da jo je Darko brez problema uspaval, sam pa se je podal raziskovati okolico. Vem, da si je mislil.. če ne bo počitnic zasrala ‘tamala’, jih bo ‘tastara Jurglička’.

Zjutraj odprem oči, zunaj je bil že dan. »Kaj mi fali, imam še vedno vročino, me kuha?«, sem se v strahu spraševala… A strah je bil popolnoma odveč, bila sem kot prerojena. Pogledam proti Darku in Brini, ki sta še sladko spala, skočim iz postelje in se odpravim proti kopalnici… ko zagledam skuštrano podobo v ogledalu, se ji prijazno nasmejim, saj sem v sebi čutila, da so se naše počitnice pričele.

Tako kot na letališču smo tudi v hotelu dobili potrditev – kako super je počitnikovati z dojenčkom. No, res pa je, da nismo izbrali ‘ low budget’ hotela. Že ob nastanitvi smo v sobi dobili (prenosno) otroško posteljico, lokacija sobe pa je bila le nekaj korakov stran od otroškega bazena.

Pred odhodom na Kanarske, sem sklenila, da Brine ne bom izpostavljala hotelski hrani (doma jo, vse od četrtega meseca, vsaj enkrat dnevno že hranim z gosto hrano), da se slučajno ne bi zgodilo, da bi bila zaprta ali (morda celo huje) da bi dobila drisko. A ker nama je že prvi večer, ko sva z Darkom začela jesti, ona pa naju je medtem opazovala iz otroškega vozička, dala jasno vedeti (s tem, ko je glasno protestirala), da na počitnicah ne bo jedla/pila samo maminega mleka, sem tudi njo – trikrat na dan hranila z gosto hrano, ki sem jo skrbno izbrala. Pazila sem namreč, da je bila vsa hrana dobro termično obdelana.

In kaj je jedla?

  • Zajtrk: Dva Baby piškota, ki sem ju prelila z malo vrele vode, sem zmešala z jogurtom ali skuto;
  • Kosilo: Pripravljena zelenjavna kašica;
  • Večerja: Krompir ali riž, na žaru popečena zelenjava (bučke, šparglji, brokoli, cvetača) in bela riba – vse skupaj sem dobro pretlačila kar z vilico.

Z Darkom nisva komplicirala, ker še ne sedi samostojno, sva jo hranila kar v otroškem vozičku, le naslonjalo sva nastavila v pokončni položaj ali pa v njenem ležalniku. Prav z veseljem sva jo opazovala, kako je z užitkom jedla in strah, da bi dobila drisko oziroma bila zaprta je bil povsem odveč.

Doma sem si belila glavo tudi – kako bo Brina spala v tuji posteljici?! Kot sem že omenila, nama je hotelsko osebje, potem, ko so ob prijavi videli, da imava dojenčico, v sobi pripravili še otroško posteljico. Brina ni imela nobenih težav s privajanjem na nepoznano okolje in spala je tako dobro kot doma. No, kdaj pa kdaj se je predramila in zastokala, a sem ji le nazaj v usta potisnila dudo in je spala dalje. Čez dan pa sva posteljico postavila kar na teraso, da se je Brina v njej brezskrbno igrala, midva pa sva medtem lahko počela druge stvari – jaz sem na primer ob bazenu, udobno zleknjena na ležalniku, pisala blok. [smeh]

Uživali smo tudi v bazenu. Čeprav je Brina izkušnje z njim že okusila, kopali smo se že pri njenih štirih mesecih, sva jo zdaj prvič dala v vodo v Fredovem obroču, ki mi ga je priporočila znanka. To je poseben plavalni (napihljiv) obroč, za otroke stare od treh mesecev do treh let je rdeče barve, sicer pa obstajata še oranžen in rumen (za večje otroke). Otrok, ki je v njem pripet z varnostnim pasom, je postavljen v pravilno lego za plavanje. Fredov obroč sem, nekaj dni pred odhodom na Kanarske, kupila v Ljubljani, v eni izmed otroških trgovin. Brina sicer še ni samostojno čofotala, je pa zadovoljno ležala v obroču in lovila svojo račko. Sva se pa morala pošteno potruditi, da sva ji na Kanarskih kupila kopalke in klobuček, saj so imeli (večinoma) zimsko garderobo, tako da smo morali prečesati kar nekaj nakupovalnih centrov, da nama je uspelo kupiti kopalke za šest mesecev starega dojenčka. No, kopalke so služile le kot zaščita pred soncem, pod njimi je imela oblečene tudi plavalne plenice.

Veliko smo tudi vozičkali ob morju. Poti so bile lepo urejene in primerne za sprehode z otroškim vozičkom. Še najmanj pa smo uporabljali avto, čeprav smo ga imeli najetega ves čas. Nekje srednje velik avto se lahko najame za okoli 15-20 evrov na dan in je zagotovo najboljša možna izbira za raziskovanje in potepanje po otoku. Mi smo naredili le nekaj krajših izletov v Mogan, Playa del Ingles in okolici Melonerasa.

Naše prve počitnice so bile nepozabne (na srečo je mama vseskozi fotkala, tako da imamo skoraj vse dokumentirano), a so čisto prehitro minile in ne, ko smo prišli domov nisva rabila dopusta, da bi se spočila od dopusta! [smeh] Sva pa z Darkom vendarle nekaj ‘zasrala’… en teden počitnic je bilo čisto premalo, naslednjič gremo za dlje časa.

Tako, s tem smo otvorili naše novo obdobje – potovanja v troje. Vse se da, samo na pravi način in z veliko mero odgovornosti!

Naše prve počitnice – na letalo z dojenčkom

Ko so se temperature v prestolnici spustile do ledišča, megla pa je že postala stalnica vsakega jutra, sva z Darkom soglasno sklenila: »Zimo bo potrebno ‘presekati’!« Podala sva se na lov za zimskimi počitnicami nekje na toplem. Izbirala sva med zelo različnimi destinacijami: Tajska, Filipini, Dubaj, Egipt, Kanarski in Zelenortski otoki, Florida,… A moj prvi pogoj je bil, da z dojenčico ostanemo v Evropi, pa ne zato ker sem komplikatorka, pač pa so bili pomisleki predvsem v smeri – higienskih in zdravstvenih razlogov oziroma morebitnih zapletov. Torej so nam preostali le Kanarski otoki…Na enemu izmed njih, Fuerteventuri sva že bila lani (v prvi polovici aprila) na ‘Babymoons-ih’ in je ravno takrat izredno pihalo. In ker sem se hotela izogniti tudi morebitnim nevšečnostim z vetrom, sva se na koncu odločila za Gran Canario, Meloneras – mestece na jugu otoka.

Odlično! Kot kakšen majhen otrok, ki šteje kolikokrat mora še spat, da bo prišel Božiček, sva nestrpno odštevala dneve. A kljub navdušenju in veselju, sta se mi po mislih podili dve teoriji možnega razpleta naših prvih počitnic:

  • Ali do njenega 5 leta oziroma dokler ne bo dovolj velika in razumna, ne bomo šli nikamor, ker bodo počitnice za naju taka nočna mora, pravi pekel;
  • Ali pa se bomo imeli fantastično.

Napočil je dan/noč odhoda. Na Kanarske smo leteli z Dunaja, torej nas je čakala še slabe 4 ure dolga pot iz Ljubljane do letališča. Vožnja je bila precej naporna, zlasti za Darka, saj je vso pot močno snežilo, avtocesta pa je bila že popolnoma bela.

»Zdaj gre za res«, mi je odmevalo v glavi, ko so se pred mano odprla drsna vrat na vhodu letališča, in skoraj bi padla na nos, saj sem se spotaknila ob prag. Še dobro, da sem pred seboj potiskala otroški voziček, kjer je Brina mirno spala, ura je bila namreč 5 zjutraj. Darko, ki je vlekel kovčka, me je debelo pogledal in v smehu pripomnil: »Štorček moj!« PRIZNAM, skrbelo me je. Leteti z otrokom je lahko zelo stresna situacija, zlasti za novopečene starše. Imela sem en kup dilem…

– Prtljaga:

Že nekaj dni pred odhodom sem napisala seznam potrebščin (zase in za Brino). Potem pa sem še kaj dopisala oziroma sčrtala – da je bil seznam dan pred odhodom, ko sem pakirala – kar se da racionalen. V bistvu se seznam ni kaj dosti razlikoval od tega – Brezskrbno na pot z dojenčkom, dodala sem le še Fredov obroč (o njem več prihodnjič). Sklenila sem namreč, da v kolikor bomo karkoli potrebovali, bomo šli tam v trgovino (kopalke, klobuček in kopalne plenice smo že tako planirali kupiti tam) oziroma če bo potrebno – bom kaj oprala na roke.

Pod črto – s seboj smo imeli dva velika kovčka, kamor smo zložili tudi ležalnik – gugalnik BabyBörn, poleg tega pa še Brinino previjalno torbo, nahrbtnik, kamor sva zložila dokumente, računalnik, itd in otroški voziček.

Prtljago (oba kovčka) sva po ustaljenem postopku oddala na »check in-u«. Otroški voziček je uslužbenec letalske družbe s katero smo leteli sicer opremil z ‘listkom’ za prtljago, vendar sva ga oddala tik pred vstopom v letalo.

Kot se je izkazalo, je leteti z dojenčkom vrhunsko, nadvse fantastično, priporočam. Kot starš z majhnim otrokom si deležen cel kup ugodnosti. Že na »check in-u« sva prosila, da so nama dodelili ‘boljša’ sedeža in ne samo to, dali so nam še enega, ki je bil ‘frej’, da se je Brina lahko igrala oziroma počivala, ko ni rabila biti pripeta z varnostnim pasom. Naprej, med drugim imajo (vsaj na Dunaju) poseben rentgenski pregled (za otroške in invalidske vozičke) in se ni potrebno drenjati in čakati v nepregledno dolgi koloni, ki ji ni videti konca in kraja. Tekočino (pijačo), ki jo običajno na rentgenu zaplenijo, sva lahko brez problema imela s sabo, saj sva navedla, da je za dojenčka. Tudi na letalo smo se vkrcali kot prednostni potniki in se tako ponovno izognili čakanju v vrsti.

– Letalo:

Kot sem že omenila, sva Brino pripeljala z otroškim vozičkom do vhoda v letalo, kjer sva nato osebju oddala voziček. Prijazna stevardesa mi je takoj, ko smo se namestili za Brino prinesla vzglavnik in otroško kašico ter varnostni pas za otroka. Otrok do drugega leta starosti namreč sedi pri staršu v naročju (politika večine letalskih družb) in je pripet z dodatnim varnostnim pasom za otroka, kateri se pripne na pas starša.

Ko sva z Darkom planirala počitnice z letalom, sem si na spletu prebrala kar nekaj člankov in forumov…in med drugim izvedela tudi, da je potrebno dojenčka dojiti oziroma mora sesati steklenico ali dudo – predvsem pri vzletu in ob pristanku, kajti to naj bi pomagalo pri morebitnih spremembah zračnega tlaka v otrokovih ušesih (ne zna še izenačevati pritiska) zato običajno otroci tudi jokajo. Brino sem sicer začela dojiti, vendar mi je še pred vzletom zaspala. Tako da tovrstnih problemov mi na srečo nismo imeli.

Tukaj je še nekaj nasvetov, ki vam morda pridejo prav, meni (nama) so olajšali peturni polet na Kanarske:

  • Če letite s parterjem se izmenično ukvarjajta z otrokom, drugi naj počiva.
  • S seboj imejte previjalno torbo, kjer naj bodo ‘back-up’ oblačila, plenice, itd. Otroka lahko (na večini letal) tudi previjete v zato namenjenih prostorih.
  • Imejte s seboj igrače za otroka. Verjetno največji problem pri letenju s 6 mesecev starim dojenčkom je, kaj početi na letalu oziroma na sedežu in to 5 ur oziroma kolikor pač traja vaš let. Priporočam, da vzamete kakšno novo igračo, ki je še ne pozna in bo zato toliko bolj atraktivna.
  • Še ena stvar, ki se mi je zdela izredno pomemba je Brinina rutina in urnik in to kljub temu, da smo bili na letalu. 6 mesecev star dojenček ima po vsej verjetnosti že rutino za spanje oziroma jutranji in popoldanski počitek. Če je Brina preveč izčrpana in utrujena ni nujno, da zaspi, prej postane nenormalno sitna. Zato sem se kljub letu držala njenega ritma spanja in je nisem po nepotrebnem zbujala, kvečjemu sem jo uspavala – po rentgenskem pregledu in tudi na letalu.
  • Na letalo vzemite odejo ali brisačo, ki jo lahko pogrnete na tla oziroma sedež, da lahko otroka odložite in kjer se bo lahko igral. 

Let je hitro, predvsem pa mirno minil. Na letališču Las Palmas nas je pričakalo sonce, prevzeli smo rent a car, ki je bil na našo zahtevo že opremljen z otroškim sedežem, in se odpeljali novim dogodivščinam naproti. Vse je šlo kot po maslu sva si mislila, a počitnice niso minile brez zapletov.

Več pa prihodnji teden…

Šest mesecev

Ufff, šest mesecev nepozabnih doživetij in dogodivščin, kako gre hitro čas, že pol leta je od kar sem rodila Brino. Še enkrat toliko in bomo pihali prvo svečko. Brina je izredno zvedava in radovedna, vse dogajanje okoli sebe hoče imeti pod nadzorom, je zelo živahen otrok, vseskozi v gibanju, vsak dan se zgodi kaj novega.

Prelomnice in mejniki: Suvereno se že plazi in pivotira, da ne govorim – kako obvlada iz ležečega položaja na hrbtu – se prekobaliti na trebuh, v ‘kravice past’ in to v trenutku. Največji izziv pa ji trenutno predstavlja dvigovanje v sedeči položaj, a to ji še ne uspe brez pomoči. Si pa z veseljem sezuje nogavičko in potem boso stopalo tlači v usta. Tudi odziva se že, ko jo pokličemo po imenu in poišče očesni kontakt ter nadvse ljubo se ji je opazovati v ogledalu. Zelo rada se smeje, ko ji rečem ‘Ciao bella’ ali pa ko oponašam konjička, včasih prav glasno, celo že zavriska od navdušenja. Počasi že preizkuša tudi svoje glasilke in  veselo žlobudra.

Konfekcijska številka: 68/74

Cepljenje: V tem tednu nas čaka sistematski pregled in tretje obvezno cepljenje oziroma tretji odmerek cepiva (davica, tetanus, oslovski kašelj, otroška paraliza). Prvo in drugo cepljenje (3. in 4.mesec) je zelo dobro prenesla, na srečo brez reakcij. Meni pa je bilo slabo, zvijalo me je v trebuhu že dan pred njenim pregledom, ona pa je z nasmehom na obrazu prestala oba cepljenja, kot da se ni zgodilo nič. Je pa na drugem cepljenju v čakalnici očarala fantka Marka, ki ji je želel podariti njegov najljubši avtomobilček.

Hrana: Bučke, buče, beluši, blitva, riba (brancin), jogurt, riž,… Čeprav jo še vedno dojim, smo z uvajanjem goste hrane začeli že pri njenih štirih mesecih, najprej s sadjem kot so jabolka, hruške, banane, nato smo nadaljevali z zelenjavo. Za vse tiste prestrašene starše, ki vam vsi razlagajo, kako je potrebno začeti uvajati najprej zelenjavo, češ, če otroka najprej navadiš na sadje, ne bo hotel jesti zelenjave… Naša Brina je čisti dokaz, da temu ni tako.

Najljubša igrača: Ropotuljice, ninice in grizljavčki. Dlesni jo zelo srbijo, zato si rada z igračami drgne po njih. Aktualni pa so še drugi predmeti, ki se svetijo ali šumijo, pa vrvice, vezalke in štrikci. Z zanimanjem opazuje tudi luči.

Najljubše pesmice/uspavanke: Tam dol na ravnem polju. Pojem ji tudi druge – Dekle je po vodo šla, Čuk se je oženil, Prebudil se je rano, Regiment po cesti gre, Ob bistrem potoku je mlin, Lisička je prav zvita zver,…

Spanje: Brina običajno zaspi okoli 22h. Še vedno dobro spi; enkrat, dvakrat na noč sicer pojoka, ker ji pade ven duda. Najraje pa zaspi v otroškem vozičku Peg Perego (že več kot mesec dni imamo športni del), ki smo ga zdaj še dodatno opremili s podlogo iz ovčke, ki sem jo kupila v krznarstvu Eber. Prav tako rada zaspi tudi v ležalniku – gugalniku, ki ga vedno in povsod vzamemo s seboj.

Nepozabno doživetje: Naše prve, čisto prave počitnice in to z letalom, kjer smo praznovali tudi njen ‘mini rojstni dan’. Kam smo odpotovali, vam razkrijem v prihodnjem blogu.

Ležalnik – gugalnik

Ležalniku – gugalniku oziroma otroškemu stolčku Balance Soft BabyBjörn sem že v enem od svojih blogov, ko sem pisala o uspavanju dojenčka – namenila nekaj vrstic. Tokrat sem se odločila, da mu posvetim celoten blog. Zakaj?

Opažam, da se mnogo mamic, ki imajo otročke, ki še ne znajo samostojno sedeti, hkrati pa ne ležijo več pri miru, težave – kje oziroma kam odložiti otročička medtem, ko same pospravljajo, kuhajo ali pa počno kaj tretjega. Konec koncev – ko gredo pod tuš. Ena od rešitev je seveda tako imenovani igralni center oziroma igralna podloga, vendar če je otrok tako živahen kot naša Brina, ki je pri miru samo takrat ko spi, je to nemogoče. Brina se namreč že od petega meseca plazi in če je nimam neprestano na očeh, jo znam kaj hitro najti tudi na drugem koncu dnevne sobe, za po vrhu vsega pa še točno tam, kjer bi si jo najmanj želela.

Ko je bila stara približno mesec dni, sva z Darkom kupila ležalnik – gugalnik BabyBjörn, torej ga zdaj uporabljamo že skoraj pet mesecev. Brini je guganje zabavno, hkrati pa nanjo deluje pomirjujoče in jo zaziblje v spanec.

Je povsem enostavno nastavljiv in Brine ne rabim vzeti iz stolčka, če želim spremeniti naklon, možni pa so štirje:

  • najvišji položaj – pri nas uporabljamo za hranjenje; Brino namreč počasi že uvajamo na gosto hrano;
  • srednji položaj – nastavim, kadar počiva, vendar še ne spi; takrat se še igra ali pa samo malo kuka naokoli;
  • najnižji položaj – je idealen za spanje; največkrat jo gugam kar z nogo in jo tako najlažje in najhitreje uspavam;
  • položaj za prenašanje/shranjevanje.

In zakaj sem izbrala ravno BabyBjörn? Problem, ki sem ga pred nakupom zaznala je, da je na trgu toliko različnih otroških stolčkov – gugalnikov in je težko ugotoviti, kateri je najboljši za otroka. Cenovni razpon je precej velik – od nekaj 10 evrov, pa tudi do nekaj 100 evrov. Kupite lahko tudi takšnega, ki je na baterije in se ne rabite vi truditi z guncanjem. Izbiri (za nas) najboljšega, ki bo kakovosten in varen, sem posvetila kar nekaj časa. Med drugim me je prepričalo, da je švedski proizvajalec stolček, ki dojenčku nudi pravilno podporo glavice in hrbta, razvil v sodelovanju s pediatri. Ker smo veliko na poti, mi je pomembno tudi, da se enostavno zloži, ne zavzame veliko prostora in ga lahko vzamemo povsod s seboj, pa še lahek je, saj tehta okoli 2 kilograma. Tkanina, ki je zračna in omogoča, da zrak kroži, zato otroku ni vroče, se pere v pralnem stroju na 40 stopinj. Na voljo pa je v različnih barvah, jaz sem se odločila za sivo – bež kombinacijo.

Aja pa še nekaj, da ne pozabim omeniti… pazite, da je otročiček, ki se že prekobaca v ‘kravce past’ – v njem vedno pripet, ker se lahko zgodi (nam se je), da otrok iz njega zdrsne, kot bi se spustil po toboganu. No, Brini na srečo ni bilo nič, v bistvu ji je bilo zelo zabavno, tako da je še kar nekajkrat poskusila zlesti iz njega, meni pa je, ko sem jo opazovala – kaj se dogaja, zastal dih in medtem, ko me je kar pognalo od tal in sem skočila do nje, mi je celo uspelo iz sebe spraviti prestrašen krik.

Slabost: Cena ni ravno najbolj ugodna – okoli 160 evrov.

Prednost: Enostavno se ga zloži in ko ga ne uporabljate, ga lahko pospravite na primer kar pod kavč. In ne samo to, lahko ga celo zložite (razstavljenega) v malo večji kovček, torej gre lahko z vami tudi na počitnice.

Moja splošna ocena: odlična investicija, vreden nakupa. Izdelek, ki mu jaz rečem ‘must have’.

P.S. Je odlična ideja za darilo prijateljici/prijatelju, ko dobijo novega družinskega člana.

________________________________________________________________

Mnenje o ležalniku – gugalniku je popolnoma in zgolj samo moje, blog namreč ni sponzoriran oziroma ne gre za prikrito oglaševanje, pač pa izključno za mojo empirično izkušnjo.

Silvestrovo v troje

Ostati na najdaljšo noč doma ali iti z dojenčkom silvestrovati, vsaj do prijateljev? S takšnimi in podobnimi vprašanji si najbrž belijo glavo mnogi novopečeni starši in se sprašujejo – kako bo to vplivalo na otrokov ritem spanja, ga bo pokanje petard prestrašilo, bo lahko spal v tuji posteljici ipd.

Mi smo hitro, brez kompliciranja in cincanja sprejeli odločitev. Za silvestrovo oziroma že kakšen dan prej bomo preživeli v Kranjski Gori, v družinskem krogu, s starimi starši. Za razliko od Božičnih praznikov, ki so moji najljubši, mi praznovanje novega leta ne pomeni prav veliko, v bistvu je to dan oziroma večer/noč, ko se moramo prisiljeno imeti fino, se zabavati in to ne glede na vse… Čeprav že mnogo let tako najdaljši noči v letu ne dam pretiranega poudarka, smo jo letos prvič praznovali v troje, zato sem si vseeno po tihem želela, da bo čarobno. Predvsem zaradi Brine.

Izbira destinacije je bila zadetek v polno. Se mi zdi, da je Kranjska Gora s svojo okolico in neokrnjeno naravo, v vseh štirih letnih časih, družinam prijazna destinacija, z bogatim programom prireditev, ponuja tudi številne možnosti za rekreacijo, smučišče je primerno za začetnike in majhne otroke. Ima izletniške in pohodniške točke s čudovitimi razgledi, zahtevnostno primerne tudi za mamice z otroškimi vozički. In če bi vprašali lokalnega, turističnega vodnika zgornjesavske prestolnice, vam le-ta zagotovo ponuja široko paleto možnosti za aktivne počitnice. Pod črto – v Kranjski Gori ti preprosto ne more biti dolgčas.

Sonce, brez slehernega oblačka, je sijalo ves dan. Mraz nam ni prišel do živega, prešernih nasmehov, zaviti v topla oblačila, smo preživeli čudovit dan v naravi. Ko pa se je sonce skrilo, smo jo tudi mi popihali na toplo.

Koš nepozabnih doživetij smo najprej napolnili z otroškim silvestrovanjem. Brino, ki sem jo tudi tokrat svečano oblekla, smo tako že pozno popoldne peljali na praznovanje novega leta s številnimi animacijami in rajanjem ter prihodom Dedka Mraza.

Letošnje silvestrovo smo tako začeli v popolnoma drugačni, družinski luči. Brina je bila zelo zvedava in prav nič prestrašena med množico ostalih otrok, ki jih je navdušeno opazovala iz mojega naročja. Okoli 22h je, tako kot običajno v zadnjem času, zaspala. A ne za dolgo, le za slabi dve uri, očitno se je odločila, da svojega prvega novega leta preprosto ne bo prespala [smeh].

Najdaljšo noč sem tako preživela na toplem ob kaminu, v udobnih oblačilih, s kozarčkom penine, predvsem pa v najboljši možni družbi. A nismo ponočevali dolgo v noč. Prvi dan novega leta smo raje vsi čili in naspani izkoristili za družinsko idilo v naravi.

Je pa novo leto odlična priložnost za novoletne zaobljube. Ste tudi vi med tistimi, ki si jih radi postavljate? Ste si obljubili, da boste bolj zdravo jedli in več telovadili? No, pri meni že mnogo let diete in shujševalne kure niso več na seznamu novoletnih zaobljub, ker imajo običajno zelo kratek rok trajanja, maksimalno en mesec. Zdaj si raje zastavim eno do dve zaobljubi, ki nista nerealni in nedosegljivi. Letos sem se tako zaobljubila, da bom diplomirala! Mami, si slišala! [smeh]

Naj bodo tudi vaše zaobljube in cilji v novem letu jasni, konkretni in realni. Predvsem pa vam želim, da boste v letu 2017 na – pravi –poti.

Božični outfit

Zame in za mojo družino je božič, verjetno tako kot za mnoge, družinski praznik. Čas, ko se zbere ‘kompletna familija’ na tradicionalni božični večerji, kaj dobrega pojemo, popijemo in se pogovarjamo o temah za katere ob današnjem hitrem tempu življenja preprosto zmanjka časa, predvsem pa se veselimo in uživamo v skupnih trenutkih. A letos je bil za nas, posebej pa zame, še bolj magičen in veličasten ter tako nepozaben. Božični večer oziroma božični prazniki so zasijali v prav posebni, čarobni luči, saj smo – meni najljubše praznike – prvič praznovali skupaj z Brino.

Božična večerja je tako pri nas svečan dogodek, kateremu namenim veliko pozornosti tudi kar se tiče izbire garderobe. Je namreč eden tistih praznikov, ko se slavnostno oblečem, izbiri kosov oblačil, obutve, nakita in modnih dodatkov pa posvetim precej časa in to že nekaj dni, da ne rečem nekaj tednov prej. Jah, kot mnoge predstavnice nežnejšega spola, čeprav je pri mene – po mojem prepričanju – še vseeno v mejah normale in ne grem v pretirane skrajnosti. In letos sem, na moje veselje, poskrbela za kar dva ‘stajlinga’, Brininega in svojega.

Brini sem oblačila izbrala v H&M. Po mojem mnenju imajo tam dovolj kvalitetna oblačila, ki so tudi privlačnega izgleda. Res pa je, da jih Brina prej preraste, preden se razvlečejo, po vrhu vsega pa je tudi cena dostopna praktično  vsakemu žepu.

Oblekica v smetanovi barvi z zlatimi bleščicami, v enaki barvi brezrokavnik iz umetnega krzna, nežno roza rutica, žabice in nogavičke, ki so se barvno ujemale še s trakom v laseh. Za piko na i pa sem ji obula zlate čeveljce.

Tudi sama sem se pretekla leta običajno oblekla drzno – v oblekico, letos pa sem se odločila za bolj miren in zadržan stil, predvsem pa sem gledala na to, da se bom počutila udobno in mi ne bo potrebno paziti na vsakem koraku – na vsak gib, ko bom na primer s tal pobirala Brino. Poleg tega pa sem letos dala večji poudarek zgornjemu delu oblačila. Prvi pogoj, ki sem ga imela je bil, da se je moral le-ta preprosto odpeti in sleči, ker še vedno dojim in to na dve, tri ure, zato sem se odločila za srajco. Izbrala sem belo, v pasu stisnjeno, na bokih ‘podaljšano’, ki sem jo kupila v trgovini Omara. Ker je že srajca nekaj posebnega, drugačna, neobičajna, sem jo kombinirala na hlače. Izbrala sem Guess-ove črne, s potiskom in ‘usnjenim look-om’ in da so izgledale še malo bolj glamurozne, sem jim dodala Swarovski obesek.

Nakit, ki sem ga nosila pa je bil zelo nevpadljiv in minimalističen. Držim se namreč pravila: manj je več. Tako sem izbrala Swarovski verižico s srčkom, iste blagovne znamke srebrno uro ter zapestnico Pandora s podobnim obeskom, kot je tisti na verižici.

Letos sem za razliko od prejšnjih let dala manj poudarka make up-u oziroma je bil le-ta bolj umirjen in naraven. Koži sem pustila dihati in se tako nisem napudrala, sem pa elegantno poudarila obrvi, na ustnice nanesla malo glosa, za zapeljiv pogled in dolge trepalnice pa so že pred dnevi poskrbeli v Estetskem centru Breza v Domžalah, kjer so prav tako poskrbeli za moje nohte v rdečem ‘Ferrari’ odtenku. Letos sem se, prav zaradi Brine, odločila tudi, da bom imela spete lase. Brina je zdaj že v tisti fazi, ko mi z največjim nasmeškom na obrazu cuka lase, prav tako se iz istega razloga izogibam uhanom. A da je bila frizura narejena kot se šika, sem jo zaupala strokovnjakinji, ki mi je lase spela v preprosto, a hkrati glamurozno figo.

Za piko na i sem svoj outfit dopolnila še s torbico v črno – rdeči kombinaciji, ki je pravzaprav Brinina unikatna, previjalna torba, znamke Teja Jeglič design. Vanjo pa sem zložila tako svoje kot Brinine stvari.

Pa še nekaj. Na božičnem slavju brez fotografiranja pač ne gre, zato nisem pozabila še na en modni dodatek, a ta je prihajal iz srca…iskren nasmeh.

Naj tudi pri vas prazniki sijejo v popolni luči! Že odštevate dneve do novega leta in že veste, kaj boste oblekle? Morda pa ste le dobile še kakšno idejo.

Noseča sem!

Menstruacija mi je zamujala že 14 dni. Naredila sem test za ugotavljanje nosečnosti, no, v bistvu že tretjega. Prva dva sem naredila že nekaj dni pred tem in sta bila negativna. Jah, sem si mislila, najbrž sem se kaj prehladila in mi menstruacija zamuja…

Tisto novembrsko soboto me je prebudilo sonce, ki je sijalo naravnost na posteljo, skočila sem pokonci in se, oborožena z novim testom, napotila v kopalnico. Pozorno sem prebrala navodila za uporabo in jih tudi dosledno upoštevala. Tester sem pustila v kopalnici in si šla skuhati dnevno dozo kofeina. Ko sem se vrnila, sem kar zazijala… test je bil pozitiven. AAAAAA! OMG! Noseča sem! Mamica bom!

Ampak jaz ne bi bila jaz, če ne bi, sicer vsa navdušena in srečna, rekla: ‘Ah, pa kje je še to…, čez 9 mesecev, to je skoraj še eno leto.’ A dejansko se je vse skupaj odvrtelo izredno hitro, skorajda prehitro… In ker so se na tem potovanju s svetlobno hitrostjo dogajale mnoge stvari, za katere ne bi zadostovala niti dva ali trije blogi, bom izpostavila le nekaj stvari, ki so zaznamovale mojo nosečnost.

Odvečni kilogrami in nosečniška sladkorna

Po prvem pregledu, ki sem ga imela v 9. tednu nosečnosti, pri izbrani osebni ginekologinji, katera mi je natisnila slikico ultrazvoka malega bitja, ki je rastlo v meni, sem dojela, da gre zdaj zares. Na prvem in tudi vseh nadaljnjih pregledih me je medicinska sestra stehtala in mi izmerila krvni tlak, s katerim nisem imela težav. Sem se pa v prvih petih mesecih zredila za okoli 10 kilogramov, čeprav naj bi v tem času moja teža ostala skoraj nespremenjena. Imela sem nenormalen apetit, pojedla sem vse kar sem videla, predvsem pa mi je začelo dišati sladko, čeprav do nosečnosti nisem bila ‘nora na cukr’.

Kaj je to nosečniška slabost in bruhanje, nisem izkusila niti en samcat dan, so mi pa že na prvem pregledu postavili diagnozo: »Nosečniška sladkorna!« In tistega decembrskega dne, me je postavljena diagnoza šokirala. »Trikrat dnevno se boste uro in pol po jedi špiknili takole v prst,« mi je pokazala medicinska sestra, medtem ko sem sama skozi zobe zasikala »aaaaaaaav«. Prijazno se je nasmejala in z mehkim glasom rekla, da se bom navadila in mi bo to postala rutina. In res sem se navadila, čeprav sovražim igle in sem vsakič, ko se mi približuje odvzem krvi, v stresu. Kar nekaj mesecev kasneje sem ugotovila, da ima ‘sladkorno’ vsaka druga ali tretja nosečka s katero sem se pogovarjala in si s tem, razen v izjemnih primerih, ni potrebno nekaj pretirano beliti glavo.

Nuhalna svetlina

Eden pomembnejših pregledov, ki je sledil v prvem trimesečju, je bila meritev nuhalne svetline (NS). Do takrat sem že sama na spletu prebrala mnogo člankov na to temo in sem bila do pregleda že dokaj dobro teoretično podkovana. Gre za ultrazvočno meritev nuhalne svetline, ki se opravi v zgodnji nosečnosti, nekje med 11. do 14. tednu nosečnosti in je samoplačniški pregled za nosečnice mlajše od 35. leta, zanj pa boste odštele okoli 60 evrov. Nuhalna svetlina je sicer tekočina, ki je nabrana pod kožo v zatilju ploda, ginekolog pa, glede na debelino vratne svetline, napove možnost kromosomskih in drugih nepravilnosti ploda. Poleg tega ginekolog določi predviden datum poroda (PDP). Tega sicer uradno na prvem pregledu določi osebni ginekolog, ki pa ni nujno, da izvaja tudi NS… Zanimivo, meni je osebna ginekologinja napovedala, da bom rodila 10.7., na ‘nuhalni’ pa mi je ginekologinja ta datum prestavila še za tri in tudi dejansko sem rodila 13.7. NS je eden tistih pregledov, kjer je zaželeno, da prideš skupaj s parterjem. In če se le vidi, ginekolog določi tudi spol otročička, vendar le-ta še ni 100%.

Morfologija ploda

Naslednji (vsaj zame) izredno pomemben pregled pa je bil morfologija ploda, ki se opravi med 20. in 24. tednom nosečnosti. S tem pregledom se izmeri dele ploda in pregleda vse organe: glavo, obraz, srce, hrbtenico, trebušno prepono, želodec, ledvici, mehur, vse štiri ude,… Potrdi pa se tudi spol otroka. In ja, tudi na ta pregled se gre običajno skupaj s partnerjem.

Pregled je, tako kot NS, neboleč in tudi ni neprijeten, je pa potrebno mirno ležati na hrbtu, kar je pri meni (oz. lahko nekaterim nosečnicam) privedlo do občutka slabosti, ker plod pritiska na žile. Spomnim se, kako sem ga težko dočakala. Do morfologije namreč nisem želela kupovati ničesar, saj sem želela vse potrebno izbrati glede na spol. Tako sem šla prvič po nakupih za novorojenko (simbolično) na materinski dan, ki je ravno sovpadal s pregledom. Sorodnikom in prijateljem pa sem sporočila: »Brino bomo imeli!«

Šport in rekreacija

Prve tri mesece nosečnosti sem izredno pazila na svoje zdravje, se poskušala izogibati stresu, v celoti sem črtala telesne napore in šport. Vse za dobrobit malega bitja, ki je raslo v meni. Šele po dobrih 4 mesecih, sem začela telovaditi, a na začetku še ne samostojno, želela sem si namreč gibanja pod strokovnim nadzorom. Izbrala sem vadbo ‘Fit nosečke’ v Kamniku, ki jo vodi nadvse profesionalna inštruktorica Katja. Enkrat do dvakrat na teden sem se tako vozila v Kamnik (iz LJ) ter nadvse uživala v vadbi, saj je bila prilagojena vsaki posameznici in njenim predhodni kondicijski/telesni pripravljenosti. Tu sem se tudi naučila kar nekaj vaj, ki sem jih lahko potem kasneje izkoristila za samostojno in varno telovadbo na prostem.  Medtem ko smo nosečke pridno telovadile in se potile, pa smo čas prijetno izkoristile še za izmenjavo mnenj, izkušenj in nasvetov… Ja, takšno, strokovno, obliko rekreacije toplo priporočam.

Čeprav sem bila čedalje bolj okrogla, pa sem, sploh kasneje v visoki nosečnosti, sama veliko telovadila tudi na prostem. V 29. tednu nosečnosti sem se tako še brez problema povzpela na Šmarno goro. Najprej mi je bilo še neprijetno, vendar sem se hitro sprijaznila, ko so ljudje za menoj obračali glave – ‘češ, glej jo, s trebuhom telovadi’. Praktično sem bila aktivna vse do odhoda v porodnišnico.

Babymoons-i

Še en ‘ameriški običaj’, ki sva ga z Darkom vzela za svojega, saj se je nama ideja, da še zadnjič v dvoje uživava v skupnih počitnicah, zdela več kot odlična. Dolgi leti niso prišli v poštev, v večjem delu Evrope je bilo še relativno hladno. Zato je bila kar nadvse logična izbira, da v 26. tednu nosečnosti, vseeno ostaneva v Evropi in tako sva v začetku aprila odpotovala na Fuerteventuro (Fuerto).

Najprej 4 urna vožnja do Münchna – brez posebnosti. S seboj sem imela zdravo malico in dovolj tekočine. Malo sem zaspala in že sva bila na letališču. Na letalu sem imela dovolj prostora, da sem lahko stegnila noge, vsako uro sem vstala in se sprehodila gor in dol. Stevardese so mi večkrat prinesle vodo in skrbele za moje splošno dobro počutje, tako da sem let dobro prestala.

Na Fuerti pa sem kljub trebuščku, ki me je že počasi začel ovirati, uživala in se predajala brezskrbnim počitnicam. A prav vsak dan sem eno uro namenila telovadbi na vetrovnem afriškem zraku, in tudi zato sem še toliko bolj brez slabe vesti ure in ure preležala na ležalniku ob bazenu.

Porodnišnica

Celo nosečnost sem si govorila, da si ne bom grenila življenja in komplicirala. Bila sem preprosto srečna in nasmejana in ne zato, ker nosečka mora biti srečka, ampak, ker sem dejansko tako čutila.

Tisto vročo nedeljo, ko sem imela PDP, je bilo še vse mirno. Nisem bila naveličana trebuha, tudi poletno vročino sem dobro prenašala, pa vendar sem si želela čimprej spoznati Brino. Ampak nič.

Ginekologinja, ki je nadomeščalo mojo izbrano, me je dva dni po roku poslala v porodnišnico (ker sem imela nosečniško sladkorno), kjer so me na moje veliko začudenje zadržali.

In tako kot sem se celo nosečnost držala načela: »Ne kompliciraj!« – točno tako sem šla rodit. In v sredo, 13.julija…

»Na ta lep sončen dan,

prijokala sem na plan.

Ker sem končno se rodila,

sem tatija Darka in mamico Špelo razveselila.

In čeprav še nisem dama fina,

iz LJ porodnišnice te pozdravljam – BRINA.«

A Tip for a Trip (A Lovely Walk) – The Koseze Pond (sl. Koseški bajer)

img_7164Winter is almost upon us – the days are getting shorter and shorter and colder and colder, and there is hardly a week without some kind of precipitation. Despite the bad weather, I always look for ways to cheer up my afternoons and I always look for friendly walking paths in the area for moms with strollers. My plan is to spend as much time as possible time with Brina in the fresh air. Before I set out on our short trips I always wonder about these things:

– Is the path appropriate for a stroller?

– Is there a spot to have some rest and have my coffee?

– Will I find a spot to feed Brina and change her diaper?

 

img_7177

Recently I was taking a walk in the Koseze area in Ljubljana, specifically the path surrounding the Koseze Pond, the artificial lake in the outskirts of Ljubljana. The area is rich in its fauna – swans, frogs, numerous amphibians, dragonflies and birds for children to enjoy.

img_7170

The Pond is also a home for fish, such as carps and sheatfish. Sometimes you can spot a water rat near the shore, and though they resemble a giant rat, you should not be frightened. Yet, in the summer, you can easily walk into a swarm of mosquitos.

img_7165

The Pond itself is not appropriate for swimming, since the water is dirty, but it does have a lovely walking path around the pond with a few wooden platforms and a lookout pier with enough benches to have some rest and feed your baby in peace with the surrounding trees and bushes offering some privacy.

img_7168

The path around the Pond is relatively short, perhaps under a kilometre, but there is another path nearby to continue your walk, if you want to – the Path of Remembrance and Comradeship (sl. PST).

img_7180

This location is also appropriate for people with small children, who are already running around. The area is also equipped with a children’s playground, while moms and dads can try out and firm their bodies on the outdoor fitness equipment nearby the Pond and the PST path.

img_7206

If the winter is cold enough the little lake usually freezes over and it becomes a popular natural skating rink. I highly recommend it!

img_7210

PATH: ✔️ partially concrete, partially macadam, appropriate for strollers and small children

PARKING: ✔️ enough parking spots in area (free of charge)

BAR: ✔️ nearby

The Stroller

img_6603I decided to dedicate my blog post to the question, I have been facing for the last four months by numerous pregnant women and mommies with strollers. The question was usually the following: “Can I ask you something? Are you happy with your stroller?”

When you face your (first) pregnancy, you are also faced with choosing the right stroller. This goes something like this – first you take a step into the shop and then you turn pale from all of the alarms that go off in your head: run away before it’s not too late for you will never choose the right one in the abundant offer of the strollers (size, shape, style, colour). Your bewilderment is almost too much, but then you snap out of it, take a deep breath, as you were taught in parenting school and take the first step toward your potential target.

The main problem is, there is no perfect stroller, which would fit all moms, as we all have different tastes and needs. I cannot imagine choosing the wrong stroller, because perhaps you get accustomed to any stroller you use regularly. The final selection is the best unit of compromises and there is no perfect stroller. Just like with men. And that’s another reason to thoroughly research the selection before the purchase and consider what are your needs. Your stroller should fit into your lifestyle, your wishes and demands, and also your wallet. And which stroller did I choose?

img_5860

Peg Perego Book Cross. Although it was not my first choice in the beginning, once I only started browsing through the stroller offer. Actually, my wish list included a stroller from a Swedish manufacturer and I was determined to purchase it, but then an acquaintance recommended me the Peg-Perego strollers, which have quality and style. I decided to examine the offer in person and the saleswoman showed me the collection and a catalogue with the colour palette. I soon realised one of these strollers fits very well with my lifestyle, yet I left the shop emptyhanded. I was torn.

img_7084

 

I remember contemplating that day and night over and over on which stroller should I get. I visited the YouTube and browsed every possible video on the stroller and read several forums. It was between selecting a stroller for the casual strolls in the city or the one, which is also suitable for rollerblading, uphill walks, possibly off-road? And the scale strongly leaned in favour of the latter – the versatile 3-wheel stroller. I have been using it in all terrains and the sporty part is equipped with a 5-point safety harness; the backrest with adjustable height from the external side to the completely horizontal position; and there is a spacious basket for my shopping bags or beach equipment.

img_7138

As I mentioned before, the winning stroller is the best compromise, with some room for improvement. We added the cup holder, which is mostly used as my “mobile phone holder”. The changing bag, which is standard equipment when buying a stroller was replaced with a designer bag by Teja Jeglič, and the stroller was added a counter for tracking every kilometre I make. For better safety, we added a belt, which I use as a safety catch when running downhill. Sometimes, for example, when we go rollerblading on a bicycle lane, I set up a small rear-view mirror. And this is how we created the almost perfect stroller for an adventurous mom, who is always on the go.

My dearest moms, I hope, you received some useful advice on how to purchase and how to choose the right stroller for you.

Happy strolling!

________________________________________________________________

Oh, yeah! The stated opinion on the stroller is completely and solely my own. This blog is not sponsored and it does not include covert advertising, just my own empirical experience with the stroller.

Testiram… Nelipot

img_7395Sem patriotka! Tisti, ki me poznate veste, da zagovarjam in podpiram slovensko. Kuhinjo, gospodinjske aparate in vso belo tehniko sem kupila v Gorenju, po novo sedežno sem se odpeljala naravnost v Mokronog v M Tom-a, v trgovini postopam okoli polic, kjer je slovensko sadje in zelenjava, med kupim neposredno pri čebelarju in ne tistega v trgovini na katerem piše “poreklo EU”, mlečne izdelke, če se le da kupujem na lokalnih kmetijah. A kljub vsemu ne grem v takšne skrajnosti, kot moja mami, ko raje ne kupi čebule (in je nima!), če le-ta ni slovenskega porekla.

img_7682Čeprav zaradi obveznosti poredko gledam TV (no, če izvzamem poročila), sem na Pop tv ujela delček ene od oddaje »Štartaj, Slovenija!«, ko se je predstavil mlad podjetniški par – Tina in Simon (poleg njiju se je v vseh oddajah predstavilo še 11 podjetnikov – inovatorjev). Njuna zgodba se me je dotaknila in že naslednji dan sem odhitela v Interspar in kupila dva deodoranta (deodorant krema). Nelipot BASIC in Nelipot IROF ter preizkusila kako dober je njun deodorant.

davKaj je sploh naloga deodoranta? Deodorant, ki velikokrat vsebujejo tudi alkohol, nevtralizira neprijeten vonj in preprečuje širjenje bakterij na naši koži, a še raje kot po deodorantih, posežemo po antiprespirantih, ki preprečujejo potenje. A prav ta zaščitna sredstva vsebujejo mnogo sestavin (od parabenov do aluminija) nad katerimi bi se mogli zamisliti, saj naj bi bile po nekaterih študijah škodljive za naše zdravje.

 

sdrNavodila za uporabo Nelipot-a so sledeča: »Nanesti za lešnik veliko kreme pod pazduhe in razmazati. Priporočena uporaba po tuširanju, ko je koža topla in vlažna in se lepše razmaže/vpije v kožo.« (www.nelipot.si)

burst

Nelipot BASIC: vonj kokosa (osnova 100% rafinirano organsko kokosovo maslo)

Nelipot IROF: vonj frangipanija in bergamotke (osnova 100% rafinirano organsko kokosovo maslo)

 

cofNaj povem, da sama običajno nimam problemov s prekomernim potenjem, niti ne s pretiranim neprijetnim vonjem, zato sem uporabila bistveno manj kreme, kot je priporočljivo, prav tako je nisem namazala po tuširanju (tuširam se običajno zvečer).

sdr

V začetku sem bila do kreme nekoliko zadržana in skeptična, a ne zaradi učinka, pač pa sem imela pomisleke ali se bom lahko privadila deodorant nanašati s prsti. Po nekajkratni uporabi sem se in to kljub malo daljšim nohtom.

sdr

img_7734Redno sem ju uporabljala tri tedne. Basic za vsakodnevno uporabo, Irof (čeprav je le-ta mišljen za moške) za šport, pohode na Šmarno goro, Srednji vrh, ipd. In čeprav vonj pri obeh izgine (škoda!) po nekaj urah, pa deodorant uspešno preprečuje neprijeten telesni vonj, koža pa imam občutek, da diha. In še nekaj me je navdušilo – ne pušča madežev na oblačilih.

sdr

In ja, ta »bosonoga« naravna kozmetika me je prepričala. Dosedanji deodorant, ki je primerljiv s ceno Nelipot-a (12,00 €), bom zamenjala za slednjega. Od zdaj naprej prisegam le na naravne deodorante.

Srčno upam, da Tina in Simon nekje med kopalnico in kuhinjo ustvarjata že novo uspešno zgodbo.