Spomladi in zgodaj poleti, ko še ni pretirane vročine, je čas, ko ga najraje preživim zunaj, na prostem, v prebujajoči se naravi, pa naj si bo to miren sprehod, pohod na Šmarno goro ali pa rolanje, tek, izlet s kolesom. Letos imam to čast, da ta čas v naravi preživljam z Brino ter vozičkam.
Tokrat sem za ‘rubriko’ Namig za izlet – izbrala kraj kamor zahajam že mnogo let. 
Tja sem hodila tako na romantične zmenke kot tudi s prijatelji na jutranjo kavo ali večerni ‘čvek’. V zadnjih letih sem se tam staršema velikokrat pridružim na prijetnem kosilu. Kaj hočem povedati? Kraj je primeren za vse generacije, mlado in staro. In najbolj čaroben je prav v tem letnem času.
Torej, sončno dopoldne sem izkoristila za obisk priljubljene (zlasti med sončnimi vikendi) izletniške točke, Zbiljsko jezero. Ker je bil tudi to dopoldne Darko v službi, sva s seboj za družbo (in da gre mamica lahko v miru na wc) vzeli omo Nelko.
Ker je bilo še relativno zgodaj, smo lahko imele otroško igrišče, ki se nahaja tik ob jezeru, povsem zase (kar je sicer redko). 
Na igralih, čeprav so namenjena otrokom, pa ni uživala samo Brina, pač pa sva svoji ‘otroški’ duši spustili na plano tudi midve z mami in se nadvse zabavali.
Guganje in plezanje po toboganu nas je pošt
eno zlakotilo, zato smo zavile v bližnji gostinski lokal, kjer smo si privoščile kosilo. Ponudba jedi je raznolika, hrana zelo okusna, na svoj račun pa boste prišli tudi sladkosnedci. Moje priporočilo: Vroči gozdni sadeži. Top! [smeh]
V neposredni bližini, v čolnarni sem v zameno za prostovoljni prispevek (1 ev
ro) vzela vrečko s hrano za labode, koruzo. Tamkajšnji zaposleni namreč odsvetujejo hranjenje labodov
in račk s kruhom in drugimi prigrizki.
Brina je bila čisto paf, le debelo je gledala in se čudila, ko se je množica labodov zapodila proti nam, potem, ko sem v vodo vrgla pest koruze. Saj ne vem koga je bilo bolj zabavno opazovati – labode, ki so se prerivali in tepli za hrano, ali Brino, ki jih je zabodeno opazovala.
Naj povem, da je ob jezeru, ki je sicer umetno jezero na reki Savi, urejena sprehajalna pot, ob njej pa so (kot sem že omenila) otroška igrala, fitnes naprave, igrišče za odbojko na mivki, zelenica pa je dovolj prostorna, da s svojimi otroki odigrate mini nogometno tekmo. 
Za popolno doživetje pa vam jezero ‘ponuja’ številne vodne aktivnosti, sposodite si lahko čoln, prav tako lahko kolesarite na vodi, v zadnje času na jezeru opažam tudi številne sup-arje. Torej, za vsakogar nekaj. Zbiljsko jezero zadovolji še tako izbirčne okuse.
No, jaz seveda, ne bi bila ‘ta prava’ mami blogerka, če ne bi našega potepanja ovekovečila s števil
nimi fotografijami. Ko sem jih kasneje doma kazala Darku, je bil nadvse zadovoljen, da mu ni bilo potrebno iti z nama. Njegov komentar je namreč bil: »Obolel bi, da bi se mogel toliko slikati.« [smeh]
POT: delno asfalt/granitne kocke, delno makadam, primerna za sprehod z vozičkom in majhnimi otroki
PARKIRIŠČE: dovolj brezplačnih parkirnih mest v okolici
BAR/GOSTINSKI LOKAL: v bližini
Ženske smo rade lepe, pika. Kakšne ekstra hude filozofije tukaj ni! In vse ali pa vsaj veliko smo pripravljene naredili za-to. Najbrž je temu tako, ker nas v to ‘sili’ družba. Reklamni blok na televiziji skoraj ne mine brez reklame, ki napeljuje k nakupu izdelka za lepši izgled. Iz tv-ja pa se nam smehlja ‘supermodel’ s popolnim nasmehom, napeto kožo, čvrsto zadnjico, čudovitimi lasmi in zapeljivim pogledom.
S prijateljico sem se dobila na kavi. Že od daleč mi je mahala izza mize, ko sem se približala, me je debelo pogledala in začudeno vzkliknila: »Ja, kje imaš pa Brino?« Nasmejala sem se ji do ušes in ji razložila, da je že tretji dan na počitnicah. Potem pa se je vsul plaz vprašanj, med drugim tudi – kako se počutim brez nje. Kaj sem ji odgovorila, vam povem nekoliko kasneje.
A kljub vsemu, sem se večkrat zapazila, da sem se ozrla v vzvratno ogledalo, da bi preverila, kaj počne Brina.
Zvečer sva udobno zleknena ležala na kavču. Vsak za svojim računalnikom, Darko še ‘v službi’, jaz pa – kajpak drugega – 
Sem zato slaba mama? Morda si tako misli katera od zagrenjenih mamic, ostarele gospe iz soseščine ali pa celo soseda. A požvižgam se nanje, moje življenjsko poslanstvo ni samo – biti mama. Poznam kar nekaj takšnih, ki sicer vztrajajo, da so nadvse srečne mame, po drugi strani pa samo jamrajo, kako nimajo niti pet minut časa zase, kako si že celo večnost niso kupile nič novega, itd, itd., da ne govorim, kako vreščeče kričijo na svoje otroke, ko kaj ušpičijo.
Kot pribito zagovarjam, da moramo biti srečni in zadovoljni v svoji koži in če nas osrečuje, da imamo nekaj trenutkov samo zase, da odklopimo (tudi od otroka) – si jih drage mamice vzemite, zaradi tega ne boste slabe mame, prej nasprotno. In še nekaj – čeprav smo mame, ne pozabite, da smo tudi žene, tako da ne zapostavljajte svojih boljših polovic.
Naša Brina je namreč v teh dneh dopolnila 
Brina je bila sicer do sedaj že večkrat v varstvu pri njima, vendar vedno samo čez dan, zvečer pa sta jo pripeljala nazaj domov. S takšnim principom varstva smo začeli nekje pri njenih petih, 
Vrnimo se nazaj na pot na počitnice. Prispeli sva k mojim staršem in preostanek dneva je minil po običajnih ritualih. Igranje, večerja, umivanje, previjanje, pižama in spanje. A v posteljo jo je skupaj z mačkom Murijem dala moja mami, vendar tako kot doma – sobo prezračimo, ugasnemo luč, damo si poljubčka in zapremo vrata. Približno mesec dni imamo zdaj takšno rutino in nam dobro uspeva. Brina zaspi sama, brez joka in kričanja. Staršema sem namreč dala pogoj, da jo imata lahko do naslednjega dne (torej eno noč), če je ne bosta razvajala (saj vemo kakšni so stari starši) ampak se bosta držala naših pravil, saj nisem želela, da nam porušita ‘kar smo že osvojili’.
Domov pa se je vrnila še z eno novo osvojeno veščino, ki smo jo sicer začeli uvajati pred kakšnim mesecem, vendar jaz nisem bila toliko dosledna kot moja mami. Brina nam po novem redno vsak dan (običajno dvakrat v dopoldnevu) kaka na kahlico. Kako smo to dosegli? Običajno sva jo z Darkom zjutraj, ko smo vstali kar posadila na kahlico ter jo čez dan opazovala, ko pa se je začela napihovati, sva ji hitro slekla pleničko in jo posadila na kahlico. Ta je potem, ko se je polulala oziroma pokakala zapela, mi pa smo skupaj z Brino ploskali in se vsakič znova razveselili njenega dosežka. In ker je bila mami še toliko bolj vztrajna, je Brini postalo očitno jasno, da nam mora dati vsakič, ko jo tišči kakat znak (kriči in se napihuje) in tako v pleničko ni kakala že več kot teden dni.
Tako mala in njena oma sta več kot očitno uživali in se imeli nadvse fino, kako pa sem jaz preživela pet dni brez hčerke? Iskreno? Vsak dan je bilo huje, saj so se mi po glavi podila najrazličnejša vprašanja, med drugim nisem mogla mimo – SEM SLABA MAMA?
Ker smo veliko na poti, se dejansko zgodi, da kovčkov ne razpakiramo. In ko naša Brina odkrije kovček, se ji ‘odpre svet’. Najprej začne vleči oblačila, igrače in vse kar je v njem iz njega in to veselo raznaša po vsem prostoru, potem ko pride do dna kovčka, pa seveda romajo stvari v obratni smeri, za piko na i pa zleze vanj še sama. Če pa se slučajno zgodi, da pustim odprto še omaro, kjer imamo oblačila, je slika zelo podobna. Slaba stran tega je, da moram jaz potem vse pospraviti.
Če sem povsem iskrena, sem bila začudena, ko je Brina pred slabim mesecem prvič v roke vzela sposojeno kanglico in lopatko ter se začela veselo igrati v improviziranem peskovniku, v Seči, ‘outdoor’ fitnesu. Še bolj pa me vsakič znova preseneti, ker tistih malih kamenčkov dejansko ne nosi v usta (čeprav ima trenutno ravno fazo, ko vse nese vanje), pač pa se zadovoljno igra v peskovniku. Je pa res, da je slaba stran takšne igre, da je potem tako umazana, da jo lahko po končanem ustvarjanju samo še umijem in preoblečem v sveža oblačila.
Brini sem doma, v našem relativno majhnem stanovanju igralni kotiček ustvarila kar v dnevni sobi. Prijatelja, ki imata že starejša otroka, sta mi priporočala igralno podlogo, blazino Airex, ki oblaži morebitni udarec, prav tako je prijetna na dotik – rebrasta površina blazine, ne drsi, všeč pa mi je tudi, da se hitro in enostavno očisti. A ker Brine ni bilo moč animirati samo z igračami, ki so jo čakale v igralnem kotičku, oziroma jo tam zadržati, sem morala kotiček zagraditi. To sem naredila tako, da sem vzela dve večji kartonasti škatli jih odrezala na ustrezne dimenzije, jih pobarvala v vijolične odtenke, ki se lepo podajo v naše stanovanje, na karton sem pritrdila improvizirane noge, ki imajo na spodnji strani ježke, prav tako sem ježke nalepila na tla, za piko na i pa sem karton okrasila še s fotografijami naše družine. Brino zanimiram, da se začne sama igrati v igralnem kotičku, nato pa jo zaprem in na primer v miru posesam stanovanje.
Meni daleč najljubša metoda kupovanja miru oziroma časa pa je kupovanje s piškotki ali (še bolje) z žemljo. Res je, da je potem vse naokoli nadrobljeno (če jé doma, je potebno vedno vse posesati) in jo je potrebno (tako kot če je v peskovniku) preobleči, vendar glodanje žemlje Brini vzame okoli pol ure časa in vso njeno pozornosti. Tako ubijem dve muhi na en mah – imam čas zase in še Brina pomalica en obrok.
In v vsem tem času sem ugotovila, da bloganje mamic zahteva veliko poguma. Ne da kogarkoli pocenjujem, ali pa celo omalovažujem, vendar naši blogi niso samo nastavljanje pred fotografskimi objektivi s popolnim make upom, pač pa veliko več. Zato sem bila toliko bolj vesela povabila v skupino MAMI BLOGERKE, katere mama in idejna vodja je 
Tri ure našega druženja pa je minilo, kot bi mignil, vendar nam je v tem času uspelo skovati načrte za prihodnost in stkati nova poznanstva, seveda pa ne bi bile prave blogerke, če ne bi imele vseskozi v rokah telefone, se slikale in neprestano zasipale sledilce z novimi in novimi fotkami. Naše nepozabne trenutke pa je ovekovečila tudi fotografinja 
Zadnjič sem bila na kavi s prijateljico (nima otrok), ki je izustila izjavo tedna: »Špela, od kar si mama, samo še ‘dekolteje furaš’!« Začela sem se glasno smejati in ji odvrnila, češ to je tako, če si mama, ki še vedno doji. No, a mi je vseeno dala misliti. Ja, odkar sem mama, sem se precej spremenila (nekaj sem sicer že pisala v blogu 
Majice z globokimi dekolteji in oblačila, ki se zapenjajo/odpenjajo na zadrgo ali gumbe, so super rešitev za doječe mame. Sploh, če (tako kot jaz) ne kompliciraš in otroka podojiš ne glede – kje se nahajaš (v gostilni, trgovskem centru ali v parku). Razlika mame Špela, ko se podam v shopping je zdaj ta, da so moji nakupi bolj premišljeni, saj imam vedno v mislih, da izberem takšna oblačila (tudi športna), v katerih bom brez težav (in slačenja) lahko nemoteno dojila.
Pa smo spet pri tistem mojem pravilu:
Če pogledam fotografije, ki so nastale v teh mesecih, tudi ni težko ugotoviti, da imam na 99% zelo podobno frizuro, mama frizuro. Lasje so vedno speti v figo, no, morda kdaj pa kdaj samo v čop (konjski rep), če pa imam na kakšni sliki spuščene lase, sem si jih zagotovo spustila samo za slikanje. Zakaj je temu tako? Ker imam rada lase spete v figo? Mah, kje. Tudi to je iz čisto praktičnega razloga. Če imam spuščene lase in Brino v naročju, ne bo trajalo tri sekunde, ko me bo začela lasati. 
Tako je moja vaskodnevna rutina in to še pred obvezno jutranjo kavo – spenjanje las.
Ne morem verjeti, da je Brina dopolnila devet mesecev, natanko toliko, kolikor sem jo jaz nosila pod svojim srce, no, pravzaprav in če sem bolj natančna sem jo nosila nekje med želodcem in črevesjem.
Suvereno že sedi, se postavlja na noge in ob kavču naredi korak ali dva. Da ne govorim, kako hitro se po vseh štirih priplazi iz enega konca na drugega. S pogledom poišče mene, Darka in stare starše, ko jo kdo vpraša po nas. Z Darkom jo zjutraj navajava na kahlico, ki zapoje, ko se polula (in tudi pokaka), česar se Brina vsakič znova razveseli in ploska.
Hrana: Zelo sem vesela, da pri hrani nimamo težav z neješčostjo ali pa še huje – z alergijami. Jé čisto vse od kraja. Izogibam se živilom, ki naj bi bila alergena – oreščki, med, agrumi ter kravje mleko. Brez najmanjših težav gremo lahko jest ven in ji tako naročim gostilniško hrano (prosim jih le, da je ne solijo). Sem pa opazila, da zelo dobro spi (beri: dolgo) in je zjutraj tudi dobre volje ter je ne rabim takoj panično (da ne bi začela tuliti in tako zbudila Darka) dojiti, če za večerjo jé avokado. Še vedno pa jo tudi dojim.
Najljubša igrača: Maček Muri in hojica.
Nepozabno doživetje: Obisk
Sprva sem se bala, da bo pesek oziroma kamenčke želela pojesti, vendar je na moje presenečenje mirno sedela in se prav ljubko igrala z lopatko, kanglico in ostalimi igračami.
In kaj se je v devetih mesecih spremenilo za mamo Špelo?
Ko smo se januarja vrnili s 
Najbolj sem bila pozorna na praktičnost in varnost ter bolj kot na ceno, sem gledala na izgled. Všeč mi je modern dizajn, a ker je naše stanovanje relativno majhno, sva iskala stolček, ki bi se tako tudi lepo podal v prostor.
Med iskanjem tistega pravega sem naletela na zelo različne stolčke, ki so v teoriji obljubljali marsikaj. A nekaj je tisto, kar prenese papir oziroma teorija, drugo je praksa, zato sem s seboj na testiranje vzela še Brino. In tako kot za voziček, sem se tudi za stolček na koncu odločila za znamko Peg Perego, model Siesta. In zakaj se mi je zdel boljši od drugih?
Siesta je večnamenski stolček, predvsem pa mi je všeč, da lahko Brino (ko sedi v njem) povsem varno premikam po stanovanju. Zakaj mi je to tako pomembno? Ko pripravljam kosilo/večerjo, stolček pripeljem v kuhinjo in Brina me z veseljem opazuje kaj počnem, jaz pa jo imam pod nadzorom, kajti zdaj je že tako živahna in hitra, v kolikor jo pustim, da se prosto giblje po stanovanju, je zdaj tu, v naslednjem trenutku pa na drugem koncu stanovanja in mimogrede še kaj ušpiči. In tako združiva prijetno s koristnim.
Na hrbtni stani naslonjala je mrežast žep, kamor največkrat pospravim slinček (Brina velikokrat jé tako lepo, da se slinček niti ne umaže). Sedežu, ki je mehak in oblazinjen z eko-usnjem, se lahko spreminja naklon (5 različnih položajev) in tako stolček za hranjenje postane udoben ležalnik. Mi ga sicer kot ležalnik ne uporabljamo prav pogosto (to je najverjetneje zelo uporabno za mlajše dojenčke) – saj v ta namen uporabljamo 
In čeprav je stolček, ki sem ga izbrala v belo-sivo-črni kombinaciji, izredno občutljive barve, ga je povsem preprosto, enostavno in hitro očistiti. Ko Brina jé žemljico ali piškot, verjetno ne rabim posebej razlagati, da so drobtinice in ‘pocasti’ ostanki razmazani po celem stolčku. Običajno ga po hranjenju posesam in pobrišem z mokro krpo in to naredim tako spotoma, da mi ne vzame niti omembe vredno časa.
