Category: BLOG

Draga jesen, spet si preplavila našo prestolnico. Razbeljen beton se je ohladil, soparo je zamenjala jutranja megla. Dolgi, sončni dnevi postajajo vse krajši, bolj oblačni in deževni, rokavi pa vse daljši, poletne bluzice so prekrile jakne.

Je pa jesen tudi čas, ko jaz večino aktivnosti na prostem, zamenjam za miganje v dvoranah, fitnesih. Čeprav mi ta letni čas ni niti malo po godu, je pa dejstvo, da je to čas, ko sem dejansko najbolj športno aktivna.

Sebe jaz rada sicer opišem kot kampanjsko športnico. Zakaj? Ker se telesni vadbi, največ (vsaj v zadnjih dveh letih – odkar imam Brino) posvečam jeseni in pozimi. Spomladi in poleti na športno aktivnost kar malo pozabim. Običajno sem v toplejših mesecih ves čas v nekem ‘pogonu’, tu mislim predvsem, da avto zamenjam za kolo, več se gibam v naravi, z Brino se odpravim na igrišče. In potem pozabim, se mi ne da, imam druge prioritete ali pa zgolj iz rokava potegnem tisti, najbolj uporaben izgovor, da nimam časa za trening. Recite kar hočete, ampak, a ni bolj luštno iti zvečer s prijatelji na en aperol, kot pa švicat v fitnes?!

Ja, jeseni se pa očitno vse poklopi in spet je čas za telovadbo. Najbrž sem že kdaj, v kakšnem blogu, zapisala, da sem se med nosečnostjo zredila za slabih 20 kilogramov in po porodu mi ji je ostalo še 10 do teže, ki sem jo imela, predno sem zanosila. Ne rečem, da sem imela takrat popolno postavo, sem bila pa recimo (vsaj približno) zadovoljna in sem se dobro počutila v svojem telesu.

Iskreno, s 63 kg sem se počutila debelo in neprivlačno. Telovadit sem tako začela že kmalu (če se prav spomnim – mesec dni po porodu). Aja, še to – vsi so mi govorili, da bodo šli kilogrami, ko bom dojila, sami dol, no, meni ni šlo nič samo dol. Za vsak gram sem se pošteno namatrala. Delno sem prilagodila tudi hrano. O LCHF dieti in zdravih sladicah in zajtrkih sem se tu že razpisala.

Pet kilogramov sem tako dokaj hitro izgubila, z zadnjimi petimi pa nisem mogla nikakor opraviti tako zlahka. Oklenila sem se treh stvari:

1. KVIHTARNICA: Pri mojem boju s kilogrami so mi ‘pomagali’ v Kvihtarnici. Pomagali v smislu, da lahko tja prihajam z Brino. Ko je bila mala še manjša, je ta čas, ko sem jaz telovadila, spala v vozičku, kasneje, ko je shodila pa se je oziroma se še igra v kakšnem kotu, da ne moti ostalih, jaz pa jo imam ves čas pod nadzorom. Poleg tega mi je dekle, ki tam redno trenira, prijazno pokazala nekaj vaj, ki jih delam še danes. Lara, hvala!

2. FORMA X: To je vadba, ki traja 20 minut. Sam trening pa izgleda nekako takole: oblečeš se v bombažno majico in pajkice, čez njih pa ti trener/ka obleče posebno obleko, opremljeno z elektrodami (tehnologija EMS – elektro mišična stimulacija). Nato pa pod nadzorom trenerja izvajaš različne vaje, sestavljene glede na tvoje cilje. Trenerka Gea je zakon!

3. JOGA: Na enem od naših dopustov na Kanarskih, sem bolj za hec obiskala uro joge, ki so jo imeli v hotelskem programu vodenih vadb. Ta me je prevzela, pravzaprav tako zelo, da sem se jo potem še kdaj pa kdaj lotila kar doma, obvezno pa na vsakih počitnicah. No, zdaj sem se odločila, da jo bom obiskovala tudi v Ljubljani. Več podrobnosti o njej, zakaj me je prepričala, kam hodim na vadbo, vam bom napisala v eni od prihodnjih objav.

Je pa še nekaj dejstvo – brez muje se še čevelj ne obuje. Potrebna je vztrajnost. In potem imaš spet 53 kilogramov.

Sem vam že kdaj povedala, da sem en velik zajec, strahopetec? Ena velika ‘boječka’? Še čudno, da se ne bojim svoje lastne sence! Bojim se namreč en kup stvari; med drugim majhnih, zaprtih prostorov, teme, višine, hitrosti in vsega, kar je povezano z adrenalinskimi aktivnostmi. Že malo bolj ‘norim’ športnim aktivnostim, rečem: »Ne, hvala!« Sem pač ‘ziherašica’!

No, in če bi mi nekdo rekel en mesec nazaj, da se bom spustila po planiški velikanki, največji letalnici na svetu, bi najbrž umrla od smeha! »Ja, ‘valjda’, v sanjah!« To pač ne gre skupaj z mojim ‘ziheraštvom’!

Pa sem se. In očitno tudi preživela. Vas zanima, kako je bilo?

V začetku meseca sta nas obiskala moja (mladoletna) bratranca iz Amerike. Pismo, kaj naj počem z bratrancema, najstnikoma – starima 12 in 14 let? Pojma nimam!?! Kaj pa vem, kaj zanima ameriške najstnike? Pa smo začeli kovati načrte.

No, in beseda je dalo besedo, ‘tamaledva’ sta resno zagrabila in treba ju je bilo peljati na zipline v Planico. Čeprav mi ni bilo najbolj po godu, sem rekla: »Če gresta (si upata) onadva, grem tudi jaz. In sem šla…

Dolina pod Poncami je sicer lokacija, ki jo že od nekdaj obiskujem pozimi, pa naj si bodo to sprehodi v Tamar ali pa sankanje v Planici, zimske vragolije in radosti, pač.

Pogled na planiško skakalnico, ki jemljejo dih, mi je bil tako poznan, ampak – vedno od spodaj.

Zipline v Planici je (tako zagotavljajo na njihovi spletni strani) najstrmejši spust po jeklenici (povprečni naklon 38 %) na svetu. Še nekaj (tehničnih) podatkov, ki sem jih prav tako izbrskala na njihovi spletni strani:

Dolžina ‘poleta’: 566m

Čas ‘poleta’: cca 40 sekund

Višinska razlika: 202m

Hitrost: cca 80 km/h

Cena: 25 evrov/spust, tandem (odrasli & otrok): 40 evrov/spust

Spodaj, pri doskočišču so nas oborožili z vso potrebno varnostno opremo; čelado, pasovi, škripcem,… S sedežnico smo se nato odpeljali na vrh skakalnice. Ja, do tja (pravzaprav še malo višje) od koder letijo Peter Prevc, Jernej Damjan in ostali orli.

Srce mi je od živčnosti razbijalo, imela sem cmok v grlu, trudila sem se prikriti nervozo. Ozirala sem se okoli in preverjala, kakšna občutja doživljajo ostali. »Je res samo mene strah,« sem se spraševala. Imelo me je, da bi stisnila rep med noge in se premislila…

Zadnja navodila in sledilo je poslednje dejanje.

Najpogostejše vprašanje, ki je sledilo potem: »A te je bilo kaj strah?«

Lagala bi, če bi rekla, da ne. Vendar me je bilo najbolj strah na vrhu, ko sem čakala na spust, potem je pa itak tako hitro minilo, da še preden sem se začela ukvarjati z mislijo, kaj gre lahko vse narobe in bi me začela grabiti paranoja, sem bila že spodaj, z nogami varno na tleh.

A bi šla še enkrat?

Nikoli ne reci nikoli! Glede na pozitivno izkušnjo, bom morda že kmalu spet po zraku #napoti.

»Lepa Vida je pri morju stala,« je zapisal naš največji slovenski pesnik. In še res je, Thalasso Spa Lepa Vida, leži tik ob morju, na robu, kjer se končuje slovensko morje, tik ob meji s Hrvaško, v osrčju Krajinskega parka Sečoveljskih solinah. In čeprav mit o Lepi Vidi govori o hrepenenju po sreči in boljšem življenju, je z obiskom Lepe Vide, vsaj za tisti kratek čas, ko si tam, življenje (morda pa res) boljše. No, vsaj takšen je občutek, ko sredi solinskih polj, obiščeš oazo miru.

Thalasso Spa Lepa Vida, je odlična izbira za praznovanje obletnice z vašim dragim, prijetno druženje s prijateljicami, ali pa preprosto, ko se želite, brez posebnega razloga, razvajati.

Lepa Vida je odprta med majem in septembrom, celotna ponudba spa-ja na prostem pa je odvisna od vremena. Vido tako že nekaj let zapored obiščem vsaj enkrat na sezono, tudi v času nosečnosti.

Obisk v spa-ju pa si je potrebno, zaradi omejitve števila kapacitet, prehodno rezervirati. Če se želite razvajati za vikend, v špici poletne turistične sezone, je po mojih izkušnjah termin potrebno rezervirati vsaj en teden prej. Žal se sončnega vremena ne da rezervirati, tako se mi je že zgodilo, da Vide zaradi dežja nisem obiskala.

V osrčje solin, kjer dobiš občutek, da se je čas že zdavnaj ustavil, te pripeljejo z električnim vozilom. Ambient je resnično osupljiv, kot iz kakšnega filma. V svoji ponudbi imajo vrsto masaž, solnih pilingov, kopanje v slanici – matični vodi, obloge s solinskim blatom. Sicer pa dvourni (20 evrov) ali štiriurni (35 evrov) vstop vključuje prevoz z električnim vozilom, uporaba bazena z morsko vodo in kneipp bazenčkov.

Poleg te ponudbe imajo pestro tudi gostinsko ponudbo, od kave, naravnih sokov, do penine in malice (sendviče).

Moje priporočilo je, da Lepo Vido obiščete dopoldne med tednom, saj se sicer lahko zgodi, da je spa poln in ker je bazen precej majhen, kaj hitro postane prenatrpan. In še ena slabost oziroma minus, ki sem ga že zapazila v vseh teh letih. Čeprav so obiskovalci starejši od 12 let, se zgodi, da so kakšni obiskovalci precej glasni, se brezobzirno smejejo, pogovarjajo po telefonu oziroma glasno kramljajo in s tem motijo ostale. Žal jih osebje ne pride opozoriti, sami pa nimajo kančka empatije.

V Lepo Vido se tako rada vračam, ker po štirih urah razvajanja, ležanja v senci (obvezna oprema je knjiga), iz spa-ja odidem kot prerojena, polna energije, dobrega počutja in z nasmehom na obrazu.

Špela #napoti priporoča!

Izbulil je oči in me zaprepadeno pogledal ter me vprašal z začudenim glasom, kot bi mu rekla nekaj povsem nepojmljivega: »Z vlakom boš šla iz Ljubljane v Koper, se hecaš?«

To je bila reakcija mojega dragega, ko sem mu povedala, da bom v petek, po službi prišla za njima z Brino na slovensko obalo, kamor sta se onadva odpravila že nekaj dni prej in bomo nato tam preživeli podaljšanj vikend.

Ja, z vlakom! Pravzaprav sem imela tudi sama neko percepcijo, da je potovanje z vlakom bedno, neudobno, v njih pa vonj po strohnelem ter na splošno, da je to nekaj zastarelega, preživetega… Ja, in to kljub temu, da sem nedolgo nazaj v službi delala prispevek o InterRail vozovnicah za mlade in slišala že mnogo zgodb o tem, kako je potovanje z vlakom udobno, ugodno in ponuja nepozabne dogodivščine.

Naj povem še to, da sem se z vlakom nazadnje peljala (če odštejem eno vožnjo pred nekaj leti, ko sem na vlaku snemala en prispevek za poročila) v prvem letniku srednje šole, torej skoraj 20 let nazaj.

In zakaj sem se dejansko odločila za takšno obliko prevoza?

Kot rečeno… Darko in Brina sta z avtom na obalo pobegnila (pred vročino in razbeljenim betonom, no, morda tudi pred mano ter mi tega nista hotela povedati) že sredi tedna. Jaz sem imela še do petka službo in da bi se potem z avtom še jaz vozila dol, mi ni ravno dišalo, ker bi to pomenilo, da se moram tudi nazaj peljati sama.

In drugi razlog. To je ravno ta čas, ko naši zahodni sosedi Italijani začenjajo njihovo famozno ferragosto in zaradi česar na cesta običajno vlada še dodatni kaos (zato se tudi po obali raje kot z avtom premikamo s kolesom).

Odločitev je bila torej sprejeta praktično takoj. Na spletu sem poiskala ključne informacije, in sicer, kdaj je odhod vlaka in koliko stane vozovnica.

In sem šla, v petek po službi…

Enosmerno vozovnico sem kupila na okencu na glavni železniški postaji, stala je slabih 12 evrov, prijazna gospa na okencu pa mi je tudi ovrgla moje zmotno prepričanje, da vozovnice ni mogoče kupiti na vlaku. »Lahko jo kupite, vendar le z gotovino in dobra dva evra je dražja,« se mi je prijazno nasmehnila.

Kot kakšna samozavestna najstnica, ki se prvič podaja v svet, sem prikorakala na peron številka 10. Imela sem še nekaj minut časa, zato sem hitro izkoristila možakar, ki je prišel mimo, za eno ‘fotko’.

Prijetno pa sem bila presenečena, ko sem vstopila v vagon, ki je bil ravno prav ohlajen, klimatiziran. Vožnja z vlakom iz Ljubljane do Kopra je trajala dobi dve uri. Še to, vlak je odpeljal točno, ob predvideni uri. V vagonu je bil mir, sedež udobni in na splošno vse izredno čisto.

Na samo pot pa sem se relativno dobro pripravila. Po mojem mnenju je tako obvezna oprema na takšnem potovanju dobra družba ali pa knjiga. Poleg tega pa ne pozabite na kakšno osvežilno pijačo in prigrizke. Jaz slednjih nisem imela, zato je bil prvi klic, ko sem prišla v Koper, klic po hrani.

Edini minus, ki ga vidim pri vožnji z vlakom je, da ti (ob predpostavki, da bi se vsak dan vozila to relacijo z vlakom) vzame precej časa. Če pa si vzameš ‘na easy’ in imaš dovolj časa, je pa zagotovo doživetje.

Špela #napoti z vlakom je navdušena in ja, med potjo sem že skovala nove plane, kam se naslednjič odpravim/o z njim, ampak vam še ne povem! Slovenske železnice, hvala za prijetno druženje.

Vsi tisti, ki me spremljate na Instagram (story), no, pa tudi na Facebook strani, veste, kje smo preživeli letošnji poletni dopust.

Z jadrnico smo bili na poti med otoki po Dalmaciji, in sicer naša ruta je bila približno takšna:

Split – Brač (okolica Milne) – Korčula (Sveti Ivan, Vela Luka) – Lastovo (Porto Rosso) – Hvar (Hvar) – Brač (Bol) – Šolta (Rogač) – Split.

 

Glavni skipper naše 14 metrske jadrnice je bil Uroš, njegova desna roka Darko, nesebično pa jima je na pomoč priskočila še Brina.

In ker je na jadranju nastalo kar nekaj osupljivih fotografij, posnetih z našim dronom Čmrljem, jih zbrane na enem mestu objavljam v posebni objavi. Zagotavljam, da vas ne bodo pustile ravnodušnih! Presodite sami.

Škoda, da je vsega lepega vedno prehitro konec.

Ste vedeli, da ima Hrvaška več kot 1200 otokov, od tega jih je 66 naseljenih? Jurgliči smo se, podobno kot lanski poletni dopust, z jadrnico smukali med nekaterimi tistimi v Dalmaciji.

A počitnice na jadrnici, niso čisto običajne počitnice. Na barčici je prostor omejen, zato tudi, če bi si želela tja preseliti vso svojo garderobno omara, je to pač »no go«, zato spakiram (zase in za Brino) le najnujnejše.

OBLAČILA

Na jadrnici večina časa preživimo v kopalkah. Za večerne izhode na kopno, pa imamo s seboj lahka poletna oblačila.

Kljub temu, da gremo Jurgliči jadrati v poletnih mesecih, s seboj vedno vzamemo anorake – v primeru kakšne plohe, nevihte. In lahko vam povem, da nam je prišel še vsako leto prav.

OBUTEV

Kot rečeno na jadrnici smo večino časa v kopalkah in kar je meni zelo ljubo – bosi. S seboj imamo tako – za sprehode po obmorskih krajih, samo kakšen par japonk/sandal, ki so neobčutljivi na morsko vodo, saj se velikokrat zgodi, da se moramo od jadrnice, ki je zasidrana sredi zaliva, do kopnega odpeljati z gumenjakom.

ZAŠČITA PRED SONCEM

Najbolj čudovita stvar pri počitnicah na barčici je, da si ves čas na prostem, a to hkrati pomeni, da si še toliko bolje izpostavljen UV žarkom. Glede zaščite pred soncem, sem se sicer pred kratkim razpisala v blogu z naslovom Varno na sonce in tudi na jadranju smo se držali tega.

NEGA

Sonce in morska voda (sol), sicer posvetlita in skodrata lase ter ti ustvarita prav posebej privlačen morski videt, vendar pa ti hkrati iz las izčrpata vlago, zato postanejo le-ti suhi, krhki in manj prožni. Jaz na jadranju svoje lase še bolj poudarjeno hranim,. Za nego las tako uporabljam kokosovo olje, pa tudi kakšen preparat za nego, ki ga kupim v drogeriji.

Podobna zgodba je tudi s kožo. Kot sem že pisala v enem od svojih blogov, za nego kože prisegam na domačo kozmetiko.

In še na eno stvar je potrebno opozoriti. Zaščita pred insekti (komarji). Na jadrnici te lahko kaj hitro le-ti povsem popikajo in si potem naslednji dan ves zabuhel. Preizkušeno!

Do sedaj smo prisegali samo na Zanzi sprej, ki je povsem naraven. Pred kratkim pa smo (pravzaprav, če sem iskrena – Darko) odkrili še 100 odstotno naravne obliže proti komarjem. In kot smo jih stestirali na jadranju, so nas v kombinaciji z Zanzi-jem, odlično obvarovali pred piki.

HRANA

Po nakupih se odpravite preden izplujete iz marine in seveda potrebno je upoštevati število potnikov in čas, ki ga boste preživeli na jadrnici. Imejte tudi v mislih, da morda ne boste mogli vedno jesti v restavraciji. Pomembno pa je tudi, da je na krovu zadostna količina vode.

POTUJOČA LEKARNA

O potujoči lekarni in kaj imamo Jurgliči v njej, sem se že nekajkrat razpisala. Povezavo do ene od objav najdete TU. Bi pa rada opozorila, da se na jadrnici pogosto zgodi, da komu postane slabo, zato ne pozabite na zdravila proti slabosti.

Za vsak slučaj si ne pozabite urediti tudi zdravstvenega zavarovanja za tujino.

OPREMA ZA POTAPLANJE

Podvodni svet je nekaj najbolj čudovitega, zato priporočam, da ne pozabite na masko, ‘šnorkel’ in plavutke. Jaz ti opremi rečem kar ‘must have’ oprema za na jadranje.

FOTOAPARAT

Mi smo se letos za na jadranje oborožili z vsemi možnimi fotoaparati – od tistega za podvodno fotografijo do drona, našega Čmrlja. Več o tem pa v prihajajočem zapisu.

In, ja… Na koncu je na jadrnici pomembno (jaz vedno poudarjam, da je to pravzaprav najbolj pomembno):

S KOM GREŠ!

Z mojima Jurgličema 🙂

Na jadrnici, torej na relativno majhnem prostoru, ogromno časa preživimo z istimi ljudmi. Kar pomeni, da lahko kaj hitro pride do trenj, nesoglasij in slabe volje, če se ljudje pred tem dobro ne poznajo oziroma niso precej, precej tolerantni.

Se spomnite, nedolgo nazaj sem pisala o LCHF dieti. Danes pa vam zaupam recept za LCHF slastno pito iz brokolija, ki vas bo nasitila za cel dan. Pito se pripravi zelo hitro in enostavno, kar pa je meni, ljubiteljici brokolija, še posebej všeč, je to, da jo lahko pripravljam celo leto.

Brokoli je zelo priporočljiva dietna prehrana, saj vsebuje malo kalorij, zato pa toliko več zdravih vitaminov in mineralov ter je lahko prebavljiv. Poleg vitaminov A, B in C. vsebuje veliko folne kisline, magnezija, železa, kalcija,… Priporočljivo ga je uživati v nosečnosti.

Sestavine za dve osebi:

• 500 g brokolija
• 6 jajc
• 50 g naribanega sira
• mozzarella
• parmezan
• gamberi in/ali dimljen losos
• pinjole
• začimbe po želji (drobnjak, origano, bazilika, kajenski poper, sol)
• kokosovo maslo

Priprava:

Skuham brokoli in ga dobro odcedim, če pa imam svežega, ga operem in narežem na koščke. Skuham zamrznjene gambere. Ločim beljake od rumenjakov. Najprej stepem rumenjake. Dodam jim ščepec soli, začimbe po želji in nariban sir. Iz beljakov stepem čvrst sneg in ga nato počasi umešam rumenjakovi zmesi.

V pekač, ki ga namažem s kokosovim maslom, zložim brokoli, kuhane gambere in/ali dimljen losos, ko je sezona, dodam še kakšen špargelj, čez vse to pa nato prelijem jajčno zmes. Na vrhu potresem pinjole, še malo začimb, parmezan in še kakšno kroglico mozzarele.

Pekač postavim v pečico, ki sem jo ogrela na 200 stopinj, za 20 minut. Ko je pita pečena, jo vzamem iz pečice in počakam, da se ohladi.

K piti se odlično poda še kozarec vina.

Še namig: Če niste ljubitelj brokolija, ga lahko zamenjate tudi za cvetačo, šparglje, melancane (jajčevce).

Pa dober tek.

Mama na poti priporoča.

Dragi moji, vaša Bibi ima dve leti! Rojstnodnevne zabave sicer še nisem imela, no, vsaj ne takšne ‘ornk’ velike vrtne zabave, ko pridejo na obisk vsi prijatelji, odpiraš darila, pihaš svečko, se bašeš s torto in si ves dan v središču pozornosti. Poleg tega pa lahko ušpičiš kako lumparijo in ti nihče ne reče nič, razen mama, ki je pa itak skoz zatežena.

No, če že nisem imela žura, so mi pa prišli čestitati sorodniki in ja, en kos torte, na kateri je bila svečka, sem pojedla. Mama me je zelo presenetila.

Za moj rojstni dan, se je pa mama odločila, da z mano naredi intervju. Moj čisto prvi intervju. Saj veste mama je novinarka in to so te njene novinarske fore. Moj Dado samo zavija z očmi, midva namreč nisva za te stvari, nama bolj ležijo številke (btw, z malo pomoči preštejem do deset!), ampak pustimo mami veselje.

Kaj je novega v zadnjem obdobju oziroma katere pomembne prelomnice in mejniki so se zgodili?

Vrtec. Rada grem v vrtec, zelo je zabavno. Tam imam ogromno prijateljev, čeprav sta mi od vseh najljubši Maja in Manca, vzgojiteljici. Res ju imam rada. Maja mi velikokrat splete tudi kakšno kitko in imam občutek, da me ima tudi ona rada. Je pa res, da kadar me pelje v vrtec mamo, torej zelo pogosto, se včasih v igralnici strmam, da bi šla raje z njo v službo. Ampak, potem je super in se imamo fino.

Na splošno sem rada v družbi. Tudi, ko smo na kakšnem igrišču ali pa v mivki v Rošu (Portorožu), vedno iščem družbo in opazujem druge otroke.

Kaj zadnje čase najraje počneš?

Čofotam v morju. Je pa jok in pregovarjanje, ko je treba ven. Mama se tolaži, da me bo navdušenjem nad morjem in čofotanjem minilo. Ampak naše počitnice šele prihajajo in že odštevam na prstke, kolikokrat moram še pridno spat, da gremo na morje in kot mi obljubljata starša, bom lahko tam cele dneve čofa čofa. Pa še stric Uji bo z mano! Juhuhu, komaj čakam.

Najljubša igrača?

Puzzle, kocke, domino.

Rada pa se igram (še vedno) v mivki, ki sem jo tudi že probala… Zanimalo me je, če je tako dobra, kot za igrat, tudi zajest?! O fuj, bljek, ni dobra! Zakaj nisem poslušala mame?!?

Najljubša pesmica?

Sama si zelo rada in pogosto pojem ‘Tinko Tonko’, ki me jo je naučil nono. Zelo rada tudi slišim, če mi mama zapoje ‘Jaz sem mali bitls’ in vedno, ko poje, ji povem, da je to pesem, ki me spomni na strica Gagata. Čedalje pogosteje si sama pojem tudi ‘Barčica po morju plava’ in ‘Čuk se je oženil’.

Najljubša knjiga?

Rada imam knjige. Trenutno nimam najljubše, mi je pa med drugim všeč tista, ki sta mi jo pred časom prinesla stric Gaga in teta Mima in je notri pravljica o rešilcu Andreju in punčki, ki si je zlomila roko in je potem jokala. Ko mi to pravljico mama bere, jaz običajno to bolečino še ponazorim z jokom in »awa, awa«.

Najljubša hrana?

Obožujem sadje (maline in borovnice, ki jih naberem pri omi oziroma babi na vrtu), v teh poletnih dneh jem tudi kivi, nektarine,… Rada imam tudi zelenjavo (po novem jem tudi zeleno solato), malo bolj pa sem izbirčna pri ribah.

Kaj najraje oblečem/obujem?

Klobuk in sončna očala. Sama si običajno izberem tudi, kaj bom obula. Zelo dobro vem (in tudi jasno in glasno povem) kaj mi je kdo kupil. Npr. ko mama vpraša, kdo je kupil superge, jaz kot iz topa ustrelim: »Dado!« Ali pa kdo je kupil škornje? »Gaga in Mima.«

Prijatelji?

V vrtcu imam Zojo, pravzaprav dve Zoji, obe sta malo starejši od mene, ampak me imata tudi oni dve radi.

Kaj vse znam že povedati?

Bolj na mestu bi bilo vprašanje, česa ne znam povedati oziroma ponoviti. Res veliko govorim, razen kadar me je sram. Takrat pa samo tečem okoli in kričim ‘teka-teka’.

Predvsem pa tudi veliko jezikam, no, to pravi mama, ko ji na primer rečem: »Mama pridi sem, huda nate sem!« ali pa, ko jo pošljem ven iz kopalnice.

Kaj je bilo v tem obdobju najlepše?

Čisto moja, mini zabava za rojstni dan, ki so mi jo pripravili v vrtcu. Na glavi sem nosila rojstnodnevno čepico, prijatelji so mi zapeli pesmico in mi narisali risbice, Maja pa mi je dala darilo. Za piko na i, sem jih jaz namesto s sladkarijami, počastila s sadjem.

Z mamo in Dadotom smo rojstni dan praznovali na plaži in opazovali sončni zahod.

Kaj pa si bosta mama in Dado najbolj zapomnila iz tega obdobja?

To, da se zelo rada zjutraj pri njima v postelji crkljam in da ju glasno pocmokam, Dadota ‘tak kjer ne pika’. Počasi se odvajam od plenic, postajam pa nenormalno nora na dudo, čeprav jo imam lahko samo za crkljanje in spanje.

Dado si bo najbrž to obdobje zapomnil tudi po tem, da res veliko govorim, vsak dan kaj novega.

Česa ne maraš?

Slikanja. Mama je res sitna s tem fotkanjem in čeprav ji jasno povem, da se ne maram slikati oziroma še huje snemati, ona še vedno teži s fotoaparatom/telefonom. In takrat edino kar zaleže je, da si preprosto dam roke na obraz in vztrajam tako dolgo, da odneha.

Česa te je strah?

Višine. Zelo me je strah. Res strah. Pred dnevi sva šli z mamo na ljubljanski grad. Peljali sva se z vzpenjačo. Joj, kako je bilo grozno, ko smo se vzpenjali. Mame sem se držala kot klop, skoraj bi ji zlomila vrat, tako močno sem se je oklepala in s strahom v očeh opazovala, kako hiše postajajo čedalje manjše.

Brina v številkah:

• Starost: 2 leti
• Konfekcijska številka: 98/104
• Številka čevljev: 23
• Višina: 88,5 cm
• Teža: 12,6 kg

Rada imam poletje, pravzaprav ga obožujem. Predvsem mi je fino, ker ne rabim vsakič, ko se odpravim od doma, razmišljati – kateri pulover, šal, kapo, rokavice si naj še navlečem nase, da me ne bo zeblo. Brez večjih težav prenašam vročino in tudi v nosečnosti nisem imela težav z njo.

A odkar imam Brino, je moja poletna skrb – kako bom njeno nežno kožo zaščitila pred nevarnimi UV žarki. Mislim, da je na splošno odgovornost staršev, da prepoznamo škodljive vplive sonca in da zaščitimo svoje otroke pred škodljivimi posledicami, ki jih na koži povzroča izpostavljanje sončnim žarkom.

V tem blogu bom tako zapisala nekaj – sicer splošnih napotkov, ki se jih držim, ko se z Brino odpravim na sonce.

1. AKTIVNOSI NA PROSTEM

Z Brino se na prostem, na soncu zadržujemo v dopoldanskih in pozno popoldanskih urah, torej med 8. in 11. uro dopoldne in nekje po 17.uri. Na ‘roke’ nam gre tudi njen ritem spanja. Okoli 11.30 običajno poje malico, okoli 12-ih pa je običajno že v postelji. Pri svojih dveh letih popoldne spi nekje dve do tri ure. Potem skuhamo in pojemo kosilo ter se odpravimo ven.

2. POKRIVALA IN OBLAČILA

Tudi sicer, ko smo na prostem, z oblačili in pokrivali ob bolj vročih dneh poskrbim, da je Brina zaščitena. Tako ima skoraj vedno na glavi klobuk ali kapo s šiltom. Za čofotanje po vodi pa ji nadenem t.i. legionarsko kapo.

Še to. Velikokrat slišim, da katera mamica reče, da njen otrok (dojenček) ne želi imeti na glavi pokrivala in da ga nenehno vleče dol. Tudi pri nas je bilo podobno, vendar sem vztrajala in mala se je navadila. Zdaj se velikokrat zgodi celo, da zunaj dežuje, ona pa si želi iti ven s klobukom.

Ko je vremenska napoved, da bo vroč dan, brez oblačka na nebu, Brino za na plažo oblečem v kopalke, ki pravzaprav ne izgledajo kot kopalke, saj imajo rokave in hlačnice, ki ji segajo nekje do kolen (kratke hlače), s čimer jo še dodatno zavarujem pred soncem.

3. SONČNA OČALA

S sončnimi očali je pri nas ista pesem kot s pokrivali. Pri treh mesecih je dobila svoja prva in od takrat naprej so njena obvezna oprema za na sonce. Ne rabim je siliti, še manj se pregovarjati, da jih mora nositi, če je močno sonce. V bistvu jih ima že skoraj več kot jaz, sem pa pozorna, da ko jih poškoduje (odrgne ‘šipco’), jih zavržem in kupim nova. V zadnjem obdobju so postala kar potrošnja roba.

4. KREMA ZA SONČENJE

Sončno kremo (vodoodporno), zaščitni faktor vsaj 30, uporabljam na predelih telesa, ki jih pri Brini ne morem zaščititi z oblačili. Poleg tega jo s kremo namažem tudi po šesti popoldne, ko se običajno igra na plaži ali čofota po vodi. Že od lanskega jadranja uporabljamo kremo znamko Eucerin in sem z njo zelo zadovoljna, uporabljam jo tudi sama.

5. TEKOČINA

V vročih dneh sem še posebej pozorna, da Brina pije zadostno količino tekočine. Včasih ima dneve, ko z veseljem pije samo vodo, limonado, pridejo pa tudi dnevi, ko ji kuham čaje (in jih ohladim) ter posladkam z medom.

In še na eno stvar bi rada opozorila. V zadnjih dveh letih sem videla nešteto prizorov, ko imajo mamice, vozičke pokrite s tetra plenicami. Nekaj je, da to storiš (voziček pokriješ s plenico), ko se slikaš in veš, da boš fotografijo objavil na spletu, hkrati pa ne želiš otroka kazati širši javnosti. Drugo pa je, da greš na sprehod in voziček v dobri veri, da otroku (dojenčku) ne bi sijalo sonce, s plenico zastreš košaro. Že dolgo nazaj sem nekje na spletu prebrala opozorilo strokovnjakov, da naj bi se, kadar je voziček tako pokrit in izpostavljen vročemu soncu, segrel za okoli 10 stopinj. Precej nevarna zadeva, na katero mnoge mlade (neizkušene) mamice morda sploh ne pomislijo. Prosim, če srečate kakšno tako, jo prijazno opomnite, zagotovo vam bo hvaležna.

Pa uživajte v poletju in soncu!

Nikoli se nisem imela za modno strokovnjakinjo in po vsej verjetnosti se tudi nikoli ne bom imela. Pravzaprav nikoli nisem sledila modnim smernicam in ne, tudi nisem oblečena po zadnji modi. Vse prevečkrat se namreč zgodi, da tisto kar je moderno, meni, na mojo postavo, ne pristoji. Sem pa ženska. In tako kot vse, ali pa vsaj večino njih, sem rada lepo oblečena. Imam svoj okus in stil.

In ja, potem, ko se prejšnji teden objavila blog Romantični oddih: Hotel Bellevue, Mali Lošinj, me je mnogo vas vprašalo – kje sem kupila obleko, čevlje, torbico.

OBLEKA

Obleko nisem kupila, pač pa sem jo dala šivat. Kot sem torej že zapisala v blogu prejšnjo sredo, sem imela to obleko na poroki moje dobre prijateljice Špela. Bila sem ena od šestih družic. Špela si je zaželela, da smo vse oblečene tako, da bomo čim bolj skladne in hkrati oblečene po svojem okusu. In tako nam ni preostalo drugega, kot da smo kupile blago, ki je bil v rose gold barvi, in si obleke dale narediti po svojih željah.

Modna oblikovalka Jerneja Podbevšek Zhembrovskyy, ki s svojimi kreacijami že nekaj časa kroji slovensko modno sceno, je tako poskrbela, da smo na poroki tudi družice blestele. Uresničila je vsako našo, še tako zahtevno, željo.

Konkretno, moja obleka je bila – jaz sem temu rekla – 2 in 1.

Na uradnem delu poroke sem nosila dolgo, svečano obleko z vlečko. Zvečer, za zabavo pa sem vlečko odpela in bila v kratki oblekici, v kateri sem lahko sproščeno plesala.

Še to, pri Jerneji mi je izredno všeč njena energija in okus za estetiko. Že takoj sem opazi, da ji je blizu vse, kar je lepo, poleg tega pa zares odlično svetuje, kaj ti pristaja na postavo. Toplo priporočam! Najdete jo TU!

ČEVLJI

Čevlji v srebrno – rose gold barvi, ki sem jih nosila na poroki, so bili ljubezen na prvi pogled. Zagledala sem jih v Galeriji Emporium, znamka Ted Baker. A ker žal niso imeli več moje številke, sem jih naročila po spletu iz Anglije (pravzaprav, če sem iskrena, jih je naročil moj dragi, potem, ko sem mu en teden doma ‘travmirala’). Približno en teden so rabili, da so prišli k meni domov. O otroškem veselju in o tem, kako sem par dni doma po stanovanju ‘šetala’ v njih, da je Darko skoraj obolel, vam ne bom pisala…

TORBICA

In potem, ko so se čevlji po domačem parketu že skoraj malo ‘znucali’, sem se s še eno slovensko modno oblikovalko, ki ji zaupam že dlje časa, to je Teja Jeglič, dogovorila, da mi naredi torbico, ki bi se ujemala s čevlji. In ja, Teja je carica. Jaz sem ji poslala slikico čevljev, ona pa mi je naredila ‘ perfect match’ torbico.

Zahvaljujoč se moji dragi Špeli (no, malo tudi ženinu Aleksandru), sem po dolgem času prišla tako na svoj račun, kar se tiče glamurozne obleke. Še enkrat – hvala vama za nepozabno druženje!