Pust, predvsem pa šemljenje, me je od nekdaj fasciniralo in že od malih nog se ga vsako leto prav posebej veselim, skoraj tako kot se veselim božiča. In tako tudi letos pri Jurgličih nismo mogli brez pustnih mask, no, vsaj ženska polovica družine.
Kaj bomo letos za maškare, sem v glavi premlevala, že slab mesec pred tem.
Brina je še premajhna, da bi si sama izbrala pustno masko, tako hvala bogu še ne jezika, kaj bo oziroma bolje rečeno, kaj ne bo za maškare. Izbero maske pa (tako kot lani) tudi letos nisem prepustila naključju. Da bi jo šemila v dobro vilo, princesko ali kakšno drugo, ljubko (bajeslovno) bitje, se mi ni zdelo smiselno, ker ne bi razumela, zakaj jo silim v takšna oblačila.
Brina obožuje muce kot jim sama reče »MA«. Vsakodnevno je na tapeti knjigica Kajetana Koviča, Maček Muri. Brina jo zna praktično že na pamet in med drugim vedno glasno zazeha – točno tam, ko rečem: »Maca glasno zeha.« Ali pa vedno rada pove:«Ama, ama«, ko povem tisti verz, da Maca sprejme povabilo. Z njim odšla bo na kosilo.
Seveda ima rada tudi plišaste muce, nadvse pa se razveseli, če kje zagleda živo. Še več, vsakič znova me preseneti, ko na kakšnem jumbo (oglasnem) plakatu zagleda muco in začne s prstom kazati nanjo in kričati »MA, MA«. Na izložbenem oknu trgovine, kamor z Brino hodiva po najnujnejša živila, imajo nalepljenega velikega muca z očali (reklama za optiko) in Brina se redno ustavi pred oknom in poboža muca in ga prijazno ogovori. Res prisrčno.
In potem je bila povsem logična odločitev. Brina bo letos za maškare muca!
Že nekaj dni prej sem šla na lova za kostumom. V bistvu tople vode nisem odkrivala. Del kostuma za Brino sem sešila sama, nekaj malega pa sem kupila (ušesa, rep). Seveda sem se našemila tudi sama in tako sva šli dve muci na potep.
Tu je še nekaj najinih utrinkov…
Kulinarika in vino sta me vedno zelo zanimala. Študirala sem sicer ekonomijo in že nekaj let vodim podjetje, ki se ukvarja s 
Slovenije, sommelier 3. stopnje in nosilec več nagrad in priznanj iz sommelierstva, strežbe in kulinarike. Ena od najinih skupnih točk je prav ljubezen do kulinarike in kulinaričnih potovanj. Sva t.i. tipična foodie-ja, za naju namreč velja rek: »Živim, za to, da jem in ne obratno.«
V Sloveniji sva obiskala skorajda vse najboljše restavracije in lahko rečem, da jih je veliko, ki so odlične pa medijsko manj izpostavljene. Kulinarični turizem je tudi pri nas vedno bolj v razcvetu in v boljših restavracijah so mize po navadi polne tujcev. 
Moje tri najljubše slovenske restavracije so zagotovo Pavus na gradu Tabor Laško, Maxim v Ljubljani in Hiša Franko iz Kobarida, od koder prihaja najboljša kuharica na svetu Ana Roš.
Ker je moj partner sommelier, so del najinih poti naj bo doma ali v tujini, vedno tudi obiski vinarjev in vinskih kleti. Tu je zgodba še veliko širša kot pri restavracijah, saj imamo pri nas mnogo odličnih vinarjev in tri najboljše ali najljubše je skoraj nemogoče izbrati, saj ne bi bilo pravično, vsak je namreč vrhunski na določenem področju oziroma pri 
pridelavi določenega vina. Tudi tukaj velja, da je vredno obiskati in poizkusiti vina kakšnega izmed vinarjev, ki ni zelo medijsko izpostavljen. Po navadi take vinarje najdejo predvsem tuji vinski in kulinarični turisti in njihova pridelava niti ni dovolj velika za vse, ki bi želeli piti njihova vina.
Pred nekaj leti sva hobi spremenila v posel in skupaj še z dvema partnerjema ustanovila sommeliersko šolo 
To je od naju zahtevalo še več obiskov restavracij v tujini in izpostaviti bi želela štiri nama najljubše: Gaggam v Bangkoku, Atelier v Münchnu, Osteria Francescana in Fat Duck v Londonu. 
Za vse velja, da so nagrajeni z zvezdicami, kuharskimi kapami ali uvrščeni na lestvico 50 najboljših restavracij. Povsod je mizo treba rezervirati več mesecev vnaprej in povsod gre za več kot le kulinariko, za pravi šov.
Včasih imava prej rezerviran sedež v restavraciji kot na letalu. 
Vse tri restavracije so naju navdušile do te mere, da skoraj ne mine dan, ko je ne bi omenila, obujala spominov in se spraševala, kdaj greva zopet tja. Krožniki so prave umetnine, okusi božanski, vse premišljeno do najmanjših detajlov, sestavine s celega sveta ali le lokalne pa se s skrbno 
izbranim vinom zlijejo v popolno celoto.
Kdo konkretno so ti ljudje oziroma čigave zgodbe boste lahko brali?
Tri mesece potem, ko sem obiskala Estetsko kliniko Fabjan, kjer so mi odstranili (zame) moteča kožna znamenja, sem se zdaj odločila, da vam pokažem rezultate. Kot sem obljubila. V tem času me je namreč veliko ljudi, predvsem deklet spraševalo, če me celjenje kaj boli, kako se mi ‘ranjena’ mesta celijo in podobno.
Konec oktobra sem obiskala Estetsko kirurgijo Fabjan. Doktor Matic Fabjan mi je najprej pregledal vsa znamenja, nato pa mi je v krajšem posvetu pojasnil potek odstranjevanja le-teh in nadaljnjo zdravljenje oziroma celjenje ter odgovoril na moja vprašanja. Dobila sem lokalno anestezijo in sledila je akcija.
Poseg je bil povsem neboleč in je trajal okoli 20 minut. Ranjena mesta mi je doktor nato prekril z obliži in mi naročil, naj si jih doma redno mažem z Bepanthenom oziroma Bepanthen plusom, vsaj še kakšen teden ali dva. Poleg tega pa mi je še odsvetoval sončenje oziroma obisk solarija. Najmanj tri mesece namreč ni priporočljivo ‘ranjena’ mesta direktno izpostavljati UV žarkom. Če pa je to neizogibno (npr. v poletnih mesecih) in gremo na sonce, morajo biti ta mesta ustrezno zaščitena, torej jih je potrebno prelepiti z obliži. In ja, ker smo bili Jurgliči decembra (dva meseca po posegu) na kratkem oddihu na 
No, in takole izgledajo posledice ‘največje bojne rane’ danes. Na hrbtu se praktično sploh ne vidi brazgotine, na nogi pa je komaj opazna.
»Draga igrača ali izdelek vreden nakupa? Dela dobre fotke?« Takšna vprašanja dobivam, odkar smo si Jurgliči septembra lani omislili drona – DJI Sparka. Našega Čmrlja, kot smo ga poimenovali, smo s seboj vzeli na večino družinskih izletov in počitnic, saj ga je enostavno prenašati, ker je majhen in lahek. Z njim smo tako na malo drugačen način (iz druge perspektive) ovekovečili naše spomine. No, in ker ga uporabljamo že nekaj mesecev, sem si o njem izoblikovala že prvo mnenje.
Je pa zanimivo – kjerkoli se pojavimo z dronom, vedno privabimo kakega mimoidočega, ki povpraša, kaj počnemo in navdušeno pokuka v telefon. Se nam je pa že nekajkrat zgodilo, da je do nas prišel kakšen nergač in začel groziti, da nas bo prijavil policiji, ker zagotovo nimamo dovoljenja za letenje z dronom. Ne, res ga nimamo, ker ga ne rabimo, zato se z Darkom takšnim ‘pacientom’ le nasmejiva. A to ne pomeni, da ne upoštevava ključnih pravil za letenje z dronom. Ta so:
Hej, vsem, ki mi sledite na moji poti. Kako ste? Jaz sem odlično, kar vam je zagotovo znano, če berete mamine objave. Prav tako pa verjetno tudi veste, da rastem kot goba po dežju in da sem že prava (mala) dama. Ker pa se je v treh mesecih, od kar sem se vam nazadnje javila, zgodilo toliko stvari, nekaj sem vam sicer že napisala v prejšnji objavi 
Zelo se rada družim, pa naj si bodo to z otroki ali pa z mojimi strici (Gaga, Uuuu in Gega), ki me vedno znova naučijo kakšno lumparijo. Želela bi si le, da bi jih bolj pogosto videla. Trenutno je moj najljubši stric – stric Gaga, ker ga največkrat vidim, saj me velikokrat obišče.
Obožujem vse, kar je povezano z modo. Če se lahko pogajam z mamo, povem, kaj bom oblekla in česa ne. Včasih naredim sicer kakšen modni kiks in oblečem bundo ter slamnik, a se ne omejujem pretirano in dajem svoji ustvarjalni žilici prosto pot. 
Pogosto kar vriskam od veselja, ko gresta starša v ‘shopping’, zelo rada namreč pomerjam nova oblačila in obutev, pa četudi so to precej preveliki salonarji v trgovini.
In še nekaj, če si le lahko izborim mamim telefon, no, če ne gre drugače je tudi Dadov dobra alternativa, se zelo rada slikam in delam selfije. Mama me sicer vseskozi kontrolira in me opozarja, da ne smem odpirati enih kvadratkov, ki jih imenuje Facebook in Instagram, saj se včasih zgodi, da komu pošljem svojo fotografijo. Si lahko mislite, kako mama besni in teži: »Da ne boš kaj objavila!«, jaz se ji samo smejim na vsa usta.
Najljubša igrača: Še vedno imam zelo rada knjigice. Tista o mačku Muriju in muci Maci mora biti na vsakodnevnem meniju, 
ali pa raje kar večkrat na dan in to ne glede, kje se nahajamo – mama jo mora imeti vedno s seboj v torbici. Noro se zabavam tudi z mikrofonom tete Mojce, pa tudi rišem rada – pa naj si bo to z »ba« (op.p. barvice) ali pa na tablico, ki mi jo je kupil nono.
Pa naj si bo to sankanje, delanje snežakov ali pa sprehod, ko pod čeveljčki dela ‘škrip škrip’.
»Ti Kanarski nam niso usojeni!« je mama ponavljala in ponavljala dan pred našim (predvidenim) odhodom. Nisem razumela, le zakaj ne bi šli? Pa saj imamo sredi dnevne sobe na pol spakirane kovčke, poleg tega pa mi je Dado že v začetku tedna naročil, da spakiram svoj nahrbtnik. Res mi ni jasno, kako naj zdaj to povem še ‘Ov-ov-u’ – Brunu in obema ‘Ma-jema’ – Minki in Muriju. Sigurno bodo razočarani, ko jim bom povedala, da sta starša odpovedala počitnice in ne bodo šli z mano. Sedela sem v svojem igralnem kotičku, a nisem se mogla igrati, preveč me je skrbelo. Bomo res ostali doma? Dado je visel na telefonu, z nekom se je pogovarjal v enem čudnem jeziku, ki ga nisem razumela. Nekdo, ki sta ga starša klicala Niki Air, nas je zafrknil. Če sem prav razbrala iz njunega pogovora, je bilo problem letalo tega gospoda Niki Air-a. Sicer ne razumem, kaj pomeni, da gre letalski prevoznik v stečaj, vendar sta se pogovarjala nekaj v tem smislu.
Čas je že bil za moje spanje, utrujena sem bila od skrbi, a ponovni klic tete iz turistične agencije, me je povsem napolnil z energijo. Bila sem vznemirjena. Naj Dado že hitro odloži telefon. »Gremo na Tenerife, vendar moramo na pot že čez pet ur, iz Dunaja letimo,« nama je nasmejano zaklical. Mama me je odnesla v posteljo, ker je morala do konca spakirati. Mudilo se je. Od vznemirjenja nisem mogla zaspati, v postelji sem se igrala z Brunom, Minko in Murijem. Vedela sem, da moram biti zelo, zelo pridna, če želim, da odpotujemo na počitnice. Misli na čofotanje v bazenu so me zazibale v spanec.
Zvok Dadove budilke je prekinil moje brezskrbne sanje. V hipu se mi je pospešil utrip srca, zunaj je bila še tema in čeprav sem bila še zelo zaspana, sem se mami do ušes nasmejala ter jo poljubila, ko me je dvignila iz postelje. »Waw, res gremo, kot sta obljubila.« Oblečena, z nahrbtnikom in mikrofonom, ki mi ga je podarila teta Mojca iz Italije, v rokah, sem stala pred vhodnimi vrati in čakala… Potem smo šli. Pot do letališča sem prespala, v celoti.
Na letališču pa mi je zelo dogajalo. Koliko novih, nepoznanih stvari. Zelo od blizu sem opazovala letala. Vem, da vam je mama že ‘prodajala’ neke nasvete, kako iti z otrokom kot sem jaz na letalo, ni vam pa povedala – kako zelo pridna sem bila. Vse sem ju ubogala. Čisto vse. Da ne govorim, kako zelo fino je bilo na letalu, kukala sem skozi okno, tete stevardese so mi prinesle sok po slamici pa še kužka sem hodila opazovati k eni teti, ki je sedela le nekaj sedežev pred nami.
Ne vem, kdo je bil bolj srečen, ko smo pristali na Tenerifih – jaz, mama ali Dado? Vsem se je smejalo do ušes. Tokrat nismo najeli avta, pač pa nas je do hotela odpeljal avtobus agencije pri kateri smo vzeli aranžma.
Hotel, verige H10 se je spet izkazal za odlično izbiro oziroma kot jaz zdaj temu rečem – bil je »bomba«. Sobe so bile čiste, hotelska hrana zelo okusna. Mama tokrat celo ni drgnila kot zmešana hotelskih otroških stolčkov, ker so bili izredno čisti.
Imeli smo ogrevan otroški bazen, kjer sem spoznala nove prijateljice, s katerimi smo si izmenjevale igrače. 
Da sem lahko dlje časa čofotala v bazenu, sta mi starša že pred odhodom na Kanarske, po spletu naročila neopren, ki se je bil zadetek v polno. Če vprašate mamo, vam ga zagotovo priporoča. Vsak večer smo šli v mini disko, kjer sem plesala dolgo v noč, no, vsaj meni se je tako zdelo, ker sta mi starša dovolila, da sem bila dlje časa pokonci.
Veste kaj… Čeprav sem stara šele 17. mesecev, so po mojem mnenju Tenerifi raj za otroke. Hodili smo na dolge sprehode ob plaži. In če mislite, da sem se dolgočasila, se pošteno motite. Praktično na vsakem koraku so bila otroška igrala, kjer sem se spuščala po toboganu in se gugala.
Noro sem se zabavala tudi na plaži. Delala sem potičke, v mivki iskala izgubljene ‘zaklade’, mama mi je zidala gradove, ki sem jih z največjim veseljem takoj porušila in mama je morala začeti znova. 
Od glave do pete sem bila vsa od mivke. Mama mi za čuda ni težila. Bila sem presenečena in kar vriskala sem od veselja, ker mi je dovolila, da sem se valjala po mivki kolikor me je bila volja. In ne samo to, tudi v morju sem čofotala, čeprav ne tako dolgo kot v bazenu, ker je bila voda bolj mrzla.
A veste, kaj mi je bilo pa najbolj super? Doma, v Sloveniji je bil mraz. Vedno, ko smo šli ven, mi je mama na glavo vlekla kapo. Zunaj je bilo vse belo, starša sta mi govorila, da je to sneg. No, karkoli že temu rečemo, na Tenerifih tega ni bilo in tudi mrzla ne. Imeli smo sončni in toplo vreme, okoli 22, 23 stopinj. 
Ravno prav za kratke rokave. Po drugi strani pa je bilo vse okrašeno tako kot v Ljubljani – na vsakem koraku božična drevesa, lučke, božične pesmi. Hotelski vrt so krasile božične rože – božične zvezde. Predbožični čas na Tenerifih je bil čaroben.
A našo družinsko idilo je presekal telefonski klic iz Slovenije. V trenutku se je vse spremenilo, starša sta postala žalostna. Vsi naši načrti, kako bomo obiskali številne znamenitosti, med njimi Loro in Siam park ter raziskali otok so se v hipu razblinili. Spet nisem nič razumela, kaj se je zgodilo in zakaj predčasno odhajamo domov. Pa saj smo šele dobro prišli in se že vračamo nazaj, zakaj? 
Da se je zgodilo nekaj resnega sem ugotovila, ko sta starša začela po spletu mrzlično iskati letalske karte za povratni let. Ne, ni bila šala, nista me vlekla za nos. Po le nekaj dneh smo se predčasno vrnili domov. Mama je imela prav. Več kot očitno nam tokrat Kanarski niso bili usojeni.