Čeprav (zaenkrat) blogam samo ob ponedeljkih, sem se tokrat odločila, da tako pomemben dan, kot je materinski – obeleži z blogom, zato ga objavljam prej. Torej, točno na materinski dan, ker je moj PRVI! Ne bom filozofirala in odkrivala tople vode, kako čudovito je biti mama in kako je to najlepša, a hkrati najbolj težka služba na svetu, ki traja 24 ur na dan, 7 dni v tednu, 365 dni v letu.
V tem blogu bom pisala o težavah, s katerimi se je najbrž že srečala marsikatera mamica. Že večkrat sem razmišljala, da bi odprla to temo, pa sem kar odlašala in odlašala…
V slabih 9 mesecih sem se srečala s številnimi tegobami, na katere prej nisem niti pomislila, da bi mi lahko grenile življenje (pa ne mislim na prehlad, prva buška,…) in nanje nimaš vpliva ali pa le delno. Izpostavila bom tri meni največje težave, ko se z Brino odpraviva ven.
⁂ To izgleda nekako takole… Z avtom se pripeljem na željeno lokacijo. Problem številka ena. Parkirišče oziroma parkirno mesto, ki je tako ozko, da se komaj ‘štlačim’ ven. Jaz že, kako pa naj spravim ven Brino? Ozka parkirna mesta so prava nočna mora za mamico, ki mora iz lupinice ali pa skupaj z njo – iz avtomobila spraviti otroka. No, če že najdem dovolj široko parkirno mesto, se mi je že ničkolikokrat zgodilo, da ko sem se vrnila nazaj k avtu, sem ugotovila, da je avto poleg mojega parkiran tako na tik, da sem morala najprej ven zapeljati avto, da sem lahko vanj dala Brino.
Najbrž se mnogi ne boste strinjali ali pa me boste morda celo linčali, vendar je moje mnenje, da bi morale imeti mamice/očki z dojenčki (avtomobili) takšen status kot invalidi, ki imajo svoja parkirna mesta. Res je, da imajo na primer v Ljubljani, v garažni hiši pod Kongresnim trgom za nas ‘vozičkarje’ takšna, prav posebna parkirna mesta, ki so tudi označena, da so rezervirana za ‘nas’, za kar županu oziroma tistem, ki ima za-to zasluge – vse pohvale in čestitke. 
Ampak, jah, to sem že zapisala, da je pri meni vedno še en ‘ampak’… Kar nekajkrat se mi je namreč že zgodilo, da so bila ta parkirna mesta zaparkirana z avtomobili, ki so že na daleč kričali, da jih ne vozijo mamice oziroma očki z dojenčki.
Morda pa komu, ki ima vpliv na to v razmislek, da predlaga ureditev statusa ‘vozičkarjev’.
Moja enostavna rešitev – v teh mesecih sem se že naučila in točno vem, na katere lokacije oziroma parkirišča ne grem parkirati, da mi ni potrebno izgubljati živcev s parkiranjem.
⁂ Ok, predstavljajte si, da sem uspešno parkirala in grem z vozičkom naokoli. Ampak se mi kar stemni pred očmi, ko me začne tiščati na wc. Kam naj grem z vozičkom na stranišče? Kaj a naj grem kar v prvi lokal in rečem, če mi popazijo otroka, da grem lahko lulat?
Marsikje imajo tako majhne toaletne prostore, da se v njem komaj obrneš, kaj šele, da prideš na wc z vozičkom. Moj nasvet – čim manj komplicirajte. Jaz se tudi tu rada poslužujem wc-jev, ki so sicer namenjeni za invalide. Je pa res, da to ni povsod mogoče. Tako se mi je že zgodilo, da sem prišla na stranišče in pred njega zapeljala voziček ter lulala pri odprtih vratih.
⁂ No, in če sem predolgo na poti oziroma na potepu, se seveda zgodi, da je potrebno previti tudi polulano, če ne celo pokakano Brino. Še vedno kar ne morem verjeti, da je v Sloveniji toliko lokalov, restavracij, slaščičarn,…, ki na wc-ju nimajo previjalne mize. Spomnim se…Bil je oktober. S prijateljico sem sedeli v znani ljubljanski kavarni, ko sva ugotovili, da se je Brina pokakala (in to je bilo ravno v tistem obdobju, ko je bila pokakana do sredine hrbta). In kot zakleto v kavarni, čeprav je priljubljena lokacija tudi med mamicami z majhnimi otroki, nimajo previjalne mize. »Joj, kaj naj naredim?« je kričalo v meni in oblivala me je vročina. A to je bil le trenutek slabosti. Že v naslednjem trenutku, sem prijateljici rekla: »Jah kaj – tle na klopi jo bom previla!« in takrat me ni zanimalo, če se pri sosednji mizi kakšna fina gospa masti s tortico.
Da ne govorim, da sem že naletela na wc-je, ki imajo na steni/vratih napisano, kje (v katerem lokalu, nakupovalnem centru) je najbližja previjalna miza.
Poleti oziroma ko je (bilo) toplo zunaj – sem Brino previjala tudi kar v vozičku ali pa v avtomobilu – na prednjih ali zadnjih sedežih, pa tudi v prtljažniku.
No, sicer pa so tudi svetle plati vozičkanja, ko se ti vsi umikajo, odstopijo stol ali pa so tako ali drugače ustrežljivi. In tega je precej več kot težav, tako da pozitivnih plati vozičkanja ne bi mogla stlačiti v en sam blog. Ja, lepo je biti mama!
Drage mamice, želim vam, kot bi rekli Američani: Happy mother’s day!
A kmalu je sledil nov zaplet. Bila je zelo mirna in otožna, zato sem ji pomerila temperaturo – 38,3. Preostanek dne je preležala v postelji z obkladkom na čelu. Zvečer, ko ji je temperatura padla, je bila zopet ‘stara’ Brina, zvedava in živahna.
Dobila je svoj prvi zobek in sledilo je olajšanje. V razponu nekaj dni pa mu je sledil še drugi. A to še ni bilo konec tegob. Po drugem zobku je ves teden driskala, tudi po šestkrat na dan. 
Kakšen dan je bilo morda za odtenek bolje, potem pa sem plenice znova menjala kot po tekočem traku. In ne samo to, ritko je imela zelo rdečo, kar žarela je. Ker sem bila po dobrem tednu že malo obupana, sem poklicala pediatrinjo in ji razložila situacijo. Brina je bila sicer (spet) dobrovoljka, zelo rada in veliko je jedla, pa tudi izredno sem pazila, da je pila dovolj tekočine, da ne bi dehidrirala. Pediatrinja me je pomirila, da je to po vsej verjetnosti reakcija zaradi zobkov. 
Po desetih dneh, ko je imela še vedno drisko, pa je meni le ‘kliknilo’ – drisko ima zato, ker jaz pijem ingverjev čaj! In kot pravi Darko: ‘spet sem imela prav’. Še vedno jo namreč dojim, kljub temu, da jé gosto hrano petkrat na dan. V tem obdobju sem si kuhala/pila ingverjev čaj, ker so bili vsi okoli naju nahodni in sem se želela izogniti prehladu. Prenehala sem s pitjem tega čaja, mala pa je nehala driskati. Aleluja!
Naj povem, da sem ji ves ta čas ritko mazala tudi s ‘Praško pasto’, ki sem jo kupila v lekarni. Sedaj smo morali premagati še ‘smrkelj’. 
Nos sem ji večkrat na dan spirala s pršilom (Tonimer Hypertonic Baby). Najbolj je bila boga ponoči, saj je zaradi zamašenega noska težko dihala in posledično glasno smrčala, mah kaj smrčala – na trenutke prav žagala. Sicer pa je rabila kar nekaj časa, da se je navadila, da ji pršilnik porinem v nos. Nekaj dni se je upirala, kričala in se z vsemi štirimi trudila pobegniti oziroma se izviti iz mojega primeža. Njej ni uspelo, meni je! [smeh]
No, it was not Brina who suffered from temperature shock, it was me, I was the ‘(wo)man down’. When we came to the hotel and the travel jitters were gone, I was trembling with fever. My amateur self-diagnosis was pretty accurate … As Darko and I had a restless night behind us and I didn’t get more than a half-hour sleep on the plane, I was exhausted. Also, I didn’t drink enough so I was also dehydrated.
Breakfast: Two Baby cookies which I soaked with some boiling water and mixed with yoghurt or cottage cheese;
At home I was also worried Brina would not be able to sleep in a cot that’s not hers. 
As I mentioned before the hotel staff provided a cot immediately when they saw we arrived with a baby. 
Brina did not have any trouble adjusting to the new environment and she slept peacefully just like at home. Well, every now and then she did wake up, gave a little moan, but I placed the dummy back into her month and voila, she was back to sleep. During the day we put the cot out on the terrace where Brina could play without a care in the world while we could do other things – I, for one, was lying comfortably in a deckchair, writing this blog. [laughter]
We also enjoyed the hotel pool. Although Brina already had experience with a pool, as we went swimming when she was 4 months old, we now put her in water with a Freds Swim Academy swimtrainer for the first time, which a friend of mine recommended. 
This is a special swim (inflatable) ring for children of three months to three years. The swimtrainer is red, but you can also get it in orange or yellow (for older children). The child is fastened to the swimtrainer with a safety belt so he is in the right position for swimming. 
I bought the Freds swimtrainer a couple of days before our vacation in one of the baby stores in Ljubljana. Brina did not paddle around on her own yet, but she enjoyed lying in the swimtrainer and catching her ducky. However, we had quite some problems shopping for a new swimsuit and a hat for Brina, as the shops (mostly) still offered winter collections so we had to look in quite a few shopping centres until we finally managed to find a swimsuit for a 
We spent a lot of time strolling along the sea with a pram.
The paths were nice and suitable for walking with a pram. We almost didn’t even need the car, even though we rented it for the entire vacation. You can rent a car for around 15-20 € per day and it’s definitely the best choice for exploring the island. We only took a couple of short trips to Mogan, Playa del Ingles and the Meloneras surroundings.
Our first vacation together was unforgettable (luckily I took photos all the time so everything is well documented). But it all ended too soon. And no, we did not need another vacation after our vacation to get some rest! [laughter] 
But we still made one wrong decision … one week was definitely not enough. Next time we’re leaving for a longer period.
Noge si izmenično brijem in depiliram že od najstniških let. Brijem se predvsem pozimi, poleti, da imam dlje časa mir, pa stisnem zobe in jih podepiliram z ‘mučilno napravo’, ki izpuli vsako dlako posebej. Pod pazduho in bikini predel pa si od nekdaj samo brijem z britvico. Po vseh teh letih je poleti to potrebno početi vsak dan. Je tudi vam to poznano?!
Odločila sem se, da kupim ‘laser’ za odstranjevanje dlačic za domačo uporabo – Philips Lumea IPL in ga stestiram.
O tem, da je pust eden od mojih ljubših praznikov, sem že zapisala na blogu. A če sem se pretekla leta kot pustna šema zabavala s prijatelji ali pa ga preživela delovno z mikrofonom v roki, je zdaj pri Jurgličih dobil novo razsežnost. V maškare z dojenčico Brino.
Kostum zase bi brez problema lahko kupila za nekje 20, 30 evrov, a ga nisem. Raje sem pobrskala po omari – kaj primernega imam od prejšnjih let in sem se ‘za silo’ našemila v čebelico.
Na koncu sem po dveh dneh iskanja – obupala. Vendar sem se hitro domislila, kako bom rešila problem. Kupila sem malo večji (večjo konfekcijsko številko) bodi in žabice v beli barvi ter rumeno barvo za barvanje perila. Slednjo sem za nekaj evrov kupila v Müllerju, vem pa, da barve za oblačila prodajajo tudi v DM-mu, pa najbrž še kje. Bodi in žabice sem skupaj z rumeno barvo dala v pralni stroj in oprala. Rumena barva je zelo dobro prijela, saj so bile žabice in bodi v snežni beli barvi.
Brino sem tako obleka v njena (topla) oblačila, čez njih pa oblekla pobarvano rumen bodi in žabice. ‘Čebelje’ obročke sem naredila iz črne elastike, ki sem jo preprosto narezala na trakove ter jih zašila v obročke. Popravila sem tudi kapico, saj je bila Brini prevelika. Po spodnjem robu sem naredila v tkanino majhne luknjice in vanje napeljala črno vrvico in tako zožila kapico.
Pust pa seveda ne more miniti brez – tipične sladice – krofov. Jem jih zgolj in le za pusta, vendar jih ne naredim sama, pač pa nas je z njimi tudi letos pocrkljala Darkova mamica. Naredi res fantastične.
Tokrat sem se odločila, da samo za vas odprem svojo torbico oziroma bolje rečeno torbo, previjalno torbo. Ne da obožujem velike torbe, odkar imam Brino, jih tudi nujno potrebujem. Predvsem pa ker smo veliko na poti, imam zdaj v njej vseskozi stvari, ki jih mamica z dojenčkom nujno potrebuje.
Že pred časom me je s svojimi unikatnimi nahrbtniki in torbicami ‘kupila’ slovenska modna oblikovalka Teja Jeglič in zato je bila najbrž logična odločitev, da sem si prvo ‘custom made’ previjalno torbo naročila prav pri njej. A ker Brina raste in z njo tudi njene ‘potrebe’, sem morala tisto torbo v črno-rdeči kombinaciji zamenjati. 
Tudi ta, nova in precej večja torba je nastala izpod rok Teje, a zdaj sem se odločila za enobarvno, črno. Kdor me pozna, ve, da obožujem črno barvo. Pred časom sem slišala ‘shopping rule’, ki mi je bil tako simpatičen, da sem ga kar posvojila, glasi se pa takole: »If it’s not black, put it back!«
Zaželela sem si torbo, ki ima dva prekata in na vsaki strani še tri manjše predale, kjer imam na eni strani Brinine plenice, na drugi pa svoje osebne stvari, kot so telefon, denarnica, lip glosi, krema za roke, ključi,…
manjši toaletni torbici, ki je v enaki črni niansi kot torba, pa imam spravljene Brinine kremice, ampule s fiziološko raztopino in še kaj bi se našlo.
‘Stajlingu’ tokrat nisva namenjala posebne pozornosti. V kino rada hodiva udobno oblečena. Obožujem kavbojke, zato sploh ni bilo dvoma, da bi oblekla kaj drugega, sem jih pa po dolgem času (od 
Darko pa je na moje godrnjanje le pripomnil, češ bi pa obula kaj bolj udobnega in bi lahko hitreje hodila. »Halo, nisi tega rekel,« sem nergala. Ampak moj dragi ne bi bil moj dragi, če ne bi bil hladen kot špricer in se mi le ljubeznivo smejal. Na koncu nama je uspelo priti, čeprav zadnjo minuto.
Do zdaj, ko pišem ta blog, sem prebrala kar nekaj kritik/recenzij drugega dela ljubezenske zgodbe med zdaj že nekdanjo študentko Anastasio Steele in multimilijarderskim mogotcem Christianom Greyjem. Moje mnenje je, da je film ustvarjen predvsem za žensko občinstvo. Preteklo je sicer že nekaj let, odkar sem prebrala knjižno uspešnico, tako da je prebrana vsebina že precej zbledela, a nadaljevanje svetovne uspešnice mi je bil bistveno bolj všeč kot prvi del. Čeprav mi ni bil noben presežek, je moja splošna ocena: »luškan film«.
Preostanek večera sva preživela v najini najljubši restavraciji in prijetno kremljala. Za piko na i pa večer zaključila še v slaščičarni in se pregrešila še vsak s svojim koščkom slastne torte. Ko sva prišla domov, je Brina že sladko spala pri babici v naročju. Midva pa sva po dolgem času preživela čudovit (valentinov) večer v dvoje.
Valentinovega pravzaprav nikoli nisem zares praznovala oziroma mu nisem dajala pretiranega poudarka, kot primerljivo ‘amerikaniziranemu’ prazniku – Halloween-u, saj nisem ravno romantična duša. Vsi ti srčki, vsepovsod ‘ljubezen’ in rdeča barva pa so za moj okus čisto preveč pocukrana kombinacija. Dan zaljubljenih je zame zgolj še en uvožen praznik, praznik trgovcev. No, tako se vseskozi prepričujem, a očitno mu, kot boste videli/prebrali, kljub vsemu namenim nekaj pozornosti… Čisto indiferentna kot kaže le nisem, le priznam si ne. [smeh]
Od kar imava Brino, torej že sedem mesecev, so le redki trenutki, ko si z Darkom lahko vzameva čas samo za naju. In tu se verjetno najdete mnogi starši. Tudi zvečer, ko jo dava spat (v svojo sobo), nikoli čisto ne odklopiva, z enim ušesom vendarle prisluškujeva, če se bo morda zbudila…
Po mojem mnenju si moramo na vsake toliko partnerji vzeti tudi čas samo zase. Jaz temu rečem – čas za dva. V dandanašnjem tempu življenja, ko hote ali nehote vso pozornost posvečamo našim otrokom, se vse prevečkrat zgodi, da enostavno pozabimo na svoje boljše polovice in živimo eden mimo drugega. In da se nam ne zgodi, da pademo v dnevno rutino, potrebujemo nekaj romantike. Zato mislim, da je potrebno kdaj tudi ‘kak tak’ praznik kot je valentinovo izkoristiti in ga uporabiti za priročen izgovor, da se posvetimo tudi samo njim.
Vstopnici za kino sem kupila! A ne za kateri koli film. Gledat greva nadaljevanje enega bolj razvpitih filmov v zadnjih letih, posnetega po knjižni trilogiji pisateljice E. L. James, ki je podirala vse rekorde. Če se ne motim, sem pred časom zasledila podatek, da so jo prodali v več kot 100 milijonih izvodov; literarni fenomen, ni kaj. Knjižno uspešnico sem prebrala tudi sama, prav tako sem si ogledala film Petdeset odtenkov sive, oziroma v izvirniku Fifty Shades of Grey. In tudi ta je podiral rekorde… Po svetu je zaslužil 560 milijonov dolarjev, v Sloveniji pa si ga je ogledalo več kot 136 tisoč gledalcev.
A moje mnenje do sedaj je, da film (posnet po knjigi) nikoli ne bo boljši od knjige, pa naj si bo to Petdeset odtenkov sive, Angeli in demoni, Da Vincijeva šifra ali pa Čefurji raus. A kljub vsemu je najbrž logično, da si bova ogledala tudi drugi del.
S sadjem. Ja in jasno sem s tem sprožila val ogorčenja pri številnih ‘pametnjakovičih’, ki so mi znali povedati, kako se otroka začne navajati najprej na zelenjavo, ker če ga navadiš najprej na sadje, potem ne bo jedel zelenjave. ‘Wrong!’ Naša Brina je dokaz, da temu ni tako. Najprej je začela z jabolki, hruškami, avokadom in bananami, saj sva z Darkom želela, da hranjenje spozna kot pozitivno izkušnjo in da bo rada ter z veseljem jedla pa tudi, da se bo najedla oziroma ne bo lačna. In imela sva prav, Brine nikoli ni bilo treba siliti s hrano. Po približno 14 dneh sva sadne obroke zamenjala z zelenjavnimi, katere ima celo raje kot sadne. Je vso zelenjavo – brokoli, bučke, blitvo, cvetačo, krompir, 
Nato sem jo začela hraniti še z jogurtom, skuto, zelenjavi dodajati kislo smetano in maslo…Ja, nekateri boste zdaj skočili v ‘luft’ – češ, mlečnih izdelkov se ne daje do devetega meseca starosti. 
A Brina jih naravnost obožuje, povrhu vsega pa jih je požegnala tudi pediatrinja, potem ko sva ji pojasnila, da ni bilo nikakršnih zapletov. Postopoma sem dodajala še belo ribo, rumenjak, kruh, riž, piškote, žitne kosmiče, gres, telečje meso pa še kaj sem verjetno pozabila. Izogibam se sladkorju in soli ter živilom, ki so na seznamu, ki bi lahko povzročala alergije oziroma druge reakcije. To pa so jajčni beljak, oreščki, med, agrumi ter kravje mleko.
Korak dalje pri prehranjevanju smo naredili na 
Pri hranjenju večinoma uporabljam ‘plastificiran slinček’, ki izgleda kot nekakšna pelerina. Brino tako kar oblečem vanj in ne rabim posebej paziti, če gre kaj mimo, prav tako je priročen kadar že sama je žemljico ali piškot. Po hranjenju slinček snamem in ga samo sperem pod tekočo vodo. Sem pa enega sušila na razbeljenem radiatorju in se je stopil – tako da ‘don’t do that’. [smeh] Ko smo ravno pri slinčkih… meni so najljubši, predvsem pa najbolj praktični slinčki na ježke. 
Tisti, ki jih je potrebno zavezati, so nepriročni za tako žive otroke kot je Brina. Eno obdobje, ko se je Brina precej slinila, da sem ji zamenjala par slinčkov na dan, sem skoraj prej obupala, predno sem ji ga uspela zavezati. No, ali pa sem jo morala presneto dobro animirati, da se ni obračala kot kakšna vrtavka in si ga je po možnosti snela, še predno mi je uspelo narediti mašno. Slinčki na ježke so tako na mojem ‘must have’ seznamu.
In kdaj vem, da se je Brina najedla in je sita?
Pa še to. Če se Brina zvečer dobro naje, brez zbujanja in pritoževanja –